V torek, 21.5.2017, smo se učenci 9. razredov odpravili v Fram in Rače, ter tam preživeli naš tehniški dan.

Zjutraj smo se zbrali v šoli, kjer smo v telovadnici poslušali skupinski del. Zatem smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal v Fram v Modro delavnico. Najprej smo se tam razdelili v dve skupini. Prva skupina smo najprej sestavljali in programirali avtomobilčke. Naše edino navodilo je bilo, da naj sestavimo avtomobilček, ki se bo peljal najhitreje, kar se da. Naloga je bila kar zahtevna, saj za sestavljanje avtomobilčka nismo imeli nobenih drugih dodatnih navodil. Ko smo vsi iz skupine uspeli sestaviti avtomobilček, smo pripravili manjše tekmovanje. Izmerili smo, kateri avtomobilček je najhitreje prevozil razdaljo 2 metrov.

Po prvi pretekli uri sta se skupini zamenjali in naš druga naloga je bila, da sestavimo pol metra dolg most iz posebnih ”kock”, ki bo zdržal največ teže, kar je možno. Lotili smo se naloge in čas je zelo hitro minil. Tudi od koncu te preizkušnje smo tekmovali, kateri most bo zdržal več lesenih desk. Nekateri mostovi niso zdržali niti dveh desk, most nekaterih učencev pa je zdržal vse možne deske in še dodatne, katerih drugi mostovi sploh niso preizkusili. V modri delavnici smo torej ugotovili, da lahko iz naše generacije nastane kar nekaj arhitektov in da je sestavljanje zelo zanimivo in uporabno.

Takoj po obisku Modre delavnice smo se odpravili v Orodjarstvo Gorjak v Račah, kjer smo najprej poslušali krajšo predstavitev podjetja, zatem pa smo si ogledali tudi delovni prostor. Videli smo veliko strojev za proizvodnjo na nov in tudi star način. Videli smo tudi veliko zaposlenih in spoznali delo določenih poklicev na delovnem mestu, ne samo v šoli.

Po končanem ogledu orodjarstva smo se odpravili domov. Tehniški dan je bil drugačen od ostalih, zato nam je bil tudi zelo všeč. Zanimivo je bilo videti nekatere poklice na delovnem mestu in zelo smo se zabavali pri sestavljanju avtomobilčkov in mostov.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 9.b

V torek, 21.maja, smo na Osnovni šoli Duplek imeli tehniški dan, na katerem smo lahko obiskali Lesarsko šolo, TŠC Maribor, Srednjo gradbeno šolo in gimnazijo ter Srednjo šolo za oblikovanje, ki sem se jo odločila obiskati tudi jaz.

Najprej smo se ob 8.00 vsi učenci ter učitelji zbrali v telovadnici, kjer je spregovoril ravnatelj in se zahvalil Mitji Horvatu, Alešu Pulku in njegovim pomočnicam, saj so ravno oni dobili idejo in smo lahko zahvaljujoč njih obiskali srednje šole. Okoli 9. ure so prišli avtobusi in nas odpeljali do želenih srednjih šol. Ko je naša skupina prišla na Srednjo šolo za oblikovanje, smo najprej odšli v kletne prostore, kjer smo si pogledali kratko predstavitev o tej šoli in tam tudi pustili nahrbtnike. Nato smo si ogledali učilnice, nekateri učitelji pa so nam celo pokazali izdelke, ki so jih učenci imeli za oceno v prejšnjih letih. Ob 10.00 smo se vrnili v klet in pomalicali, nato pa se vrnili do avtobusa. Med vožnjo smo se razdelili v tri skupine. Prva je obiskala Frizerstvo Škarica, naša skupina se je odpravila do Studia Oranž, tretja pa je obiskala snemalni studio NET TV.

Ko smo prišli v Studio Oranž, smo najprej opazovali, kako je frizerka strigla lase, ob prihodu lastnika Gorana Pfeilera pa so nas postregli s sladkarijami in sokom. Goran Pfeiler nam je povedal veliko o njegovem delu, njegovih zaposlenih, frizerskih tekmovanjih in je nam odgovoril na mnogo vprašanj. Povedal nam je, da ga zelo začudi, ko nekateri starši mislijo, da je poklic frizerja popolna odločitev, če ima njihov otrok slabe ocene, saj je pri tem poklicu najbolj pomembna kreativnost, ki jo lahko ima tudi nekdo z malo slabšimi ocenami. Se pa strinja, da je zelo pomembno, da so tudi frizerji kar se da razgledani. Ob koncu nam je povedal, da je pri njih vsaka stranka enakopravna in ne delajo sprememb med morda bolj znano osebo, kot pa npr. z nekom drugim. Preden smo se poslovili, nam je na hitro pokazal prostore v njegovem studio, kjer dela modni oblikovalec in tudi kje podaljšujejo trepalnice in oblikujejo obrvi.

Najbolj mi je bilo zanimivo, ko je Goran Pfeiler razlagal, kakšen studio si je želel, ko še je bil v osnovni šoli (velika okna, skozi katera te je lahko videl ves promet,… ). Pogledala sem okoli in studio je bil ravno takšen, kot ga je opisoval.

Tia, 8.a

21. maja smo na šoli izvajali tehniški dan. V šolo smo prišli ob osmi uri. Zbrali smo se v telovadnici, vključno s podružničnima šolama. Najprej nas je ogovoril ravnatelj, nato pa “glavni krivec” za ta dan. Na kratko nam je predstavil potek dneva in nas nasmejal.

Učenci od petega do osmega razreda smo imeli možnost obiska štirih različnih šol. Jaz sem si izbrala lesarsko. Tako smo se z avtobusom odpravili tja. Pot je bila kar dolga, a nam je čas minil zelo hitro. Na prvi pogled ni bila šola nič posebnega. V šoli pa je bilo res zanimivo. Večina pohištva in stopnišč je bilo lesenih. Na stenah so viseli leseni izdelki, na sredini pa so se kopičili izdelki dijakov. Prostor je bil zelo svetel, miren in lep.

V zgornjem nadstropju smo si ogledali kratek film, ob njem pa nam je pedagoginja predstavila učni program te šole. Nato nas je eden izmed učiteljev popeljal po postopku obdelave lesa, ki se ga učijo dijaki. Najprej smo si ogledali gozdarski poligon, kjer se urijo mladi gozdarji, kasneje stroje, na katerih obdelujejo les, in na koncu še nekaj njihovih izdelkov. Predstavljali so vse, od sadja, pohištva in slik do skodelic in krožnikov.

Tako se je naš izlet po šoli zaključil, sledil pa je še obisk dveh podjetij. Najprej smo obiskali tovarno, kjer les obrežejo, spoznali smo, da je v tem času skoraj vse vodeno s pomočjo računalnikov. Kot zadnje pa smo odšli v podjetje, kjer izdelujejo napise. Sprehodili smo se po poti nastanka le-teh in na koncu še prejeli napis z imenom naše šole.

Ta tehniški dan je bil zelo zabaven, predvsem pa nekaj novega. Zanimivo si je bilo pobližje pogledati lesarsko šolo in poklice, ki so povezani z njo. Upam, da bomo kaj takega še kdaj ponovili.

Mia Miholič, 8. b

Danes, 2.4.2019, smo obiskali kulturno ustanovo, knjižnico. Obiskali smo knjižnico Sp. Duplek. Na vhodu smo se sezuli, slekli smo svoje bunde, jih dali učiteljicama, ki sta jih obesili na obešalnike. Kulturno smo se pozdravili in se usedli na stole in blazine.

Knjižničarka je začela z zanimivim vprašanje: Kaj je danes? Danes je svetovni dan knjig za otroke, smo rekli. Ali pa veste, zakaj je ta datum poseben? Zato ker se je na ta datum rodil Hans Cristian Andersen, smo odvrnili. Nato nam je knjižničarka namesto pravljice povedala irsko legendo o gomili, Kokoriku, vilah in pohlepnosti. Če še ne veste, kaj je gomila, vam pa bom povedala. Gomila je ena izmed največjih grobnic na svetu. V njo v posodicah dajo pepel od pokojnih ljudi. Gomilo lahko obiščejo turisti. Ko sonce posije v vhod oziroma odprtino gomile, svetloba posije na posodico s pepelom in naj bi duša pokojnega dvignila v nebo.

Legenda pa se začne tako: Na Irskem je živel mož katerega so klicali Kokorik. To ni bilo njegovo ime, ampak vzdevek, saj je imel na svojem slamnatem klobuku rastlino, ki je je imenovala kokorik. Kokorik je imel na svojem vratu grbo. Tudi pletel je košare. Pletel jih je med tednom, v soboto in nedeljo pa jih je prodal na trgu. Nekega dne se je vračal iz tržnice, nakar se je stemnilo. Bil je že izmučen in je mislil, da se je izgubil, saj se je znašel pred gomilo. Ulegel se je in zaspal, dokler ni slišal več melodij, ki so se med seboj prelivale. Začel je peti, a je pazil, da poje po melodiji. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Videl je vile, ki so poplesavale po prostoru. V trenutku so sklenile krog. Kokorila je bilo strah, kaj mu bodo storile. Nato je vila izstopila iz kroga in rekla, da njegove grbe ni več. Kokorik se je lahko zravnal, kolikor je bil dolg in širok. Vile so mu še dale prefinjeno obleko. Nenadoma je padel v dolg spanec. Vile so ga ujele. Ko se je Kokorik zbudil je najprej zmolil in potem pogledal, če je vse to res in res je tudi bilo. Ko je Kokorik prišel v vas ga najprej niso prepoznali nato pa. Nekega dne je do njega prišla ženica in ga vprašala, če je on Kokorik, kateremu so vile odstranile grbo, saj ima od prijatelja sin tudi grbo. Kokorik je ženici povedal celotno zgodbo. Ženica je povedala prijateljevemu sinu, kaj mora storiti. Čakal je pred gomilo in slišal melodijo. Pel je tako glasno, da je skoraj preglasil vile saj je mislil, da če bo glasneje pel bo dobil dve obleki. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Vile so rekle: Kdo kvari našo pesem? Sklenile so krog in ena vila je šla iz skupine in rekla,da bo dobil eno grbo zraven. Kokorikovo grbo so pritrdile na njegov hrbet. Prišli so po njega in mu poskušali odstraniti vsaj eno grbo, a ni šlo. To je konec legende.

Nato nam je povedala, da so včasih pisali oziroma risali na stene in živalske kože. Narisali so svoje življenje, da bi pustili svoj pečat. Povedala nam je tudi kako se znajti v knjižnici. Razdelila nam je lističe, na katerih je pisalo ime avtorja in knjige. Čas nam je hitro minil, saj smo se imeli lepo. Nato smo se zahvalili in si ogledali poezije in risbe Neže Glonar, ki je učenka naše šole. Na koncu smo se posladkali s piškoti. Kasneje smo se obuli oblekli in se odpravili proti šoli.

Nina Kukovec, 4.a

V ponedeljek, 29. 4. 2019, smo se za spremembo zbudili ob 6.00 in se umili, pozajtrkovali ter se odpravili na pot proti Dunaju. Vmes smo imeli dva postanka, kjer smo lahko zapravili še zadnje krone, ki so nam še ostale, med potjo je rahlo deževalo. Nato pa smo se dokončno odpravili proti Dunaju.

Ko smo prispeli, smo si najprej ogledali Schönbrunn. Tam je bilo zelo zanimivo, saj je bilo vse tako lepo in ohranjeno. Tam smo imeli 15 minut prosto, tako da smo si lahko ogledali ožjo okolico in napravili nekaj fotografij. Nato smo se odpravili v mesto, kjer smo imeli 1 uro prostega časa, večina nas je šla nekaj pojest, kasneje pa nakupovat, ker je bilo zelo veliko trgovin. Ko se je naš prosti čas iztekel, smo si šli ogledat Kaisergruft, tam so bile grobnice, nekatere so bile zelo velike, nekatere so pa bile čisto majhne. Nato smo se odpravili na avtobus in proti Hundertwasser house, tam je bilo vse zelo smešno, saj ni bilo nič ravno, tudi tla in stopnice so bile krive. V notranjosti so bile trgovine s spominki in gostilna. Potem smo se odpravili še proti zadnji zanimivosti in sicer Danube Tower. Tam je bilo res zelo zabavno, in sicer stolp je visok 250 metrov, mi smo prehodili samo do 150 metrov. Na vrhu stolpa je bila tudi restavracija. Dvigalo je bilo zelo hitro, do vrha je bilo več kot 900 stopnic. Na koncu smo se še odpravili proti domu, pot je bila zelo dolga, nekateri so spali, spet drugi pa se pogovarjali, poslušali glasbo in gledali filme. Ko smo prispeli na cilj, torej pred OŠ Duplek, so nas tam že čakali starši in nato smo se počasi vsak odpravili proti domu.

David Ferčec, 9.a