Arhivi Kategorije: Nerazvrščeno

Prehitro je minilo

Sem Staša in obiskujem 7.a. Letos sem prvič v novinarskem in se že zabavam. A ker hodim k nemščini, žal moram delati od doma. Zdaj vsaj ne bom edina. Obožujem konje in risanje. Doma tudi imam konja, mačko, psa in ribe.

Letos si najbolj želim lepih oz. odličnih ocen, za katere se bo seveda treba potruditi. Upam tudi, da bom imela takšne prijatelje, kot sem jih imela do zdaj, takšne, ki mi pomagajo, nasmejijo in tolažijo. Včasih si res mislim, da sem lahko srečna, kakšne prijatelje imam in da se znam potruditi za šolo.

“Še malo pa bo konec”, si včasih mislim. Zamislim se, kako bo šlo naprej. Ustrašim se, ker ne vem, ali mi bo uspelo, če bom našla prijatelje ali jih izgubila. Do takrat še moram doživeti dogodivščine, smeh in solze, zato si vedno rečem: “Živi trenutek”. Tako si pomagam in res deluje. Ko bo pa treba oditi iz osnovnošolskih klopi, pa upam, da bom zbrala pogum in odkorakala v prihodnost.

Spomnim se, ko sem si želela postati trenerka jahanja, veterinarka in oskrbnica konjev in takrat mi solze pritečejo v oči. Spomnim se prepiranja za žlico z listji, popoldanskih počitkov, prvega prihoda v šolo, straha pred prvim letom ocen in učenja naših prvih besed. In jaz sem si tako želela odrasti…

Staša, 7.a

Spomini na karanteno

Vsi vemo, da karantena ni najbolj pravljična izkušnja za nikogar izmed nas. V vsaki stvari pa lahko vedno najdemo nekaj dobrega. Zato smo sošolce in povprašale o njihovih lepih trenutkih v karanteni.

Larisa K.: Najbolj mi je bilo všeč, da je moja babica dobila psa, saj sem kljub prepovedi druženja imela nekoga za igro.

Tajana K.: Všeč mi je bilo, da smo si lahko sami razporedili čas delanja naloge za šolo.

Leonit G.: Rad sem preživljal čas z družino. Imel sem tudi čas, da se bolje naučim slovensko.

Mark J.: Imel sem čas, da sem si preuredil urnik, veliko časa pa sem tudi preživel s družino.

Nives P.: Všeč mi je bilo, da sem ves čas preživela z družino in svojim psom. Dela v spletni učilnici sem se hitro navadila, vendar mi je manjkal stik z učitelji.

Amaja K.: Ugotovila sem, da so mi med tem časom socialna omrežja zelo koristila, saj sem se lažje povezala s sošolci in sošolkami.

Kaja M.: Všeč mi je bilo, da sem lahko dolgo spala in da sem pridobila veliko novih računalniških spretnosti.

Lili M.: Všeč sta mi bila mir in tišina, saj sem se lahko bolj osredotočila na naloge in učenje.

Miha E.: Ugotovil sem, da sem rad sam. Všeč mi je bilo, da sem imel precej prostega časa in sem lahko cel dan preživel v pižami.

Enej D.: Ocenjevanja so se mi zdela lažja od običajnih.

Larisa G.: Čas sem preživljala z družino, veliko smo kolesarili in se sprehajali ter se zabavali.

Lana K.: Izboljšala sem se v risanju, pomagala očetu na gradbišču in spoznala, da sem rada v družbi moje družine.

Alina, Tia in Sara, 8.b

Nevidna za en dan

Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Moja prva ljubezen

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a

Pouk v gozdu

V sredo, 15.9.2020, smo se učenci 7.a v času ure naravoslovja z učiteljem Brankom in učiteljico Majo odpravili v gozd.

Ob prihodu v šolo smo imeli nekaj minut časa. Medtem smo se pogovarjali in poslušali glasbo. Ob začetku prve ure je po nas prišel učitelj Branko in nam rekel, naj se gremo preobut in počakamo pred vhodom. Nato je prišla še učiteljica Maja in skupaj smo se odpravili v gozd. Ob vseh drevesih, pri katerih smo se ustavili, nam je učitelj Branko povedal veliko novega in zanimivega. Zraven smo si zapisovali podatke, ki so se nam zdeli pomembni ter v zvezke narisali plodove ali liste dreves. Nekaj listov smo si lahko tudi zalepili v zvezke. Pripetila se nam je tudi smešna prigodica. Na poti do gozda smo naleteli na električnega pastirja. Zaradi naše varnosti je učitelj najprej sam preveril, ali je vključen. Že ga je odstranjeval, ko je naš sošolec našel boljšo in varnejšo pot. Seveda smo pot nadaljevali po njej. Ob prihodu v gozd smo poiskali vsak svoje drevo in ga objeli. Učitelj nam je predstavil še nekaj gozdnih rastlin,  nato pa smo se hitro odpravili proti šoli, saj nas je priganjal čas.

Tak način učenja mi je ljubši, saj sem na svežem zraku in raziskujem, kakor pa da sedim v šolskih klopeh, ki me ne motivirajo dovolj. Ti dve šolski uri sta minili hitro, pa vendar je bilo zanimivo in poučno.

Taja, 7.a

OŠ Duplek v septembru

Počitnice so se končale, učenci smo odšli nazaj v šolske klopi. Bilo je dolgo in kratko hkrati. Kljub virusu verjamem, da bo tudi to leto eno izmed nepozabnih.

Na Osnovni šoli Duplek se držimo pravil ter ohranjamo dobro voljo. Preskrbljeni smo z razkužili, maskami in z vsem kar spada zraven. Dosledno upoštevamo vsa navodila za preprečevanje širjenja COVID-19 (do vstopa v razred nosimo zaščitne maske, redno si umivamo roke in jih razkužujemo). Vsak razred je dodeljen v svojo učilnico in se ne selimo po razredih, kot je to bilo v preteklem šolskem letu. Učitelji in učenci imamo nalogo, da ohranjamo čistočo miz z razkuževanjem. Vsi učenci in učitelji si želimo, da bi celotno šolsko leto preživeli v šolskih klopeh in da šolanje ne bi potekalo na daljavo.

Vse zgoraj našteto pa ni edina novost pri nas. Ko smo se po počitnicah vrnili v šolo, nas je razveselil pogled na dvorano ob šoli. Pričakala nas je velika, moderna dvorana, ki bo kmalu pripravljena na uporabo. Vsi že nestrpno pričakujemo otvoritev, saj je v njej velika športna telovadnica, ki smo jo zares potrebovali. V popoldanskem času se bodo v telovadnici izvajale tudi različne športne dejavnosti (judo, karate, nogomet, …).

Karin, 8.b

Lepo je b’lo

Še kar ne morem verjeti, da smo tukaj kjer smo.  Uspelo nam je priti do konca 9. razreda.

Skozi vsa leta so bile so solze sreče in žalosti, nerazložljive situacije, smešne prigode, tekme kdo bo prvi na kosilu in kateri razred bo imel višjo povprečje ocen. Na koncu smo vedno bili srečni, pa tudi če ni bilo po naše. Med drugim smo s sošolci doživeli marsikaj v teh devetih letih. Bili smo en razred, se razdelili na pol, zamenjali nekatere učitelje … vendar smo v vsem, v vsaki stvari, vedno našli nekaj dobrega. Kot sta povedala tudi razrednika, so nas imeli vsi radi, vedno smo bili za stvar ter se dopolnjevali. To je ena izmed tistih stvari, ki jih bom najbolj pogrešala – našo povezanost.

Prav tako je to moj zadnji članek za Korake. S tem, da sem se v 6. razredu vpisala v novinarski krožek, sem na pisanje začela gledati drugače. Ugotovila sem, da je to tisto, kar želim delati oziroma se ukvarjati. Seveda, mi brez učiteljice Maje ne bi uspelo toliko razviti tega veselja, za kar sem ji še posebej hvaležna.

Če bi lahko šla še enkrat na začetek in ponovila vse bi. Kaj naj rečem,lepo je bl’o.

Lia, 9.a