Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Alina Lilek

Can you imagine how many…

Americans are looking for good food

Spanish people are playing football

British people are drinking tea

Students are wearing masks

People are travelling

Canadians are sleeping

Indians are eating curry

French people are eating macrons

People are swimming in the Philippines

Teenagers are on their phones

Parents are arguing

Liars are lying

Plants are growing

Poor people are suffering

Adults are watching Tik Tok

Chinesse are playing table tennis

Australians are jumping like kangaroos

Mexicans are wearing sombreros

Indian elephants are carrying people

Alina 9.B

Ljubezensko pismo miru

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir!

Sploh ne vem, kako naj začnem svojo izpoved. Za začetek bi rad povedal, da si mi všeč. Zelo, zelo všeč. Ampak zadnje čase te videvam zelo malo. Saj se spomniš, kako se je vse skupaj s tem virusom začelo? Malce smo se oddaljili, a ni res? Veš, ko so dejali, naj ohranjamo razdaljo med nami, verjetno niso mislili tako daleč.

Ko pomislim nate, se pri priči spomnim na naravo, ki nas obdaja. Saj veš, zeleni gozdovi, potočki in jezera, prelepe cvetlice, skratka vse, kar nas obdaja, ko odidemo s teh hrupnih mest. Tam je vse, kar dandanes vidiš ter slišiš, nabito polne ceste in gruče ljudi. In vsem se nekam nadvse mudi. Ampak ko obiščem bližnji gozd, pozabim na vse težave ter hrup. Takrat je edina stvar, ki jo še slišim, petje ptic ter šumenje vetra. Tam te največkrat srečam. Zanima me, kako so nate gledali ljudje s preteklosti. Ampak verjamem, da se od takrat ni prav veliko spremenilo, vsaj v naravi ne. Še vedno so tu orhideje, ki so jih junaki v stari Grčiji poklanjali dekletom ter reke, po katerih so s svojimi jadrnicami pluli antični Egipčani.

Mir, veš, pogrešam te. Verjamem, da nisem edina oseba, ki te. Brez tebe je v svetu kaos. Ljudje si sploh več ne zaupajo. Vselej iščejo razloge, da bi lahko nasprotovali ostalim. Sovraštvo postaja vsakdan. Večina ljudi kaos takoj poveže z vojno. Ampak tudi zdaj, ko je, vsaj tukaj, na srečo ni, se mi zdi, kot da si ljudje vsakodnevno izmenjujejo grde poglede. Takšne z namrščenimi obrvmi. Takšni mrki ter zlovoljni pogledi me kar malce prestrašijo. Mir, potrebujemo te. Prav vsi. To pa zato, ker mir ne pomeni samo, da država ni v vojni, ali kakršnemkoli konfliktu. Mir je takrat, ko je sovražnik človeštvu le še sam vrag, ne pa človek človeku. Nekje sem slišal ta čudovito misel: »Posamezna palica se zlahka zlomi. A deset takih palic skupaj je zlomiti presneto težko«. Zato mislim, da bi morali večkrat stopiti skupaj ter se sprejemati. Verjetno se boš vrnil šele, ko se ljudje zresnimo. Seveda pa ne smemo biti črnogledi. Na tem svetu najdeš prav vse. In naj me koklja brcne, če ne tudi dobrih ljudi, ki jih je na srečo zelo veliko. Morda še te ne poznam tako dobro, saj sem še precej mlad, ampak že ob misli nate postanem precej srečen. V tistem trenutku mi je pri srcu toplo. Veliko je besed, s katerimi bi te lahko opisal. Ampak verjetno že sam veš, da si perfekten v vseh pogledih. Vem tudi, da se te ne da kupiti nikjer, ne glede na to, kdo bi te kupil ali kolikor denarja bi ta imel. Na žalost pa te ima velika večina za samoumevnega, kar je po mojem mnenju precej absurdno. Lažje ter hitreje se zaneti vojna kot vzpostavi mir. Pa tudi obdržati te je težko zaradi človekove eksplozivne ter dramatične narave, ki nas nastroji drug proti drugemu. Rad te imam. In nočem, da se mi še kdaj izmuzneš iz rok. Nočem, da odideš. Želim te videti vsak dan v letu. Ti si tisto, kar si človeštvo želi in potrebuje. Moje ljubezni, ki jo čutim do tebe, ne bi mogel izkazati z nikakršnim pismom. Neskončno rad te imam. Ti mi ogreješ srce ter nudiš občutek varnosti.

Kaj naj rečem. Ko si z mano, čas zdrsi skozi moje prste kakor pesek. V zgodovini te marsikdaj ni bilo tukaj, zame, za nas ter naše prednike, ampak je važno, da si tukaj sedaj. Čeprav še vedno ne povsem. Upam, da se bo situacija po svetu kmalu pomirila in te bomo sprejeli odprtih rok.

Rad bi samo, da veš, da te imam rad.

Mark

Pozdravljen, gospod Mir!

Verjetno se sprašuješ, kdo sem in zakaj sem ti napisala ljubezensko pismo. Sem Irena. Moje ime izhaja iz grščine in, ne boš verjel, pomeni mir. Zakaj pišem to pismo? Cenim svoj mir, vsak ga, samo nekateri se tega ne zavedajo. Ali pa se zavejo prepozno, ko jim ta je odvzet. Torej, ker si Mir, si moj prijatelj. Saj ti lahko rečem prijatelj? In saj si lahko prijatelji pošljejo ljubezensko pisma, kajne?

Danes je 21.9. leta 2021 in je svetovni dan miru. Naj te vprašam, kako si na ta tvoj praznik? Si dobro? Kaj počneš?

Skrbi me zate, saj te že nekaj časa ni na Zemlji. No, morda si, vendar kje? Kje se nam skrivaš? Te je strah, si nemiren? Izgubljamo te. Nujno potrebujemo tvojo pomoč. Očitno ne veš, koliko mi pomeniš. Vsem nam!

Nemir mi povzroča žalost, tesnobo, strah je v meni. Vem, da nisem edina in ne, nočem se pritoževati. Samo želim, da veš, da mi ni vseeno. Zato te prosim, vrni se in nam pomagaj. Če izgineš za vedno, ne vem, če bomo preživeli. Ljudje bi se med seboj prepirali, spopadali, vojne bi bile bolj pogoste, bali bi se drug drugega. Človeštvo bi izginilo.

Odgovori mi. Pogovarjaj se z menoj. (Seveda ne moreš. Saj ne govoriš. In dokler nisi začel brati pisma, sploh nisi vedel, da ti pišem. Zato bom začela jaz.) Naštela ti bi nekaj razlogov, zakaj smo te potrebovali in zakaj te še potrebujemo.

Veš, že 103 leta so minila od prve svetovne vojne in 76 od druge. In ti, ti si pripomogel h koncu. Odločil si: »Zdaj pa mir!« Tako kot sodnik na sodišču, ko so odvetniki in tožilci nemirni: »Mir v dvorani!« Pred dvajsetimi leti so bili v New Yorku teroristični napadi. In kdo je takrat pomiril ljudi? Se razume, da ti, saj si gospod Mir! Ljudje se še vedno spominjajo tragičnih dogodkov. Mnogi imajo še vedno more od takrat. Na žalost pa kljub zgodovini ta nemir med ljudmi, državami še kar traja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bilo vse lepo in prav, da bi pozabili na te trenutke in se pobotali med seboj. Sprašujem se, ali bo na Zemlji sploh kdaj zavladal mir? Za to bi potrebovali nekakšen napoj. Potrebujemo ime zanj. Kaj praviš na »Mirus napojus«?

Zdi se mi, da nisem edina, ki razmišljam o tebi. Pravzaprav to vem. Imeti mir v sebi je nekaj posebnega.

 Ko sem bila še mlajša, sem pri babici na knjižnih policah našla veliko debelo knjigo. Ne spomnim se točno, kaj me je tako pritegnilo na njej. Morda tisti  Slika, ki vsebuje besede tla, notranji

Opis je samodejno ustvarjensvetlikajoči se napis na platnici. Povprašala sem jo o velikanski knjigi in mi je rekla: »To je Sveto pismo.« V spominu imam, da mi je bilo to zelo zanimivo, zato sem seveda želela, da mi nekaj prebere. Odprla sem neko naključno stran. Začne brati… »Božji mir, ki presega vsako misel.« Ker sem bila takrat res premajhna, da bi razumela, sem o tem samo razmišljala. Torej je res. Nisem edina, ki razmišlja o tebi. Tudi Bog uči o tebi. Vsak, ki je tesno povezan z Bogom, misli enako kot jaz, ali pa vsaj podobno. Seveda pa tu niso samo verni ljudje.

To me je na nek način naučilo, kako se spopasti z nemirom. Odgovor je knjiga! Brati je treba knjige, da nas sprosti in da slabosti ne prenašamo na druge. Marsikdo bi rekel, predvsem kakšen najstnik: «Knjige so brezvezne, ne bom bral. Jaz bom na računalniku igral igrice.« Pa saj je res, da morda koga knjige ne zanimajo, vendar te igrice delajo nemirnega in živčnega. In ko ti mama ne dovoli računalnika, se potem cela družina spre zaradi tega. Ob knjigi teh prepirov in nemira ni.

Gospod Mir, si se kdaj vprašal, kaj bo s tabo v prihodnosti? Boš še naprej vladal svetu ali boš popolnoma poniknil? Pomagala ti bom, da boš ostal med nami. Še naprej se ne bom prerekala in k temu spodbujala druge.

Zate, Mir.

Tvoja Irena

V Sp. Dupleku, 21. 9. 2021

Sp. Duplek, 21. 9. 2021

Dragi Mir,

zdiš se mi zelo prijeten, čeprav nisem čisto prepričana, kakšen si. Ne bi rekla, da te ne poznam, ampak mislim, da še nikoli nisem izkusila popolnega miru. Vedno so tukaj nemirne misli, hrup, prepiri. Vidim pa te v različnih stvareh. Na primer v prijaznih ljudeh, v šumenju dreves, v barvah sončnega zahoda, v pticah, ki mirno jadrajo po nebu. Vem, da si čudovit in, da te imam rada.

Veš, Mir, rada bi, da zavladaš svetu. Rada bi, da se dotakneš vsake duše na tem planetu, da bomo vsi živeli v veselju brez vojn in prepirov. Želim si, da bi te bilo čim več vsepovsod po svetu. Bojim se, da te je vedno manj, sploh s tem koronavirusom, ki skače naokoli. Kje si? Kaj se je zgodilo s tabo v teh časih, ko te potrebujemo? Si slučajno pozitiven, ubogi Mir? Ker jaz sigurno sem. Pa ne na korono. Mislim, da se glede pomanjkanja tebe na svetu lahko veliko naredi. Rada bi sporočila eno stvar vsem ljudem na svetu (odraslim, otrokom, ženskam in moškim). Rada bi jim sporočila, da te je treba ohraniti, da bodo mlajše generacije normalno živele. Vidiš, dobimo le eno življenje na tem svetu. Nismo nesmrtni kot ti in moramo to eno življenje izkoristiti najbolje, kar lahko. Moramo se truditi zate, ker le tako lahko vsem omogočimo, da izkoristijo svojo priložnost na Zemlji in živijo v lepem okolju. Ne smemo misliti le na samega sebe. Če se bi vsi potrudili v tej smeri, bi lahko ti zacvetel skoraj vsepovsod. Se strinjaš?

Imam še eno vprašanje. Zakaj te ljudje po svetu ne sprejmejo in delajo nemir?

Jaz mislim, da verjamejo, da delajo prav in si ne upajo priznati, da delajo napake. Mogoče pa te kdo niti malo ne pozna, ker že celo življenje živi v nemiru in ne ve, da obstaja nekaj boljšega ali pa je obupal nad iskanjem. Nekateri ljudje na žalost ne opazijo, da si jim ponujen (priznam, da tudi jaz včasih ne), ampak te moramo sprejeti in kaj narediti za to, da te dobimo. Si tako kot čokolada v trgovini. Ponujena nam je, mi se pa moramo samo odločiti, da si jo želimo, prislužiti denar in jo kupiti. Pa je naša, tako kot si lahko ti.

Upam da veš, da te imam rada in da te želim ob sebi za vedno,

tvoja Neža

Pisma Prešernu v 8.b

Sp. Duplek, 3.2.2021

Spoštovani France Prešeren!

Imam res veliko čast, da vam lahko pišem pismo, saj za vas vem že dolgo časa. Poznam vas kot največjega slovenskega pesnika, sedaj, ko sem v osmem razredu, pa sem vas začela spoznavati še podrobneje. Prebrala sem že veliko vaših del in vsako ima nek poseben pomen. Dolgo jih nisem niti razumela, dokler nisem spoznala te posebne sestave pesmi in pomena nekaterih besed. Posebej mi je všeč Povodni mož zaradi vsebine in zgodbe, ki je predstavljena. Čeprav je dolga, se v njej vedno nekaj dogaja. Prav tako mi je všeč njen ritem. Prav tako pa sem navdušena nad Zdravljico, katere 7. kitica je naša slovenska himna. Ste vedeli, da boste imeli to čast? Malo manj mi je všeč Apel in čevljar, vendar mi prosim ne zamerite. Dan danes sem navajena brati drugačen stil poezije, med drugim pa me motijo vse te nerazumljive besede.

Ne dolgo nazaj sem izvedela tudi nekaj o tvoji družini in prijateljih. Vem, da v tistih časih niste bil toliko cenjen in niste imel veliko pravih prijateljev. Žal mi je za Matija Čopa. Čutim vašo stisko. Izgubili ste najboljšega prijatelja. Ne predstavljam si, da bi jaz izgubila ljudi, ki so mi tako blizu. Vseeno pa menim, da ste se mu lepo poklonili z Krstom pri Savici. Vedite, da bi bil ponosen na vas. Slišala pa sem tudi za vaše nesrečne ljubezni. Naj vam ne bo težko. Če dekleta niso videla, da ste pravi moški, potem zagotovo niso prave za vas. Ste pomislili, da brez zavrnitve oziroma neuslišane ljubezni Julije in Zalike, ne bi imeli tudi toliko odličnih pesnitev. Med drugim ste ob sebi imeli ženo. Čeprav ni bila ženska vaših sanj, vam je dala prečudovito darilo. Otroke. Njih ste zagotovo imeli globoko v srcu, ali?

Izvedela sem tudi veliko o delu, ki si ga opravljal, in šolanju. Moram reči, da ste bil res zelo pameten učenec. O knjigi, v katero ste bil zapisani, danes ne slišim veliko. Pravzaprav zelo redko. Zagotovo ne boste verjeli, ampak danes šolanje ne poteka tako. V bistvu sploh nismo v šoli. Virus nas je poslal domov ter šolo izvajamo kar preko računalnika. To je naprava, ki je takrat še niste poznali. Je nekakšen tipkarski stroj s sliko. Ni tako zabavno, kot se morda sliši. Od doma se vse vleče, je pa res da lahko malce dlje spimo. Vseeno pogrešam svoje prijatelje in sošolce ter na splošno stik z ljudmi. Tudi potovati ne smemo. Si lahko mislite? Vi ste imeli možnost šolanja doma, pa kasneje študiranja na Dunaju. Dan danes pa ljudje stojijo v vrstah pred trgovino, prepovedano je prečkati občine, kaj šele države, maska je postala obvezna ob vsakem odhodu iz hiše. Da se vrnem k šoli, menim, da smo prej pridobili veliko več znanja kot ga od doma. Tudi sami veste, kako se je treba truditi v šoli, da nekaj dosežemo in pokažemo drugim, da nimajo prav.

Zraven tega, da ste bili odvetnik, velikokrat, ko govorimo o vas, rečemo tudi doktor Fig. Zakaj ravno fige, ko pa je toliko drugih sadežev ter »priboljškov«?  Zelo pogosto vas tudi kdo prepozna kot pijanca. Ne morem verjet, da ljudje gledajo take podrobnosti. Vi si vendar zelo pomemben človek za Slovence. Je vaše življenje sploh imelo takrat smisel? Povem vam, da je vaše življenje in delo danes smisel našega življenja in vsakdanjika.

Če ne bi šli skozi vse stvari v vašem življenju, vam danes tudi ne bi pisala pisma. Spomin na vas in vaša dela bo živel še več sto let. To vam obljubim.

Tia

Čarobni amulet

V petek je bil še en navaden šolski dan. Ura se je že začela, zato sem se usedla v svojo klop. Končno je nastopila zadnja šolska ura. Ko sem čakala na avtobus, pa se je na tleh nekaj zableščalo.

Pobližje sem si pogledala in bil je prelep amulet. Ker ga nihče ni pogrešal, sem si ga nadela okoli vratu. Naslednje jutro sem se pogledala v ogledalo toda videla nisem nikogar. Nekako sem snela amulet in spet sem se lahko videla. Na spletu sem preverila, kakšne vrste amulet sem našla. Ugotovila sem, da lahko to moč tudi nadzoruješ. Ker me je res zanimalo, kaj bomo delali naslednjič v šoli, sem se pretihotapila v hišo. Vse pravilne odgovore sem se naučila na pamet. Ko je bil spet čas, da se vrnemo v šolo, sem se med odmorom pretihotapila v zbornico in poslušali, o čem se učitelji in učiteljice pogovarjajo. Izvedela sem, da bodo nekatere učence premestili v drugo šolo in, da naslednji teden pišemo test. Ko sem prišla domov, sem bila že neučakano in žalostna, saj nisem vedela, če me bodo premestili.

Včasih je bolje biti potrpežljiv in počakati, da ti drugi povedo, kaj imajo za reči.

Nuša, 7.B

Nevidna za en dan

Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Moja prva ljubezen

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.

Alina, 7.b

Visitors from space

Victor Whistler is a clown. Last night he had a strange encounter with  ‘something’ from another planet. He was outside the circus tent. It was 10 pm. It was a clear starry night. Suddenly he saw some bright lights. A UFO landed in the field behind the circus tent.

Victor was a curious man and he went to look for ‘the thing’ to see what it was. What he saw was unbelieavable. He saw an UFO. His dreams were coming true! He wanted to become a scientist, but the future was never on his side. ‘Finally!’ he thought. Victor saw a ladder come out and he waited the aliens to go out. He didn’t see their faces, because it was dark outside. All he saw was that the aliens were very tall with a huge head. Before the ladder went back in, Victor quickly climbed up into the spaceship.

Inside, the ship was huge! The flashing lights were everywhere. UFO was a lot bigger on the inside, then the outside. He didn’t understand how this was possible. He saw huge screens with pictures of other planets and cities. On the other screens there were also videos of the Earth and cities which were a lot more interesting than ours. Finally he came to the control panel which was covered with glass. He was very happy, but also confused. The control panel was full of flashing buttoms on which were some sights he didn’t understand.

Suddently he felt that the floor was moving. Three aliens came into the UFO. They were wearing special helmets so he couldn’t see their faces. All he could see was their eyes. One of the aliens was a beautiful woman with beautiful blue eyes. He couldn’t look away from her eyes. Finally one of the aliens spoke first. He said that Victor could take a ride. He immediately agreed, still looking at her eyes. She took of her helmet and she seemed even more beautiful. She looked like a normal human being with a beautiful smile. Everything on her just seemed perfect to him. The way that she smiled, the way she looked at him, even her voice was beautiful.

The other aliens were turning up on the spaceship and they made it invisible, but Victor was still lost in her eyes. She, too couldn’t look away from him. When they finally looked away from each other, they were far, far away from the Earth. Aliens showed him our gallaxy. It was huge and gorgeous. They were flying through different gallaxies and circling around a lot of planets and stars. Victor still couldn’t stop staring at her eyes. They reminded him of something, or maybe someone? The woman from his life. During all this they were talking. He had to concetrate really hard not to get lost in her sweet voice. Before he could realise, they were back in our solar system. Before landing, they orbited the Earth.

They landed softly on the place they launched. Aliens let him out and he and the woman said goodbye and they hugged for a very long time. When the UFO flew away, Victor just stayed there with tears in his eyes. Then he sadly walked home and went to sleep.

The next day he just couldn’t stop talking about his journey. He told about it to all the people that worked with him at the circus, even the animals, but everyone just laughed at him. At the end of the day he was all down, so he decided to go to a bar.

He knew that his friends wouldn’t listen to him either, but still he had a little hope. But just like he thought, everyone just laughed at him, before he could even end the story.

All sad he went back to his tent. He just sat there for a long time. All of a sudden he heard a strange and loud voice. It was like it was coming from his head. Before he could do something he opened his eyes. He woke up in his room and then noiced that what he had heard was his alarm clock. He dressed and went to the kitchen. The breakfast was already on the table. He greeted his lovely wife and kids, but he just couldn’t look away from his wife’s eyes. They seemed so familiar to him and they reminded him of something. Or maybe someone?

Alina, 7.b

 

Če bi lahko zamahnila s čarobno paličico, bi…

Nekega jutra sem se prebudila zaradi nenavadnega zvoka. Razgledala sem se po sobi, ki se mi je zdela precej večja. Končno sem odkrila budilko, ki je stala na moji nočni omarici. Hitro sem jo ugasnila.

Ko sem se uredila za šolo, sem se razgledala po hiši, ki se mi je zdela znana. Vse prostore v njej sem poznala, kot po čarovniji. Pomislila sem na prevoz. Pred hišo sem zaslišala moj avtobus in odhitela od doma.

Ko sem prišla v šolo, sem ugotovila, do nimamo šolskih torb ali potrebščin. Imeli smo le tablice, na katere smo pisali in si to sproti shranjevali. Učitelji so bili precej prijazni. Povedali so nam tudi, da nimamo več ocen. Vsi smo se razveselili. V šoli smo bili le nekaj ur, nato pa smo odšli domov.

Doma sem se le preoblekla, starša pa sta me odpeljala na trening odbojke. Ko sem vsa utrujena prišla domov in se zleknila na posteljo, sem takoj zaspala.

Zbudil me je znan mamin glas. Počasi sem odprla oči in se razgledala po sobi. Vse je bilo spet normalno. Bila sem precej potrta, da je moja fantazija izginila. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Čez nekaj trenutkov, pa sem zaslišala glasen zvok. Pogledala sem na nočno omarico in zagledala budilko, ki me je prejšnje jutro prebudila. Nase sem navlekla oblačila in stekla vsa razburjena iz sobe.

Alina, 7.b

 

Moje leto 2019

Spet je tu. Novo leto, nove zaobljube in nove želje. Je pa tudi čas, ko se zamislimo nad starim letom. Kar nam je bilo všeč, kaj si bomo zapomnili in kaj bomo poskušali popraviti. Tudi jaz sem se zamislila in ugotovila, da se mi je v prejšnjem letu zgodilo veliko dobrih in zanimivih stvari. Tako sem na primer odpotovala v Egipt in se tam naučila veliko novega o ljudeh in pa tudi o državi. Imela pa sem tudi operacijo na drugi nogi, kar ni tako rožnato, mi pa je pomagalo, saj sedaj hodim bolje.

Pa vi? Kaj se je vam dobrega zgodilo v novem letu. A imate kakšne novoletne zaobljube?

Alina, 7.b