Mesečni arhiv: oktober 2021

Na krilih domišljije

Galjotovo pismo ženi

Komentiraj

Draga (ne več) moja žena!

Pišem ti pismo v izraz še moji stalni ljubezni do tebe. Na kraju morja sem srečal mladeniča, ki mi je povedal vse o dogajanju na domu. Sinu povej, da sem ponosen nanj, saj se je predal veri in bogu in bo zagotovo v nebesih živel srečno posmrtno življenje. Moja hčera, oh moja edina hčera. Zdaj odhaja od doma, da se bo poročila z nekim moškim. Upam vsaj, da je srečna in, da je ta fant dober zet. Edino kar me žalosti je to, da je ne bom mogel oddati pri oltarju. Zdaj si na vrsto prišla tudi ti, draga moja… Vem, da si se na novo omožila in povedati ti moram, da nisem jezen. Saj ne boš večno čakala na starca, ki se zagotovo ne bo vrnil z zaklete galeje. Najbolj pomembno mi je, da si srečna. Če tudi me ti ne ljubiš več, te jaz nikoli ne bom pozabil… Tvojih prelepih svetlih oči in iskrenega nasmeha. Po teh dolgih letih upam, da ga še vedno ohranjaš.

Rad bi te opomnil, če zdaj bereš to pismo so mi dnevi že zdavnaj šteti. Imam pa še zadnjo željo… Ko boš na obali v vodi namakala noge, se spomni name. Ko sva bila tam skupaj.

Z ljubeznijo,

pokojni galjot

Marisa Špičko, 8.b

Na krilih domišljije

GALJOTOVO PISMO

Komentiraj

Draga Majda, če se slučajno ne vrnem, bi se rad vsaj poslovil. Prvič v življenju ne vem, kaj ti bi rekel. Pazi nase in pozdravi otroka zame. Očitno si dvomila, da se bi vrnil, saj mi je mlad mož rekel, da imaš drugega moža. Ne bom vama uničeval vajinih planov, pravzaprav vama želim srečo, a zaradi njega ne zapostavljaj drugih. Zdaj pa še par besed za otroka. Peter čuvaj sestro ter mater. Ponosen sem nate, saj si zrastel v dobrega in poštenega moža. Ne krši božjih zapovedi (malo heca mora biti). V glavnem, še naprej bodi tak kot si in spoštuj ljudi. Mirta, kdo bi si mislil, da me ne bo ob tebi, ko boš stopila pred oltar. Upam, da je pravi zate, ker bo s tabo imel lepo družino, o tem ne dvomim. Prosim te samo, da se med seboj spoštujeta in ničesar ne prikrivata, ker bo drugače to škodovalo vajinemu odnosu. Skupaj smo imeli vzpone in padce, a smo vedno vse premagali. Ne oddaljite se drug od drugega. Upam, da sem povedal vse, kar sem hotel, zdaj pa se zares poslavljam od vas, ker je očitno napočil ta čas. Nikoli si ne bi mislil, da bom tako končal, ampak usoda je tako mi namenila. Čuvajte drug na drugega. Zbogom Povl – ubogi galjot

Pia V., 8.b

Na krilih domišljije

Ljubezensko pismo miru

Komentiraj

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir!

Sploh ne vem, kako naj začnem svojo izpoved. Za začetek bi rad povedal, da si mi všeč. Zelo, zelo všeč. Ampak zadnje čase te videvam zelo malo. Saj se spomniš, kako se je vse skupaj s tem virusom začelo? Malce smo se oddaljili, a ni res? Veš, ko so dejali, naj ohranjamo razdaljo med nami, verjetno niso mislili tako daleč.

Ko pomislim nate, se pri priči spomnim na naravo, ki nas obdaja. Saj veš, zeleni gozdovi, potočki in jezera, prelepe cvetlice, skratka vse, kar nas obdaja, ko odidemo s teh hrupnih mest. Tam je vse, kar dandanes vidiš ter slišiš, nabito polne ceste in gruče ljudi. In vsem se nekam nadvse mudi. Ampak ko obiščem bližnji gozd, pozabim na vse težave ter hrup. Takrat je edina stvar, ki jo še slišim, petje ptic ter šumenje vetra. Tam te največkrat srečam. Zanima me, kako so nate gledali ljudje s preteklosti. Ampak verjamem, da se od takrat ni prav veliko spremenilo, vsaj v naravi ne. Še vedno so tu orhideje, ki so jih junaki v stari Grčiji poklanjali dekletom ter reke, po katerih so s svojimi jadrnicami pluli antični Egipčani.

Mir, veš, pogrešam te. Verjamem, da nisem edina oseba, ki te. Brez tebe je v svetu kaos. Ljudje si sploh več ne zaupajo. Vselej iščejo razloge, da bi lahko nasprotovali ostalim. Sovraštvo postaja vsakdan. Večina ljudi kaos takoj poveže z vojno. Ampak tudi zdaj, ko je, vsaj tukaj, na srečo ni, se mi zdi, kot da si ljudje vsakodnevno izmenjujejo grde poglede. Takšne z namrščenimi obrvmi. Takšni mrki ter zlovoljni pogledi me kar malce prestrašijo. Mir, potrebujemo te. Prav vsi. To pa zato, ker mir ne pomeni samo, da država ni v vojni, ali kakršnemkoli konfliktu. Mir je takrat, ko je sovražnik človeštvu le še sam vrag, ne pa človek človeku. Nekje sem slišal ta čudovito misel: »Posamezna palica se zlahka zlomi. A deset takih palic skupaj je zlomiti presneto težko«. Zato mislim, da bi morali večkrat stopiti skupaj ter se sprejemati. Verjetno se boš vrnil šele, ko se ljudje zresnimo. Seveda pa ne smemo biti črnogledi. Na tem svetu najdeš prav vse. In naj me koklja brcne, če ne tudi dobrih ljudi, ki jih je na srečo zelo veliko. Morda še te ne poznam tako dobro, saj sem še precej mlad, ampak že ob misli nate postanem precej srečen. V tistem trenutku mi je pri srcu toplo. Veliko je besed, s katerimi bi te lahko opisal. Ampak verjetno že sam veš, da si perfekten v vseh pogledih. Vem tudi, da se te ne da kupiti nikjer, ne glede na to, kdo bi te kupil ali kolikor denarja bi ta imel. Na žalost pa te ima velika večina za samoumevnega, kar je po mojem mnenju precej absurdno. Lažje ter hitreje se zaneti vojna kot vzpostavi mir. Pa tudi obdržati te je težko zaradi človekove eksplozivne ter dramatične narave, ki nas nastroji drug proti drugemu. Rad te imam. In nočem, da se mi še kdaj izmuzneš iz rok. Nočem, da odideš. Želim te videti vsak dan v letu. Ti si tisto, kar si človeštvo želi in potrebuje. Moje ljubezni, ki jo čutim do tebe, ne bi mogel izkazati z nikakršnim pismom. Neskončno rad te imam. Ti mi ogreješ srce ter nudiš občutek varnosti.

Kaj naj rečem. Ko si z mano, čas zdrsi skozi moje prste kakor pesek. V zgodovini te marsikdaj ni bilo tukaj, zame, za nas ter naše prednike, ampak je važno, da si tukaj sedaj. Čeprav še vedno ne povsem. Upam, da se bo situacija po svetu kmalu pomirila in te bomo sprejeli odprtih rok.

Rad bi samo, da veš, da te imam rad.

Mark

Pozdravljen, gospod Mir!

Verjetno se sprašuješ, kdo sem in zakaj sem ti napisala ljubezensko pismo. Sem Irena. Moje ime izhaja iz grščine in, ne boš verjel, pomeni mir. Zakaj pišem to pismo? Cenim svoj mir, vsak ga, samo nekateri se tega ne zavedajo. Ali pa se zavejo prepozno, ko jim ta je odvzet. Torej, ker si Mir, si moj prijatelj. Saj ti lahko rečem prijatelj? In saj si lahko prijatelji pošljejo ljubezensko pisma, kajne?

Danes je 21.9. leta 2021 in je svetovni dan miru. Naj te vprašam, kako si na ta tvoj praznik? Si dobro? Kaj počneš?

Skrbi me zate, saj te že nekaj časa ni na Zemlji. No, morda si, vendar kje? Kje se nam skrivaš? Te je strah, si nemiren? Izgubljamo te. Nujno potrebujemo tvojo pomoč. Očitno ne veš, koliko mi pomeniš. Vsem nam!

Nemir mi povzroča žalost, tesnobo, strah je v meni. Vem, da nisem edina in ne, nočem se pritoževati. Samo želim, da veš, da mi ni vseeno. Zato te prosim, vrni se in nam pomagaj. Če izgineš za vedno, ne vem, če bomo preživeli. Ljudje bi se med seboj prepirali, spopadali, vojne bi bile bolj pogoste, bali bi se drug drugega. Človeštvo bi izginilo.

Odgovori mi. Pogovarjaj se z menoj. (Seveda ne moreš. Saj ne govoriš. In dokler nisi začel brati pisma, sploh nisi vedel, da ti pišem. Zato bom začela jaz.) Naštela ti bi nekaj razlogov, zakaj smo te potrebovali in zakaj te še potrebujemo.

Veš, že 103 leta so minila od prve svetovne vojne in 76 od druge. In ti, ti si pripomogel h koncu. Odločil si: »Zdaj pa mir!« Tako kot sodnik na sodišču, ko so odvetniki in tožilci nemirni: »Mir v dvorani!« Pred dvajsetimi leti so bili v New Yorku teroristični napadi. In kdo je takrat pomiril ljudi? Se razume, da ti, saj si gospod Mir! Ljudje se še vedno spominjajo tragičnih dogodkov. Mnogi imajo še vedno more od takrat. Na žalost pa kljub zgodovini ta nemir med ljudmi, državami še kar traja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo vse lepo in prav, da bi pozabili na te trenutke in se pobotali med seboj. Sprašujem se, ali bo na Zemlji sploh kdaj zavladal mir? Za to bi potrebovali nekakšen napoj. Potrebujemo ime zanj. Kaj praviš na »Mirus napojus«?

Zdi se mi, da nisem edina, ki razmišljam o tebi. Pravzaprav to vem. Imeti mir v sebi je nekaj posebnega.

 Ko sem bila še mlajša, sem pri babici na knjižnih policah našla veliko debelo knjigo. Ne spomnim se točno, kaj me je tako pritegnilo na njej. Morda tisti  Slika, ki vsebuje besede tla, notranji Opis je samodejno ustvarjensvetlikajoči se napis na platnici. Povprašala sem jo o velikanski knjigi in mi je rekla: »To je Sveto pismo.« V spominu imam, da mi je bilo to zelo zanimivo, zato sem seveda želela, da mi nekaj prebere. Odprla sem neko naključno stran. Začne brati… »Božji mir, ki presega vsako misel.« Ker sem bila takrat res premajhna, da bi razumela, sem o tem samo razmišljala. Torej je res. Nisem edina, ki razmišlja o tebi. Tudi Bog uči o tebi. Vsak, ki je tesno povezan z Bogom, misli enako kot jaz, ali pa vsaj podobno. Seveda pa tu niso samo verni ljudje.

To me je na nek način naučilo, kako se spopasti z nemirom. Odgovor je knjiga! Brati je treba knjige, da nas sprosti in da slabosti ne prenašamo na druge. Marsikdo bi rekel, predvsem kakšen najstnik: «Knjige so brezvezne, ne bom bral. Jaz bom na računalniku igral igrice.« Pa saj je res, da morda koga knjige ne zanimajo, vendar te igrice delajo nemirnega in živčnega. In ko ti mama ne dovoli računalnika, se potem cela družina spre zaradi tega. Ob knjigi teh prepirov in nemira ni.

Gospod Mir, si se kdaj vprašal, kaj bo s tabo v prihodnosti? Boš še naprej vladal svetu ali boš popolnoma poniknil? Pomagala ti bom, da boš ostal med nami. Še naprej se ne bom prerekala in k temu spodbujala druge.

Zate, Mir.

Tvoja Irena

V Sp. Dupleku, 21. 9. 2021

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir,

zdiš se mi zelo prijeten, čeprav nisem čisto prepričana, kakšen si. Ne bi rekla, da te ne poznam, ampak mislim, da še nikoli nisem izkusila popolnega miru. Vedno so tukaj nemirne misli, hrup, prepiri. Vidim pa te v različnih stvareh. Na primer v prijaznih ljudeh, v šumenju dreves, v barvah sončnega zahoda, v pticah, ki mirno jadrajo po nebu. Vem, da si čudovit in, da te imam rada.

Veš, Mir, rada bi, da zavladaš svetu. Rada bi, da se dotakneš vsake duše na tem planetu, da bomo vsi živeli v veselju brez vojn in prepirov. Želim si, da bi te bilo čim več vsepovsod po svetu. Bojim se, da te je vedno manj, sploh s tem koronavirusom, ki skače naokoli. Kje si? Kaj se je zgodilo s tabo v teh časih, ko te potrebujemo? Si slučajno pozitiven, ubogi Mir? Ker jaz sigurno sem. Pa ne na korono. Mislim, da se glede pomanjkanja tebe na svetu lahko veliko naredi. Rada bi sporočila eno stvar vsem ljudem na svetu (odraslim, otrokom, ženskam in moškim). Rada bi jim sporočila, da te je treba ohraniti, da bodo mlajše generacije normalno živele. Vidiš, dobimo le eno življenje na tem svetu. Nismo nesmrtni kot ti in moramo to eno življenje izkoristiti najbolje, kar lahko. Moramo se truditi zate, ker le tako lahko vsem omogočimo, da izkoristijo svojo priložnost na Zemlji in živijo v lepem okolju. Ne smemo misliti le na samega sebe. Če se bi vsi potrudili v tej smeri, bi lahko ti zacvetel skoraj vsepovsod. Se strinjaš?

Imam še eno vprašanje. Zakaj te ljudje po svetu ne sprejmejo in delajo nemir?

Jaz mislim, da verjamejo, da delajo prav in si ne upajo priznati, da delajo napake. Mogoče pa te kdo niti malo ne pozna, ker že celo življenje živi v nemiru in ne ve, da obstaja nekaj boljšega ali pa je obupal nad iskanjem. Nekateri ljudje na žalost ne opazijo, da si jim ponujen (priznam, da tudi jaz včasih ne), ampak te moramo sprejeti in kaj narediti za to, da te dobimo. Si tako kot čokolada v trgovini. Ponujena nam je, mi se pa moramo samo odločiti, da si jo želimo, prislužiti denar in jo kupiti. Pa je naša, tako kot si lahko ti.

Upam da veš, da te imam rada in da te želim ob sebi za vedno,

tvoja Neža

Vrtiljak dogodkov

Športni dan

Komentiraj

V četrtek, 23.10.2021, smo učenci iz OŠ Duplek izvedli tekaški športni dan pod sloganom “Tek za užiTEK”.

Ob 7.30 smo prišli v šolo in pojedli malico. Po malici nam je razredničarka ob pomoči PowerPoint predstavitve predstavila osnovne informacije o teku, ogledali smo si tudi motivacijski nagovor ambasadorja teka Urbana Praprotnika. Ob 9. uri smo se odpravili do nasipa, kjer smo se razgibali. Kmalu pa smo začeli teči v skupinah z razmikom 5 minut. Tekli smo proti gramoznici, na poti pa sta bili dve postaji z učiteljema, kjer smo dobili podpise. Nekateri, ki so imeli zdravstvene težave in niso mogli teči, so hodili v skupinah z učitelji. Teči oziroma hoditi smo morali vsaj do zadnje postaje in do začetne točke, večina pa nas je pretekla še več. Cilj športnega dneva je bil, da je vsak posameznik pretekel vsaj 5 kilometrov v 60 minutah. Skupaj s podružnicami je celotna šola pretekla 3638 kilometrov. Veliko nas je mislilo, da bo dolgočasno, ampak smo se na koncu zelo zabavali, saj smo se med tekom pogovarjali, smejali in poslušali glasbo.

Upam, da bomo še kdaj ta športni dan ponovili, saj je bil zanimiv in zabaven.

Kaja Mencigar, 9.b

Na krilih domišljije

4. a: Danes sem jaz mama, danes sem jaz oče

Komentiraj

Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da sem odrasla. Postala sem mama.

Pogledala sem starša in ugotovila, da sta postala otroka. Ime jima je bilo Tina in Uroš. Hodila sta v 1. razred in z njima je bilo veliko dela, saj sta letos prvič stopila v šolo. Imela sta svoje torbe, zvezke, peresnico in ostale šolske potrebščine. Jaz sem med tem časom doma kuhala in čistila. Ko sta prišla iz šole, sta imela veliko naloge. Okrog 21.ure sta odšla spat, jaz pa sem gledala televizijo. Ker sem bila tudi jaz utrujena, sem se odpravila v posteljo.

Ko sem se zbudila, se glasno povedala: »Mama, spet sem otrok, vidva pa moja starša!« To so bile le sanje.

MIA JERENEC

Danes sem se zbudila zelo zgodaj. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem še zaspana. Ko sem se hotela počesati, sem ugotovila, da sem zelo zrastla. Nato sem na mizi videla list za službo in ugotovila, da sem postala mama.

Tisti dan ni bil moj dan. Šla sem v službo. Ko sem prišla domov, sem bila zelo lačna, vendar na mizi ni bilo kosila. Niti kuhalo se še ni. V roke sem vzela kuhalnico in skuhala kosilo. Takrat sem si rekla: »Dovolj je vloge mame za danes,« in odšla spat.

Zjutraj sem bila najbolj srečna oseba na svetu, saj sem bila spet otrok.

LUCIJA ŠKOF

To jutro sem se zbudila v mamini postelji.

Nič mi ni bilo jasno. Izgledala sem večja. Ugotovila sem, da sem postala mama. Zbudila sem hčerko in ji naredila zajtrk. Nato sem jo odpeljala v šolo. Ko sem se vrnila domov, sem si skuhala kavo in počistila hišo. Ob treh sem šla po svojo punčko v šolo. Ko je naredila domačo nalogo, smo pojedli kosilo. Za tem sem umila posodo in šla počivat. Nato smo šli na sprehod in na večerjo v restavracijo.

Ko sem šla spat, sem se začela manjšati. Postala sem otrok.

ELDINA HAŠIĆ

Zjutraj, ko sem se zbudil, sem opazil, da sem velik in da imam večja oblačila.

Šel sem do atija in mame. Opazil sem, da sta majhna. Pogledal sem na uro in videl, da je pet zjutraj. Spomnil sem se, da gre ati takrat v službo. Ugotovil sem, da sem danes jaz ati, zato sem se odpravil v službo. Tam sem bil osem ur. Ko sem prišel domov, sem se igral s sinom. Nato smo šli na kosilo.  Ko smo se najedli, smo skupaj pogledali televizijo. Zvečer smo pojedli večerjo, se umili in se odpravili spat.

Zjutraj sem ugotovil, da so to bile le sanje.

JAKA PROSEN

Zbudila sem se in  opazila, da sem zrasla. Šla sem v kopalnico. Tam sem zagledala, da imam daljše lase, zgubano kožo in nekaj sivih las. Šla sem v otroško sobo in videla hčerko, ki ji je bilo ime Natalija. Zbudila sem jo, jo oblekla in pripravila za šolo. Pohitela sem pripraviti zajtrk in poskrbela, da je odšla na šolski avtobus, ki pelje ob 7.14 min. V dopoldanskem času, ko sem bila sama doma in sem imela čas sem pripravila kosilo, počistila stanovanje in vrtnarila. Pogledala sem na uro in ugotovila, da je čas, da pride Natalija domov iz šole. Po navadi se pripelje z šolskim avtobusom okrog 14.00 ure. Vprašala sem, če je mogoče lačen, vendar ni bil. V roke smo vzeli šolske zvezke in knjige, ter pričeli z pisanjem domačih nalog. Po končanih šolskih obveznostih, smo šli na igrišče. Tam smo se rolkali z rolerji, vozili z kolesom in igrali razne igre z prijatelji. Po končanem druženju, smo odšli večernim obveznostim naproti. Sledilo je umivanje, večerja in spanje. Ko sem se zbudila, sem videla, da so bile to le samo sanje.

Ugotovila sem, da je biti mama naporno delo tako ponoči kot podnevi, zato bom raje naprej uživala v brezskrbnem otroštvu in se igrala z prijatelji.

Ana Pišek

Nekega jutra sem se prebudila in vse je bilo drugače kot po navadi.

Hotela sem obleči svoja šolska oblačila, a so mi bila premajhna. Popila sem kavo in nato pripravila zajtrk za svojo hčerko Leo, saj mora kmalu v šolo. Lea se je zbudila, pojedla zajtrk, si umila zobe, oblekla in nato sva se odpeljali do šole. Lea je bila v šoli, jaz sem se odpravila domov, kjer so me čakala dnevna opravila. Najprej sem pomagala možu Simonu, da sva opravila vse potrebne stvari pri vodenju skupnega podjetja, nato so me čakala gospodinjska opravila. Najprej sem pospravila hišo, pripravila kosilo in se odpravila s kužkom Donom na sprehod. Ko sem prišla s sprehoda, sem se odpravila po sina Leota, ki obiskuje vrtec. Ker so jesenski dnevi še topli, sem se z otrokoma popoldne igrala na vrtu. Ko se je zvečerilo, sem pripravila večerjo za celotno družino. Nato sem se odpravila na kratek tek. Ko sta se otroka umila in oblekla v pižamo, sem ju pospremila v posteljo in jima prebrala pravljico.

Nato sem si po dolgem dnevu privoščila kopel in sladko zaspala. Pa naj še kdo reče, da življenje mame ni naporno.

EMA KREPEK

Na krilih domišljije

Vsak dan moraš živeti

Komentiraj

Dan je vselej razigran,

ko s sončnimi žarki si obdan.

Na travniku splezaš na najvišje drevo

in v daljavi vidiš ivanjščico.

Cvetlica se v sončnem siju blešči

oddih je za boleče oči.

Počutiš se, kot da do nje poletiš

in pred njo kot onemel stojiš.

Ampak v sebi še vedno goriš …

Utrgaš to krasno belo cvetlico

odneseš jo v vazo pod polico.

Ko gledaš jo, v sebi čutiš toploto –

ni besede za takšno lepoto.

VSAK DAN MORAŠ ŽIVETI

IN VSAK NOV DAN NA NOVO OBJETI …

Ne da se po svetu le sprehajaš –

če delaš tako, samo obstajaš.

Hana Špičko, 7. b

Na krilih domišljije

Moj dan je (bolj malo) razigran

Komentiraj

Jutro začnem s toplim čajem,

ah, tako lepo diši …

Potem se odpravim od doma,

veter mi lica hladi.

 

Sonce mi boža lase,

svež zrak um in telo bistri …

In že vidim prijateljico,

ki v klopi poleg mene sedi.

 

V šoli sedé poslušam,

vame dolgčas drsi …

Edina stvar, ki me razveseli,

je čas, ko ura zgodovine prihiti.

 

Ko hodim domov,

poslušam svoje korake

in preštevam avte –

modre, rdeče, prav vsake.

 

Sledi domača naloga,

uf, ta presneta nadloga …

Rešim jo čim hitreje,

da ostane čas zame pozneje.

 

 

Končno pride čas počitka,

to je višek užitka.

V roko vzamem daljinec ali knjigo,

no, to je zanimivo.

 

Moj šolski dan ni prav razigran.

Ampak tako mi je všeč –

branje, televizija, sprehod …

Za mene, »komot«!

 

Marisa Špičko, 8. b

Vrtiljak dogodkov

Trgatev

Komentiraj

V petek, 24. 9. 2021, je na naši šoli potekala osma trgatev potomke najstarejše trte.

Devetošolci smo pripravili program, ki so ga učenci v živo spremljali na spletni strani šole. Ker so bile ure skrajšane, na žalost nobena ura ni odpadla. Po malici smo se z učiteljico Marino dobili v učilnici, da smo ponovili besedilo, nato pa smo se preoblekli v starinska oblačila. Dekleta smo oblekla dolga krila in predpasnike ter si spletla kite. Fantje so si nadeli modre predpasnike ter klobuk in škornje. Začeli smo s pripravo sendvičev in peciva, ki smo jih na koncu pojedli in nekaj razdelili učencem v učilnicah.

Na prireditvi so nam najprej zaigrali naši harmonikaši, Nives, Tomaž in Matej. Nato so sodelujoči učenci pripovedovali o letošnjem grozdju, ki ga ni bilo veliko. Naslednji se nam je predstavil Lan z njegovo harmoniko, za njim pa je učitelj Simon, skrbnik trte, povedal, kako in kaj je letos z njo. Učenci 3. in 4. razreda so zapeli pesmi o vinu in trti. Prejšnje leto je bil ovtar Tomaž, ki je trto varoval in pazil, da kdo ne odtrga kakšnega grozda. Novi ovtar je Kevin, ki so ga preizkusili, da bo vestno opravljal svoje delo. Za konec smo zaplesali na poskočno glasbo Nives, Tomaža in Mateja.

Trgatev se je končala v veselem vzdušju in upamo, da bo naslednje leto kaj več grozdja.

Tia H.Z., 9.b