V četrtek, 11.4.2024, smo se učenci od 7. do 9. razreda odpravili v kino, kjer smo si za nagrado ogledali odličen film. To je bila nagrada za odlično opravljeno bralno značko.

V četrtek smo se 2. šolsko uro dobili v jedilnici. Tam smo počakali na učiteljico Majo ter tudi pojedli malico. Ko smo se najedli, smo se preobuli ter odpravili na avtobus. Na poti smo si zaploskali za opravljeno bralno značko. Učiteljica nam je tudi povedala, da si bomo ogledali film Bela golobica. Zgodba je zelo zanimiva. Vsebuje skoraj vse, kar nas zanima. Govori o punci, ki se je skoraj 2 leti skrivala na podstrešju njenega sošolca, s katerim sta se vedno bolj razumela in postala več kot le prijatelja. Zgodba se dogaja v času 2. svetovne vojne. Deklica je bila v veliki nevarnosti, saj je bil Židinja. Zgodba je bila zelo žalostna, na koncu se je skoraj cela dvorana jokala. Zgodba nas res veliko nauči. Še celo popoldne bi lahko razpravljali o filmu ter o naših mnenjih.

Po kulturnem dogodku smo se z avtobusom odpravili proti šoli. Veliko jih je izstopilo po postajah, a nekateri smo se peljali do šole in pojedli kosilo. To je bil res zanimiv film, ki ga zelo priporočam.

Eva Tepeh, 7.a

Letos pa je bila ena od najzanimivejših nalog 7.razreda to, da smo skoraj celotni šoli predstavljali ene izmed najpomembnejših Slovenk, ki so tudi pripomogle v prihodnost naše države. Pomagal je tudi Matic (7.a, če ga poznate). Začeli smo v četrtek, 7.3.2024 (kot vam je že povedala moja draga prijateljica Sara ), ter končali naslednji dan. Jaz vam bom predstavila petek.

Že mesec pred nastopom smo dobili opis svoje (izbrane) ženske. Jaz sem imela prvo slovensko kiparko in risarko Karlo Bulovec Mrak. Njeno življenje se mi še vedno zdi zanimivo in posebno.

V petek sem z nastopi začela komaj 2. šolsko uro. Predstavitev je potekala pred 8.c in 9.a razredom (moj sedež je bil pred vrati v staro telovadnico). Nekateri so poslušali z velikim zanimanjem, nekateri pa ravno ne. Po vsaki predstavitvi sem postavila vprašanja, ter razdelila bombone. 4. uro sem predstavljala našemu razredu(7.a), ter 6.a (tokrat sem sedela pri plakatih, tako kot tudi 5. uro). Vse ure so potekale bolj ali manj sproščeno.

Ko pa se je začela 6.ura (ki smo jo vsi zeloooooo dolgo čakali), smo se dobili pri učiteljici. Tam smo dobili bombone, piškote, ter najboljšo stvar: označevalec v obliki bombona. Nato smo se vsi z malce hripavim glasom (jaz sem predstavljala enako stvar približno 30-krat) zahvalili učiteljici ter uživali v začetku vikenda.

Eva Tepeh, 7.a

Ena izmed učiteljic športa na naši šoli je učiteljica Barbara. Je zelo prijazna in razumevajoča.

Kako dolgo že učite na naši šoli?

Od leta 1998.

Ste že prej učili na kateri drugi šoli?

Da, na osnovni šoli Tabor 1 in na osnovni šoli Boris Kidrič, ki je zdaj združena s Prešernom in se zdaj imenuje samo Osnovna šola Franceta Prešerna.

Katere razrede pa učite na naši šoli?

Zdaj učim od 6. do 9. razreda. Včasih sem še učila v oddelkih podaljšanega bivanja.

Od kdaj se zanimate za šport?

Mi je bilo položeno v zibelko, ker sta bila moja starša športnika, atleta, tudi kasneje atletska sodnika. Oče je bil potem tudi funkcionar, predsednik kluba. Od nekdaj smo gledali televizijo ter hodili na tekme in tako dalje.

Ste že od nekdaj vedeli, da boste postali učiteljica športa?

V osnovni šoli sem razmišljala, tako je šlo po vrsti: najprej se hotela biti učiteljica angleščine, potem sem ugotovila, da bi angleščino povezala s potovanji in bi postala turistični vodnik. Potem se se malo bolj usmerila v to, da bi postala učiteljica športne vzgoje (včasih telesne vzgoje).

Kakšno se vam zdi poučevanje športa v zadnjem času?

Pogoji so veliko boljši kot so bili tu pri nas, v dvorani manjka gimnastičnega orodja. Nimamo bradlje, nimamo droga. Nam kar nekaj stvari manjka. Drugače pa smo z leti marsikaj dali ven iz učnih načrtov, saj je malo prezahtevno za zdajšnje, ne znanje otrok, temveč sposobnosti. Seveda ne vseh, ne govorim zdaj za vse otroke, da so manj sposobni, ampak mogoče, da manj stvari, ki so bolj enostavne, lažje in bolj temeljito osvojite, kot pa da gremo v nekaj prezahtevnega za vas.

Kakšen odnos imajo učenci do športa?

Kar v redu, nekateri razredi kar uživate v gibanju, potem pa je tu par takih, ki bi radi kaj naredili po svoji glavi, to pa pač ne gre, mora biti red.

Katera vrsta športa vam je najbolj všeč in katera vam je najtežja?

Skoraj celo življenje sem bila v odbojki. Igrala sem jo aktivno od 3. razreda do 32. leta. Zraven odbojke pa imam rada tudi rokomet. Gimnastika se mi zdi precej zahtevna, ampak tudi lepa. Mi je žal, da je nisem kot otrok šla celo trenirat (smeh).

S čim se ukvarjate v prostem času?

Rada hodim na sprehode, saj imam malo težave z zdravjem. Ne igram več odbojke, niti kaj drugega. Hodim po hribčkih (smeh).

Slišali smo, da ste bili zelo dobri v odbojki. Kako so potekali treningi ter tekmovanja?

Najprej sem bila samo v klubu Branik Maribor (zdaj nova KBM). Prišli smo tudi do naslova državnih prvakinj (dvakrat, v bivši Jugoslaviji). Ko pa se je Slovenija osamosvojila, sem bila s klubom UK Celje državna prvakinja, tudi v Sloveniji. V državni reprezentanci sem igrala v Jugoslaviji, dolgo časa kot kapetanka. Tako kot je kariera napredovala, se je število treningov večalo ter postalo bolj zahtevno. Igrala sem v vrhunskem nivoju 13 let. Potem pa je prišla na vrsto družina.

Kaj bi svetovali učencem glede športa?

Da naj se ukvarjajo s športom, z nečim, kar jim je všeč in da naj to počnejo z žarom.

Se spomnite kakšnega smešnega dogodka?

Ne, niti ne. Ves čas je nekaj, ko se vsi zabavamo. Ampak se trudim, da se otroci ne bi delali norca drug iz drugega, ko jim pač kaj ne gre.

Kaj bi svetovali bralcem Korakov?

Da naj tudi sami kaj napišejo, ne samo berejo (smeh).

V četrtek, 25.1.2024, smo se učenci na predmetni stopnji odpravili na športni dan. Na izbiro smo imeli smučanje, plavanje in fitnes ter drsanje s pohodom. Izbrale sva si plavanje s fitnesom.

Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se razdelili po dejavnostih. Na plavanje nas je šlo zelo veliko. Odpravili smo se na avtobuse. Pot ni bila zelo dolga. Ko smo prispeli v športni park Ruše, smo pojedli malico, Po malici so nam povedali kratka pravila. Šesti in sedmi razredi smo najprej imeli plavanje, osmi in deveti pa fitnes. Najprej smo se preoblekli v kopalke in nato smo se odpravili v bazen. V bazenu smo preplavali nekaj krogov, nato pa se kopali, skakali v vodo in se zabavali. Prišel je čas, ko so nam učiteljice povedale, da si gremo punce posušit lase. Čez par minut so prišli tudi fantje. Potem smo se zamenjali s starejšimi. Pred fitnesom smo lahko še kaj pojedli in popili ter se preoblekli v športna oblačila in teniske. V času fitnesa smo lahko 6. in 7. razredi igrali bowling, na katerem smo igrali fantje proti puncam (punce smo dvakrat zmagale). Po koncu igre smo še pojedli kakšen prigrizek ter se odpravili proti šoli.

Z vsemi učitelji, ter še posebej z učiteljico Andrejo Zelenik, smo se zelooooo zabavali in razumeli (in premagali fante). Hvala za tako dobro organiziran športni dan.

Eva T. in Nina G., 7.a

V sredo, 25. 10. 2023, smo se 7. a po malici zbrali pred šolo in se skupaj z učiteljicama Majo in Marjetko peš odpravili do knjižnice Duplek.

V knjižnici nas je prijazno sprejela gospa knjižničarka in nas povabila, da se posedemo. Povedala nam je nekaj osnovnih stvari o knjižnici in nam predstavila knjige, primerne za našo starost. Predstavljene knjige so mi bile zelo všeč, zato si jih bom v prihodnje zagotovo izposodila. Vsi smo jo z zanimanjem poslušali.

Ob koncu obiska je vsakemu sedmošolcu podarila mladinski roman z naslovom Modri otok, katere avtorica je Irena Androjna. Gospe knjižničarki smo se prijazno zahvalili in se poslovili ter peš odpravili nazaj v šolo.

Hvala učiteljicama in gospe knjižničarki za lepši dopoldan.

Eva Tepeh, 7. a

V ponedeljek, 2. oktobra, sem se že tretje leto odpravila na Bralni maraton. Letos se je odvijal že 21. Bralni maraton za obeležitev začetka sezone Prežihove bralne značke. Skupaj s šolsko knjižničarko in prijateljico Evo iz sedmega razreda smo se že hitro zjutraj odpravile na Trg svobode v Maribor.

Vsako leto se trudim, da so moje pesmi seriozne in estetske, ne glede na temo, ki nam je podana. Letos se zato nisem preveč presenečala, ko sem bila po vseh treh letih spet zadnja nastopajoča. Naša tema je bila Radovednost. Voditeljica Urša si me je v teh letih že zapomnila in se seveda malo pošalila s tem, da sem spet zadnja. Zaradi mojih triletnih izkušenj sem podala tudi prispevek za radio Maribor in z Evo sva jim recitirali najini avtorski pesmi. Pred nastopanjem nikoli nimam treme, ampak ko je pred tabo veliko drugih mladih nadobudnih pesnikov, si že malo na trnih, kdaj boš prišel na vrsto. Ker sem zelo zgovorna, na oder nisem samo prišla in recitirala pesmi. Z mojo dobro voljo sem z veseljem odgovarjala na vprašanja Urše in ko mi je svetovala, da bi morala moje avtorske pesmi začeti objavljati, se je to kar prileglo mojim ušesom. Zelo me je ganilo, da ljudje v meni vidijo potencial za poeta. Očarljivo, ja, da nisem bila edina, ki se ji poezija in literatura zdi zelo pomembna. Sama pravim: »Pesmi so zato, da se poiščeš v njihovih očarljivih rimah in da nam odprejo druga vrata našega vidika v svet.« Bilo mi je kar v čast, ko sem slišala njene besede.

Jaz pa seveda nisem preprosta oseba in sem mojemu nastopu morala dodati še piko na i. Ko sem se predstavila, sem hotela, da si me res zapomnijo. Da bi prišla do svojega cilja, sem jih zato opomnila, da če si me že ne bodo zapomnili po mojih pesmih in vrstnem redu nastopa, naj si me vsaj po tem, da sem zdaj že drugo leto tu s črno čepico na glavi. Njihov smeh je bil glasba za moja ušesa. Vedno je prikupno videti, da te ljudje poslušajo in jim je prijetno v tvoji družbi.

Besedo nam je namenila tudi predsednica Prežihove bralne značke v Mariboru in z nami spregovorila nekaj spodbudnih besed.

Po krasno opravljenih nastopih sva se z Evo še malo sprehajali po Mariboru, potem pa naju je knjižničarka peljala na sladoled. Ob sladoledu smo še poklepetale o nekaj zanimivih temah, a je počasi bil že čas, da se odpravimo nazaj proti šoli.

Bralni maratoni so vsako leto zelo zanimivi in čisto vsako leto se zgodi nekaj novega. Ni mi vseeno, da je to bil moj zadnji, saj bi lahko z veseljem v mojem telesu šla na njih vsako leto. Boli pa me, da ni veliko starejših pesnikov. Po mojih domnevah je starejše vedno bolj sram izražati svoja čustva in mišljenja.

Hana, 9.b

V ponedeljek, 2. 10., smo se s Hano in gospo knjižnjičarko odpravile na bralni maraton. Zjutraj sva se z Hano že ob 8.20 odpravili na zajtrk. Takoj po tem smo se z avtom zapeljale do Maribora. Od parkirišča smo peš odšle do trga, kjer se je čez 10 minut začela prireditev.

Pred pravim začetkom je sledil majhen govor, potem pa so otroci prebrali svoje pesmi ali pesmi drugih avtorjev. Jaz sem bila na vrsti 3. Vsako pesem so posebej pohvalili. Ko si prebral, si si lahko izbral knjigo. Na koncu, zadnja, pa je bila končno Hana ( že tretjič). Po nastopu smo se s Hano in knjižnjičarko odpravile na sladoled.

To je bil tako dober dan, da ga niti ne morem opisati. S Hano sva postali tudi dobri prijateljici. Hvala knjižnjičarki za ta dan.

Eva Tepeh, 7.a

29. 5. 2023 sem se odpravila na nagradni izlet s šolo. Učenci, ki smo zbrali dovolj točk čez leto, smo bili izbrani in povabljeni na izlet.

Naša prva postojanka je bila Celjska koča, kjer smo se lahko spuščali z bobkarti. Bobkarti so nekakšno sankališče, kjer se lahko sankaš čez celo leto. Z njimi sem se peljala kar trikrat, saj so bili dobro poživilo za to jasno in prelepo jutro, ki je bilo pred nami. Dobri občutki adrenalina so se kar prelivali po mojih žilah.

Pot nas je nato peljala na Ljubljanski grad. Z vzpenjačo smo se vzpeli na grad in razgled ma Ljubljano je bil božanski. Lepo vreme in super razgled je v vseh prebudil srečne občutke. Zelo prijetno se mi je zdelo, da nismo samo občudovali gradu, ampak smo izvedeli tudi nekaj o njegovi zgodovini. Vse je bolj zanimivo, ko veš bolj poglobljeno zgodbo. Imeli smo več postojank in na vsaki nas je čakal nekdo iz pomembnega zgodovinskega obdobja za Ljubljanski grad. Igralci, ki so igrali ljudi iz teh obdobji, pa so se res dobro vživeli v njihove vloge. Vsi smo vedno bili tiho in se z hrepenečim poslušanjem nasitili njihovih besed.

Za počitek pa smo na koncu odšli še v McDonald’s. Tam smo se najedli in potem smo imeli nekaj prostega časa. Sprehajali smo se po Ljubljani in odkrivali različne zanimive kotičke med ulicami. Prav dobro je delo, da smo se lahko malo sami sprehajali po tem sončnem dnevu. Sonce je lepo oblivalo našo kožo in občutek je bil odličen. Skupaj s prijateljicami smo uživale na Prešernovem trgu in jedle dobre sladkarije, ki smo jih našle v Ljubljani.

Bližal se je čas odhoda in peš smo se odpravili do parlamenta RS. Tam smo nekaj časa čakali, ko smo ugotovili, da nas avtobus ne bo pobral tam. Obrnili smo se nazaj in nekateri so se pritoževali, ampak jaz sem zelo uživala v lepotah Ljubljane. Prav grozno se mi je zdelo, da se bom morala tako hitro vrniti domov. Ljudje v Ljubljani so res bili nekaj posebnega, ampak v dobrem smislu. Videl si zelo raznolike osebe in nikogar ni bilo strah izstopati iz množice. Vsak je imel svoj oseben stil v katerem so se počutili dobro. Tega je premalo v drugih delih Slovenije.

Na koncu nas je še čakal prevoz domov z avtobusom. Domov smo prišli pozneje kot smo pričakovali, saj je bil na cesti zastoj. Med vožnjo pa se vseeno nisem dolgočasila. Celo vožnjo se je vrtela glasna glasba. Vrteli smo različne pesmi, si peli in se v glavnem zabavali. Tudi zanimivih in smešnih pogovorov ni primanjkovalo.

Z veseljem bi šla še enkrat na kakšen takšen izlet. To je bil eden najlepših izletov, kar sem jih imela s šolo. Ljubljana me je zelo navdušila in bilo bi lepo, če bi še večkrat odšli v njo. Energija ljudi v njej je res lepa in tega ne vidiš vsak dan.

                                                                                                                     Hana Špičko, 9. b