Danes, 2.4.2019, smo obiskali kulturno ustanovo, knjižnico. Obiskali smo knjižnico Sp. Duplek. Na vhodu smo se sezuli, slekli smo svoje bunde, jih dali učiteljicama, ki sta jih obesili na obešalnike. Kulturno smo se pozdravili in se usedli na stole in blazine.

Knjižničarka je začela z zanimivim vprašanje: Kaj je danes? Danes je svetovni dan knjig za otroke, smo rekli. Ali pa veste, zakaj je ta datum poseben? Zato ker se je na ta datum rodil Hans Cristian Andersen, smo odvrnili. Nato nam je knjižničarka namesto pravljice povedala irsko legendo o gomili, Kokoriku, vilah in pohlepnosti. Če še ne veste, kaj je gomila, vam pa bom povedala. Gomila je ena izmed največjih grobnic na svetu. V njo v posodicah dajo pepel od pokojnih ljudi. Gomilo lahko obiščejo turisti. Ko sonce posije v vhod oziroma odprtino gomile, svetloba posije na posodico s pepelom in naj bi duša pokojnega dvignila v nebo.

Legenda pa se začne tako: Na Irskem je živel mož katerega so klicali Kokorik. To ni bilo njegovo ime, ampak vzdevek, saj je imel na svojem slamnatem klobuku rastlino, ki je je imenovala kokorik. Kokorik je imel na svojem vratu grbo. Tudi pletel je košare. Pletel jih je med tednom, v soboto in nedeljo pa jih je prodal na trgu. Nekega dne se je vračal iz tržnice, nakar se je stemnilo. Bil je že izmučen in je mislil, da se je izgubil, saj se je znašel pred gomilo. Ulegel se je in zaspal, dokler ni slišal več melodij, ki so se med seboj prelivale. Začel je peti, a je pazil, da poje po melodiji. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Videl je vile, ki so poplesavale po prostoru. V trenutku so sklenile krog. Kokorila je bilo strah, kaj mu bodo storile. Nato je vila izstopila iz kroga in rekla, da njegove grbe ni več. Kokorik se je lahko zravnal, kolikor je bil dolg in širok. Vile so mu še dale prefinjeno obleko. Nenadoma je padel v dolg spanec. Vile so ga ujele. Ko se je Kokorik zbudil je najprej zmolil in potem pogledal, če je vse to res in res je tudi bilo. Ko je Kokorik prišel v vas ga najprej niso prepoznali nato pa. Nekega dne je do njega prišla ženica in ga vprašala, če je on Kokorik, kateremu so vile odstranile grbo, saj ima od prijatelja sin tudi grbo. Kokorik je ženici povedal celotno zgodbo. Ženica je povedala prijateljevemu sinu, kaj mora storiti. Čakal je pred gomilo in slišal melodijo. Pel je tako glasno, da je skoraj preglasil vile saj je mislil, da če bo glasneje pel bo dobil dve obleki. Nenadoma se je znašel v notranjosti gomile. Vile so rekle: Kdo kvari našo pesem? Sklenile so krog in ena vila je šla iz skupine in rekla,da bo dobil eno grbo zraven. Kokorikovo grbo so pritrdile na njegov hrbet. Prišli so po njega in mu poskušali odstraniti vsaj eno grbo, a ni šlo. To je konec legende.

Nato nam je povedala, da so včasih pisali oziroma risali na stene in živalske kože. Narisali so svoje življenje, da bi pustili svoj pečat. Povedala nam je tudi kako se znajti v knjižnici. Razdelila nam je lističe, na katerih je pisalo ime avtorja in knjige. Čas nam je hitro minil, saj smo se imeli lepo. Nato smo se zahvalili in si ogledali poezije in risbe Neže Glonar, ki je učenka naše šole. Na koncu smo se posladkali s piškoti. Kasneje smo se obuli oblekli in se odpravili proti šoli.

Nina Kukovec, 4.a