Ljubezensko pismo miru

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir!

Sploh ne vem, kako naj začnem svojo izpoved. Za začetek bi rad povedal, da si mi všeč. Zelo, zelo všeč. Ampak zadnje čase te videvam zelo malo. Saj se spomniš, kako se je vse skupaj s tem virusom začelo? Malce smo se oddaljili, a ni res? Veš, ko so dejali, naj ohranjamo razdaljo med nami, verjetno niso mislili tako daleč.

Ko pomislim nate, se pri priči spomnim na naravo, ki nas obdaja. Saj veš, zeleni gozdovi, potočki in jezera, prelepe cvetlice, skratka vse, kar nas obdaja, ko odidemo s teh hrupnih mest. Tam je vse, kar dandanes vidiš ter slišiš, nabito polne ceste in gruče ljudi. In vsem se nekam nadvse mudi. Ampak ko obiščem bližnji gozd, pozabim na vse težave ter hrup. Takrat je edina stvar, ki jo še slišim, petje ptic ter šumenje vetra. Tam te največkrat srečam. Zanima me, kako so nate gledali ljudje s preteklosti. Ampak verjamem, da se od takrat ni prav veliko spremenilo, vsaj v naravi ne. Še vedno so tu orhideje, ki so jih junaki v stari Grčiji poklanjali dekletom ter reke, po katerih so s svojimi jadrnicami pluli antični Egipčani.

Mir, veš, pogrešam te. Verjamem, da nisem edina oseba, ki te. Brez tebe je v svetu kaos. Ljudje si sploh več ne zaupajo. Vselej iščejo razloge, da bi lahko nasprotovali ostalim. Sovraštvo postaja vsakdan. Večina ljudi kaos takoj poveže z vojno. Ampak tudi zdaj, ko je, vsaj tukaj, na srečo ni, se mi zdi, kot da si ljudje vsakodnevno izmenjujejo grde poglede. Takšne z namrščenimi obrvmi. Takšni mrki ter zlovoljni pogledi me kar malce prestrašijo. Mir, potrebujemo te. Prav vsi. To pa zato, ker mir ne pomeni samo, da država ni v vojni, ali kakršnemkoli konfliktu. Mir je takrat, ko je sovražnik človeštvu le še sam vrag, ne pa človek človeku. Nekje sem slišal ta čudovito misel: »Posamezna palica se zlahka zlomi. A deset takih palic skupaj je zlomiti presneto težko«. Zato mislim, da bi morali večkrat stopiti skupaj ter se sprejemati. Verjetno se boš vrnil šele, ko se ljudje zresnimo. Seveda pa ne smemo biti črnogledi. Na tem svetu najdeš prav vse. In naj me koklja brcne, če ne tudi dobrih ljudi, ki jih je na srečo zelo veliko. Morda še te ne poznam tako dobro, saj sem še precej mlad, ampak že ob misli nate postanem precej srečen. V tistem trenutku mi je pri srcu toplo. Veliko je besed, s katerimi bi te lahko opisal. Ampak verjetno že sam veš, da si perfekten v vseh pogledih. Vem tudi, da se te ne da kupiti nikjer, ne glede na to, kdo bi te kupil ali kolikor denarja bi ta imel. Na žalost pa te ima velika večina za samoumevnega, kar je po mojem mnenju precej absurdno. Lažje ter hitreje se zaneti vojna kot vzpostavi mir. Pa tudi obdržati te je težko zaradi človekove eksplozivne ter dramatične narave, ki nas nastroji drug proti drugemu. Rad te imam. In nočem, da se mi še kdaj izmuzneš iz rok. Nočem, da odideš. Želim te videti vsak dan v letu. Ti si tisto, kar si človeštvo želi in potrebuje. Moje ljubezni, ki jo čutim do tebe, ne bi mogel izkazati z nikakršnim pismom. Neskončno rad te imam. Ti mi ogreješ srce ter nudiš občutek varnosti.

Kaj naj rečem. Ko si z mano, čas zdrsi skozi moje prste kakor pesek. V zgodovini te marsikdaj ni bilo tukaj, zame, za nas ter naše prednike, ampak je važno, da si tukaj sedaj. Čeprav še vedno ne povsem. Upam, da se bo situacija po svetu kmalu pomirila in te bomo sprejeli odprtih rok.

Rad bi samo, da veš, da te imam rad.

Mark

Pozdravljen, gospod Mir!

Verjetno se sprašuješ, kdo sem in zakaj sem ti napisala ljubezensko pismo. Sem Irena. Moje ime izhaja iz grščine in, ne boš verjel, pomeni mir. Zakaj pišem to pismo? Cenim svoj mir, vsak ga, samo nekateri se tega ne zavedajo. Ali pa se zavejo prepozno, ko jim ta je odvzet. Torej, ker si Mir, si moj prijatelj. Saj ti lahko rečem prijatelj? In saj si lahko prijatelji pošljejo ljubezensko pisma, kajne?

Danes je 21.9. leta 2021 in je svetovni dan miru. Naj te vprašam, kako si na ta tvoj praznik? Si dobro? Kaj počneš?

Skrbi me zate, saj te že nekaj časa ni na Zemlji. No, morda si, vendar kje? Kje se nam skrivaš? Te je strah, si nemiren? Izgubljamo te. Nujno potrebujemo tvojo pomoč. Očitno ne veš, koliko mi pomeniš. Vsem nam!

Nemir mi povzroča žalost, tesnobo, strah je v meni. Vem, da nisem edina in ne, nočem se pritoževati. Samo želim, da veš, da mi ni vseeno. Zato te prosim, vrni se in nam pomagaj. Če izgineš za vedno, ne vem, če bomo preživeli. Ljudje bi se med seboj prepirali, spopadali, vojne bi bile bolj pogoste, bali bi se drug drugega. Človeštvo bi izginilo.

Odgovori mi. Pogovarjaj se z menoj. (Seveda ne moreš. Saj ne govoriš. In dokler nisi začel brati pisma, sploh nisi vedel, da ti pišem. Zato bom začela jaz.) Naštela ti bi nekaj razlogov, zakaj smo te potrebovali in zakaj te še potrebujemo.

Veš, že 103 leta so minila od prve svetovne vojne in 76 od druge. In ti, ti si pripomogel h koncu. Odločil si: »Zdaj pa mir!« Tako kot sodnik na sodišču, ko so odvetniki in tožilci nemirni: »Mir v dvorani!« Pred dvajsetimi leti so bili v New Yorku teroristični napadi. In kdo je takrat pomiril ljudi? Se razume, da ti, saj si gospod Mir! Ljudje se še vedno spominjajo tragičnih dogodkov. Mnogi imajo še vedno more od takrat. Na žalost pa kljub zgodovini ta nemir med ljudmi, državami še kar traja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo vse lepo in prav, da bi pozabili na te trenutke in se pobotali med seboj. Sprašujem se, ali bo na Zemlji sploh kdaj zavladal mir? Za to bi potrebovali nekakšen napoj. Potrebujemo ime zanj. Kaj praviš na »Mirus napojus«?

Zdi se mi, da nisem edina, ki razmišljam o tebi. Pravzaprav to vem. Imeti mir v sebi je nekaj posebnega.

 Ko sem bila še mlajša, sem pri babici na knjižnih policah našla veliko debelo knjigo. Ne spomnim se točno, kaj me je tako pritegnilo na njej. Morda tisti  Slika, ki vsebuje besede tla, notranji

Opis je samodejno ustvarjensvetlikajoči se napis na platnici. Povprašala sem jo o velikanski knjigi in mi je rekla: »To je Sveto pismo.« V spominu imam, da mi je bilo to zelo zanimivo, zato sem seveda želela, da mi nekaj prebere. Odprla sem neko naključno stran. Začne brati… »Božji mir, ki presega vsako misel.« Ker sem bila takrat res premajhna, da bi razumela, sem o tem samo razmišljala. Torej je res. Nisem edina, ki razmišlja o tebi. Tudi Bog uči o tebi. Vsak, ki je tesno povezan z Bogom, misli enako kot jaz, ali pa vsaj podobno. Seveda pa tu niso samo verni ljudje.

To me je na nek način naučilo, kako se spopasti z nemirom. Odgovor je knjiga! Brati je treba knjige, da nas sprosti in da slabosti ne prenašamo na druge. Marsikdo bi rekel, predvsem kakšen najstnik: «Knjige so brezvezne, ne bom bral. Jaz bom na računalniku igral igrice.« Pa saj je res, da morda koga knjige ne zanimajo, vendar te igrice delajo nemirnega in živčnega. In ko ti mama ne dovoli računalnika, se potem cela družina spre zaradi tega. Ob knjigi teh prepirov in nemira ni.

Gospod Mir, si se kdaj vprašal, kaj bo s tabo v prihodnosti? Boš še naprej vladal svetu ali boš popolnoma poniknil? Pomagala ti bom, da boš ostal med nami. Še naprej se ne bom prerekala in k temu spodbujala druge.

Zate, Mir.

Tvoja Irena

V Sp. Dupleku, 21. 9. 2021

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir,

zdiš se mi zelo prijeten, čeprav nisem čisto prepričana, kakšen si. Ne bi rekla, da te ne poznam, ampak mislim, da še nikoli nisem izkusila popolnega miru. Vedno so tukaj nemirne misli, hrup, prepiri. Vidim pa te v različnih stvareh. Na primer v prijaznih ljudeh, v šumenju dreves, v barvah sončnega zahoda, v pticah, ki mirno jadrajo po nebu. Vem, da si čudovit in, da te imam rada.

Veš, Mir, rada bi, da zavladaš svetu. Rada bi, da se dotakneš vsake duše na tem planetu, da bomo vsi živeli v veselju brez vojn in prepirov. Želim si, da bi te bilo čim več vsepovsod po svetu. Bojim se, da te je vedno manj, sploh s tem koronavirusom, ki skače naokoli. Kje si? Kaj se je zgodilo s tabo v teh časih, ko te potrebujemo? Si slučajno pozitiven, ubogi Mir? Ker jaz sigurno sem. Pa ne na korono. Mislim, da se glede pomanjkanja tebe na svetu lahko veliko naredi. Rada bi sporočila eno stvar vsem ljudem na svetu (odraslim, otrokom, ženskam in moškim). Rada bi jim sporočila, da te je treba ohraniti, da bodo mlajše generacije normalno živele. Vidiš, dobimo le eno življenje na tem svetu. Nismo nesmrtni kot ti in moramo to eno življenje izkoristiti najbolje, kar lahko. Moramo se truditi zate, ker le tako lahko vsem omogočimo, da izkoristijo svojo priložnost na Zemlji in živijo v lepem okolju. Ne smemo misliti le na samega sebe. Če se bi vsi potrudili v tej smeri, bi lahko ti zacvetel skoraj vsepovsod. Se strinjaš?

Imam še eno vprašanje. Zakaj te ljudje po svetu ne sprejmejo in delajo nemir?

Jaz mislim, da verjamejo, da delajo prav in si ne upajo priznati, da delajo napake. Mogoče pa te kdo niti malo ne pozna, ker že celo življenje živi v nemiru in ne ve, da obstaja nekaj boljšega ali pa je obupal nad iskanjem. Nekateri ljudje na žalost ne opazijo, da si jim ponujen (priznam, da tudi jaz včasih ne), ampak te moramo sprejeti in kaj narediti za to, da te dobimo. Si tako kot čokolada v trgovini. Ponujena nam je, mi se pa moramo samo odločiti, da si jo želimo, prislužiti denar in jo kupiti. Pa je naša, tako kot si lahko ti.

Upam da veš, da te imam rada in da te želim ob sebi za vedno,

tvoja Neža

4. a: Danes sem jaz mama, danes sem jaz oče

Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da sem odrasla. Postala sem mama.

Pogledala sem starša in ugotovila, da sta postala otroka. Ime jima je bilo Tina in Uroš. Hodila sta v 1. razred in z njima je bilo veliko dela, saj sta letos prvič stopila v šolo. Imela sta svoje torbe, zvezke, peresnico in ostale šolske potrebščine. Jaz sem med tem časom doma kuhala in čistila. Ko sta prišla iz šole, sta imela veliko naloge. Okrog 21.ure sta odšla spat, jaz pa sem gledala televizijo. Ker sem bila tudi jaz utrujena, sem se odpravila v posteljo.

Ko sem se zbudila, se glasno povedala: »Mama, spet sem otrok, vidva pa moja starša!« To so bile le sanje.

MIA JERENEC

Danes sem se zbudila zelo zgodaj. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem še zaspana. Ko sem se hotela počesati, sem ugotovila, da sem zelo zrastla. Nato sem na mizi videla list za službo in ugotovila, da sem postala mama.

Tisti dan ni bil moj dan. Šla sem v službo. Ko sem prišla domov, sem bila zelo lačna, vendar na mizi ni bilo kosila. Niti kuhalo se še ni. V roke sem vzela kuhalnico in skuhala kosilo. Takrat sem si rekla: »Dovolj je vloge mame za danes,« in odšla spat.

Zjutraj sem bila najbolj srečna oseba na svetu, saj sem bila spet otrok.

LUCIJA ŠKOF

To jutro sem se zbudila v mamini postelji.

Nič mi ni bilo jasno. Izgledala sem večja. Ugotovila sem, da sem postala mama. Zbudila sem hčerko in ji naredila zajtrk. Nato sem jo odpeljala v šolo. Ko sem se vrnila domov, sem si skuhala kavo in počistila hišo. Ob treh sem šla po svojo punčko v šolo. Ko je naredila domačo nalogo, smo pojedli kosilo. Za tem sem umila posodo in šla počivat. Nato smo šli na sprehod in na večerjo v restavracijo.

Ko sem šla spat, sem se začela manjšati. Postala sem otrok.

ELDINA HAŠIĆ

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem opazil, da sem velik in da imam večja oblačila.

Šel sem do atija in mame. Opazil sem, da sta majhna. Pogledal sem na uro in videl, da je pet zjutraj. Spomnil sem se, da gre ati takrat v službo. Ugotovil sem, da sem danes jaz ati, zato sem se odpravil v službo. Tam sem bil osem ur. Ko sem prišel domov, sem se igral s sinom. Nato smo šli na kosilo.  Ko smo se najedli, smo skupaj pogledali televizijo. Zvečer smo pojedli večerjo, se umili in se odpravili spat.

Zjutraj sem ugotovil, da so to bile le sanje.

JAKA PROSEN

Zbudila sem se in  opazila, da sem zrasla. Šla sem v kopalnico. Tam sem zagledala, da imam daljše lase, zgubano kožo in nekaj sivih las. Šla sem v otroško sobo in videla hčerko, ki ji je bilo ime Natalija. Zbudila sem jo, jo oblekla in pripravila za šolo. Pohitela sem pripraviti zajtrk in poskrbela, da je odšla na šolski avtobus, ki pelje ob 7.14 min. V dopoldanskem času, ko sem bila sama doma in sem imela čas sem pripravila kosilo, počistila stanovanje in vrtnarila. Pogledala sem na uro in ugotovila, da je čas, da pride Natalija domov iz šole. Po navadi se pripelje z šolskim avtobusom okrog 14.00 ure. Vprašala sem, če je mogoče lačen, vendar ni bil. V roke smo vzeli šolske zvezke in knjige, ter pričeli z pisanjem domačih nalog. Po končanih šolskih obveznostih, smo šli na igrišče. Tam smo se rolkali z rolerji, vozili z kolesom in igrali razne igre z prijatelji. Po končanem druženju, smo odšli večernim obveznostim naproti. Sledilo je umivanje, večerja in spanje. Ko sem se zbudila, sem videla, da so bile to le samo sanje.

Ugotovila sem, da je biti mama naporno delo tako ponoči kot podnevi, zato bom raje naprej uživala v brezskrbnem otroštvu in se igrala z prijatelji.

Ana Pišek

Nekega jutra sem se prebudila in vse je bilo drugače kot po navadi.

Hotela sem obleči svoja šolska oblačila, a so mi bila premajhna. Popila sem kavo in nato pripravila zajtrk za svojo hčerko Leo, saj mora kmalu v šolo. Lea se je zbudila, pojedla zajtrk, si umila zobe, oblekla in nato sva se odpeljali do šole. Lea je bila v šoli, jaz sem se odpravila domov, kjer so me čakala dnevna opravila. Najprej sem pomagala možu Simonu, da sva opravila vse potrebne stvari pri vodenju skupnega podjetja, nato so me čakala gospodinjska opravila. Najprej sem pospravila hišo, pripravila kosilo in se odpravila s kužkom Donom na sprehod. Ko sem prišla s sprehoda, sem se odpravila po sina Leota, ki obiskuje vrtec. Ker so jesenski dnevi še topli, sem se z otrokoma popoldne igrala na vrtu. Ko se je zvečerilo, sem pripravila večerjo za celotno družino. Nato sem se odpravila na kratek tek. Ko sta se otroka umila in oblekla v pižamo, sem ju pospremila v posteljo in jima prebrala pravljico.

Nato sem si po dolgem dnevu privoščila kopel in sladko zaspala. Pa naj še kdo reče, da življenje mame ni naporno.

EMA KREPEK

Vsak dan moraš živeti

Dan je vselej razigran,

ko s sončnimi žarki si obdan.

Na travniku splezaš na najvišje drevo

in v daljavi vidiš ivanjščico.

Cvetlica se v sončnem siju blešči

oddih je za boleče oči.

Počutiš se, kot da do nje poletiš

in pred njo kot onemel stojiš.

Ampak v sebi še vedno goriš …

Utrgaš to krasno belo cvetlico

odneseš jo v vazo pod polico.

Ko gledaš jo, v sebi čutiš toploto –

ni besede za takšno lepoto.

VSAK DAN MORAŠ ŽIVETI

IN VSAK NOV DAN NA NOVO OBJETI …

Ne da se po svetu le sprehajaš –

če delaš tako, samo obstajaš.

Hana Špičko, 7. b

Moj dan je (bolj malo) razigran

Jutro začnem s toplim čajem,

ah, tako lepo diši …

Potem se odpravim od doma,

veter mi lica hladi.

 

Sonce mi boža lase,

svež zrak um in telo bistri …

In že vidim prijateljico,

ki v klopi poleg mene sedi.

 

V šoli sedé poslušam,

vame dolgčas drsi …

Edina stvar, ki me razveseli,

je čas, ko ura zgodovine prihiti.

 

Ko hodim domov,

poslušam svoje korake

in preštevam avte –

modre, rdeče, prav vsake.

 

Sledi domača naloga,

uf, ta presneta nadloga …

Rešim jo čim hitreje,

da ostane čas zame pozneje.

 

 

Končno pride čas počitka,

to je višek užitka.

V roko vzamem daljinec ali knjigo,

no, to je zanimivo.

 

Moj šolski dan ni prav razigran.

Ampak tako mi je všeč –

branje, televizija, sprehod …

Za mene, »komot«!

 

Marisa Špičko, 8. b

PRIPRAVE NA VURKO FEST V 7.B

12. junija 2021 bo na gradu Vurberk potekal otroški kulturno-umetniški festival Vurko fest, pripravljen in izdelan v celoti s pomočjo učencev.

Učenci OŠ Duplek in OŠ Korena se vsi pridno trudimo, da bi festival izvedli čim bolje. Izpeljali smo že 3 tehniške dneve, na katerih smo izdelovali vso potrebno okrasje in sceno. Na festivalu bodo potekala tudi razna tekmovanja, npr. izdelovanje oblek iz papirja. Odvijale se bodo tudi različne igre za otroke, možno pa bo tudi kupiti in pojesti nekaj slastne hrane. Za povrh si bomo lahko ogledali tudi gledališko predstavo o vurberškem zmaju, ki je v bistvu navdih za ta festival. Vurko (vurberški zmaj) je glavni junak v knjigi naše lokalne pisateljice, gospe Brede Mulec.

Kot sem že omenila, bo na Vurberku nastopala otroška gledališka skupina. V njej nastopam tudi jaz. Kot ena izmed glavnih igralk sem se morala naučiti kar veliko besedila in v nastop vložiti mnogo truda. To zame ni bila ovira, saj z veseljem nastopam. Ob vajah se tudi veliko družim s sošolci in sosošolci in skupaj se večkrat nasmejemo ob kakšni norčiji. Temu se pridruži tudi naša učiteljica igre, ga. Donataja Malinič Krašna, ki pokomentira naše zaplete pri vaji.

Ob takšnem delu resnično uživam in upam, da nam bo predstava uspela. Z lahkoto pa lahko tudi rečem, da bo po mojem mnenju ta festival zagotovo največji, najbolj igrivi, zabavni festival, kar jih je videla Slovenija.

Marisa, 7.b

Na Vurko fest se pripravljamo že kar nekaj časa. Večino izdelkov naredimo ob tehniških dnevih. Ko smo imeli prvi tehniški dan, smo nekateri izdelovali igre, ki se bodo odvijale na festivalu. V mojem razredu smo vsi izdelovali igre v skupinah. V moji skupini sta bili Patricija Kosec in Nuša Pečar. Skupaj smo na velikem kartonu narisale in pobarvale klovna, nato smo z olfa nožem izrezale že vnaprej narisane kroge. Ta del mi je bil najbolj težaven, saj je bil karton zelo debel, luknje pa precej velike. Za vse skupaj smo potrebovale dva tehniška dneva, a končen izdelek mi je zelo všeč in sem zadovoljna z našim delom. Nisem popolnoma prepričana, kako se bo ta igra igrala, se pa mi zdi, da bomo morali metati žogico skozi te luknje. Ker pa so luknje različnih velikosti, se mi zdi, da manjše luknje štejejo več točk, tako da če zadeneš najmanjšo luknjo, pridobiš največ točk. Me res zanima, kako se bo to vse izšlo.

Komaj čakam na 12.6.2021, ko bo potekal Vurko fest.

Kaja, 7.b

Na šoli smo izvedli tri tehnične dneve, dva aprila in enega v mesecu maju. Sodeloval sem pri izdelovanju iger. Z mojo skupino, katere vodja je bil Tai, smo izdelovali avtocesto. Končen rezultat je bil zelo dober. Na tehničnem dnevu, v četrtek, 20.5.2021, sem začel z drugo skupino izdelovati grad, ker je bila avtocesta že gotova. Pri vseh tehničnih dnevih sem se zelo zabaval. Najboljši del je bilo druženje med nami sošolci. Na koncu so vse igre izpadle zelo dobro! Upam, da bo drugo leto festival spet organiziran in da napreduje že iz tako dobrega v še boljšega. Zelo bi bil vesel, če bodo v prihodnje igre še vedno stvar, ki jih izdelujemo mi, otroci.

Patrick, 7.b

Imeli smo tri tehnične dneve, kjer smo se pripravljali za festival. Vedno smo delali različne stvari, npr. igre za Vurko fest. Ko smo končali igre, ki smo jih morali narediti, smo delali gradove po svoji domišljiji v skupinah. Ko smo mi vse to delali, so se udeleženci dramskega krožka pripravljali na predstavo, ki jo bodo zaigrali. Vsi ti tehniški dnevi so bili zabavni ter ustvarjalni. Festival bo potekal 12. 6. 2021 na gradu Vurberk. Vsi pa upamo, da se bodo vsi udeleženci zabavali, veselili ter cenili to, kar smo naredili.

Gabrijela, 7.b

Vse se je začelo v mesecu marcu, ko smo z mojo ekipo izdelovali avtocesto. Bilo je zelo zabavno. Vsa šola je ustvarjala izdelke po navodilih in delala na tem, da bi bilo vse popolno. Ker v prvem dnevu nismo dokončali, samo skoraj vso delo opravili v drugem dnevu, ki ni bil tako zabaven, saj smo bolj delali. V mesecu maju pa smo popravljali še zadnje detajle.

Se že veselim 12. 6. 2021, da bom videl vse izdelke, ki smo jih naredili na naši šoli in OŠ Korena.

Staš, 7.b

Ko smo učenci izvedeli za nekaj čisto novega in nepozabnega, Vurko fest, smo se vsi veselili, da bo to organizirala naša šola v sodelovanju z OŠ Koreno.

Vedeli smo, da bo mogoče malo naporno, a smo se kljub temu z veseljem udeležili priprav na Vurko fest. Všeč pa nam je bilo tudi to, da smo imeli toliko tehniških dni v zadnjem času. Pri likovni umetnosti smo se najprej razdelili v skupine in se dogovorili, katere igre bo izdelovala katera skupina. Učitelji so nato naročili potrebne materiale, ki smo jih potrebovali. Tudi mi smo prispevali in od doma prinesli stvari, ki so na prvi pogled izgledale neuporabne, v naslednjih tehniških dnevih pa so iz njih nastale lepe in zanimive igre.

Tudi učenci smo se zelo zabavali in se veliko nasmejali. Dobili smo priložnost, da razvijamo našo domišljijo.

Pia, 7.b

Športni dan

V ponedeljek, 24. 5. 2021, je na šoli potekal športni dan za učence od 6. do 9 razreda.

V šolo smo prišli ob 7.30. Najprej smo pomalicali, da smo pridobili dovolj energije za celoten dan. Nato smo odšli v telovadnico, kjer so nam učenci športa za sprostitev predstavili igro “kavbojci in indijanci”. Vsak razred je s svojim razrednikom odšel na posamezno igro, ki jo je imel določeno po razporedu. Mi, sedmošolci, smo najprej igrali hokej. Razdelili smo se v skupine in začeli z igro. Za tem smo se odpravili v galerijo dvorane, kjer so nas čakale štafetne igre. Tudi tukaj nas je učiteljica Barbara razdelila v štiri skupine. Vsak krog smo imeli nov izziv: skakanje v vreči, nošenje tenis žogice na tulcu itd. Na koncu smo se pomerili v vlečenju vrvi s paralelko. Po končanem tekmovanju smo se odpravili nazaj v glavni prostor telovadnice in čakala nas je odbojka. Igrale smo dekleta proti dekletom in fantje proti fantom. Sledil je moj najboljši del tega dne, “kavbojci in indijanci”. Vsaka skupina je postavila blazine, za katerimi se je skrivala ter shranjevala žoge za napad druge skupine. Po napetih tekmah med skupinama je prišel čas za pospravljanje. Sledilo je kosilo ter odhod domov.

Športni dan je bil zabaven in upam, da ga kmalu ponovimo.

Taja, 7.a

Ocena filma Zajec Jojo

OBELEŽITEV MEDNARODNEGA DNEVA SPOMINA NA ŽRTVE HOLOKAVSTA, Zajec Jojo, 2019

Jojo Rabbit (originalen naslov)

Režija: Taika Waititi. Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen, Sam Rockwell, Scarlett Johansson. Komično-dramski film.

Komično-dramski film je neverjeten prikaz časa v drugi svetovni vojni in vpliva nemškega voditelja. Film sem si pogledala z namenom, da bi videla dogajanje med vojno in kako krut je bil takratni svet. V sredo, 27. januarja, smo namreč obeležili mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Pomembno je, da se tega spominjamo, pa ne zaradi vojne in krutosti, ampak zaradi tega, da ne pozabimo ljudi, ki so se v vojni žrtvovali in ljudi, ki jim je v vojni bila storjena krivica. Film prikazuje čas druge svetovne vojne skozi oči majhnega desetletnega fantka po imenu Jojo. V filmu vidimo kakšen vpliv je imel nemški voditelj in kako so že majhne otroke učili sovraštva in vojskovanja.

Žalostno je bilo kako so jim dobesedno »sprali« možgane in jih že kot majhne otroke učili bojevanja. Sam film odlično prikazuje dogajanje tudi na komičen način, ne morem pa reči, da ni film malo krut. Zgodba filma se vrti okoli Joja, ki ima za namišljenega prijatelja Adolfa Hitlerja. V njej lahko vidimo kako Jojo, ki je v Hitlerjevi vojski, odkrije, da njegova mama skriva judinjo v njegovi hiši. Deček se tako znajde pred dilemo: bo ostal zvest državi in izdal, da se v njegovem domu skriva judinja ali pa bo molčal in ji pomagal.

Film uspešno prikaže ključne stvari o dogajanju v takratnem času, kot so sovraštvo, vojskovanje, ubijanje, žalost in želja po svobodi. Da pa zgodbo spremljamo skozi oči mladega Jojoja pa je le še pika na i. Sama bi dala filmu oceno 8 od 10, saj je zgodba prikazana na zelo izviren način, ki nam odpre vrata v pogled druge svetovne vojne.

Tia, 9.b

S šolskimi Koraki v nov dan…