Arhivi Kategorije: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Dravi

Ti naša si, prelepa Drava,

ki skozi Duplek mirno plavaš,

ki skozi leta splave prenašaš.

Ti naša si, prelepa Drava,

ki iz Italije izviraš,

izviraš iz Toblacha.

Ti naša si prelepa Drava,

ki struge svoje ob Alpah viješ si,

ne uniči nas, saj prihodek prinašaš ti.

Rib ogromno imaš

in z veseljem nam jih daš.

Ti naša si, prelepa Drava,

ki naredila te je narava,

spiti te ne more niti krava,

ob tebi še vedno raste trava.

Ti naša si, prelepa Drava,

s Podravja poznamo te vsi,

ni možnosti, da pozabili te bi,

saj le ti umetnikom muza si.

Kaja Staroverški, 9.b

Rime v 4.a

Lisica

Lisica ki ji je bilo ime Tatica,

bila je v gozdu,

kjer je našla je igro tigro. 

prišla je mama, ki izgleda kot lama.

Gal Korošec Marajh , 4. a

Lisičina noč

Lisica zvita tica

skozi gozd sprehaja se.

Na mostu sreča mačko,

za njo zapodi se.

Igrata se kot nori,

preplešeta ves gozd.

Ko pride notri mama,

ji reče noč je tu.

Neža Usar Raičevič, 4.a

Tatica Mica

Mica tatica je res prava lisica,

šla je v gozd in srečala gos in kost,

nato pa pa zgubila nos.

Doma ima igro Tigro,

njena mama je salama.

Lia Kraner, 4.a

LISICA IN TIGRI

Če kdaj srečaš lisico,

ki ima na glavi tančnico,

si hitro omisli igre,

v kateri vsi lovijo tigre.

Dokler ne pokliče nas mama,

je v hiši vedno galama.

Zara Arnejčič, 4.a

LISICA IN JEREBICA

Jerebica ne bodi preveč pogumna ptica,

saj dobila te bo zvita lisica.

Ona je kraljica bližnjega gozda,

kjer stoji hiša družine  Rozga.

To jerebica, ni več igra, 

to je že res velika briga.

Lahko pa pride tudi mama

in prežene lisico kakor dama.

Brin Arnejčič, 4.a

Lisica zvita tatica

Gozdna lisica je prava tatica,

rada goljufa in se s tem igra.

Izgleda kot njena mama

in je že prava mala dama.

Lukas Tement, 4.a

Lisica in lama

Lisica samica v gozdu živi,

sanja o grozdju, pa ga ne dobi.

Ker ve, da iz tega gozda ne bo grozda,

je tudi ptica kot slaščica, zato jo lovi.

Naša lama je dama,

ki je velikokrat sama.

Za prijatelja ima tigra,

in skrivalnice so njuna najljubša igra.

Liam Kaučič, 4.a

LISICA TATICA

Lisica lepotica, ki je tatica gre po grozd v gozd.

Tam vidi medveda, mu hlače pogleda.

Opazi velik grozd in pobegne čez most.

Medved opazi, da grozda več ni,

pokliče si tigra, ki zanima igra.

Tiger teče za lisico, ki ne spozna se na pravico,

ker je mama ni naučila, da stvari bi lahko bi delila.

Lisičja mama pa ni taka dama,

da pomembne stvari bi svoje otroke naučila

 Jaka Drozg, 4.a

 LISICA TATICA

LISICA TATICA JE PRAVA ZLATICA,

KER JI JE IME MICA.

LAMA DRNJAMA, KER JE SAMA.

OD MRZLOTE JE GROZDU  OBRANA,

KER RASTE TAM SALAMA.

IN JE MICA SREČALA PTICO,

KI IMA KOSTI NA LICU.

MICA JE VIDELA SALAMO

IN JI SLEDILA V HOST OZIROMA GOZD .

V HOSTU JE NAŠLA PSICO KRALJICO,

KI JE IMELA TIGRA, KI IGRA IGRO.

KO JE PRIŠLA MAMA,

JE BILA LAČNA KO SALAMA

IN JE NARISALA PICO KOT LISICO MICO.

Izza Konrad, 4.a

Rime

Lisica hodi čez most v gozd.

Tam  igrata se tigra s salamo kot lama s kramo.

Ptica je lepotica, a ukrade jo tatica! 

In na koncu ptičja mama ostane sama.🎓

Ajda Tepeh, 4.a

ČISTA RESNICA

Lisica tatica v gozdu leži kot lepotica.

Če lisica tatica vlovi svoj plen,

se počuti kot lisica lastnica.

Zelen gozd je do mesta most.

Igra je nora zabava za tigra.

Skrbna mama je kot kraljica drama.

Moja mama je dama, ki nikoli ni bolana.

Mia Baćić Benko, 4.a

LISICA JE DOBRA SKICA

Lisica je dobra skica,

skozi gozd sprehaja se.

Preko mosta zagleda dva tigrčka,

ki se lepo igrata na travniku.

Potem vidi mamo,

zgleda kot lama.

Živa Pomperger, 4.a

LISICA

Lisica je v gozdu tatica,

ker je našla kost.

Mama Mica ima rada pico,

a je prava dama.

Igra tigra se ne more igrati ne ptica ne lama.

Sofia Hanc, 4.a

Resničnost

Bila sem tvoja boljša polovica.

Skupaj sva bila od začetka

bila naj bi tvoja kraljica

vse do prejšnjega petka.

Če sem bila prej uničena,

brez življenja

sem zdaj samo naveličana

a še vedno brez življenskega veselja.

Obljubil si mi veliko reči

skupaj bi naj živela

in z otroci ostarela

sedaj nama ni pomoči.

Ko mi boš dokončno odpustil

me boš verjetno še zadnjič zapustil.

Ana, 8.a

Pod veliko trepetliko

Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a

Vse pomembno

Hitro, hitro hiti ta svet                                                                                                           imam občutek, da sploh ne zna živet.                                                                                 Kot, da čas ni dragocen, prijatelj prijatelja pozablja                                                           in misli, da lahko negativo                                                                                                takoj spremeni v pozitivo. 
Čas se s časom plača,                                                                                                                                   ljubezen res se splača,                                                                                                                            a kaj ti bo namišljen denar,                                                                                                                      ki ni sveta več tak vladar.
Denar pomemben ni tako,                                                                                                                    pozabite na vse zlato,                                                                                                                                        saj le z dobroto resnično bo lepo.
Ko končno najdeš rdečo nit,                                                                                                                   se vprašaš: "A življenje to je pravo,                                                                                                       posejano z naravo?"                                                                                                                                    In drugi ti odgovori, da ja                                                                                                                                      ter da našel nit si rdečo, pravo.

Teja Pivec, 8. b

Vojna

Kam prišel je ta svet,                                                                                                                 pa saj tu ni več za živet.                                                                                                  Ljudje ubijajo svojo vrsto                                                                                                        in se s tem sami spravljajo v krsto. 
Zdaj nekatera so dvorišča,                                                                                                   postala množična grobišča.                                                                                                        Slišiš samo strele,                                                                                                                           ki po zraku priletijo kot čebele.
Skrbne ženske pa za otroke skrbijo,                                                                                zato v druge države bežijo.                                                                                                  Na srečo obstaja še nekaj ljudi, ki priskočijo na pomoč,                                                            ki jih ne zanima, ali bo trajalo vso noč.

Pomagaš lahko tudi ti na daljavo, saj to dela tvojo postavo. Postava pa ni vse kar dobiš, saj tudi na višjo stopničko pri ljudeh priletiš.

Pia Vogrin, 8. b

Resnica (sonet)

Ne morem verjeti

gledam, kako se obsojajo,

se drug drugemu posojajo,

zakaj je treba tako živeti?

Sem ti vse podarila,

si to pobral,

nato  zadržal,

zato sem vse izgubila.

So to bile sanje?

Končno združena,

sedaj porušena.

Je sedaj to znanje?

Ko ti boš pripravljen na resnico,

bo šla v prvo vrstico.

Ana Šohar Lorenčič, 8.a

Večerni škrat

V mraku pred vrati,

že čakajo škrati.

Prvi prižiga kresnicam lučke,

da se ne izgubijo.

Drugi zapira otrokom veke,

da lažje zaspijo.

Tretji zapreže par belih konjev,

 v sanjsko kočijo.

Zdaj boš s temi prijaznimi škrati,

moral v deželo sanj potovati.

Sanjaš o belih velikih konjih,

o majhnih medvedkih,

listju ki pada in velikem psu.

Otroci nepozabno rajajo in zagledaš plesoče živali.

Z neba ulije na tone sladkarij,

in takrat pride čebela in te piči v ramo,

tebe pa sploh ne boli.

Takrat se zbudiš,

in sanjaš o slavi.

Ajda Tepeh, 3.a

Povodni mož v 21. stoletju

Ravno danes je ta ples,

Urška rihta se,

v njeni sobi je potres.

Rada bi,

da neki frajer jo zaroči.

Naša fejmička Urška na Instagram objavi,

da čez minuto bo na zabavi.

Že prispe na ples,

vsi strmijo v njo, zares!

Urška pogleduje na vse strani,

da vidi, če kaki frajer kje sedi.

Vsak povabi jo na plesišče,

ona pa zavrne in steče na stranišče.

Ko s stanišča pride,

vidi, da en frajer odide.

Na teraso on to stopi,

Urška pa za njim,

takoj zagleda ga,

luštnega mladeniča

On povabi jo na ples,

Urški v srcu vžge se kres.

On hitro jo zavrti,

post na Instagramu se že množi.

Urška sploh opazila ni,

da ven iz gostilne zaplesala sta

kot dva tulipana.

Vsi to burno snemajo,

hitro vsepovsod jo tegajo.

On pa reče ji:

»Urška, hitreje stopi.«

Že odvihrala sta v noč,

vsi iskali so ju na vso moč.

Vse sledi

so izginile v Ljubljanici.

Nikolina, 8.a

V Dupleku sama lepa dekleta žive,

saj to se dolgo že ve.

A najlepša od njih je Urška bila,

bolj žarela od zvezde,

ki je najbolj svetla.

Vse bile so ljubosumne,

a nobene dovolj razumne,

zakaj tako prevzetna je.

Prišlo je poletje,

dupleški dan.

V wake parku je ura odbila poldan.

Čas je bil za ples,

tudi jedli so vmes.

Urški nobeden ni všeč,

to je prav huda reč.

Vsi maske nosijo,

saj vemo, kakšni časi so.

V gostilni sedijo postavni fantiči,

vsaka bi jih vzela pri priči.

Urška izbira in končno izbere si

tistega, ki pomežikne ji.

Začneta plesati

in plešeta

in plešeta,

bližje k vodi odplešeta.

Urška potarna,

da ji bo noga odpadla.

»Še malo plešiva,«

jo mladenič prepriča.

Mladenič kihne,

Urška globoko vzdihne.

»Ne boj se, Uršika zala,

ne boj se!«

Nekaj ju nosi neznano kam.

Ostali se čudijo:

»Ali korono imam?«

V vodo ju nese,

noben nič ne reče.

Vrtinec so videli vsi dereč,

a Urške nobeden videl ni več.

Zara, 8.a

                      Od vedno lepe dvorjanske dekline so žarele,

                                a lepše od Uršike bilo ni nobene..

                         Vsak dan so jo občudovali vsi dečki domači,

                                   a ona je imela v glavi le tega,

                              ki bi jo očaral z svojimi rdečimi lički.

                                Urška bila je le predrzna deklina,

                        vsa prelepa je dečke drugim deklinam speljala,

                                si pisala z njimi in jih občudovala.

                                 Le kateri bi bil za njo dovolj dober,

                                       tega res nobeden ni vedel.

                               Nekega večera, pred osnovno šolo,

                                    se zbralo je veliko dečkov,

                               vsi čakali so, da bi plesali z Urško,

                                      le ona jih vse zavračala,

                                      saj čakala je ta pravega.

                                      Potem naenkrat iz teme

                                     prikaže se očarljiv Rene,

                                            vsi bali so se ga,

                                     saj bil je zmožen res vsega.

                                      Urška, močno očarana,

                                    stekla se mu je priliznit,

                                     hotela je plesati z njim,

                             ni pa vedela kam pelje ta rožmarin.

                              Takoj jo deček je prijel za roko,

                                    Zaplesala sta v temo.

                              Naša Uršika pa takoj videla je,

                              da ne bo tako hitro odšla proč.

                                Plesala sta hitro in na vso moč,

                             vrtel jo je daleč stran v temno noč.

                          Ko zjutraj je sonce pogledalo čez nebo,

                                 prelestne Urške več ni bilo.

Maša, 8.a

Pismo v slovo

Videl sem že prav vse,

le tebe že predolgo ne.

Rad bi spet prijel te za roko

In ti tiste besede tri prišepnil v uho.

Želim si spet videti tiste tvoje oči,

o katerih se mi sanja ko se znoči.

A vse želje moje so zaman,

Umrl bom mlad, jaz partizan.

Veš, ko srce je polno bolečine,

Človeka hitro radost mine.

Še vedno žalujem za vsemi brati,

Zaradi katerih sem točil solze po lopati,

Ko sem jih moral pokopati.

Hkrati pa pogrešam očeta ter mati.

Veliko sta storila zame

In upam, da sta ponosna name.

Če prav mi je hudo,

pišem tole pismo vsem vam  v slovo,

saj jutri morda me krogla ujame.

Predolgo sem hodil po življenja robu.

Ne bi bil presenečen, če znajdem se v grobu.

Če se ne vrnem, te prosim, da pozabiš name,

čeprav te ne želim pustiti same.

Dolg je bil moj boj.

Ko umrem, me pusti za seboj.

Večno tvoj: -Peter

Mark, 9.b