Večerni škrat

V mraku pred vrati,

že čakajo škrati.

Prvi prižiga kresnicam lučke,

da se ne izgubijo.

Drugi zapira otrokom veke,

da lažje zaspijo.

Tretji zapreže par belih konjev,

 v sanjsko kočijo.

Zdaj boš s temi prijaznimi škrati,

moral v deželo sanj potovati.

Sanjaš o belih velikih konjih,

o majhnih medvedkih,

listju ki pada in velikem psu.

Otroci nepozabno rajajo in zagledaš plesoče živali.

Z neba ulije na tone sladkarij,

in takrat pride čebela in te piči v ramo,

tebe pa sploh ne boli.

Takrat se zbudiš,

in sanjaš o slavi.

Ajda Tepeh, 3.a

DRAVI

Prelepa Drava, mati dolin,

po tebi priplava dosti rim.

Naj bo noč, naj bo dan,

vedno čez Duplek priplavaš k nam.

Včasih mirna, včasih deroča,

naj pesem tvoja glasna bo pojoča.

Če tudi splavarstva na tebi večni,

se vedno spomnimo na tebe mi.

Našemu ljudstvu veliko si dala,

saj si preteklost dobro izoblikovala.

Hvala ti na vso moč in nikoli

ti ne bom rekel lahko noč!

Lili in Matej 9.B

Povodni mož v 21. stoletju

Ravno danes je ta ples,

Urška rihta se,

v njeni sobi je potres.

Rada bi,

da neki frajer jo zaroči.

Naša fejmička Urška na Instagram objavi,

da čez minuto bo na zabavi.

Že prispe na ples,

vsi strmijo v njo, zares!

Urška pogleduje na vse strani,

da vidi, če kaki frajer kje sedi.

Vsak povabi jo na plesišče,

ona pa zavrne in steče na stranišče.

Ko s stanišča pride,

vidi, da en frajer odide.

Na teraso on to stopi,

Urška pa za njim,

takoj zagleda ga,

luštnega mladeniča

On povabi jo na ples,

Urški v srcu vžge se kres.

On hitro jo zavrti,

post na Instagramu se že množi.

Urška sploh opazila ni,

da ven iz gostilne zaplesala sta

kot dva tulipana.

Vsi to burno snemajo,

hitro vsepovsod jo tegajo.

On pa reče ji:

»Urška, hitreje stopi.«

Že odvihrala sta v noč,

vsi iskali so ju na vso moč.

Vse sledi

so izginile v Ljubljanici.

Nikolina, 8.a

V Dupleku sama lepa dekleta žive,

saj to se dolgo že ve.

A najlepša od njih je Urška bila,

bolj žarela od zvezde,

ki je najbolj svetla.

Vse bile so ljubosumne,

a nobene dovolj razumne,

zakaj tako prevzetna je.

Prišlo je poletje,

dupleški dan.

V wake parku je ura odbila poldan.

Čas je bil za ples,

tudi jedli so vmes.

Urški nobeden ni všeč,

to je prav huda reč.

Vsi maske nosijo,

saj vemo, kakšni časi so.

V gostilni sedijo postavni fantiči,

vsaka bi jih vzela pri priči.

Urška izbira in končno izbere si

tistega, ki pomežikne ji.

Začneta plesati

in plešeta

in plešeta,

bližje k vodi odplešeta.

Urška potarna,

da ji bo noga odpadla.

»Še malo plešiva,«

jo mladenič prepriča.

Mladenič kihne,

Urška globoko vzdihne.

»Ne boj se, Uršika zala,

ne boj se!«

Nekaj ju nosi neznano kam.

Ostali se čudijo:

»Ali korono imam?«

V vodo ju nese,

noben nič ne reče.

Vrtinec so videli vsi dereč,

a Urške nobeden videl ni več.

Zara, 8.a

                      Od vedno lepe dvorjanske dekline so žarele,

                                a lepše od Uršike bilo ni nobene..

                         Vsak dan so jo občudovali vsi dečki domači,

                                   a ona je imela v glavi le tega,

                              ki bi jo očaral z svojimi rdečimi lički.

                                Urška bila je le predrzna deklina,

                        vsa prelepa je dečke drugim deklinam speljala,

                                si pisala z njimi in jih občudovala.

                                 Le kateri bi bil za njo dovolj dober,

                                       tega res nobeden ni vedel.

                               Nekega večera, pred osnovno šolo,

                                    se zbralo je veliko dečkov,

                               vsi čakali so, da bi plesali z Urško,

                                      le ona jih vse zavračala,

                                      saj čakala je ta pravega.

                                      Potem naenkrat iz teme

                                     prikaže se očarljiv Rene,

                                            vsi bali so se ga,

                                     saj bil je zmožen res vsega.

                                      Urška, močno očarana,

                                    stekla se mu je priliznit,

                                     hotela je plesati z njim,

                             ni pa vedela kam pelje ta rožmarin.

                              Takoj jo deček je prijel za roko,

                                    Zaplesala sta v temo.

                              Naša Uršika pa takoj videla je,

                              da ne bo tako hitro odšla proč.

                                Plesala sta hitro in na vso moč,

                             vrtel jo je daleč stran v temno noč.

                          Ko zjutraj je sonce pogledalo čez nebo,

                                 prelestne Urške več ni bilo.

Maša, 8.a

Pismo v slovo

Videl sem že prav vse,

le tebe že predolgo ne.

Rad bi spet prijel te za roko

In ti tiste besede tri prišepnil v uho.

Želim si spet videti tiste tvoje oči,

o katerih se mi sanja ko se znoči.

A vse želje moje so zaman,

Umrl bom mlad, jaz partizan.

Veš, ko srce je polno bolečine,

Človeka hitro radost mine.

Še vedno žalujem za vsemi brati,

Zaradi katerih sem točil solze po lopati,

Ko sem jih moral pokopati.

Hkrati pa pogrešam očeta ter mati.

Veliko sta storila zame

In upam, da sta ponosna name.

Če prav mi je hudo,

pišem tole pismo vsem vam  v slovo,

saj jutri morda me krogla ujame.

Predolgo sem hodil po življenja robu.

Ne bi bil presenečen, če znajdem se v grobu.

Če se ne vrnem, te prosim, da pozabiš name,

čeprav te ne želim pustiti same.

Dolg je bil moj boj.

Ko umrem, me pusti za seboj.

Večno tvoj: -Peter

Mark, 9.b

DRAVI

V Italiji izviraš, se pelješ mimo gor in dolin,

Trst milo gledaš in si misliš, kako propada,

saj v njem ne visi več slovenska ta zastava.

Ko prideš v Slovenijo, vidiš narod ves prodan,

nesrečen, misleč, da je njihov trud ves zaman.

Spremljaš svet nestrpen, nesramen, le nekaj ljudi te še slavi,

za to, k čemur pripomogla si.

O, Drava!

Kam šli so časi zagnanosti, zakaj zavladale so ločitve,

zakaj nas ločuješ še ti s svojim tokom odločitve?

Ljudje ti niso več hvaležni, temveč te zaničujejo,

medtem ko te drugi objokujejo.

Kaj nas je pripeljalo do takšnega propada?

O, Drava!

Narod tvoje večje sestre nas sovraži,                          

naj tvoj tok to sovraštvo oblaži!                                              

Sestre severnih dolin prosi,                                    

da prevlada zvok violin in ne orožja.

Soči, Dravi, Savi in Savinji pa sporoči,

da ni daleč več ta dan,

ko Slovencu narodna zavest poči.

O, Drava!

Samo tožarimo o naših napakah in dejanjih,

a na našem svetu še vedno ni miru in brenči vsepovsod ,

kakor v panjih.

O, naša Drava!

Kam boš šla,

ko nate bo prišla vojska okupatorja?

Se z nami boš držala,

ali se boš v okupatorjev pogum vdala,

kam zanesel te bo tvoj tok,

k nam ali iz naših rok?

Te poplavil bo jok,

ali zelo glasen krik otrok,

da boš Slovencem rekla stop?

Skupaj si sežite v roke,

ne sprijaznite se z nemirom,

temveč se na polje s tovariši poženite z gvirom!

Ni miru in ne domovine,

če na prvem mestu ni prihodnost dravske te mladine!

Zato, Drava, združi nas!

Da v Sloveniji bo le en narod,

en ponos in ena čast!

Jan, 9.b

Števili zgoraj pojasnjenih pojmov opisujeta obdobje napetosti v svetu. Meja Ukrajina Rusija.

Kar bi lahko potencialno sprožilo 3. svet. Vojno. Število 2. pa kako Srbi ne morejo pozabiti velike Srbije in slovenskega ozemlja, ki ga bi po vsej verjetnosti poskusili zaseči v primeru ruske invazije.

1.   Večja sestra Drave= Donava v SRBIJI

2. Sestre severnih dolin= reke v Rusiji in Ukrajini 

Dravi

Krasna si, bistra hči dolin,

prirodna v svoji si lepoti,

mojih staršev korenin,

daj no, le strah te naj ne zmoti.

Si b’la delovna in pridna,

si b’la nam v pomoč!

Zdaj povej mi, moja Drava,

kdo vzel ti je to moč?

Roditelj naj bo tvoj splavar,

daj svojo mu lepoto.

Vodi naj te tvoj mornar,

daj svojo mu poroto.

Radodarna si bila, življenje si nam dala,

najdaljša bi bila, a ko tukaj je le Sava.

Priljubljena si, nam v srcu boš ostala,

ostani tukaj in miruj, dolina te ne bo izgnala.

Karin, 9.b

Razmišljanje o filmu Deček v črtasti pižami

Ob filmu so moje misli bile na veliko straneh, ene pri Shumelu, ene pri Brunu, pri vseh tistih ljudeh, ki so to trpeli, pa tudi pri oficirju, na koncu pa seveda tudi pri mami. Jaz ne bi mogla živeti z mislijo, da je eden od mojih sorodnikov bil del tega. Pa tudi če je ubil »samo« enega človeka. Zagotovo je bila ta oseba nekomu draga, ljubljena.

Razlike so grozne, to že vsi vemo. Vprašanje je, kdo povzroča razlike, je to denar, vlada, oblačila, barva polti, las, oči, narodnost? Niti ne, čeprav so to dejavniki, ki spadajo k temu, niso ti prav nič krivi.

Krivi smo ljudje, ki to dovoljujemo, ampak kako se naj vedem, če nekdo drži orožje nad mano in me prisiljuje v nekaj? Naj bom tiho? Ja, seveda, večina nas bi bila. Kako pa se naj obnašam zdaj, ko mi omejujejo svobodo?

Lahko bi rekli, pod narekovaji, da smo zdaj mi v istem položaju, pa čeprav vsi vemo, da tistega mučenja, izkoriščanja ne moremo primerjati z ničemer. Zato stopimo skupaj mi, tisti! Mi? Kdo mi? Cepljeni, necepljeni?

Karin, 9.b

Shmuel in Bruno, se nista bistveno zavedala kaj so počeli njuni starši. Tudi Brunov oče ni pametno razmišljal, saj je svojega sina poslal v smrt. Enako oziroma podobno je tudi danes, ko se ločujejo cepljeni in necepljeni, ali pa da so nekateri bolj vredni od drugih. Za mene oziroma po mojem mnenju bi morali biti vsi enaki v svetu, imeti enake pravice in ne biti izobčeni.

Nives, 9.b

Mislim, da ta film res sporoča, da se moramo ljudje zavzeti, kaj se je dejansko dogajalo. Tisti, ki so to delali, zame niso ljudje, saj je vsako življenje dragoceno in si ga vsak zasluži. Ne vem, kako jih ni bolelo srce, ko so gledali, kako ljudje umirajo brez razloga zaradi njih. Imeli so jih za manj vredne. Zelo me je pretreslo, ko sem videla, kakšni brezsrčni ljudje so obstajali, in česa so bili zmožni. Ljudi so zaničevali in na koncu sežigali kot kakšne smeti. Zavedati se moramo, da smo vsi ljudje različni, a vendar podobni. Ti Judi niso imeli niti priložnosti pokazati, da niso sovražni. Zakaj je Hitler obsojal ljudi, samo zato ker so bili Judje? Zakaj ni bil z ničemer zadovoljen? Zakaj je hotel vedno vse zase? Vsi bi lahko bili srečni in zadovoljni, ne bi bilo vojn, razumeli bi se. Ampak ljudje vedno hočemo nekaj več, čeprav imamo veliko vsega. Vsak posameznik lahko prispeva k boljšemu svetu.

Amaja, 9.b

Razmišljam o filmu

Deček v črtasti pižami je žalosten, grozen in krut film. Prikaže prijateljstvo me Shmuelom, dečkom v črtasti pižami, ki je izgubil očeta ter bogatejšemu Brunu, ki z veseljem pomaga pri iskanju.

Brunu oče, ki je nacistični oficir, prepove, da se druži s Shmuelom, saj živi v taborišču z Judi. Dečka se kljub temu, da je eden za ograjo, spoprijateljita, kar se mi zdi zelo lepo, glede na to, da Brunovi starši temu nasprotujejo.

Najkrutejši del je sledil po tem, ko se je Shmuel pritihotapil k Brunu, da bi našla njegovega očeta. Oba sta se mi zelo smilila, saj nista vedela, kaj se dogaja in v kaj se spuščata. Saj nista mogla, ko pa so jima skrivali svet, ki ga živita oba. Odpeljali so ju v plinsko celico, kjer sta umrla. V filmu je oficir izgubil sina in sicer na tak način, kot so takrat ubijali Jude. To ti da vedeti, da smo lahko srečni, da se to nam ne dogaja, čeprav mislimo, da je vse narobe in hudo. Včasih, pa tudi danes, se to nekje dogaja, so ljudje, med katerimi so bili tudi otroci, zelo trpeli. Bili so brez družin, vstran od doma, zaprti nekje, brez izbir in za po vrhu so jih še ubili.

Najbolj me je pretreslo, da sem videla, kako je človek lahko grozen in brezsrčen. Vsi ljudje smo enaki, obenem pa različni. Judje takrat niso imeli možnosti pokazati, kakšni so, da niso slabi ter kako so lahko uspešni.

Kljub temu, da film predstavlja grozote, je zelo poučen. Sporoča, da si lahko prijatelj s komerkoli in ni pomembno, katerega verstva ali rase si.

Tia H.Z., 9.b

Dravi

Mogočna si, prečudovita Drava!

Globoka in široka, ta prava!

Vsa živa, vendar brez slave,

kraljica naše si narave.

A ko pridereš nam na njive,

so tvoje misli domišljive?

“Vse nam je unič’la,

zakaj je to ušpič’la!”

Kaj ti po strugi divja,

da si tako nagajiva?

Mogočna si, prečudovita Drava!

Zakaj nisi več tako vesela,

kot je bila narava,

ko si jo prvič objela?

Neslišno in počasi tečeš,

z domačini vedno kakšno rečeš.

S tabo se neizmerno veselimo,

in te s srcem častimo.

Vse naredila si za nas,

čez tebe plula je vsa vas.

Bi rada, da te na miru pustimo?

Ali še naprej s splavi po tebi drvimo?

Vedi, da naša si že od nekdaj,

naj se ti zahvalimo še za nazaj.

Mogočna si, prečudovita Drava!

Težko mi je razmišljati o tem,

kaj se lahko zgodi potem.

Kaj, ko bom nekoč morala oditi?

Težko te bo zapustiti.

V slovo te takrat poljubim

in da se vrnila bom, ti obljubim.

Mogočna si, prečudovita Drava!

Tia H.Z., 9.b

Razmišljam o filmu

Vse se je začelo leta 1939 z napadom Nemcev na Poljsko. Takrat so se vsi nemški fantki igrali, kot da so letala.

Nekega dne pa je bil oče enega iz med the otrok povišan. Povišan je bil v vodijo taborišča. Njegov sin Bruno, ki je bil star komaj osem let, je izgubil vse prijatelje saj so se morali odseliti. Ko so se preselili v novo hišo, pa se je zgodilo kar nekaj slabih stvari. Za vzgojo otroka je bilo to zelo slabo, saj so hišo varovali vojaki. V hišo je tudi prihajal Pavel, ki je bil žid iz taborišča. Pomagal je pri hišnih opravilih in lupil krompir. Še ena slabost te hiše je bila, da je Bruno iz svoje sobe videl to taborišče. Ker bil star 8 let in ni vedel, kaj se dogaja, je mislil, da je taborišče kmetija.

Vedno si je želel biti raziskovalec, ampak mu starši niso pustili, da bi se igral z nimi. Sklenil je da bo šel do tega taborišča. Tam pa je spoznal dečka po imenu Shmuel. Shmuel je bil žid iz taborišča in se je lahko pogovarjal z Brunom samo skozi ograjo. Obiskoval ga je dosti dni, nekega dne pa ga je zagledal v svoji hiši. Pomival je njihove kozarce, saj so potrebovali nekoga, ki ima fine prste. Bruno mu je ponudil nekaj keksov, nakar je prišel vojak in je vprašal Shmuela, če krade kekse in mu je odgovoril, da mu jih je ponudil Bruno. Vojak je vprašal Bruna, če je to res, ampak je on to zanikal. Vojak je odpeljal Shmuela in ga pretepel.

Nekaj dni se Shmuel in Bruno nista videvala pri ograji. Bruno je misli, da je Shmuel jezen. Naslednji dan pa sta se srečala in skovala načrt, kako bo Bruno pomagal, Shmuel prinesel dodatno pijamo, Bruno pa lopato. Ko sta bila v eni od barak, kjer sta iskala očeta, pa so na enkrat prišli nemški vojaki. Otroka nista vedela, kaj se dogaja. Odpeljali so jih v drugo celico, kjer so jim rekli, naj se slečejo, saj se grejo tuširat.

Na žalost je ta tuš bil strupen plin. Vse se je maščevalo vodiji taborišča, Brunovem očetu.

Gal, 9.a

Film Deček v črtasti pižami je zelo kruta, žalostna a resnična zgodbna.

Odpelje nas v čas med drugo svetovno vojno, ko ljudje niso poznali ne pravičnosti, ne enotnosti in ne usmiljenja. Ubijali so krivično. Judi so bili čisto enaki, morali bi imeti enake pravice, saj smo na koncu dneva vsi samo ljudje. Bruno, sin Hitlerja je bil le deček, ki svojega življenja ni izbral sam. Izbral je lahko samo mišlenje o dogodkih, ki so se dogajali. Bil je majhen in še sveta ni razumel dovolj. Mislil je, da gre le za lepo kmetijo kjer se ljudje zabavajo, nažalost pa tekom zgodbe ugotovi kako krut je svet v resničnosti.

Bruno spozna prijatelja Shmuela, ki pa je jud. Vsak dan sta se skupaj igrala, Vse kar sta želela je, da bi lahko bila skupaj, a jima je ograja to preprečevala. Konec je tragičen. Skupaj sta, skupaj se igrata, skupaj umreta.

Ujeta sta bila v grozi, katere se nista nisti zavedala. Ljudje so kruti. Ljudje smo kruti. Takšnih časov si danes sploh ne moremo predstavljati saj so nepredstavljivi.

Larisa Gavez, 9.a

S šolskimi Koraki v nov dan…