Ljubezensko pismo miru

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir!

Sploh ne vem, kako naj začnem svojo izpoved. Za začetek bi rad povedal, da si mi všeč. Zelo, zelo všeč. Ampak zadnje čase te videvam zelo malo. Saj se spomniš, kako se je vse skupaj s tem virusom začelo? Malce smo se oddaljili, a ni res? Veš, ko so dejali, naj ohranjamo razdaljo med nami, verjetno niso mislili tako daleč.

Ko pomislim nate, se pri priči spomnim na naravo, ki nas obdaja. Saj veš, zeleni gozdovi, potočki in jezera, prelepe cvetlice, skratka vse, kar nas obdaja, ko odidemo s teh hrupnih mest. Tam je vse, kar dandanes vidiš ter slišiš, nabito polne ceste in gruče ljudi. In vsem se nekam nadvse mudi. Ampak ko obiščem bližnji gozd, pozabim na vse težave ter hrup. Takrat je edina stvar, ki jo še slišim, petje ptic ter šumenje vetra. Tam te največkrat srečam. Zanima me, kako so nate gledali ljudje s preteklosti. Ampak verjamem, da se od takrat ni prav veliko spremenilo, vsaj v naravi ne. Še vedno so tu orhideje, ki so jih junaki v stari Grčiji poklanjali dekletom ter reke, po katerih so s svojimi jadrnicami pluli antični Egipčani.

Mir, veš, pogrešam te. Verjamem, da nisem edina oseba, ki te. Brez tebe je v svetu kaos. Ljudje si sploh več ne zaupajo. Vselej iščejo razloge, da bi lahko nasprotovali ostalim. Sovraštvo postaja vsakdan. Večina ljudi kaos takoj poveže z vojno. Ampak tudi zdaj, ko je, vsaj tukaj, na srečo ni, se mi zdi, kot da si ljudje vsakodnevno izmenjujejo grde poglede. Takšne z namrščenimi obrvmi. Takšni mrki ter zlovoljni pogledi me kar malce prestrašijo. Mir, potrebujemo te. Prav vsi. To pa zato, ker mir ne pomeni samo, da država ni v vojni, ali kakršnemkoli konfliktu. Mir je takrat, ko je sovražnik človeštvu le še sam vrag, ne pa človek človeku. Nekje sem slišal ta čudovito misel: »Posamezna palica se zlahka zlomi. A deset takih palic skupaj je zlomiti presneto težko«. Zato mislim, da bi morali večkrat stopiti skupaj ter se sprejemati. Verjetno se boš vrnil šele, ko se ljudje zresnimo. Seveda pa ne smemo biti črnogledi. Na tem svetu najdeš prav vse. In naj me koklja brcne, če ne tudi dobrih ljudi, ki jih je na srečo zelo veliko. Morda še te ne poznam tako dobro, saj sem še precej mlad, ampak že ob misli nate postanem precej srečen. V tistem trenutku mi je pri srcu toplo. Veliko je besed, s katerimi bi te lahko opisal. Ampak verjetno že sam veš, da si perfekten v vseh pogledih. Vem tudi, da se te ne da kupiti nikjer, ne glede na to, kdo bi te kupil ali kolikor denarja bi ta imel. Na žalost pa te ima velika večina za samoumevnega, kar je po mojem mnenju precej absurdno. Lažje ter hitreje se zaneti vojna kot vzpostavi mir. Pa tudi obdržati te je težko zaradi človekove eksplozivne ter dramatične narave, ki nas nastroji drug proti drugemu. Rad te imam. In nočem, da se mi še kdaj izmuzneš iz rok. Nočem, da odideš. Želim te videti vsak dan v letu. Ti si tisto, kar si človeštvo želi in potrebuje. Moje ljubezni, ki jo čutim do tebe, ne bi mogel izkazati z nikakršnim pismom. Neskončno rad te imam. Ti mi ogreješ srce ter nudiš občutek varnosti.

Kaj naj rečem. Ko si z mano, čas zdrsi skozi moje prste kakor pesek. V zgodovini te marsikdaj ni bilo tukaj, zame, za nas ter naše prednike, ampak je važno, da si tukaj sedaj. Čeprav še vedno ne povsem. Upam, da se bo situacija po svetu kmalu pomirila in te bomo sprejeli odprtih rok.

Rad bi samo, da veš, da te imam rad.

Mark

Pozdravljen, gospod Mir!

Verjetno se sprašuješ, kdo sem in zakaj sem ti napisala ljubezensko pismo. Sem Irena. Moje ime izhaja iz grščine in, ne boš verjel, pomeni mir. Zakaj pišem to pismo? Cenim svoj mir, vsak ga, samo nekateri se tega ne zavedajo. Ali pa se zavejo prepozno, ko jim ta je odvzet. Torej, ker si Mir, si moj prijatelj. Saj ti lahko rečem prijatelj? In saj si lahko prijatelji pošljejo ljubezensko pisma, kajne?

Danes je 21.9. leta 2021 in je svetovni dan miru. Naj te vprašam, kako si na ta tvoj praznik? Si dobro? Kaj počneš?

Skrbi me zate, saj te že nekaj časa ni na Zemlji. No, morda si, vendar kje? Kje se nam skrivaš? Te je strah, si nemiren? Izgubljamo te. Nujno potrebujemo tvojo pomoč. Očitno ne veš, koliko mi pomeniš. Vsem nam!

Nemir mi povzroča žalost, tesnobo, strah je v meni. Vem, da nisem edina in ne, nočem se pritoževati. Samo želim, da veš, da mi ni vseeno. Zato te prosim, vrni se in nam pomagaj. Če izgineš za vedno, ne vem, če bomo preživeli. Ljudje bi se med seboj prepirali, spopadali, vojne bi bile bolj pogoste, bali bi se drug drugega. Človeštvo bi izginilo.

Odgovori mi. Pogovarjaj se z menoj. (Seveda ne moreš. Saj ne govoriš. In dokler nisi začel brati pisma, sploh nisi vedel, da ti pišem. Zato bom začela jaz.) Naštela ti bi nekaj razlogov, zakaj smo te potrebovali in zakaj te še potrebujemo.

Veš, že 103 leta so minila od prve svetovne vojne in 76 od druge. In ti, ti si pripomogel h koncu. Odločil si: »Zdaj pa mir!« Tako kot sodnik na sodišču, ko so odvetniki in tožilci nemirni: »Mir v dvorani!« Pred dvajsetimi leti so bili v New Yorku teroristični napadi. In kdo je takrat pomiril ljudi? Se razume, da ti, saj si gospod Mir! Ljudje se še vedno spominjajo tragičnih dogodkov. Mnogi imajo še vedno more od takrat. Na žalost pa kljub zgodovini ta nemir med ljudmi, državami še kar traja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo vse lepo in prav, da bi pozabili na te trenutke in se pobotali med seboj. Sprašujem se, ali bo na Zemlji sploh kdaj zavladal mir? Za to bi potrebovali nekakšen napoj. Potrebujemo ime zanj. Kaj praviš na »Mirus napojus«?

Zdi se mi, da nisem edina, ki razmišljam o tebi. Pravzaprav to vem. Imeti mir v sebi je nekaj posebnega.

 Ko sem bila še mlajša, sem pri babici na knjižnih policah našla veliko debelo knjigo. Ne spomnim se točno, kaj me je tako pritegnilo na njej. Morda tisti  Slika, ki vsebuje besede tla, notranji

Opis je samodejno ustvarjensvetlikajoči se napis na platnici. Povprašala sem jo o velikanski knjigi in mi je rekla: »To je Sveto pismo.« V spominu imam, da mi je bilo to zelo zanimivo, zato sem seveda želela, da mi nekaj prebere. Odprla sem neko naključno stran. Začne brati… »Božji mir, ki presega vsako misel.« Ker sem bila takrat res premajhna, da bi razumela, sem o tem samo razmišljala. Torej je res. Nisem edina, ki razmišlja o tebi. Tudi Bog uči o tebi. Vsak, ki je tesno povezan z Bogom, misli enako kot jaz, ali pa vsaj podobno. Seveda pa tu niso samo verni ljudje.

To me je na nek način naučilo, kako se spopasti z nemirom. Odgovor je knjiga! Brati je treba knjige, da nas sprosti in da slabosti ne prenašamo na druge. Marsikdo bi rekel, predvsem kakšen najstnik: «Knjige so brezvezne, ne bom bral. Jaz bom na računalniku igral igrice.« Pa saj je res, da morda koga knjige ne zanimajo, vendar te igrice delajo nemirnega in živčnega. In ko ti mama ne dovoli računalnika, se potem cela družina spre zaradi tega. Ob knjigi teh prepirov in nemira ni.

Gospod Mir, si se kdaj vprašal, kaj bo s tabo v prihodnosti? Boš še naprej vladal svetu ali boš popolnoma poniknil? Pomagala ti bom, da boš ostal med nami. Še naprej se ne bom prerekala in k temu spodbujala druge.

Zate, Mir.

Tvoja Irena

V Sp. Dupleku, 21. 9. 2021

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir,

zdiš se mi zelo prijeten, čeprav nisem čisto prepričana, kakšen si. Ne bi rekla, da te ne poznam, ampak mislim, da še nikoli nisem izkusila popolnega miru. Vedno so tukaj nemirne misli, hrup, prepiri. Vidim pa te v različnih stvareh. Na primer v prijaznih ljudeh, v šumenju dreves, v barvah sončnega zahoda, v pticah, ki mirno jadrajo po nebu. Vem, da si čudovit in, da te imam rada.

Veš, Mir, rada bi, da zavladaš svetu. Rada bi, da se dotakneš vsake duše na tem planetu, da bomo vsi živeli v veselju brez vojn in prepirov. Želim si, da bi te bilo čim več vsepovsod po svetu. Bojim se, da te je vedno manj, sploh s tem koronavirusom, ki skače naokoli. Kje si? Kaj se je zgodilo s tabo v teh časih, ko te potrebujemo? Si slučajno pozitiven, ubogi Mir? Ker jaz sigurno sem. Pa ne na korono. Mislim, da se glede pomanjkanja tebe na svetu lahko veliko naredi. Rada bi sporočila eno stvar vsem ljudem na svetu (odraslim, otrokom, ženskam in moškim). Rada bi jim sporočila, da te je treba ohraniti, da bodo mlajše generacije normalno živele. Vidiš, dobimo le eno življenje na tem svetu. Nismo nesmrtni kot ti in moramo to eno življenje izkoristiti najbolje, kar lahko. Moramo se truditi zate, ker le tako lahko vsem omogočimo, da izkoristijo svojo priložnost na Zemlji in živijo v lepem okolju. Ne smemo misliti le na samega sebe. Če se bi vsi potrudili v tej smeri, bi lahko ti zacvetel skoraj vsepovsod. Se strinjaš?

Imam še eno vprašanje. Zakaj te ljudje po svetu ne sprejmejo in delajo nemir?

Jaz mislim, da verjamejo, da delajo prav in si ne upajo priznati, da delajo napake. Mogoče pa te kdo niti malo ne pozna, ker že celo življenje živi v nemiru in ne ve, da obstaja nekaj boljšega ali pa je obupal nad iskanjem. Nekateri ljudje na žalost ne opazijo, da si jim ponujen (priznam, da tudi jaz včasih ne), ampak te moramo sprejeti in kaj narediti za to, da te dobimo. Si tako kot čokolada v trgovini. Ponujena nam je, mi se pa moramo samo odločiti, da si jo želimo, prislužiti denar in jo kupiti. Pa je naša, tako kot si lahko ti.

Upam da veš, da te imam rada in da te želim ob sebi za vedno,

tvoja Neža