Resnica (sonet)

Ne morem verjeti

gledam, kako se obsojajo,

se drug drugemu posojajo,

zakaj je treba tako živeti?

Sem ti vse podarila,

si to pobral,

nato  zadržal,

zato sem vse izgubila.

So to bile sanje?

Končno združena,

sedaj porušena.

Je sedaj to znanje?

Ko ti boš pripravljen na resnico,

bo šla v prvo vrstico.

Ana Šohar Lorenčič, 8.a

Kulturni dan

V sredo, 16.3.2022, smo na šoli proslavili kulturni dan, na katerem smo osmošolci in devetošolci pisali pismo za časovno kapsulo in si ogledali film Pes v kinu Cineplexx.

Ko smo prispeli v šolo, sta dva učenca iz vsakega razreda predstavila, kako bomo pisali časovno kapsulo. Z razredničarko smo se pogovarjali tudi o tem, kako je lahko splet nevaren, koliko smo na njem itd. Voditelja sta nam predstavila tudi film Osmošolka, ki bi ga naj odšli gledat 8. in 9. razredi, ampak ker ni šlo vse po načrtih, smo potem gledali film Pes. Napisali smo pisma za sebe v prihodnosti, se najedli odlične malice in se odpravili proti kinu. Film je bil zelo zanimiv, saj je pripovedoval o vojaškem Rangerju, ki mora psa svojega padlega poveljnika pospremiti na pogreb. Tako odideta na pot, na kateri se zgodi zelo dosti nepredvidljivih pripetljajev, vendar vseeno prideta pravočasno na pogreb in se lepo dokončno poslovita.

Kulturni dan mi je bil zelo zabaven, sploh ko smo pisali za časovno kapsulo. Upam, da bo še večkrat kaj takšnega in bomo lahko spet odšli v kino.

Taja, 8.a

Škrati

V mraku pred vrati

že čakajo škrati.

Prvi prižiga

kresnicam

lučke, da se

ne izgubijo.

Drugi

zapira otrokom

veke,

da lažje zaspijo.

Tretji zapreže

par belih konjev

v sanjsko kočijo.

Zdaj boš s temi

prijaznimi škrati

moral

v deželo sanj

potovati.

Zdaj sanjam

o lepih deželah

sladkorja,

kjer penice so

gromozanske. Že vidim živali,

ki mahajo mi,

daj pridi, daj pridi

igrat se z nami.

Že pride sladkorna

kočija,

kjer čaka kraljevski

sprejem

pojdimo pojdimo

rečem naglas.

In že smo

nekje drugje.

Saj to prava je

anakonda! Dring

budilka že zazvoni

v šolo se zdaj mi zares

mudi.

Neža Usar Raičevič, 3.a

Večerni škrat

V mraku pred vrati,

že čakajo škrati.

Prvi prižiga kresnicam lučke,

da se ne izgubijo.

Drugi zapira otrokom veke,

da lažje zaspijo.

Tretji zapreže par belih konjev,

 v sanjsko kočijo.

Zdaj boš s temi prijaznimi škrati,

moral v deželo sanj potovati.

Sanjaš o belih velikih konjih,

o majhnih medvedkih,

listju ki pada in velikem psu.

Otroci nepozabno rajajo in zagledaš plesoče živali.

Z neba ulije na tone sladkarij,

in takrat pride čebela in te piči v ramo,

tebe pa sploh ne boli.

Takrat se zbudiš,

in sanjaš o slavi.

Ajda Tepeh, 3.a

DRAVI

Prelepa Drava, mati dolin,

po tebi priplava dosti rim.

Naj bo noč, naj bo dan,

vedno čez Duplek priplavaš k nam.

Včasih mirna, včasih deroča,

naj pesem tvoja glasna bo pojoča.

Če tudi splavarstva na tebi večni,

se vedno spomnimo na tebe mi.

Našemu ljudstvu veliko si dala,

saj si preteklost dobro izoblikovala.

Hvala ti na vso moč in nikoli

ti ne bom rekel lahko noč!

Lili in Matej 9.B

Povodni mož v 21. stoletju

Ravno danes je ta ples,

Urška rihta se,

v njeni sobi je potres.

Rada bi,

da neki frajer jo zaroči.

Naša fejmička Urška na Instagram objavi,

da čez minuto bo na zabavi.

Že prispe na ples,

vsi strmijo v njo, zares!

Urška pogleduje na vse strani,

da vidi, če kaki frajer kje sedi.

Vsak povabi jo na plesišče,

ona pa zavrne in steče na stranišče.

Ko s stanišča pride,

vidi, da en frajer odide.

Na teraso on to stopi,

Urška pa za njim,

takoj zagleda ga,

luštnega mladeniča

On povabi jo na ples,

Urški v srcu vžge se kres.

On hitro jo zavrti,

post na Instagramu se že množi.

Urška sploh opazila ni,

da ven iz gostilne zaplesala sta

kot dva tulipana.

Vsi to burno snemajo,

hitro vsepovsod jo tegajo.

On pa reče ji:

»Urška, hitreje stopi.«

Že odvihrala sta v noč,

vsi iskali so ju na vso moč.

Vse sledi

so izginile v Ljubljanici.

Nikolina, 8.a

V Dupleku sama lepa dekleta žive,

saj to se dolgo že ve.

A najlepša od njih je Urška bila,

bolj žarela od zvezde,

ki je najbolj svetla.

Vse bile so ljubosumne,

a nobene dovolj razumne,

zakaj tako prevzetna je.

Prišlo je poletje,

dupleški dan.

V wake parku je ura odbila poldan.

Čas je bil za ples,

tudi jedli so vmes.

Urški nobeden ni všeč,

to je prav huda reč.

Vsi maske nosijo,

saj vemo, kakšni časi so.

V gostilni sedijo postavni fantiči,

vsaka bi jih vzela pri priči.

Urška izbira in končno izbere si

tistega, ki pomežikne ji.

Začneta plesati

in plešeta

in plešeta,

bližje k vodi odplešeta.

Urška potarna,

da ji bo noga odpadla.

»Še malo plešiva,«

jo mladenič prepriča.

Mladenič kihne,

Urška globoko vzdihne.

»Ne boj se, Uršika zala,

ne boj se!«

Nekaj ju nosi neznano kam.

Ostali se čudijo:

»Ali korono imam?«

V vodo ju nese,

noben nič ne reče.

Vrtinec so videli vsi dereč,

a Urške nobeden videl ni več.

Zara, 8.a

                      Od vedno lepe dvorjanske dekline so žarele,

                                a lepše od Uršike bilo ni nobene..

                         Vsak dan so jo občudovali vsi dečki domači,

                                   a ona je imela v glavi le tega,

                              ki bi jo očaral z svojimi rdečimi lički.

                                Urška bila je le predrzna deklina,

                        vsa prelepa je dečke drugim deklinam speljala,

                                si pisala z njimi in jih občudovala.

                                 Le kateri bi bil za njo dovolj dober,

                                       tega res nobeden ni vedel.

                               Nekega večera, pred osnovno šolo,

                                    se zbralo je veliko dečkov,

                               vsi čakali so, da bi plesali z Urško,

                                      le ona jih vse zavračala,

                                      saj čakala je ta pravega.

                                      Potem naenkrat iz teme

                                     prikaže se očarljiv Rene,

                                            vsi bali so se ga,

                                     saj bil je zmožen res vsega.

                                      Urška, močno očarana,

                                    stekla se mu je priliznit,

                                     hotela je plesati z njim,

                             ni pa vedela kam pelje ta rožmarin.

                              Takoj jo deček je prijel za roko,

                                    Zaplesala sta v temo.

                              Naša Uršika pa takoj videla je,

                              da ne bo tako hitro odšla proč.

                                Plesala sta hitro in na vso moč,

                             vrtel jo je daleč stran v temno noč.

                          Ko zjutraj je sonce pogledalo čez nebo,

                                 prelestne Urške več ni bilo.

Maša, 8.a

Pismo v slovo

Videl sem že prav vse,

le tebe že predolgo ne.

Rad bi spet prijel te za roko

In ti tiste besede tri prišepnil v uho.

Želim si spet videti tiste tvoje oči,

o katerih se mi sanja ko se znoči.

A vse želje moje so zaman,

Umrl bom mlad, jaz partizan.

Veš, ko srce je polno bolečine,

Človeka hitro radost mine.

Še vedno žalujem za vsemi brati,

Zaradi katerih sem točil solze po lopati,

Ko sem jih moral pokopati.

Hkrati pa pogrešam očeta ter mati.

Veliko sta storila zame

In upam, da sta ponosna name.

Če prav mi je hudo,

pišem tole pismo vsem vam  v slovo,

saj jutri morda me krogla ujame.

Predolgo sem hodil po življenja robu.

Ne bi bil presenečen, če znajdem se v grobu.

Če se ne vrnem, te prosim, da pozabiš name,

čeprav te ne želim pustiti same.

Dolg je bil moj boj.

Ko umrem, me pusti za seboj.

Večno tvoj: -Peter

Mark, 9.b

DRAVI

V Italiji izviraš, se pelješ mimo gor in dolin,

Trst milo gledaš in si misliš, kako propada,

saj v njem ne visi več slovenska ta zastava.

Ko prideš v Slovenijo, vidiš narod ves prodan,

nesrečen, misleč, da je njihov trud ves zaman.

Spremljaš svet nestrpen, nesramen, le nekaj ljudi te še slavi,

za to, k čemur pripomogla si.

O, Drava!

Kam šli so časi zagnanosti, zakaj zavladale so ločitve,

zakaj nas ločuješ še ti s svojim tokom odločitve?

Ljudje ti niso več hvaležni, temveč te zaničujejo,

medtem ko te drugi objokujejo.

Kaj nas je pripeljalo do takšnega propada?

O, Drava!

Narod tvoje večje sestre nas sovraži,                          

naj tvoj tok to sovraštvo oblaži!                                              

Sestre severnih dolin prosi,                                    

da prevlada zvok violin in ne orožja.

Soči, Dravi, Savi in Savinji pa sporoči,

da ni daleč več ta dan,

ko Slovencu narodna zavest poči.

O, Drava!

Samo tožarimo o naših napakah in dejanjih,

a na našem svetu še vedno ni miru in brenči vsepovsod ,

kakor v panjih.

O, naša Drava!

Kam boš šla,

ko nate bo prišla vojska okupatorja?

Se z nami boš držala,

ali se boš v okupatorjev pogum vdala,

kam zanesel te bo tvoj tok,

k nam ali iz naših rok?

Te poplavil bo jok,

ali zelo glasen krik otrok,

da boš Slovencem rekla stop?

Skupaj si sežite v roke,

ne sprijaznite se z nemirom,

temveč se na polje s tovariši poženite z gvirom!

Ni miru in ne domovine,

če na prvem mestu ni prihodnost dravske te mladine!

Zato, Drava, združi nas!

Da v Sloveniji bo le en narod,

en ponos in ena čast!

Jan, 9.b

Števili zgoraj pojasnjenih pojmov opisujeta obdobje napetosti v svetu. Meja Ukrajina Rusija.

Kar bi lahko potencialno sprožilo 3. svet. Vojno. Število 2. pa kako Srbi ne morejo pozabiti velike Srbije in slovenskega ozemlja, ki ga bi po vsej verjetnosti poskusili zaseči v primeru ruske invazije.

1.   Večja sestra Drave= Donava v SRBIJI

2. Sestre severnih dolin= reke v Rusiji in Ukrajini 

Dravi

Krasna si, bistra hči dolin,

prirodna v svoji si lepoti,

mojih staršev korenin,

daj no, le strah te naj ne zmoti.

Si b’la delovna in pridna,

si b’la nam v pomoč!

Zdaj povej mi, moja Drava,

kdo vzel ti je to moč?

Roditelj naj bo tvoj splavar,

daj svojo mu lepoto.

Vodi naj te tvoj mornar,

daj svojo mu poroto.

Radodarna si bila, življenje si nam dala,

najdaljša bi bila, a ko tukaj je le Sava.

Priljubljena si, nam v srcu boš ostala,

ostani tukaj in miruj, dolina te ne bo izgnala.

Karin, 9.b

Razmišljanje o filmu Deček v črtasti pižami

Ob filmu so moje misli bile na veliko straneh, ene pri Shumelu, ene pri Brunu, pri vseh tistih ljudeh, ki so to trpeli, pa tudi pri oficirju, na koncu pa seveda tudi pri mami. Jaz ne bi mogla živeti z mislijo, da je eden od mojih sorodnikov bil del tega. Pa tudi če je ubil »samo« enega človeka. Zagotovo je bila ta oseba nekomu draga, ljubljena.

Razlike so grozne, to že vsi vemo. Vprašanje je, kdo povzroča razlike, je to denar, vlada, oblačila, barva polti, las, oči, narodnost? Niti ne, čeprav so to dejavniki, ki spadajo k temu, niso ti prav nič krivi.

Krivi smo ljudje, ki to dovoljujemo, ampak kako se naj vedem, če nekdo drži orožje nad mano in me prisiljuje v nekaj? Naj bom tiho? Ja, seveda, večina nas bi bila. Kako pa se naj obnašam zdaj, ko mi omejujejo svobodo?

Lahko bi rekli, pod narekovaji, da smo zdaj mi v istem položaju, pa čeprav vsi vemo, da tistega mučenja, izkoriščanja ne moremo primerjati z ničemer. Zato stopimo skupaj mi, tisti! Mi? Kdo mi? Cepljeni, necepljeni?

Karin, 9.b

Shmuel in Bruno, se nista bistveno zavedala kaj so počeli njuni starši. Tudi Brunov oče ni pametno razmišljal, saj je svojega sina poslal v smrt. Enako oziroma podobno je tudi danes, ko se ločujejo cepljeni in necepljeni, ali pa da so nekateri bolj vredni od drugih. Za mene oziroma po mojem mnenju bi morali biti vsi enaki v svetu, imeti enake pravice in ne biti izobčeni.

Nives, 9.b

Mislim, da ta film res sporoča, da se moramo ljudje zavzeti, kaj se je dejansko dogajalo. Tisti, ki so to delali, zame niso ljudje, saj je vsako življenje dragoceno in si ga vsak zasluži. Ne vem, kako jih ni bolelo srce, ko so gledali, kako ljudje umirajo brez razloga zaradi njih. Imeli so jih za manj vredne. Zelo me je pretreslo, ko sem videla, kakšni brezsrčni ljudje so obstajali, in česa so bili zmožni. Ljudi so zaničevali in na koncu sežigali kot kakšne smeti. Zavedati se moramo, da smo vsi ljudje različni, a vendar podobni. Ti Judi niso imeli niti priložnosti pokazati, da niso sovražni. Zakaj je Hitler obsojal ljudi, samo zato ker so bili Judje? Zakaj ni bil z ničemer zadovoljen? Zakaj je hotel vedno vse zase? Vsi bi lahko bili srečni in zadovoljni, ne bi bilo vojn, razumeli bi se. Ampak ljudje vedno hočemo nekaj več, čeprav imamo veliko vsega. Vsak posameznik lahko prispeva k boljšemu svetu.

Amaja, 9.b

S šolskimi Koraki v nov dan…