Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Katarina Ilešič

Kulturni dan-muzikal Rent

V petek, 25. 10., smo se pozno popoldne odpeljali na II. gimnazijo Maribor in si ogledali muzikal Rent v izvedbi English student theatre, v katerem dijaki nastopajo v muzikalih v angleščini.

V petek zjutraj smo bili vsi srečni, saj nismo rabili vstati sredi noči, kot vse druge dni, ampak smo lahko spali do takrat, kot smo pač hoteli. V šolo smo morali priti komaj popoldne, kjer smo pojedli malico in se z avtobusi odpeljali na II. gimnazijo Maribor. Tam smo poiskali smoja mesta v amfiteatru in pričeli z ogledom predstave.

Zgodba muzikala Rent, glasba, petje in ples dijakov so res neverjetni, če zraven štejemo še to, da so tudi kuliso izdelali dijaki. Predstava se prinčne z Markom Cohenom, režiserjem dokumentarnih filmov, ki ga je pred kratkim pustila njegova punca Maureen. Mark je cimer s Rogerjem Davisom, bivšo rock zvezdo, ki je okućen z virusom HIV. Njun bivši cimer in zdaj najemodajalec Benny, ju pokliče in pove, da morata plačati najemnino za katero nimata dovolj denarja. Medtem njun prijatelj Tom spozna Angel, drag queen. Ko Marka pokliče njegova bivša Maureen in mu pove, da njena oprema za nek protest ne deluje, Mark zapusti stanovanje in ji gre pomagat. Medtem Rogerjeva in Markova soseda Mimi pride in prosi Rogerja ali ji lahko prižge svečo, saj je zmanjkalo elektrike. Mimi flirta z Rogerjem, a on je v zadržkih glede tega. Benny hoče, da Mark prepriča Maureen, da prekliče svoj protest in mu v zameno ponudi, da jima z Rogerjem ni treba nikoli več plačati najemnine. Ko Mark pride popraviti Mureenino opremo tam ni Mureen, ampak njena nova punca Joanne. Sprva sta do drug drugega zadržana, a se sčasoma povežeta zaradi skupnega nezaupanje Maureen. Mimi hoče zapeljati Rogerja a ji pove naj ga pusti pri miru. Maureen vseeno izvede protest in Mimi in Roger končata skupaj. Angel proti koncu muzikala umre. Ostali prijatelji se na koncu muzikala zberejo in se odločijo, da bodo z drug drugim uživali ves čas, ki jim je še ostal.

Muzikal je bil po mojem mnenju odličen, gledat bi ga šla še enkrat.

Katarina Ilešič

Ni bilo predmeta, ki ga ne bi imela rada, vedno me je vse zanimalo

Učiteljica Nevenka je že bila marsikje po svetu in nas vedno pritegne z njenimi zanimivimi zgodbicami.

1. Katerega leta ste postali učiteljica?

Uh! Se sploh ne spomnim več. Ampak zdaj, če vam povem katerega leta, potem si boste izračunali, koliko sem stara. Ampak žensk se nikoli ne sprašuje po starosti, tako da je to to.

2. Se je od takrat veliko spremenilo?

Zelo veliko. Raven angleščine se je bistveno dvignila, način poučevanja se je spremenil, način ocenjevanja se je spremenil, učenci so se spremenili, šolski sistem se je spremenil, cela naša država se je spremenila. Zelo veliko se je spremenilo.

3. Kateri je bil dogodek iz poučevanja, ki ste si ga najbolj zapomnili?

Veliko je takšnih dogodkov, eni so žalostni, eni so veseli. Pa bomo rekli kakšno o veselih, najbolj sem vesela, ko dobim, potem ko učenci zapustijo osnovno šolo, kakšno sporočilce z zahvalo, da se radi spominjajo angleščine in mene kot učiteljice.

4. Katere učence ste si najbolj zapomnili, poredne ali pridne?

V bistvu si zapomniš obojne, ne? Pridne in poredne. Poredne pač poskušaš pozabiti, pridne si skušaš zapomniti, ena mešanica je to, ja. Uhm, ja.

5. Vam je bilo kdaj smešno, ko je kak učenec kaj ušpičil? Če ja, kaj je bilo?

Velikokrat je smešno, ko kakšen učenec kaj ušpiči. Velikokrat je to v nasprotju s šolskimimi pravili, ampak je ljubko, to pomeni ni hudobno, ni namenjeno osebno proti nikomur in pri takih dogodkih se moram večkrat obrniti stran, ker se sama pri sebi smejem, čeprav v resnici gre za kršitev. Tako da včasih ni enostavno biti učitelj, ker moraš imeti red, pa včasih ne gre to tako zlahka.

6. S katerim učiteljem oz. učiteljico ste se najbolj razumeli, s kom pa ne?

Jaz se razumem načeloma z vsemi učitelji. Mislim, da nisem neka problematična oseba,logično pa je, da se z nekaterimi bolj z nekaterimi manj. Zdaj ne bi imenovala nobenega konkretno, ampak z nekaterimi se zelo rada družim, tako kot vi v razredu. Z enimi ste si bližje, z enimi manj.

7. Ste pred poučevanjem na OŠ Duplek učili na kateri drugi šoli? Kaj je bila vaša prva izbira delovnega mesta?

Pred poučevanjem na OŠ Duplek sem poučevala še na dveh drugih šolah in sem imela tudi nekatere druge službe. Od teh mojih služb se najbolj spomnim oz. imam najbolj v spomnu službo pri Mladinski knjigi, ker sem imela vedno rada knjige.

Ko sem doštudirala in ko je bil čas, da si poiščem delovno mesto, nismo mogli izbirati, kam bomo šli delat, ker je bilo učiteljev preveč. Je kar nekaj časa trajalo, da sem dobila delo na šoli, zato sem bila tudi po nekaterih drugih službah pred tem. Ampak takrat sem že vedela, da želim poučevati angleščino, je pač nekaj let trajalo, da sem dobila pravo službo zame.

8. Kateri je bil vaš najljubše predmet in katerega predmeta niste marali v osnovni in srednji šoli? Povejte nam več o vašem šolanju.

Najljubši predmet. Hja, če bi mene opisovali z angleškimi besedami, bi rekli, da sem bila nerd , se pravi piflar, čeprav jaz te besede ne maram. Ni bilo predmeta, ki ga ne bi imela rada, vedno me je vse zanimalo in nikoli ni bilo nobenih problemov v šoli, ne v srednji, ne v osnovni. Torej po osnovni šoli sem šla na gimnazijo, potem sem 4. letnik srednje šole končala v ZDA, potem sem nadaljevala šolanje v Mariboru na Pedagoški akademiji, ampak s tem se moje šolanje konča. Izobraževanje pa ne, ker ves čas skrbim za to, da se dodatno izobražujem. To mi je zelo zelo pomembno, izobrazba, splošna razgledanost, napredovanje na svoji službeni poti, to je pač moj stil življenja, da tako rečem.

9. Kdo je bil vaš najljubši učitelj oz. učiteljica v osnovni šoli, srednji šoli ali na faksu? Je tudi poučeval vaš najljubši predmet?

Več je teh učiteljev, ki se jih zelo rada spomnim, ampak bom eno učiteljico izpostavila, to je bila Mrs. Keese v Ameriki, poučevala pa je britansko književnost. Svetovna, duhovita, strokovna, prijazna, vse naj. In mi je bilo zelo žal, da sem jo imela samo nekaj mescev, ker je šla na porodniški dopust. Takšno osebo je lepo imeti za vzor. Moj najljubši predmet…več je teh mojih najljubših predmetov. Najprej sem želela študirati fiziko, ne vem, če sem vam kdaj že to povedala. Fizika je bil en predmet, moj, zelo ljub. Pa še kakšen drug. Likovno umetnost. Vedno. Tudi angleščina in slovenščina, ampak teh predmetov ne povezujem z učitelji. Predmet kot predmet, to je pomembno, tudi če ti ena oseba ni posebej pisana na kožo, je pomembno, da se posvetiš predmetu, če te zanima, sicer prehitro zapadeš v to, da ne maraš tega predmeta, ker ti nekdo ni pri srcu. Tega si ne smete dovoliti, če vam je nekaj všeč, delajte na tem, ne glede na to, kdo predava, sicer pa pomaga, če vam je predavator všeč.

10. Kako ste prišli do štipendije v ZDA? Bi tudi drugim priporočali, da se gredo šolat v tujino?

Naša gimnazija je imela že leta pred mano mednarodno izmenjavo učencev. In je bil razpis, na katerega sem se prijavila, potem komisija pogledala moje ocene, povprašala moje učitelje, prišla k meni domov in tako dalje in tako naprej in potem so mi sporočili, da sem sprejeta na enoletno šolanje v ZDA. Absolutno priporočam tudi drugim, tudi vam, da se greste šolat v tujino. Ni vedno enostavno. Ko si čisto sam v tujini ,je to zelo zelo drugače, kot pa če si tukaj obkrožen z domačimi in s prijatelji. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo socialnih omrežij, in smo komunicirali samo po klasični pošti s pismi. Dandanes je komunikacija veliko lažja in je tudi bivanje v tujini veliko lažje.

11. Kako se je reklo vaši šoli v ZDA?

Turpin High School. Šola obstaja še danes, bila je svetovna, takrat sploh. Če ni bilo elektrike, šola ni delala. Vse je bilo povezano z elektriko. Tako se je zgodilo, da je nekega zimskega dne zmanjkalo elektrike in smo mi dve uri sedeli v učilnicah in čakali da pride elektrika. In par minut pred rokom, do katerega bi morali čakati, je elektrika prišla. In smo morali ostati v šoli. Zelo lepe spomine imam na to obdobje, takrat sem se ogromno naučila, spoznala ogromno ljudi, spoznala življenje v ZDA, navade in tako naprej.

12. Kaj so mislili oz. kako so se počutili vaši sošolci v ZDA, ko so prvič slišali vaše ime in ugotovili, da ste iz Jugoslavije? So pravilno izgovorili vaše ime?

Jugoslavija je takrat veljala za komunistično državo in nekateri so se me bali, čeprav sem bila zelo mlada. Moje ime je bil pravi iziv za njih, izgovarjali so ga na vse mogoče in nemogoče načine, tudi napisali so ga velikokrat narobe. Ampak najbolj mi je ostalo v spominu, ko so me enkrat poklicali Novinka Đesenek (smeh), ja.

13. Ste se hitro spoprijatelili z Američani?

Ja. Američani so izjemno odprti ljudje, zlahka se je z njimi pogovarjati, so radovedni, prijazni, šaljivi, komunikacija z njimi, če si ti odprt, je zelo zelo lahka in hitra. Tako da ni bilo tukaj nobenih problemov.

14. Kaj je bila vaša najljubši predmet, dogodek, jed, v ZDA?

Ko smo bili v New Yorku, smo se sprehajali po 5. aveniji in naenkrat se pred mano pokaže gromozanski kip oz. skulptura, ki jo je naredila ena ameriška kiparka Louise Stevenson in se spomnim, kako sem bila osupla, da sem videla njeno delo v živo, kajti njene stvari sem poznala samo preko člankov v reviji in mi je bila zelo všeč. Dogodek, ki mi je ostal v spominu… Veliko, veliko je teh dogodkov. Mogoče bi med te dogodke postavila izlet v Space and technology museum v glanem mestu ZDA, v Washingtonu. Ta me je totalno navdušil, tam sem prvič videla lunarni modul, ki je pristal na luni je tam shranjen, skafander, poslušala sem pogovor Armstrongov z Zemljo in to že dosti let preden so sploh začeli obstajati sodobni interaktivni muzeji. To me je res res navdušilo. Jed najljubša jed, ki mi je ostala v zelo dobrem spominu, je bila tacos, v mehiški restavraciji, izjemno dobri. In pa kitajska, springroles. Res, res dobre stvari, ki jih takrat pri nas sploh ni bilo. Ne duha, ne sluha.

15. Če bi bili ravnateljica, kaj bi spremenili?

Uh, to vprašanje bi se moralo glasiti, če bi bila šolska ministrica, kaj bi spremenila. Mene sploh nikoli ni mikalo, da bi bila ravnateljica. Jaz sem rada v razredu, rada poučujem, to, da diktiram drugim, kaj naj počnejo, pa česa ne smejo, to ni ravno moja želja. Ampak če bi bila ministrica, bi pa spremenila marsikaj. Prva stvar, ki bi jo spremenila, je da bi vsak dan imeli eno uro športne vzgoje. Spremenila bi to, da bi ocenjevanje bilo samo pisno. V Ameriki so imeli samo pisno ocenjevanje. In meni je ta način izjemno ustrezal. Nisi se potil pred tablo, nisi imel treme, nisi pozabil besedila, ko si bil pred tablo, skratka to ocenjevanje bi spremenila. Kaj bi še spremenila? Spremenila bi predvsem odnos javnosti do našega poklica. Zdi se mi, da smo zelo osovražena vrsta.

16. Če denar ne bi bil problem, kaj bi kupili ali spremenili za našo šolo?

Najprej bi vam naredila atletsko stezo, potem bi vam naredila plavalni bazen, potem bi povečala šolsko kuhinjo, tako da bi vi lahko res imeli večjo izbiro pri hrani. Povečala bi število učilnic, tako da ne bi bili v prostorski stiski. Šolsko knjižnico bi spremenila v mnogo večjo in v šolski knjižnici bi naredila kotičke za samostojno učenje. Še kaj? Ogromno.

17. Kaj najraje delate v prostem času?

Hmm… Slikam, fotografiram, potujem, dobro jem, se družim s prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo, pogledam kakšen dober film, ampak za vse to mi zmanjka časa.

18. Kaj je vaš najljubši film oz. risanka?

Ne morem se odločiti za najljubši film. Zelo rada gledam kriminalke, akcijske filme, znanstveno fantastiko, tudi kakšno dramo in tudi risanko kakšno pogledam. Ko sem pa bila majhna, pa je bila moja najljubša risanka Pepelka. Disneyeva Pepelka.

19. Kaj je bila vaša najljubša zgodbica, ki ste jo kadarkoli povedali?

Zelo rada pripovedujem zgodbice o kralju Henryju VIII. pa še kakšne druge zgodbice iz zgodovine. Katera je moja najljubša? Težko bi se odločila, mogoče je moja najljubša zgodbica o Henryju VIII. in njegovih šestih ženah.

20. V katrerih državah ste že bili in kje vam je bilo najbolj všeč?

Če začnem naštevati države, kje sem bila, jih je zelo zelo zelo veliko. Povsod je lepo. Doma je najlepše, to ste že slišali. Če bi izpostavila države, v katerih mi je bilo neizmerno všeč, absolutno ZDA. Absolutno Peru, Bolivija, absolutno Vietnam, Kambodža, Tajska. Države, v katere bi se še vračala, prijetni ljudje, skromni, prijazni, delovni, kulinarika super, znamenitosti, ki jih vidiš, super, pa seveda marsikje v Evropi.

21.Kje se vidite v naslednjih 5, 10 letih?

Kje se vidim? Ja, tu nekje okrog. Upam pa, da bom imela več časa za stvari, o katerih sem vam že prej povedala. Za ustvarjanje, branje,uživanje. Tu se vidim. Pa mogoče še kje po svetu.

Učiteljici Nevenki se zahvaljujeva za prijeten intervju in ji želiva veliko lepih trenutkov v razredu in po svetu še naprej!

Katarina Ilešič in Sara Đukič, 7.b

Zakaj 7. razrede bolijo kosti?

V sredo, 27.9.2023, smo imeli 7. razredi športni dan ali bolje rečeno, dan bolečin. Res ni bilo to, kar smo pričakovali.

Dan se je začel naravnost odlično. Vsi smo čakali na kavčih in nismo vedeli, kaj naj naredimo in kam naj gremo. Aktivnosti so bile aerobika, rokomet in orientacijski tek.

Orientacijski tek je bil v večini zelo zabaven, saj smo iskali točke v okolici šole in tekmovali. Na začetku smo dobili zemljevid okolice šole in papirček, na katerega smo mogli odtisniti žig. Na naključnih mestih so viseli trikotniki oranžne barve in nase so imeli obešene žige. Te si moral natisniti na tvoj listek, ki ti ga je dal gospod na začetku. Potrebno je bilo dosti tekanja in veliko solz, a na koncu je vsem uspelo.

A rokomet je dobil srca vseh sedmošolcev. Na začetku smo vadili mete in potem smo ciljali na gol (naj golman počiva v miru). Potem so nas razdelili v dve skupini- fante in punce. Punce in fantje smo igrali rokomet in samo rekli bomo, da nam ni šlo ravno odlično. Na koncu smo še igrali vsi skupaj in to je bilo to.

Aerobika ni bila najbolj priljubljena aktivnost. Najprej smo vzeli uteži in se ogreli. Nato smo delali vaje, in tukaj se skriva odgovor na vprašanje v naslovu “Zakaj 7. razrede bolijo kosti?”. Bolijo nas zaradi aerobike. Na koncu smo imeli sproščanje, ki ni pomagalo.

MNENJA:

Aerobika:

Mnenje 7. a: Najprej smo se preoblekli in se pripravili soočiti z mukami-bolečino. Vsak je dobil 2 uteži in se nam je zdelo…Zakaj? Najprej 15 minut ogrevanja, potem pa telovadba… zadnjih 5 minut sproščanje, ki ni pomagalo.

Nina, 7.a

Mnenje 7.b: Vse me boli.

Sara, 7.b

Mnenje 7.c: Meni je bilo brez veze. Ko je že rekel, da je konec, smo šli še na en blok vaj. Meni ni bilo všeč, ker je bilo brezveze.

Žiga A. in Luka, 7.c

Orientacijski tek:

Mnenje 7.a: Bilo je zelo v redu, saj smo se lahko izmučili med tekmovanjem za prvo mesto. Edina pripomba pa je, da so sošolci ignorirali vrstni red točk, in tako dobivali krajše čase.

Maks 7. a

Mnenje 7.b : Bilo je v redu, samo ni mi všeč.

Vukašin, 7.b

Mnenje 7.c: Bilo je v redu, ampak sem hotela, da ne bi rabili tekati, ampak bi lahko hodili in da bi lahko bili v skupinah.

Mia Gaberšek Jančič, 7.c

Rokomet:

Mnenje 7.a: Bilo je v redu, fantje so bili preveč agresivni z žogo, šlo se jim je samo za zmago. Zelo zabavno.

Eva Cesar, 7.a

Mnenje 7.b: Meni je bilo zelo zabavno, edino nisem hotela biti golman, ker so fantje preveč nabijali žogo.

Katarina, 7.b

Mnenje 7.c: Meni je bilo v redu.

Mia Gaberšek Jančič

Nina Gregorič, 7.a In Katarina Ilešič, 7.b

Komaj čakamo na petek

Danes bom pisala o največjem doživetju 7. razredov. Vse je potekalo super, večinoma, in imeli smo se super, večinoma.

V ponedeljek zjutraj smo odrinili izpred OŠ Duplek proti Kranjski Gori. Ustavili smo se v Trojanah, da smo pomalicali, ampak jih je lepa večina šla v trgovino. Pot smo nadaljevali in okoli 11. ure smo bili v Kranjski Gori. En gospod nam je povedal pravila v domu in pri kosilu ter nas poslal v svoje sobe. Ko smo prispeli v sobe, smo se najprej razgledali. Vsaka soba je imela svojo majhno kopalnico s straniščem, tušem in umivalnikom. Naša soba je imela eno veliko sobo, v kateri so bili trije pogradi, miza in tri omarice. Zraven je bila še ena soba, v kateri so bili predali za oblačila. Razpakirali smo se in si oblekli postelje ter odšli na kosilo. Tam so nam še enkrat povedali pravila v jedilnici. Najedli smo se in odšli na prvo aktivnost. Za 7.b je bila ta aktivnost izlet v Triglavski narodni park. Pešačili smo do njega in skozenj. Na poti nam je vodič povedal par zanimivosti. Prišli smo do Kekčeve doline in se vrnili domov. Tam smopovečerjaliin odšli na “krajši sprehod” po Kranjski Gori. Ko smo prišli domov, smo se stuširali in odšli spat.

V torek zjutraj smo se zbudili in oblekli. Potem smo odšli na zajtrk in kasneje smo si pripravili torbe in odšli ven, kjer nas je že čakal naš vodič. Dal nam je čelade in kolesa in že smo kolesarili do Italije. Pri Italiji smo se obrnili nazaj in se peljali še do Planice. Šli smo do polovice skalalnice Velikanke in odšli še v Nordijski center, kjer smo si ogledali, kako trenirajo tek na smučeh. Nato smo se vrnili nazaj domov. Tam smo odšli na kosilo in se pripravili na našo naslednjo aktivnost. Zunaj smo počakali vodičko, ki nas je odpeljala do reke Pišnice.Tam smo iskali vodne ličinke. Iskali smo pri potki zaljubljenih in pod mostom “Baba šči”. Ko smo prišli domov, smo se navečerjali in se odpravili v mesto na sladoled. Zelo je bil dober. Večer je potekal kot vsak večer v zgodovili večerov. Umili smo se in odšli spat.

Sredino jutro je potekalo kot torkovo. Zbudili smo se, se oblekli in odšli na zajtrk. Naša prva aktivnost je bil pohod, ki smo ga imeli vsi razredi skupaj. Iz gozda smo prišli ravno pri jezeru Jasna, kjer smo si namakali noge. V domu smo pojedli kosilo in odšli v gozd iskati ličinke za skiciranje. Na koncu smo odšli še čez most “Baba šči”. Šli smo nazaj v dom, pojedli večerjo in imeli noč iger. Igrali smo Twister,namizni tenis, Activity, nekateri pa so risali mandale. A uganete, kaj smo delali potem? Umili smo se in odšli spat.

Četrtka smo se 7.b najbolj veselili. Zbudili smo se in se oblekli. Odšli smo na zajtrk in se pripravili za odhod v Zelence. To so naravni rezervat, ki je naravnost čudovit. Opazovali smo močvirje in jezero. Ko smo se vrnili, smo najprej pojedli kosilo, potem pa smo odšli na najljubšo aktivnost 7.b, lokostrelstvo. Lokostrelstva nas je učil isti gospod, kot nas je imel v Triglavski narodni park. Naučili smo se streljati z lokom, ampak ko bi morali začeti streljati, je začelo deževati. Čez 15 minut je dež ponehal. Dva po dva smo streljali, ko pa smo končali, smo odšli noter. Tam smo gledali film The Lorax. Ko smo odšli gor v sobe, smo pripravili točko za nastop talentov. Ko smo končali s talenti, smo imeli disko. To, kaj smo delali zvečer, vas bo res šokiralo. Umili smo se in odšli spat.

V petek bi morali iti na ogled Kranjske Gore, ampak smo iz neznanega razloga šli veslat po jezeru Jasna. V čolnu smo bili po trije. Na koncu je bilo še tekmovanje, v katerem smo, seveda, izgubili. Ko smo prišli nazaj, smo spakirali, odšli na kosilo in se vkrcali na avtobus nazaj proti Dupleku. Ustavili smo se v Trojanah, kjer smo si kupili krofe.

Mislim, da je bila šola v naravi odlična, razen tega, da so vsi vedno govorili, da smo zelo glasni.

Katarina, 7.b

Kdo sem jaz?

Sem Katarina Ilešič, učenka 7.b razreda. Novinarskega krožka sem se veselila, ker rada pišem in govorim, včasih celo preveč.

Med prostim časom se rada družim s prijatelji in igram kitaro ter berem revije, časopise, predvsem pa knjige. Hodim v glasbeno šolo in treniram košarko. Učim se tudi nemško. Mislim, da mi bo novinarski krožek všeč, predvsem ker rada pišem in govorim ter berem, kot sem povedala zgoraj. Letos smo tudi 7. razredi dobili možnost za novinarje in se nas je nekaj vpisalo.

Letos hočem in bom storila vse, kar je potrebno, da bom imela odlične ocene v šoli in veliko uspeha v njej in izven nje.

Upam , da vam bodo moji prispevki in članki všeč!

Katarina