Vse se je začelo septembra lanskega leta………..

Z mami se peljeva do prijateljev, ko mi reče:« Mia, a ti veš, kam bova šli za poletne počitnice?« Jaz začnem razmišljati, po nekaj neuspelih poskusih pa se le spomnim, da ima partnerka mojega dedija sina v Avstraliji in da si že dolgo časa želi k njemu. Vprašala sem, če greva slučajno v Avstralijo in mami mi je pritrdila . Bila sem zelo vesela.

Počitnice so se bližale…..

Bilo je dva dni pred odhodom, a nisva imeli še ničesar spakirano za pet tednov tavanja po Avstraliji. Pa sva se na koncu vendarle lotili pakiranja.

Dan odhoda (30.6.2024)…….

Tistega dne sem se zbudila že ob treh zjutraj in se poslovila od mojih živalic. Pri dediju sva bili že ob štirih zjutraj. Tam smo pojedli zajtrk. Potem pa nas je dedi peljal na letališče v Zagreb. Tam smo se prijavile na polet in se poslovile od dedija. Okrog desetih zjutraj smo se vkrcale na letalo. Prva vožnja je trajala šest ur. Vmes smo dobile prigrizke, pijačo in kosilo. Ker smo se peljale z letalsko družbo Qatar, smo imele na voljo še ekrane, na katerih smo lahko gledale filme, poslušale glasbo in igrale igrice. Čas je hitro minil. V Katar smo prispele okrog štirih popoldan. Ko smo stopile z letala, smo že komaj dihale, tako je tam vroče. Termometer je kazal 50 stopinj.

V Qatarju na letališču je vse zelo moderno (tekoči trak, vozijo se z mini golf avtomobilčki, imajo sobe za kajenje, za molitve…). Zanimivi so mi bili Arabci s turbani na glavi, bosi in ponavadi s tremi ženami. Po treh urah zapravljanja na letališču, smo šle počasi na avion. Ko sem zagledala to letalo, me je skoraj kap. Letalo je bilo trikrat večje od prejšnjega. Čakalo nas je 14-urno letenje čez Tihi ocean do Brisbana v Avstraliji.

SE NADALJUJE…………..

Mia, 8.c

Ponedeljek, ki smo ga vsi že zelo dolgo čakali, je 24. junija končno prišel. Bil je zelo zabaven dan, še posebej zanimiv v našem razredu. Podelila so se priznanja, spričevala in zaslužene pohvale. Ogledali smo si prireditev, se pogovarjali s sošolci in se poslovili.

Zjutraj, ob 7.30 smo se dobili v svojih učilnicah, ter se odpravili na malico. Po naši zadnji malici v tem šolskem letu, smo se odpravili nazaj v učilnice, kjer smo si razdelili spričevala in priznanja. Nekaj učencev je dobilo tudi pohvale. Po podelitvah smo imeli še nekaj minut časa in smo se pogovarjali. Ob devetih se je pričela prireditev v športni dvorani. Tam smo se veliko naučili o tem, kako je nastala Slovenija, o prazniku ter še o čem drugem. Zraven tega je nastopilo še nekaj učencev. Potem so na odru nagradili še tiste učence, ki so se v tem letu zelo potrudili (a verjamem, da smo se vsi). Ob koncu prireditve smo se še zadnjič poslovili od naših učiteljev ter se odpravili v razrede. V našem razredu smo še malo zaplesali ter se po celem šolskem letu zasluženo odpravili domov.

Tisti, ki ste redno spremljali prispevke na Korakih, veste, da se je v tem letu veliko dogajalo. Še enkrat se pa želim zahvaliti vsem učiteljem, ki so nas v tem letu učili in tudi naučili in še posebej se zahvaljujem učiteljici Maji, ki nas je v tem letu naučila veliko in nam zelo pomagala, vodila pa nas je tudi v Korakih. Upam da boste vsi uživali letošnje počitnice!

Eva Tepeh, 7.a

V soboto, 8. 6., je na gradu Vurberk potekal že četrti Vurko fest. Udeležili smo se ga vsi, mladi in stari. Vso popoldne so na zelenici potekale razne igre, kasneje pa smo pripravili program na glavnem odru, ki mu je sledil “after party”.

Nekateri smo na grad Vurberk prišli že ob 12. 00, saj smo pomagali pripravljati stvari. Nekateri učitelji pa so bili tam že ob 6.00 zjutraj. Ko smo vse pripravili, smo počakali, da pridejo še ostali. Potem so nam razdelili majice in kupone za hot dog in krompirček. Ko smo se najedli, smo dobili akreditacije in se odpravili do svoje točke. Okrog treh so začeli hoditi prvi obiskovalci. Najprej jih je bilo malo, potem pa so se kar nabrali. Jaz sem bila na poslikavah. Bilo je veliko ljudi, ki so želeli poslikavo. Naokoli je hodil tudi povezovalec, ki je delil nagrade. To so bili obeski Vurkoti. Tisti, ki smo nastopali, smo se dobili pred glavnimi vrati, da smo dobili majice. Ob 18.00 se je začelo na glavnem odru. Bilo je zelo veliko zanimivih točk. Najboljša pa je bila naša (4., 5. in 7. razred OŠ Duplek). Ko se je program končal, pa je sledil after party.

Zdi se mi, da je bil letošnji Vurko fest najboljši do sedaj.

Mia Gaberšek Jančič, 7.C

V četrtek, 11.4.2024, smo se učenci od 7. do 9. razreda odpravili v kino, kjer smo si za nagrado ogledali odličen film. To je bila nagrada za odlično opravljeno bralno značko.

V četrtek smo se 2. šolsko uro dobili v jedilnici. Tam smo počakali na učiteljico Majo ter tudi pojedli malico. Ko smo se najedli, smo se preobuli ter odpravili na avtobus. Na poti smo si zaploskali za opravljeno bralno značko. Učiteljica nam je tudi povedala, da si bomo ogledali film Bela golobica. Zgodba je zelo zanimiva. Vsebuje skoraj vse, kar nas zanima. Govori o punci, ki se je skoraj 2 leti skrivala na podstrešju njenega sošolca, s katerim sta se vedno bolj razumela in postala več kot le prijatelja. Zgodba se dogaja v času 2. svetovne vojne. Deklica je bila v veliki nevarnosti, saj je bil Židinja. Zgodba je bila zelo žalostna, na koncu se je skoraj cela dvorana jokala. Zgodba nas res veliko nauči. Še celo popoldne bi lahko razpravljali o filmu ter o naših mnenjih.

Po kulturnem dogodku smo se z avtobusom odpravili proti šoli. Veliko jih je izstopilo po postajah, a nekateri smo se peljali do šole in pojedli kosilo. To je bil res zanimiv film, ki ga zelo priporočam.

Eva Tepeh, 7.a

Letos pa je bila ena od najzanimivejših nalog 7.razreda to, da smo skoraj celotni šoli predstavljali ene izmed najpomembnejših Slovenk, ki so tudi pripomogle v prihodnost naše države. Pomagal je tudi Matic (7.a, če ga poznate). Začeli smo v četrtek, 7.3.2024 (kot vam je že povedala moja draga prijateljica Sara ), ter končali naslednji dan. Jaz vam bom predstavila petek.

Že mesec pred nastopom smo dobili opis svoje (izbrane) ženske. Jaz sem imela prvo slovensko kiparko in risarko Karlo Bulovec Mrak. Njeno življenje se mi še vedno zdi zanimivo in posebno.

V petek sem z nastopi začela komaj 2. šolsko uro. Predstavitev je potekala pred 8.c in 9.a razredom (moj sedež je bil pred vrati v staro telovadnico). Nekateri so poslušali z velikim zanimanjem, nekateri pa ravno ne. Po vsaki predstavitvi sem postavila vprašanja, ter razdelila bombone. 4. uro sem predstavljala našemu razredu(7.a), ter 6.a (tokrat sem sedela pri plakatih, tako kot tudi 5. uro). Vse ure so potekale bolj ali manj sproščeno.

Ko pa se je začela 6.ura (ki smo jo vsi zeloooooo dolgo čakali), smo se dobili pri učiteljici. Tam smo dobili bombone, piškote, ter najboljšo stvar: označevalec v obliki bombona. Nato smo se vsi z malce hripavim glasom (jaz sem predstavljala enako stvar približno 30-krat) zahvalili učiteljici ter uživali v začetku vikenda.

Eva Tepeh, 7.a

Učenci 7. razredov smo za dan žena predstavljali pomembne slovenske ženske. Četrtek, 7. 3. 2024, je bil dan pred dnevom žena, vendar smo začeli s predstavitvami že takrat, saj nekateri učenci ob petkih nimajo slovenščine.

Vsak si je lahko že mesec pred predstavitvijo izbral žensko, ki se mu je zdela najbolj zanimiva. Izbrala sem si prvo slovensko zdravnico. Tisti, ki so predstavitev imeli že prvo uro, so se dobili v jedilnici pri učiteljici, ostali pa so odšli k pouku. Predstavitev sem začela že prvo uro s 6.b razredom. Tam sem jim razložila, da ji bom predstavila Eleonoro Jenko Groyer, nato pa jim postavila 3 vprašanja. Kdor je prav odgovoril na največ vprašanj, pa je dobil bonbon. Ko sem jim povedala vse in se je prva ura zaključila, sem se za dve uri posvetila delu, drugi dve pa sem predstavljala še 7.b in 8.a, ki so mimogrede bili zelo neposlušni (ena izmed skupin). Na koncu smo vse bonbone razdelili in si končno lahko oddahnili z okusnim kosilom.

Učiteljica nas je takrat pohvalila in povedala, da nam bo petek dala nekakšno presenečenje, a to vam bo pa povedala moja draga prijateljica Eva, zato preberite še njen članek. Se vidiva!

Sara Đukić, 7.b

Cel svet se za Urško vrti,

plesalca ne najde do noči,

ko na plesišče vse bolj si želi.

Potem ga zagleda,

pri šanku sedi,

ga zaljubljeno gleda v zelene oči.

On vidi jo in reče ji: “Bi coca colo?”

“Seveda, mladenič, jo rada imam,

a plača je majhen problem, priznam!”

Pa saj ti bom plačal, prelepa Urša,

a daj prvo malo zaplešiva.

Potem zaplešeta,

se zavrtita in se v črnem morju izgubita.

Ajda T. in Neža U. R., 5.a

V petek, 2. 2., je v šoli potekala bralna čajanka. Naslov knjige, ki smo jo brali, je bil Smrdljivc, napisal ga je Rok Bohinc.

Zbrali smo se 6. šolsko uro v učilnici 8.b. Tokrat smo bili samo učenci sedmega razreda in ena iz osmega. Bilo je zelo zabavno, a žal ni bilo dovolj časa in keksov. Imeli pa smo tudi kviz na e-tabli, ki smo ga pa sicer imeli že zadnjič, ampak tokrat sem prišla večkrat do besede in sem lahko povedala več svojega mnenja o knjigi. Želela pa sem povedati še veliko več. Najbolj se vidim v Umi, ki je bila ena od likov v knjigi. Zelo vam priporočam to knjigo. Imeli smo en planinski čaj in dva sadna. Tokrat smo zraven čaja imeli boljše kekse kot zadnjič, in sicer Domačico, navadno in oblito s čokolado in še neke navadne.

Rok Bohinc je v knjigo vključil vse, kar knjiga po mojem okusu mora imeti. Knjiga je mladinska detektivka s kančkom romance, med kom pa boste morali izvedeti sami. Edino, kar nam ni bilo všeč, je to, da knjiga ni bila v štajerščini ampak v ljubljanskem narečju.

No, to je to za ta članek. Upam, da ste v nejm uživali in pa še, da bo v prihodnosti čim več čajank.

Eva Toplak in Katarina Ilešič, 7.b

Ena izmed učiteljic športa na naši šoli je učiteljica Barbara. Je zelo prijazna in razumevajoča.

Kako dolgo že učite na naši šoli?

Od leta 1998.

Ste že prej učili na kateri drugi šoli?

Da, na osnovni šoli Tabor 1 in na osnovni šoli Boris Kidrič, ki je zdaj združena s Prešernom in se zdaj imenuje samo Osnovna šola Franceta Prešerna.

Katere razrede pa učite na naši šoli?

Zdaj učim od 6. do 9. razreda. Včasih sem še učila v oddelkih podaljšanega bivanja.

Od kdaj se zanimate za šport?

Mi je bilo položeno v zibelko, ker sta bila moja starša športnika, atleta, tudi kasneje atletska sodnika. Oče je bil potem tudi funkcionar, predsednik kluba. Od nekdaj smo gledali televizijo ter hodili na tekme in tako dalje.

Ste že od nekdaj vedeli, da boste postali učiteljica športa?

V osnovni šoli sem razmišljala, tako je šlo po vrsti: najprej se hotela biti učiteljica angleščine, potem sem ugotovila, da bi angleščino povezala s potovanji in bi postala turistični vodnik. Potem se se malo bolj usmerila v to, da bi postala učiteljica športne vzgoje (včasih telesne vzgoje).

Kakšno se vam zdi poučevanje športa v zadnjem času?

Pogoji so veliko boljši kot so bili tu pri nas, v dvorani manjka gimnastičnega orodja. Nimamo bradlje, nimamo droga. Nam kar nekaj stvari manjka. Drugače pa smo z leti marsikaj dali ven iz učnih načrtov, saj je malo prezahtevno za zdajšnje, ne znanje otrok, temveč sposobnosti. Seveda ne vseh, ne govorim zdaj za vse otroke, da so manj sposobni, ampak mogoče, da manj stvari, ki so bolj enostavne, lažje in bolj temeljito osvojite, kot pa da gremo v nekaj prezahtevnega za vas.

Kakšen odnos imajo učenci do športa?

Kar v redu, nekateri razredi kar uživate v gibanju, potem pa je tu par takih, ki bi radi kaj naredili po svoji glavi, to pa pač ne gre, mora biti red.

Katera vrsta športa vam je najbolj všeč in katera vam je najtežja?

Skoraj celo življenje sem bila v odbojki. Igrala sem jo aktivno od 3. razreda do 32. leta. Zraven odbojke pa imam rada tudi rokomet. Gimnastika se mi zdi precej zahtevna, ampak tudi lepa. Mi je žal, da je nisem kot otrok šla celo trenirat (smeh).

S čim se ukvarjate v prostem času?

Rada hodim na sprehode, saj imam malo težave z zdravjem. Ne igram več odbojke, niti kaj drugega. Hodim po hribčkih (smeh).

Slišali smo, da ste bili zelo dobri v odbojki. Kako so potekali treningi ter tekmovanja?

Najprej sem bila samo v klubu Branik Maribor (zdaj nova KBM). Prišli smo tudi do naslova državnih prvakinj (dvakrat, v bivši Jugoslaviji). Ko pa se je Slovenija osamosvojila, sem bila s klubom UK Celje državna prvakinja, tudi v Sloveniji. V državni reprezentanci sem igrala v Jugoslaviji, dolgo časa kot kapetanka. Tako kot je kariera napredovala, se je število treningov večalo ter postalo bolj zahtevno. Igrala sem v vrhunskem nivoju 13 let. Potem pa je prišla na vrsto družina.

Kaj bi svetovali učencem glede športa?

Da naj se ukvarjajo s športom, z nečim, kar jim je všeč in da naj to počnejo z žarom.

Se spomnite kakšnega smešnega dogodka?

Ne, niti ne. Ves čas je nekaj, ko se vsi zabavamo. Ampak se trudim, da se otroci ne bi delali norca drug iz drugega, ko jim pač kaj ne gre.

Kaj bi svetovali bralcem Korakov?

Da naj tudi sami kaj napišejo, ne samo berejo (smeh).