Učenke OŠ Duplek, ki so tudi novinarke Korakov, so spremljale dogajanje na Vurko festu, se javljaje v živo preko Facebook strani in intervjuvale učitelje in učence na stojnicah, obiskovalce ter nastopajoče. Nastali so zanimivi intervjuji.

Poslikava obraza

1. Kaj ponuja vaša stojnica?
   Na naši stojnici ponujamo slikanje po obrazih oziroma poslikavo obraza.
2. Ali je to vaše prvo letu na Vurko festu?
   Lani je bila poslikava samo v sklopu tekmovanja iz izdelave papirnatih oblek, vendar poslikave obrazov obiskovalcev še lani ni bilo.
3. Kako se imete in kaj še pričakujete od festivala?
   Na Vurkofestu se zabavamo in uživamo. Mislimo, da je festival kar uspešen, saj se je zbralo kar veliko število ljudi.

• 

• 

• 

• 

Doodle art

1. Kaj počnete na vaši stojnici?
   Z malimi otroki rišemo pobarvanke in se trudimo, da se otroci zabavajo in da jim je zanimivo.
2. Kako se imate in kakšno se vam zdi vzdušje?
   Kljub vročini se zabavamo, uživamo in zdi se nam, da obiskovalce naša stojnica tudi kar privlači.
3. Kaj še pričakujete od Vurko festa?
   Da se še v preostanku dneva zabavamo in da si ogledamo nastope učencev in glasbenih gostov.

• 

• 

• 

• 

Razglednica našega kraja

1. Kaj ponuja vaša stojnica?
   Naša stojnica ponuja pet najboljših razglednic našega kraja, ki so jih učenci delali na tehniškem dnevu. Na papirju so učenci morali narisati, na kakšen način si predstavljajo naš kraj in njihove značilnosti.
2. Ali letos to prvič ponujate na festivalu ali ste se morda predtsvili tudi prejšnje leto?
   Letos smo tu prvič s tem natečajem, čeprav so tudi lansko leto učenci izdelovali za natečaj, in sicer obleke iz papirja
3. Kako se imate na Vurkofestu?
   Zelo je zanimivo, saj je veliko različnih iger in se lahko zabavamo, zbralo se je veliko ljudi in prav tako se že veselim nastopov, ki so jih učenci skupaj s učitelji pripravili.

• 

Knjigobežnica

1. Ste se letos prvič udeležili Vurkofesta?
   Ne, to je za nas drugo leto. Z učiteljico Marjetko sva stojnico imeli že lansko leto.
2. Kaj vse ponuja vaša stojnica, kaj lahko tukaj počnemo?
   Kot lahko vidite, je to knjigobežnica, ki je kotiček za knjigoljubce. Tisti, ki imajo radi knjige, si jih lahko tukaj sposodijo in berejo. Punce, ki so danes tukaj z nami, tudi raziskujejo, kdo je bil Kresnik, junak Vurberka, in ostale bomo tako dolgo, dokler temu ne pridemo do dna.
3. Kako se imate?
   Zaenkrat je v redu, upam da bo tako tudi ostalo. Manjkata nam le še hrana in pijača.
4. Kakšna so vaša današnja pričakovanja?
   Pričakujem, da bo kdo prišel in si izposodil kakšno knjigo, saj smo v času koronavirusa prenehali brati knjige in je zdaj posledično vse manj ljudi, ki radi berejo. Z mano je izbor deklet iz naše šole, ki rade berejo. Tukaj so, da so vzor vsem ostalim. S seboj je vsaka prinesla knjigo, ki jo trenutno bere in skupaj druge spodbujamo k branju.
5. Kdo je izdelal to knjigobežnico?
   Mi smo dobili idejo, da bi izdelali to našo knjigobežnico in smo morali poiskati nekoga, ki bi jo izdelal. Našli smo mojstra Iršiča, ki je bil povabila tako vesel, da je sam prispeval ves material in jo izdelal. Stekleni del je prispevalo steklarstvo Miholič. Izdelava knjigobežnice je trajala približno dva ali tri tedne, o tem pa smo se že dolgo dogovarjali. Knjige je prispevala mariborska knjižnica, poklicala sem direktorico, ki nam je poslala tri škatle knjig. Nekatere od knjig so v šolski knjigobežnici, nekatere pa v tej. Uspelo nam je s skupnimi močmi.

• 

• 

Mimoidoči (Odgovarjajo učenke 8. razreda OŠ Duplek)

1. Kaj vas je privabilo na današnji festival?
   Udeležile smo se že lansko leto in nam je bilo zelo zabavno, zato smo vedele, da bo letos tudi. Prav tako nekatere izmed nas kasneje nastopamo, zdaj pa pomagamo z delom.
2. Kaj vas je najbolj navdušilo?
   Vse je zelo zabavno, zelo so nam všeč pesmi, igre, samo vzdušje. Šle smo že na veliko iger, tudi vam jih priporočamo!

• 

• 

Sound painting z učenci računalništva OŠ Duplek

1. Kaj je namen te sobe?
   Namen te sobe je, da učenci izbirnih predmetov računalništva okvirno pokažejo, kaj so počeli v minulem šolskem letu.
2. Kaj vse se tukaj počne?
   Tukaj na manjše kocke projiciramo izdelke, ki so nastali pri računalništvu, z uporabo grafičnega programa Gimp. Imamo tudi simulacijo početja, kot smo ga delali pri računalništvu.
3. Se to letos odvija prvič?
   Ja, letos smo prvič. Računam na to, da bomo tudi vsa naslednja leta še vedno tukaj.
4. Boste v naslednjih letih še kaj dodajali?
   Bomo še dodajali, takoj ko dobimo večji prostor. Računam na večjo dvorano. (smeh)

Intervju z ravnateljem Đanom Novakom

1. Že drugo leto zapored nam je v sodelovanju z občino Duplek uspelo pripraviti Vurko festival. Se vam zdi, da so celoletne priprave dobro potekale?
   Jaz mislim, da so priprave potekale odlično. Če ne bi bilo tako, danes ne bi bili tukaj in tudi verjetno ne bi bilo toliko ljudi, kot jih je, tako da menim, da je bilo delo odlično opravljeno in nenazadnje smo vsi veseli, da je tako.
2. Ste veseli, da obe šoli tako povezano sodelujeta?
   Zagotovo. Torej, veseli smo, da sodelujejo tako otroci iz Korene kot iz Dupleka. Tisto, kar se mi zdi zelo pomembno, je, da se družijo mlajši in starejši, torej imamo neko medgeneracijsko druženje. Nenazadnje na ta način pokažemo staršem in širši okolici, kaj delamo v šoli, kako poteka naše delo in kaj se naučimo. Vse to se mi zdi zelo v redu, da se povezujemo med seboj in nenazadnje, da sodelujemo s širšo lokalno skupnostjo.
3. Kaj menite o nastopajočih učencih?
   Ja, otroci so itak vedno odlični, tako da vse čestitke njim in seveda njihovim učiteljicam ter vzgojiteljicam. Radi imajo zabavo, radi nastopajo, tako da smo vsi veseli.
4. Kakšno se vam zdi današnje vzdušje?
   Že prej sem omenil, da je odlično, veliko ljudi in otrok je. To je tudi namen tega našega druženja. Poteka čez cel dan, tako da mislim, da ni nobenemu dolgčas.
5. Kakšni so načrti za naprej o Vurko festivalu?
   Jaz mislim, da se bo Vurko festival iz leta v leto spreminjal na nek način, stalno želimo ponuditi nekaj novega, nekaj drugačnega. In razmišljalo se je seveda že o nastanku Vurkota, da bi to našo idejo festivala razširili izven naše občine. Navsezadnje, če se bo stvar razvila tako daleč, so tudi določene želje in cilji, da prestopimo meje. To pomeni, da gremo v katero drugo, sosednjo državo in tudi tam kaj podobnega organiziramo, seveda v sodelovanju z lokalno skupnostjo.

• 

Intervju z županom Mitjo Horvatom

1. V naši občini že drugo leto zapored poteka Vurkofest. V to je bilo vloženega ogromno truda, tako od vas, kot od učiteljev in učencev. Ste ponosni na tako dobro organizacijo in pripravo na festival?
   Seveda. Jaz sem predvsem ponosen na učence, ki vedno tako lepo sodelujejo in ustvarjajo. Prav je, da sodelujejo učitelji, ker smo na nek način vsi del te lokalne skupnosti in sem zelo vesel, da smo skupaj pokazali, da lahko s sodelovanjem naredimo nekaj tako velikega in izjemnega. Mislim, da tudi obisk to potrjuje.
2. Kakšni so vaši občutki?
   So veseli, pozitivni in si želim takega sodelovanja še v prihodnjih projektih. Upam res, da bo ta Vurko fest postal stalnica in prepoznan po širši Sloveniji, mogoče tudi preko.
3. Se vam je letos organizacija zdela lažja od lanskega leta, ko smo že vse vedeli približno kako in kaj?
   Vedno je nekoliko lažje, ko si ljudje znajo predstavljati, kaj se pričakuje oziroma kaj bo nastalo. Jaz mislim, da je precej z vidika tega, da je več ljudi pomagalo oziroma, da je več učiteljev vključenih, pripomoglo k temu, da je bilo drugič lažje kot prvič.
4. Kakšni so načrti in pričakovanja glede festivala prihodnje leto, če sploh bo?
   Kot kaže, festival naslednje leto bo, ker je toliko obiskovalcev, toliko zadovoljnih in veselih otrok, da jaz verjamem, da ne glede na to, karkoli bo drugo leto, festival bo in bo še bolj bogat ter vesel, kot je letos.
5. Kakšna so vaša današnja pričakovanja?
   Danes, jaz mislim, da se bomo vsi skupaj zabavali, da se bomo lepo imeli in da bomo z dobrimi občutki šli na koncu dneva v posteljo.
6. Se že kaj veselite nastopov?
   Seveda!

• 

• 

Intervju s Trkajem

1. Ste eden najbolj znanih slovenskih raperjev. Kdaj ste napisali svojo prvo pesem?
   Svojo prvo pesem sem napisal pri sedemnajstih letih. Še pred tem sem napisal eno v 7. razredu, z naslovom »Moj kontejner.« Bile so rime, to pa je tudi vse, kar mi je od nje ostalo v spominu.
2. Ste tudi pisec besedil, popotnik, novinar,… Očitno vas zanima ogromno reči. Kaj je naslednja stvar, ki jo načrtujete?
   Naslednje, kar načrtujemo z Igorjem, Damjanom Jovičem in ekipo, ki se nam bo pridružila, je, da ustvarimo Repke 2. Potem je na vrsti solo album, zaključen, s katerim se bom nekako poslovil od tega ustvarjanja mainstream glasbe oziroma koncertne, kasneje pa še sledi Kla Kla Klasika 2. Zaenkrat so to vsi ustvarjalni cilji, ki jih imam. Bi pa tudi zelo rad, da bi naredili zbirko poezije, ki bo mogoče del Kla Kla Klasike 2 ali Repkov, kjer bi mladi dali svojo poezijo. Mi se neprestano učimo o klasikih, medtem ko med vami mladi kdo piše poezijo in je lahko kdo zelo dober. Se pravi, zakaj ne bi iz idej, ki so mlajše, začeli graditi.
3. Ste že kdaj prej sodelovali na kakšnem otroškem festivalu, ali je danes prvič?
   Sem že sodeloval. Bilo jih je kar nekaj, Čarobni dan je bil eden izmed prvih večjih otroških festivalov, na katerih sem bil.
4. Kakšni so vaši današnji občutki?
   Moji današnji občutki so zelo odprti. Glasba je prišla do izraza, ampak ker je dogodek kar velik, so ljudje razpršeni. Nekateri glasbo samo poslušajo, medtem so nekateri otroci tekali okrog, nekateri so sedeli in lizali sladoled… In se mi zdi res taka naravna, sproščena zadeva, da je glasba prav pasala v ambient. Upam, da se je koga dotaknilo in je občutil to energijo.
   Igor Saksida: To ni bil koncert v tem smislu, da publika sedi in ploska. To je pravzaprav eno radoživo rajanje, igra, veselje do življenja. Štajerci so znani po tem, da so veseljaki in da imajo radi vesele stvari, da je tukaj veliko sonca, zato pa tudi veliko dobrega vina (smeh). To se začenja že v otroštvu. In ta energija je prišla do naju, zato sva tako uživala med nastopom. Meni je nastop minil en dva tri.
   Trkaj: Ja, zelo se čas spremeni na odru, ko padeš na ta naravna otroška tla. Se mi zdi, da prav razumeš kaj otroke pelje, da skačejo, plešejo in so svobodni. To energijo mi starejši blokiramo ali se ne upamo prepustiti.
5. Ali radi sodelujete z otroki in jih tako razveseljujete?
   Ja, ja, ja, ja. Jaz mislim, da so otroci bitja, ki pridejo iz neke druge dimenzije in še niso čisti trdno materializirani tukaj. Jaz mislim, da bi jih morali bolj spoštovati, na drugačen način, ne »guci guci,« pa glej ga tega, pa pred instagram. Nekako bi morali bolj častiti otroško dušo, ki je naivna, majhna, ki je lahko, iz nekega visokega intelektualnega načina, nekako neumna. Ampak modrost o vidih, ki jih lahko govori, naivnost, prvobitnost, neka deviškost, se mi pa zdi, da je stvar, ki jo današnji svet zelo potrebuje. Potrebuje veliko več energije, da gremo nazaj od vsega, da poznamo, da smo ‘raztrančirali’ in analizirali in nismo nič boljši ljudje. Otroci nas delajo boljše ljudi, če znamo odpreti srce.
6. Katero sodelovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?
   Še vedno mi je najlepše z Igorjem Saksido.
7. S svojimi pesmimi navdihujete in ste vzor mladim. Vas mogoče kdaj za kakšno pesem navdihnemo tudi mi, otroci? Kdo oziroma kaj pa za novo »Vurko pesem«?
   Ja, definitivno. Z življenjem, z zgodbami, s tem, kaj se pravzaprav sploh dogaja, so vedno neke iskrice. Včeraj mi je ravno pisal en otrok in je rekel, da ima njegova mama raka. Glede na, s čimer se sooča, je napisal nekaj besedil, iz katerih bom mogoče naredil kakšno pesem. Situacije, ki te inspirirajo, so vedno različne. Lahko te nekdo pogleda v oči in ti kaj pove, včasih je to tragična zgodba… Se pa veliko otroške in mladostniške energije, ki jo midva dobiva iz nastopov, v naju nabira, se akumulira, in potem, ko bova izdala nov album, bo prišla ven. Tako da vsak tak utrinek, iskrenost, vsak nasmeh, vsaka energija, ki jo imate, se nabira v naju.
   Vurko pesem je nastala tako, da sem najprej prebral Bredine knjige. Zdelo se mi je, da bi lahko naredil kakšno pesem o zmaju Vurku in čarobnem kraju, ker se je tukaj pretakala zgodovina. Tako veš, da je bilo tukaj včasih morje in so živeli megalodoni, orjaški morski psi, tudi čarovnice, tako da moram reči, da imate bogato in pestro zgodovino tukaj. In zelo je lep kraj in je super, da ljudje to spoznajo, ampak ne na način popolne razprodaje. Čuvajte kar imate, s srcem.

• 

• 

• 

• 

Tia Horvat Zupaničič, Kaja Mencigar, Sara Poštrak, 9.b
Fotografije: Karin Ludvik, 9.b

V sredo, 1. junija, smo se najuspešnejši učenci udeležili nagradne ekskurzije. Okrog osme ure zjutraj smo se zbrali v jedilnici, kjer smo se prešteli in vzeli malico.

Počasi smo se odpravili na avtobus, kjer se nam je predstavil voznik in dobili smo nekaj navodil. Odpeljali smo se v Mursko Soboto. Pot je bila dolga, vendar tudi zelo zabavna. Najprej smo odšli v WOOP v Mursko Soboto, kjer smo odložili nahrbtnike, dobili kar nekaj navodil za varnost, se preobuli v njihove nogavice, dobili zapestnice ter nalepke različnih barv.

Razdeljeni v skupine smo se odpravili na pot. Bilo je več sob z različnimi kvizi, kot na primer Knock out, kjer smo morali preplezati steno z ovirami, pri tem pa ne pasti na tla. Ena bolj zanimivih se nama je zdela Lava floor. Pri tem izzivu si moral rešiti sestavljanko in ne stopiti na tla, polna z lavo.

Po zaključku dejavnosti smo se izmučeni odpravili na kosilo v McDonald’s. Ko smo se najedli, smo se odpravili na avtobus, ki nas je zapeljal na Soboško jezero. Imeli smo nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za namakanje nog v jezeru, druženje ter počitek.

Ob 15.00 smo se počasi odpravili proti domu.

Ta dan si bova zapomnili za vse življenje. Upava, da bo še kdaj kakšna možnost za tako dober izlet. 😊

Taja in Mateja, 8.a

V četrtek, 26. 5. 2022, je na atletskem stadionu Poljane potekalo atletsko tekmovanje. Učenci smo se lahko prijavili na različne discipline, kot so met wortexa in krogle, štafetne igre, tek na 60, 300, 600 in 1000 metrov ter skok v daljino in višino.

Tekmovalci naše šole smo se ob 14.15 zbrali pred telovadnico, od koder nas je avtobus odpeljal proti Mariboru. Ko smo prispeli, smo imeli dobro uro časa da pomalicamo, se razgibamo, povadimo vsak svojo disciplino in jo sprobamo na svoji progi. Tekmovanje je trajalo štiri ure, sproti pa so podeljevali medalje. Vsak se je zelo potrudil in dal vse od sebe. Medaljo sta dosegla dva učenca, in sicer Anina Kirbiš za tek na 300 m pri mlajših deklicah ter Tomaž Pernek za tek na 1000 metrov pri starejših dečkih.

Vsi smo se odlično odrezali, nekateri so pridobili medaljo, nekaterim pa je za las pobegnila. Glavno je, da smo se zabavali in pridobili novo izkušnjo.

Okoli 20.00 smo krenili nazaj proti šoli.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Tia Horvat Zupančič, 9.b

V četrtek, 7. 4. 2022, je bil zaključek letošnje bralne značke za učence od 1. do 5. razreda. Našo šolo je obiskala slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki je napisala kar nekaj del za otroke in mladostnike. Napisala je tudi zbirko basni in med njenim nastopom nam jih je tudi nekaj pripovedovala.

Prireditev se je začela s tem, da sem stopila na oder in napovedala prihod pisateljice. Pisateljica je bila zelo prijetna, saj ni ves čas govorila le ona in je hotela, da se tudi mi vključujemo in jo dopolnjujemo. Imela je mizo in na njej postavljeno neko napravo, v kateri so bile ilustracije, ki so se skladale z njenimi basnimi. Vse so imele nauke, s katerimi se lahko vsak izmed nas poistoveti.

Na koncu smo se ji tudi zahvalili. Prireditev je bila zelo zanimiva in upam, da se še kdaj znajdemo v njeni družbi.

Hana Špičko, 7. b

• 

• 

• 

• 

• 

Kot je nekdaj izjavil Neil Gaiman: “Knjige so sanje, ki ji držimo v rokah.” V bistvu se šele ob branju zavemo, da resničnost ne more potešiti naših sanj in želja. Dober roman pa nam ponuja vse možnosti, ki jih ne moremo prenesti v resnično življenje.

S temi besedami bi se lahko strinjali vsi učenci, ki so letos uspešno opravili bralno značko. Nagrada za to pa je bil izlet v kino. Ena izmed teh učencev sem bila tudi sama. Ko smo izvedeli za izlet, smo bili presrečni. Bistvo je v tem, da je bil vsak nagrajen za to, kar rad počne; bere. Torej je bil izlet le pika na i. Ogledali smo slovenski film z naslovom Vesolje med nami. To je mladinski film, ki nas popelje v skrivnostni svet odkrivanja vesolja in nam pokaže da lahko vesoljske zakonitosti primerjamo z medsebojnimi družinskimi in prijateljskimi odnosi. Po mojem mnenju se je vsak iz njega nekaj naučil ter se v njem našel.

Seveda je bil obisk kina čudovita nagrada, še večja pa so znanje, besedni zaklad ter občutki, ki smo jih pridobili ob prebiranju knjig.

Marisa, 8.b

Film mi je bil zelo všeč, saj me vesolje zelo zanima. Upam, da bomo kino obiskali večkrat.

Zarja, 6. b

Film mi je bil zelo všeč ter tudi poučen. Upam pa, da bomo kino obiskali večkrat.

Žana, 6. b

Letošnja bralna značka mi je bila zelo zabavna in zanimiva.

V kino sem se zelo zabaval. Ta nagrada mi je res bila najboljša do sedaj.

Film mi je bil zelo všeč, ker so se v njem dogajale stvari, ki se velikokrat dogajajo tudi po vsej Zemlji.

Vid, 6.b

Nagrada za bralno značko se mi je zdela odlična. Film je bil zelo dober, ker je imel zanimivo vsebino in ga priporočam.

V prihodnje si želim, da bi več sošolcev usvojilo bralno značko.

Jaša, 6. a

Dan mi je bil všeč, saj nismo imeli pouka. Najbolj sem se veselil filma, ki smo si ga ogledali. Film mi je bil všeč, saj je govoril o vesolju. Ob enem pa je bil tudi žalosten, ker je bil znanstvenik slep in je mislil, da sta ga Tjaša in Tod izigrala.

Gal, 6. a

V sredo, 16.3.2022, smo na šoli proslavili kulturni dan, na katerem smo osmošolci in devetošolci pisali pismo za časovno kapsulo in si ogledali film Pes v kinu Cineplexx.

Ko smo prispeli v šolo, sta dva učenca iz vsakega razreda predstavila, kako bomo pisali časovno kapsulo. Z razredničarko smo se pogovarjali tudi o tem, kako je lahko splet nevaren, koliko smo na njem itd. Voditelja sta nam predstavila tudi film Osmošolka, ki bi ga naj odšli gledat 8. in 9. razredi, ampak ker ni šlo vse po načrtih, smo potem gledali film Pes. Napisali smo pisma za sebe v prihodnosti, se najedli odlične malice in se odpravili proti kinu. Film je bil zelo zanimiv, saj je pripovedoval o vojaškem Rangerju, ki mora psa svojega padlega poveljnika pospremiti na pogreb. Tako odideta na pot, na kateri se zgodi zelo dosti nepredvidljivih pripetljajev, vendar vseeno prideta pravočasno na pogreb in se lepo dokončno poslovita.

Kulturni dan mi je bil zelo zabaven, sploh ko smo pisali za časovno kapsulo. Upam, da bo še večkrat kaj takšnega in bomo lahko spet odšli v kino.

Taja, 8.a

V petek, 24. 12. 2021, smo učenci od 6. do 9. razreda imeli kulturni dan na temo božično-novoletno rajanje.

Ko smo učenci prišli v šolo, smo se najprej testirali. Za testiranjem pa je potekala kulturna prireditev. Prireditev je bila že vnaprej posneta in si jo je vsak razred skupaj z razrednikom ogledal. Na prireditvi smo videli veliko zanimivih in talentiranih nastopajočih,nato smo izvedli razredno obdarovanje ter si med seboj razdelili darila. Po obdarovanju smo pojedli malico.

Po malici smo imeli rajanja po razredih. Plesali smo, gledali filme, peli pesmi in se zabavali. Bil je zelo zabaven dan in ne dvomim, da bo v prihodnjem letu še več tako zabavnih dni.

Kaja Mencigar, 9.b

V začetku oktobra smo 4. razredi centralne šole in obeh podružnic izvedli dolgo pričakovano šolo v naravi. Le-ta je lansko šolsko leto, zaradi zdravstvene situacije, odpadla. Podali smo se na Debeli rtič, kjer smo poleg plavalnega tečaja izvedli številne poučne in zabavne dejavnosti. Učenci so: se prilagodili na vodo, usvojili osnove plavalnih tehnik, spoznavali mediteransko vegetacijo in podnebje, raziskovali obmorski pas, iskali zaklade in se orientirali v prostoru, se izkusili v lokostrelstvu in drugih športih, predstavili svoje talente, pisali razglednice, se družili ob filmu in plesu, sklepali nova prijateljstva in se predvsem zabavali. Za veter v laseh pa je poskrbela burja, ki nas je spremljala večino časa našega bivanja na Debelem rtiču. Bilo je lepo, za mnoge nepozabno. Svoja doživljanja šole v naravi so na papir izlili tudi učenci.

Razredničarka 4.a Maja Ornik

Danes je prav poseben dan. Ko so me starši zbudili, sem hitro odhitel k zajtrku, nato sta me ati in mami odpeljala pred šolo. Tam nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal v šolo v naravi, na Debeli Rtič. Ko smo prispeli, smo odložili prtljago in odšli na kosilo. Nato smo si oblačila zložili v omarice. Sledil je najboljši del in to je bilo plavanje. Ta dan je prehitro minil, saj je bil čas za večerjo in spanje. Na urniku sem imel razne športne in poučne dejavnosti. Najbolj sem užival v plavanju. Najlepši del mi je bil sončni zahod. Imel sem se zelo lepo. Kmalu je prišel dan odhoda in ponovno smo pakirali prtljago v kovčke. Na poti domov smo se ustavili tudi v Trojanah. Privoščil sem si velik čokoladen krof. Tudi na starše nisem pozabil in sem jim kupil medenjake. Pozno popoldne smo prispeli do naše šole. Zelo sem se razveselil staršev, sestro Kajo pa sem srečal na morju v najini izmeni. Tudi starši so se me razveselili. To je bila moja nepozabna izkušnja, ki mi bo dolgo ostala v lepem spominu. 

                                                                                                                              Lan Simonič, 4.a

Petkovega jutra sem se zbudila in se veselila, da gremo z razredom v šolo v naravi. Tako sem bila vesela. Hitro sem šla v dnevno sobo k mamici in atiju. Vprašala sem ju, če vesta, da grem v šolo v naravi. Rekla sta ja. Hitro smo se oblekli in pojedli zajtrk. Potem smo se odpeljali pred šolo. Malo smo še čakali na avtobus. Ko je prišel, smo kovčke naložili v avtobus in se odpeljali na pot. Preden smo šli na dolgo pot, smo s seboj vzeli še učence iz Zgornjega Dupleka. Potem pa smo se res odpravili na pot. Potovali smo 3 do 4 ure, vmes smo se enkrat ustavili. Pot smo nadaljevali proti morju. Prispeli smo na Debeli rtič. Kovčke smo odpeljali v dom Morska zvezda. Oblačila smo razpakirali v omare in se odpravili na kosilo. Po končanem kosilu, smo se odpravili na kratek sprehod do hotela. Pripravili smo se na kopanje, saj nas je čakal plavalni tečaj. Tam so nas testirali glede sposobnosti plavanja in nas določili v posamezne skupine.

Naslednji dan smo se zbudili, se oblekli in odšli na telovadbo. Nato je sledil zajtrk. Po zajtrku smo pospravili sobe in si pripravili torbo za plavanje. Imeli smo tudi različne druge dejavnosti, kot so npr. lov za zakladom, lokostrelstvo in ekološko pot. Zvečer smo imeli pokaži kaj znaš, pižama parti in veliko pogovorov in smeha z prijatelji.

Peti dan smo se odpravili proti domu, saj smo vsi že nestrpno pričakovali, da vidimo svoje domače.

Ana Pišek, 4.a

Zjutraj sem se zbudil ves navdušen, zato sem se urno oblekel in me je mami hitro pripeljala v šolo. Tam sem zagledal prijatelje in sošolce, ki sem se jih zelo razveselil. Na avtobusu sem sedel z mojim najboljšim prijateljem Lanom. Med potjo sva se pogovarjala o krajih, katere sva opazovala skozi okno. Po štirih urah vožnje smo prispeli na morje. Naslednji dan smo se odšli kopat na bazen. Ko smo prišli s kopanja, smo večerjali in po večerji igrali karte. Zjutraj, ko smo se zbudili, smo imeli najprej jutranjo telovadbo ter nato zajtrk. Vsak naslednji dan smo imeli dopoldansko in popoldansko plavanje. Po popoldanskem plavanju smo imeli prosti čas in smo igrali ročni nogomet. Sledila je večerja in potem smo odšli vsak v svoje sobe. Dnevi so hitro minili in smo se pripravljali za po domov. Po poti smo se ustavili v Trojanah na krofih, nato smo pot nadaljevali proti domu. Ko smo prispeli do šole, me je tam čakala mami. Nato sem hitro odhitel domov.

Taj Jug, 4.a

Ko sem se zbudil tisto petkovo jutro, sem bil zelo vesel. Vedel sem namreč, da grem v šolo v naravi, na Debeli Rtič. Moji prijatelji so tudi bili zelo veseli. Veselili smo se, da bomo štiri dni preživeli skupaj. Pred šolo smo se zbrali ob osmi uri zjutraj. Ob odhodu se je moja mami malo jokala, jaz pa tudi. To je bilo namreč prvič, da smo bili kot družina toliko dni narazen. Ampak vsi smo vedeli, da se bomo imeli čudovito in da se hitro vrnem.

Prvo počivališče je bilo ob avtocesti. Nato smo nadaljevali pot proti cilju. Vozili smo se 4 ure. Takoj ko smo razpakirali prtljago, smo šli na bazen. Na bazenu smo pokazali kaj znamo. Po kopanju smo šli na kosilo, nato se družili in igrali družabne igre. Dan se je bližal koncu. Zvečer smo imeli disco. Družili smo se, peli in smejali.

Naslednje jutro, ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk. Po zajtrku, je bil čas za bazen. Na bazenu smo se pravilno učili plavati žabico. V popoldanskem času je sledila igra« LOV NA ZAKLAD«. Bilo ja zanimivo in poučno. Zvečer je sledilo druženje in kino. Sladkali smo se in grizljali čips, kot se za kino spodobi. Ponoči je bilo prav pestro, saj je bilo mojima sošolcema Juretu in Ninotu zelo slabo. Res sta bila boga in sta se mi smilila.

Drugo jutro po zajtrku smo se ponovno odpravili na bazen, se družili, igrali družabne igre, telovadili in se pomerili v lokostrelstvu. Bilo je zelo zanimivo.

Tretje jutro smo se zbudili, kot vsako jutro in po zajtrku odšli na bazen, kjer smo vadili plavanje in uživali v morski vodi. Čez dan smo se družili, igrali družabne igre, risali in uživali. Zunaj smo žal bili bolj malo, saj je vse dni pihala močna burja.

V ponedeljek zjutraj smo žal ostali brez sošolcev Nina in mojega najboljšega prijatelja Jureta. Oba so starši včeraj pozno prišli iskati na morje. A dan je bil vseeno zanimiv, saj smo imeli delavnico » EVOLUCIJA ŽIVLJENJA«

Zadnjo noč sem bruhal tudi jaz in so zjutraj prišli po mene starši. Mami in ati sta mislila, da je boljše, da se ne vozim z avtobusom, ko pa mi je že tako slabo.

Drugi prijatelji so se na pot odpravili kakšno uro za mano. Žal mi je, da se nisem vračal z njimi, a sem vesel, da sem ostal z njimi vse do zadnjega dne. Ker sem zadnji dan počival, si nisem prislužil delfinčka, ki sem se ga tako veselil. A kaj hočem, tako pač je. Bolezen ne pozna želja.

Vesel sem, da smo končno lahko šli v to tako pričakovano šolo v naravi in se imeli nepozabno. Upam, da gremo še kdaj.

Jaka Prosen, 4.a

Težko smo dočakali dan odhoda v šolo naravi. Odhajali smo z avtobusom in skozi okno mahali staršem. Nekateri otroci so jokali, a smo jih potolažili. Prispeli smo na Debeli Rtič, kjer nas je že čakalo kosilo. Nato smo odšli v našo hiško, kjer smo izbrali sobe, v katerih bomo spali in omare, v katerih bomo imeli oblačila. Sledilo je kopanje in lov na zaklad, nato večerja in disco. Fantje so peli, punce pa poslušale kako ¨fušajo¨. Bila sem zelo utrujena in sem šla spat prej. Dnevi so hitro minevali. Vsaki dan so sledile nove dogodivščine do odhoda domov. Po poti domov smo se ustavili v Trojanah. Utrujeni in zelo veseli smo prispeli domov, kjer so nas nestrpno čakali starši. Vesela sem bila odhoda v šolo v naravi, a tudi prihod domov je bil neprecenljiv.

Lucija Škof 4 a.

Z avtobusom smo se odpeljali na Debeli rtič. Ko smo prispeli smo najprej dobili malico in smo si ogledali sobe. Bila sem v sobi z 5 prijateljicami. Soba je bila rumeno bele barve , postelje so bile dvonadstropne. Jaz sem spala spodaj prijateljica , Gabrijela pa zgoraj.

Vsak dan smo šli na  jutranjo telovadbo , potem smo imeli zajtrk , nato  smo imeli plavanje. Po plavanju smo šli  na kosilo in po kosilu je sledil krajši počitek. Družili smo se , igrali in zabavali. Kasneje smo šli plavat in nato na večerjo. Po večerji smo imeli tudi risanke, igro, zabavo in nato pa spat.

Najbolj mi je ostal v spominu zadnji dan , ko smo se zbudili smo šli na bazene, kjer smo še zadnjič plavali.

Sledilo je pakiranje kovčkov , ki smo jih dali na avtobus. Nato smo počakali in pojedli kosilo, ter se počasi odpravili proti domu. Pot je bila zelo kratka , saj smo gledali film Kekčeve ukane. Na poti smo se ustavili v Trojanah na slastnih krofih. Ko smo prispeli do šole so nas že čakali starši in komaj smo vsi čakali , da jih objamemo.

V šoli v naravi je bilo zabavno, ampak sem pogrešala dom.

Vanessa Ornik, 4.a

Bil je petek. S starši sem se pripeljala do šole. Mama in oče sta me pospremila do parkirišča, kjer so moji prijatelji nestrpno čakali na avtobus za šolo v naravi. Ko smo bili vsi, je avtobus prispel. Vkrcala sem se z mojo sošolko Lucijo. Prvo smo šli do Zimice po ostale šolarje (oz. moje prijatelje).

Vozili smo se skoraj 4 ure! Vožnja mi je bila všeč. Videla sem tudi Jadransko morje ob koncu vožnje. Ko smo prispeli, smo morali na kosilo. Za kosilo smo imeli juho, zeleno solato, meso z krompirjem in sok. Krompir je imel okus po kokosu in ne vem zakaj. Vrnili smo se naš začasni dom. V sobi nas je bilo 6, in to so: Lucija, Vanesa, Ana Š., Tia, Gabriela in jaz (Mia). Nato smo vzele plavalne torbe in smo šli na bazene, saj smo imeli testiranje kako plavamo. Ko smo šli iz bazena smo šli pod tuš in potem smo se preoblekli. Ko smo šli v naš dom, smo dobili malico. Nato smo si privoščili sladkarije, njam njam njam, se je slišalo iz sob. Imeli smo prosti čas. Punce iz Dvorjan, so nas povabile na disko. Tudi me punce smo pripravile disko, fanti pa so nam peli. Pet minut pozneje smo dobili liste in smo si morali izbrati ime sobe. Pravo mučenje, tako težko je bilo. Potem smo si izbrale ime Šest prijateljic.

Potem so prišli pogledat našo sobo, dobile smo oceno 4,5. Ah, groza. Vsaj 3 nismo dobile. Kasneje smo šli na večerjo. Ko smo se vrnili, smo se šli stuširati, umiti zobe in se pripraviti za spanje. Zvečer smo se s prijateljicami pogovarjale, nisem in nisem zaspala, pa jokala sem. Zjutraj smo šli na telovadbo ob morju. Odpravili smo se na zajtrk. Po zajtrku smo odšli plavat, razdelili smo se v skupine, bila sem pri učiteljici Maji (razredničarki). In spet ista pesem: tuš, preobleči, sušenje, obut, vse to smo naredili. Ko smo se vrnili, smo šli na kosilo. Po kosilo smo šli na lov na zaklad. Na žalost ga moja skupina ni našla. Iskali smo po celem Debelem rtiču. Potem smo se spet šli kopat, tako kot do sedaj. V domu smo jedli malico in pisali razglednice.

Zvečer smo si ogledali film Mali šef. Med tem sem jaz zelo močno jokala, Mia Jerenec pa me je tolažila. Ko smo šli spat je Vanessa poklical učiteljico. Učiteljica se je vlegla zraven mene, počutila sem se varno in mirno zaspala. V nedeljo smo spet imeli telovadbo, zajtrk in plavanje. Po kosilu smo imeli prosti čas in smo imeli na balkonu namizni tenis in namizni nogomet, tam sem se večino časa tudi nahajala.

Potem je po nas prišla učiteljica za lokostrelstvo. Peljala nas je v gozd kjer sem videla dve tarči, vrečo in puščice. Ena vrsta puščic je imela na koncu kovino, druga ne. Najprej smo streljali lažjo tarčo, nisem zadela, ah sramota. Potem smo streljali na drugi dve tarči. Na tarči so bili zalepljeni trije baloni. Če zadeneš balon, dobiš nagrado. Čas je bil, da ustrelim jaz.  Prijateljice so navijale, fantje pa ne, ker niso dobro streljali, razen nekaterih. No, jaz gledam tarčo, mislim na balon in… jessssss! Nisem sicer ustrelila balona, ampak puščica je bila v sredini.

Zvečer smo imeli talente. Žirija so bili trije učitelji. Jaz sem bila napovedovalka talentov, pa tudi talent sem lahko pokazala. Na prvem mestu je bila Nika, na drugem so bile punce in na tretjem Dunja (moja sošolka). Potem smo morali iti spat. Zjutraj smo spet imeli telovadbo, kopanje in kosilo. Danes smo imeli po kosilu Biološko pot, dobili smo liste in šli v naravo. Sprehajali smo se po skoraj celem Debelem rtiču. Potem smo se šli kopat (še enkrat). Zvečer smo imeli zabavo. Pred zabavo smo pa morali seveda spakirat. Naslednje jutro pa nismo imeli telovadbe, le jutranje kopanje. Ko smo šli na kopališče, je rekla gospa, da smo eno uro prej. Ker nam je bil dolgčas, smo šli na sprehod, potem nazaj v dom in igrali smo badminton, nogomet… Potem smo šli nazaj na kopališče. Imeli smo zadnje testiranje. Ko sem hotela pod tuš, me je ustavila učiteljica Anja, ker sem tekmovala za Srebrnega delfina. Ko smo se odpravili nazaj, nismo šli v dom, ampak na kosilo. Po kosilu smo šli na avtobus, vozila sem se z Ano. Ko smo šli do Trojan, smo šli na krofe. Pot smo nadaljevali. V Dupleku so najprej izstopili drugi razredi. Potem smo na vrsto prišli mi. Ko sem videla mamo, sem takoj odpela pas. Izstopili smo in mami sem skočila v naročje.

Mia Muster, 4.a

Najprej smo se peljali na Debeli rtič. Vozili smo se 4 ure. Prišli smo na počivališče in se tam okrepčali. Nato smo nadaljevali pot. Ko smo prispeli na cilj, smo šli na kosilo,  nato pa na plavanje. Nato smo si šli razpakirati, se malo igrati in nato smo se oblekli v pižame. Naslednje jutro smo šli na telovadbo ob morju in na zajtrk. Sledilo je plavanje, kjer smo se  učili plavati prsno. Ob vrnitvi v dom, smo si pospravili sobe. Učitelji so jih vsak dan ocenjevali. Ta dan smo dobili oceno 5. Nato  smo šli na kosilo, nato pa spet plavati. Sledile so različne popoldanske in večerne aktivnosti. Ko smo se zbudili, smo se igrati enko, nato pa na telovadbo ob morju. Spet je sledil zajtrk, plavanje in kosilo, kjer smo jedli zelo dobro sladico. Popoldan je bilo spet veliko aktivnosti in igranja. Sledilo je plavanje, kjer smo se naučili plavati prsno z rokami in nogami. Nato smo se umili, preoblekli in posušili lase. Šli smo na večerjo in spati. Zjutraj smo šli na telovadbo, nato na zajtrk in na plavanje. Tam smo se učili plavati kravla z nogami. Odšli smo na kosilo, potem pa v apartma, kjer smo pospravili sobo, ker je bilo ocenjevanje sob. Dobili smo oceno 4. Nato smo se pri plavanju naučili kravla z desko in uporabo rok. Naslednji dan smo šli na zajtrk in plavati. Ocenili so plavanje in dobil sem srebrnega delfinčka. Šli smo spakirat in se odpeljali domov.

Jure Kramberger, 4.a

V petek, 5. 11. 2021, smo se učenci 8. razredov OŠ Duplek odpravili na ogled Tehnoparka Celje.

Zjutraj smo se učenci od 7.30 do 7.40 zbirali v večnamenskem prostoru, kjer smo dobili svojo malico. Kasneje smo se oblekli in odhiteli na parkirišče za staro telovadnico, kjer nas je pričakal avtobus. Vožnja ni bila ravno dolga, približno 45 minut. Ko smo bili že skoraj na cilju, nas je učiteljica Maja razdelila v 3 skupine, v katerih smo kasneje spoznavali Tehnopark Celje. V tej resnično veliki stavbi se je našlo veliko zanimivih in tudi iluzijskih poizkusov, iz katerih smo se veliko naučili in se pri tem tudi zabavali. Vmes smo tudi šli preizkusit simulator letenja, simulator prostega pada, plazemska kroglo, itd. Naša skupina pa je za na konec imela izdelavo vetrnih elektrarn, s katerimi smo kasneje tekmovali, in sicer kdo pridela več energije.

Tako se je zaključil naš izlet, zelo veseli in polni znanja smo se vrnili domov, kjer smo staršem takoj posredovali naše dogodivščine za ta dan.

Mateja, 8.a