Arhivi Kategorije: Majhne skrivnosti

Intervjuji.

Učitelj, ki ima rad šport in naravo

Opravili sva intervju z učiteljem Simonom Koštijem, ki je bil najin razrednik v 5.a razredu.

  1. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
    • Za ta poklic sem se odločil že nekje v osnovni šoli. Predvsem zaradi moje razredničarke od 5. do 8. razreda. Posledično tudi zato, ker je v moji širši družini veliko učiteljev.
  2. Koliko let že delate na naši šoli?
    • Na tej šoli poučujem že 23 let.
  3. Ste do zdaj poučevali samo na naši šoli?
    • Ne, nisem. Prej sem poučeval na Osnovni šoli Sladki Vrh. Tam sem poučeval 6 let.
  4. Kateri predmet najraje učite?
    • Verjetno se spomnita sami iz 5. razreda, da sem najbolj užival pri športni vzgoji. Takoj zatem pa bi lahko dali naravoslovje in matematiko, skratka bolj naravoslovne predmete.
  5. Koliko generacij ste že učili?
    • Če izračunata tudi sami… Vsako leto ena generacija, je to zdaj nekje 26 ali 27 generacij.
  6. Kako vas lahko učenci najbolj spravijo v dobro voljo?
    • S svojo iskrivostjo, radoživostjo, vedoželjnostjo in zabavnimi komentarji pri učni snovi.
  7. Kako so se spremenili učenci od začetka vašega poučevanja pa vse do zdaj?
    • Učenci so se dejansko spremenili. Otroci so otroci, bili in bodo. Spremenila pa jih je okolica in družba v kateri živite zdaj in okolica, v kateri so živeli otroci pred dvajsetimi leti. Takrat niso imeli mobilnih in elektronskih naprav, interneta. Zaradi tega so bili otroci takrat drugačni kot ste vi danes.
  8. Kaj bi spremenili na šoli če bi imeli čarobno paličico?
    • Zelo težko vprašanje. Spremenil, mislim, da ne bi nič kaj. Tako, da naj ostane tako, kot je zdaj.
  9. Bi našim devetošolcem predlagali, da se odločijo za poklic učitelja razrednega pouka?
    • Ja, vsekakor tistim, ki jih veseli delo z otroci, dinamično delo in pa tistim, ki nimajo težav z birokracijo, pisanjem poročil in podobnih zadev.
  10. Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili učitelj?
    • V bistvu nisem nič kaj drugega razmišljal. Tako, da težko povem, kaj bi bil kaj drugega. Verjetno bi bilo kaj povezano z naravoslovjem, biologijo in naravo.
  11. Kakšen bi bil vaš sanjski urnik?
    • Moj sanjski urnik? Predmete bi izbirali učenci tisti dan, ko bi prišli v šolo. Potem pa bi ga skupaj obdelali.
  12. Na naši šoli vodite kolesarski krožek. Kolesarite tudi v prostem času?
    • Ja.
  13. Kaj še počnete v prostem času?
    • Prostega časa imam sedaj več kot ga je bilo pred petimi ali desetimi leti, ko so bili moji otroci še manjši. Zdaj pa prosti čas najraje preživljam doma, pri različnih opravilih: čebelarstvo, vinogradništvo in sadjarstvo. Kar pa je res prostega časa , pa ga namenjam košarki ob ponedeljkih, tenisu ob sredah, nogometu ob petkih, sezonskemu smučanju in kolesarjenju.
  14. Za kateri nogometni klub navijate?
    • Mura Murska Sobota.
  15. Kateri je vaš najljubši nogometaš?
    • Spet težko vprašanje. Ker jih je kar nekaj. Če se pa moram odločiti, pa je to Zlatan Ibrahimović.
  16. Kaj ste po horoskopu?
    • Lev.
  17. Ste tipičen lev?
    • Mislim, da ja. Ker če poznate leva kot žival, zelo rad počiva in lenari, kar mi kar ustreza. Čeprav pa nimam veliko časa za to.
  18. Ali menite, da je značaj pomemben dejavnik za uspešen poklic učitelja?
    • Je.
  19. Kaj bi sporočili bralcem korakov?
    • Berite Korake in korakajte v pravo smer.

Učitelju Simonu želiva še veliko vedoželjnih učencev in ogromno prostega časa za vse njegove športne aktivnosti.

Mia in Pia, 7.c

Intervju z lastnico srebrnega priznanja

Na naši šoli že od nekdaj dosegamo odlične rezultate na tekmovanjih, a na nekatere smo še posebej ponosni. Mia Baćić Benko in njen bratec Miha sta dosegla srebrno priznanje na tekmovanju Brainobrain.

Kaj sploh Brainobrain je?

Brainobrain je mentalno hitro računanje v matematiki.

Od kdaj se z bratom zanimata za to?

Jaz se zanimam od prvega razreda, brat pa od vrtca.

Kako in kje potekajo priprave na to?

Priprave potekajo v Mariboru, v stavbi, ki je namenjena temu. Pridemo na priprave, se pogovorimo, kako bo tekmovanje potekalo in računamo.

Koliko časa pred tekmovanjem so se priprave začele?

Celo leto, enkrat na teden.

Vas je veliko?

Ja, Brainobrain poteka v 47 različnih državah.

Je bilo potrebno še kakšno tekmovanje, da sta se uvrstila na mednarodno?

Ne, ni bilo potrebno.

Je bilo težko?

Ni bilo tako težko.

Kako pa je potekalo tekmovanje?

Slovenci smo se zbrali pred stavbo indijske šole, dobili smo nalepke, da so nas lahko uvrstili v kategorije, ob začetku smo vstopili noter in vodja nam je povedal nekaj življenjskih stvari.

Sta z bratom pričakovala še kaj več?

Jaz sem pričakovala zlato medaljo. Brat pa je pričakoval pokal.

Sta si uspela ogledati tudi kaj Dubaja?

Ja, šli smo si pogledati Burškalifo, I of Dubaj in Frej of Dubaj.

Sta bila že kje drugje po svetu na tekmovanjih?

Ne, samo v Ljubljani.

Kako vama znanje iz brainobraina pomaga pri matematiki?

Meni pomaga doma bolj s koncentracijo. Bratu pa se ne mu ni treba toliko učiti matematike.

Do koliko lahko računata na pamet?

Najprej se lotiš lahkih računov in potem, ko obvladaš te, lahko računaš težje.

Bi kaj sporočila bralcem korakov?

Da, da če si res kaj želijo, naj ne obupajo.

Hvala Mii za zanimiv intervju in ji želiva veliko uspehov še naprej.

Mia G. J., 7.c in Eva T., 7.a

Odločite se za študij matematike

Učenci , ki obiskujemo novinarski krožek, se zelo zanimamo za učitelje naše šole. Tokrat smo intervjujali učitelja matematike, Jeana Bohorča.

  1. Koliko let že poučujete na naši šoli?

Na tej šoli že šestnajsto leto.

2. Kdaj ste začeli razmišljati o poklicu učitelja?

Ko sem začel študirati.

2.1. Ste vedno imeli cilj biti učitelj matematike ali ste imeli še druge načrte?

Fizika in tehnika sta me zelo zanimali, a sem se na koncu vseeno odločil za matematiko.

3. Ali je bila matematika v vašem otroštvu lažja ali težja?

Dobro vprašanje. Bi rekel, da je bila lažja. V osnovni šoli je bila lažja, ampak matematika je tako ali tako matematika, mogoče je bilo manj snovi. Je pa res, da smo zato tisto snov bolj pilili. V srednji šoli pa je bila težja po nekem povprečju.

4. Kakšni se vam zdijo učenci na naši šoli?

Bom rekel, da je 99% zelo v redu učencev, 1% pa vedno nekje ostane, ki jih pa malo manj rad učim.

4.1. Imate kakšen posebej najljubši razred, ki ga radi učite?

Ne, imam pa razrede, v katere pa ne grem tako rad.

5. Ali ste imeli v času poučevanja na naši šoli kakšne smešne dogodke? Bi lahko kakšnega delili z nami?

Zdaj mi res ne pade na pamet. Verjetno jih je bilo veliko. Težko. Zdajle ste me presenetili s tem vprašanjem. Smešen dogodek se kakšen zgodi vsak dan, se pa vsak dan zgodi tudi kakšen dogodek, ki ni smešen. Teh, ki so smešni, je ogromno, tako težko enega izpostavim.

6. Imate katero matematično tekmovanje zelo radi? Na primer, da vam je bilo všeč v mladosti in zdaj?

Ja, recimo ta kenguru. Takrat je bilo tekmovanje, ki se je zdaj spet preimenovalo nazaj v Vegova priznanja. To tekmovanje mi je vedno bilo všeč in pri srcu.

7. Katero snov najraje poučujete pri matematiki?

Jaz imam zelo rad, kar se matematike tiče, zelo rad geometrijo. Imam pa rad tudi vse, kar je povezano s številkami, ker če tega ne bi imel rad, ne bi bil tukaj.

8. Pri pridobivanju ustnih ocen smo ugotovili, da imate drugačen sistem kot ostali učitelji. Ste ta način sami uvedli ali je bilo že tako prej? Če ste ga sami uvedli, bi pa nas zanimalo, kako ste prišli do tega sistema.

Prišel sem do tega, ko sem matematiko že študiral. Nekako sem ugotovil, da se najprej učim reševati naloge, potem pa si pogledam matematično teorijo. In na koncu sem prišel do sklepa, da je zelo dobro, če vsaj nekaj teorije poznaš, ker jo znaš potem zelo hitro povezati s samo matematično nalogo. Je pa dejstvo, da mogoče v šestem razredu otroci še tega tako ne sprejmejo, ko pa pridejo v osmi razred, pa že vidijo, da mogoče pa ni slabo malo teorijo prebrati, preden začnejo nalogo reševati, da jo lažje razumejo.

9. Kaj imate pri poklicu najraje?

Najraje? Ko mi otroci rečejo:”Kaj je že konec ure?” Kaj to pomeni, vemo, da jim je bilo zanimivo in da so nekaj od tega odnesli. To mi je najbolj všeč.

10. Ali lahko naštejete dva razloga, zakaj je dobro biti učitelj in enega, zakaj tega poklica ne bi priporočali mlajšim generacijam?

Hm. Zakaj je to lep poklic? Ker delaš z znanjem. To je velika prednost. Tudi sam se mogoče učiš pa mogoče še vedno, ker se generacije spreminjajo. Zakaj pa ne bi več priporočal tega poklica? Če mene zdaj vprašate, star sem dvainpetdeset let. Težko, da bi se še enkrat za to odločil. Generacije se toliko spreminjajo, otroci, z njihovimi starši, težko včasih razumejo, kdaj hočemo učitelji otrokom dobro. V večini primerov nismo zato tukaj, da bi otroke jezili s slabimi nameni. Če ga skregam, je to samo zato, da ga mogoče opozorim, da nekaj ne dela v redu.

11. Kaj radi počnete v prostem času? Imate kakšen hobi, da odmislite malo službo?

Ja, hodim v hribe. Hodim v hribe. Pa, seveda, tisto, ko sem imel dopust pa šel malo na morje med ribiče.

11.1. Kateri pa je najvišji vrh ki ste ga dosegli?

Najvišji vrh v Sloveniji. 2864 metrov.

12. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?

Naj berejo in naj se odločijo za študij matematike.

Učitelju Jeanu se zahvaljujeva za zanimiv intervju ter mu želiva še veliko zabavnih matematičnih ur!

Maks M. in Eva T., 7.a

Ni bilo predmeta, ki ga ne bi imela rada, vedno me je vse zanimalo

Učiteljica Nevenka je že bila marsikje po svetu in nas vedno pritegne z njenimi zanimivimi zgodbicami.

1. Katerega leta ste postali učiteljica?

Uh! Se sploh ne spomnim več. Ampak zdaj, če vam povem katerega leta, potem si boste izračunali, koliko sem stara. Ampak žensk se nikoli ne sprašuje po starosti, tako da je to to.

2. Se je od takrat veliko spremenilo?

Zelo veliko. Raven angleščine se je bistveno dvignila, način poučevanja se je spremenil, način ocenjevanja se je spremenil, učenci so se spremenili, šolski sistem se je spremenil, cela naša država se je spremenila. Zelo veliko se je spremenilo.

3. Kateri je bil dogodek iz poučevanja, ki ste si ga najbolj zapomnili?

Veliko je takšnih dogodkov, eni so žalostni, eni so veseli. Pa bomo rekli kakšno o veselih, najbolj sem vesela, ko dobim, potem ko učenci zapustijo osnovno šolo, kakšno sporočilce z zahvalo, da se radi spominjajo angleščine in mene kot učiteljice.

4. Katere učence ste si najbolj zapomnili, poredne ali pridne?

V bistvu si zapomniš obojne, ne? Pridne in poredne. Poredne pač poskušaš pozabiti, pridne si skušaš zapomniti, ena mešanica je to, ja. Uhm, ja.

5. Vam je bilo kdaj smešno, ko je kak učenec kaj ušpičil? Če ja, kaj je bilo?

Velikokrat je smešno, ko kakšen učenec kaj ušpiči. Velikokrat je to v nasprotju s šolskimimi pravili, ampak je ljubko, to pomeni ni hudobno, ni namenjeno osebno proti nikomur in pri takih dogodkih se moram večkrat obrniti stran, ker se sama pri sebi smejem, čeprav v resnici gre za kršitev. Tako da včasih ni enostavno biti učitelj, ker moraš imeti red, pa včasih ne gre to tako zlahka.

6. S katerim učiteljem oz. učiteljico ste se najbolj razumeli, s kom pa ne?

Jaz se razumem načeloma z vsemi učitelji. Mislim, da nisem neka problematična oseba,logično pa je, da se z nekaterimi bolj z nekaterimi manj. Zdaj ne bi imenovala nobenega konkretno, ampak z nekaterimi se zelo rada družim, tako kot vi v razredu. Z enimi ste si bližje, z enimi manj.

7. Ste pred poučevanjem na OŠ Duplek učili na kateri drugi šoli? Kaj je bila vaša prva izbira delovnega mesta?

Pred poučevanjem na OŠ Duplek sem poučevala še na dveh drugih šolah in sem imela tudi nekatere druge službe. Od teh mojih služb se najbolj spomnim oz. imam najbolj v spomnu službo pri Mladinski knjigi, ker sem imela vedno rada knjige.

Ko sem doštudirala in ko je bil čas, da si poiščem delovno mesto, nismo mogli izbirati, kam bomo šli delat, ker je bilo učiteljev preveč. Je kar nekaj časa trajalo, da sem dobila delo na šoli, zato sem bila tudi po nekaterih drugih službah pred tem. Ampak takrat sem že vedela, da želim poučevati angleščino, je pač nekaj let trajalo, da sem dobila pravo službo zame.

8. Kateri je bil vaš najljubše predmet in katerega predmeta niste marali v osnovni in srednji šoli? Povejte nam več o vašem šolanju.

Najljubši predmet. Hja, če bi mene opisovali z angleškimi besedami, bi rekli, da sem bila nerd , se pravi piflar, čeprav jaz te besede ne maram. Ni bilo predmeta, ki ga ne bi imela rada, vedno me je vse zanimalo in nikoli ni bilo nobenih problemov v šoli, ne v srednji, ne v osnovni. Torej po osnovni šoli sem šla na gimnazijo, potem sem 4. letnik srednje šole končala v ZDA, potem sem nadaljevala šolanje v Mariboru na Pedagoški akademiji, ampak s tem se moje šolanje konča. Izobraževanje pa ne, ker ves čas skrbim za to, da se dodatno izobražujem. To mi je zelo zelo pomembno, izobrazba, splošna razgledanost, napredovanje na svoji službeni poti, to je pač moj stil življenja, da tako rečem.

9. Kdo je bil vaš najljubši učitelj oz. učiteljica v osnovni šoli, srednji šoli ali na faksu? Je tudi poučeval vaš najljubši predmet?

Več je teh učiteljev, ki se jih zelo rada spomnim, ampak bom eno učiteljico izpostavila, to je bila Mrs. Keese v Ameriki, poučevala pa je britansko književnost. Svetovna, duhovita, strokovna, prijazna, vse naj. In mi je bilo zelo žal, da sem jo imela samo nekaj mescev, ker je šla na porodniški dopust. Takšno osebo je lepo imeti za vzor. Moj najljubši predmet…več je teh mojih najljubših predmetov. Najprej sem želela študirati fiziko, ne vem, če sem vam kdaj že to povedala. Fizika je bil en predmet, moj, zelo ljub. Pa še kakšen drug. Likovno umetnost. Vedno. Tudi angleščina in slovenščina, ampak teh predmetov ne povezujem z učitelji. Predmet kot predmet, to je pomembno, tudi če ti ena oseba ni posebej pisana na kožo, je pomembno, da se posvetiš predmetu, če te zanima, sicer prehitro zapadeš v to, da ne maraš tega predmeta, ker ti nekdo ni pri srcu. Tega si ne smete dovoliti, če vam je nekaj všeč, delajte na tem, ne glede na to, kdo predava, sicer pa pomaga, če vam je predavator všeč.

10. Kako ste prišli do štipendije v ZDA? Bi tudi drugim priporočali, da se gredo šolat v tujino?

Naša gimnazija je imela že leta pred mano mednarodno izmenjavo učencev. In je bil razpis, na katerega sem se prijavila, potem komisija pogledala moje ocene, povprašala moje učitelje, prišla k meni domov in tako dalje in tako naprej in potem so mi sporočili, da sem sprejeta na enoletno šolanje v ZDA. Absolutno priporočam tudi drugim, tudi vam, da se greste šolat v tujino. Ni vedno enostavno. Ko si čisto sam v tujini ,je to zelo zelo drugače, kot pa če si tukaj obkrožen z domačimi in s prijatelji. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo socialnih omrežij, in smo komunicirali samo po klasični pošti s pismi. Dandanes je komunikacija veliko lažja in je tudi bivanje v tujini veliko lažje.

11. Kako se je reklo vaši šoli v ZDA?

Turpin High School. Šola obstaja še danes, bila je svetovna, takrat sploh. Če ni bilo elektrike, šola ni delala. Vse je bilo povezano z elektriko. Tako se je zgodilo, da je nekega zimskega dne zmanjkalo elektrike in smo mi dve uri sedeli v učilnicah in čakali da pride elektrika. In par minut pred rokom, do katerega bi morali čakati, je elektrika prišla. In smo morali ostati v šoli. Zelo lepe spomine imam na to obdobje, takrat sem se ogromno naučila, spoznala ogromno ljudi, spoznala življenje v ZDA, navade in tako naprej.

12. Kaj so mislili oz. kako so se počutili vaši sošolci v ZDA, ko so prvič slišali vaše ime in ugotovili, da ste iz Jugoslavije? So pravilno izgovorili vaše ime?

Jugoslavija je takrat veljala za komunistično državo in nekateri so se me bali, čeprav sem bila zelo mlada. Moje ime je bil pravi iziv za njih, izgovarjali so ga na vse mogoče in nemogoče načine, tudi napisali so ga velikokrat narobe. Ampak najbolj mi je ostalo v spominu, ko so me enkrat poklicali Novinka Đesenek (smeh), ja.

13. Ste se hitro spoprijatelili z Američani?

Ja. Američani so izjemno odprti ljudje, zlahka se je z njimi pogovarjati, so radovedni, prijazni, šaljivi, komunikacija z njimi, če si ti odprt, je zelo zelo lahka in hitra. Tako da ni bilo tukaj nobenih problemov.

14. Kaj je bila vaša najljubši predmet, dogodek, jed, v ZDA?

Ko smo bili v New Yorku, smo se sprehajali po 5. aveniji in naenkrat se pred mano pokaže gromozanski kip oz. skulptura, ki jo je naredila ena ameriška kiparka Louise Stevenson in se spomnim, kako sem bila osupla, da sem videla njeno delo v živo, kajti njene stvari sem poznala samo preko člankov v reviji in mi je bila zelo všeč. Dogodek, ki mi je ostal v spominu… Veliko, veliko je teh dogodkov. Mogoče bi med te dogodke postavila izlet v Space and technology museum v glanem mestu ZDA, v Washingtonu. Ta me je totalno navdušil, tam sem prvič videla lunarni modul, ki je pristal na luni je tam shranjen, skafander, poslušala sem pogovor Armstrongov z Zemljo in to že dosti let preden so sploh začeli obstajati sodobni interaktivni muzeji. To me je res res navdušilo. Jed najljubša jed, ki mi je ostala v zelo dobrem spominu, je bila tacos, v mehiški restavraciji, izjemno dobri. In pa kitajska, springroles. Res, res dobre stvari, ki jih takrat pri nas sploh ni bilo. Ne duha, ne sluha.

15. Če bi bili ravnateljica, kaj bi spremenili?

Uh, to vprašanje bi se moralo glasiti, če bi bila šolska ministrica, kaj bi spremenila. Mene sploh nikoli ni mikalo, da bi bila ravnateljica. Jaz sem rada v razredu, rada poučujem, to, da diktiram drugim, kaj naj počnejo, pa česa ne smejo, to ni ravno moja želja. Ampak če bi bila ministrica, bi pa spremenila marsikaj. Prva stvar, ki bi jo spremenila, je da bi vsak dan imeli eno uro športne vzgoje. Spremenila bi to, da bi ocenjevanje bilo samo pisno. V Ameriki so imeli samo pisno ocenjevanje. In meni je ta način izjemno ustrezal. Nisi se potil pred tablo, nisi imel treme, nisi pozabil besedila, ko si bil pred tablo, skratka to ocenjevanje bi spremenila. Kaj bi še spremenila? Spremenila bi predvsem odnos javnosti do našega poklica. Zdi se mi, da smo zelo osovražena vrsta.

16. Če denar ne bi bil problem, kaj bi kupili ali spremenili za našo šolo?

Najprej bi vam naredila atletsko stezo, potem bi vam naredila plavalni bazen, potem bi povečala šolsko kuhinjo, tako da bi vi lahko res imeli večjo izbiro pri hrani. Povečala bi število učilnic, tako da ne bi bili v prostorski stiski. Šolsko knjižnico bi spremenila v mnogo večjo in v šolski knjižnici bi naredila kotičke za samostojno učenje. Še kaj? Ogromno.

17. Kaj najraje delate v prostem času?

Hmm… Slikam, fotografiram, potujem, dobro jem, se družim s prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo, pogledam kakšen dober film, ampak za vse to mi zmanjka časa.

18. Kaj je vaš najljubši film oz. risanka?

Ne morem se odločiti za najljubši film. Zelo rada gledam kriminalke, akcijske filme, znanstveno fantastiko, tudi kakšno dramo in tudi risanko kakšno pogledam. Ko sem pa bila majhna, pa je bila moja najljubša risanka Pepelka. Disneyeva Pepelka.

19. Kaj je bila vaša najljubša zgodbica, ki ste jo kadarkoli povedali?

Zelo rada pripovedujem zgodbice o kralju Henryju VIII. pa še kakšne druge zgodbice iz zgodovine. Katera je moja najljubša? Težko bi se odločila, mogoče je moja najljubša zgodbica o Henryju VIII. in njegovih šestih ženah.

20. V katrerih državah ste že bili in kje vam je bilo najbolj všeč?

Če začnem naštevati države, kje sem bila, jih je zelo zelo zelo veliko. Povsod je lepo. Doma je najlepše, to ste že slišali. Če bi izpostavila države, v katerih mi je bilo neizmerno všeč, absolutno ZDA. Absolutno Peru, Bolivija, absolutno Vietnam, Kambodža, Tajska. Države, v katere bi se še vračala, prijetni ljudje, skromni, prijazni, delovni, kulinarika super, znamenitosti, ki jih vidiš, super, pa seveda marsikje v Evropi.

21.Kje se vidite v naslednjih 5, 10 letih?

Kje se vidim? Ja, tu nekje okrog. Upam pa, da bom imela več časa za stvari, o katerih sem vam že prej povedala. Za ustvarjanje, branje,uživanje. Tu se vidim. Pa mogoče še kje po svetu.

Učiteljici Nevenki se zahvaljujeva za prijeten intervju in ji želiva veliko lepih trenutkov v razredu in po svetu še naprej!

Katarina Ilešič in Sara Đukič, 7.b

Brez knjig ni domišljije in brez domišljije ni letenja

V petek, 17.11., sva učenki 7. razreda opravili intervju z našim novim ravnateljem in tudi bivšim učiteljem slovenščine na Osnovni šoli Šoštanj, gospodom Tomažem Repenškom. V tem intervjuju sva o njem izvedeli veliko novega.

1. Kako se vam zdi na naši šoli?

Osnovna šola Duplek ima okrog 530 šoloobveznih otrok in še 236 otrok v vrtcu. Preden sem prišel k vam, na vašo šolo, Osnovno šolo Duplek, sem delal na Osnovni šoli Šoštanj, kjer smo imeli preko 800 otrok in prva sprememba, ki sem jo pri vas opazil, je to, da ste bolj umirjeni, bolj spoštljivi, ko pride ravnatelj v razred, ustanete in lepo pozdravite, tudi na sploh pozdravljate, kar mi je pa še posebej všeč na šoli, je to, da ne vidim telefonov na hodnikih in da se držite pravil šolskega reda.

2. Ali ste že vpeljali kakršnokoli spremembo na šoli in kakšni so vaši načrti za naprej?

Sprememb imamo kar nekaj v načrtu. Prva sprememba je glede obravnave otrok s posebnimi potrebami – individualizirani program za otroke mora biti tak, da se te otroke čim hitreje pripelje do življenjskega cilja – to je, da bi bili ti otroci čim prej samostojni, funkcionalni, da bi lahko sami dosegali dobre rezultate. Druga takšna stvar je, da uvajamo kolegialne hospilitacije, to pomeni, da bomo imeli učitelje v nekakšnem strokovnem timu in bodo hodili druge učitelje opazovat, kako oni poučujejo otroke. Kasneje imamo v načrtu program “krepitev domoljublja”. Želimo si, da bi s pomočjo donatorjev lahko kupili za prvošolčke vsako leto slovenske zastave in jih potem na 26. december, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, podelili prvošolčkom v spomin na dom in domovino. In še zadnja stvar so novosti glede prehrane, že v septembru smo načrtovali, da bomo čez celo šolsko leto tehtali odpadke hrane, tako pri malici kot pri kosilu, za vse učence na naši šoli, tako želimo ugotoviti tudi, katera hrana je otrokom ljuba in pri kateri hrani prihaja do večjih odpadkov in tiste hrane načeloma ne bi otrokom sploh ponujali.

3. Učence zanima zakaj ste odstranili hot doge in hamburgerje iz jedilnika ali pa to ni bila vaša odločitev?

Ne, to ni bila moja odločitev in sicer tega sploh ne vem, da so se hamburgerji in hotdogi odstranili, to zdaj prvič slišim. Za jedilnik šole imamo zaposleno strokovnjakinjo, ki je univerzitetna diplomirana inžinerka živilske tehnologije. Gospa je za nas zaposlena zato, da pripravlja jedilnike za malice in kosila, ki so v skladu s smernicami zdrave prehrane, ki nam jih narekuje država in Evropska unija, tako da bi vi otroci imeli čim bolj zdravo in uravnoteženo prehrano tako pri malici kot pri kosilu.

4. Se vam zdijo učenci dovolj spoštljivi, prijazni in delovni?

Otroci naše šole, Osnovne šole Duplek, so zelo spoštljivi, pozdravijo, so vljudni, pridni, prijazni in nasmejani. Tako kot otroci drugih šol ste zdravi najstniki, ki rastete, se razvijate, iščete svoje mesto pod soncem, se radi družite, tako da je prvi vtis, kadar pridem v razred, se pogovarjam z vami, vsekakor navdihujoč in pozitiven.

5. Kateri razred se vam zdi najbolj živahen?

Tukaj, na Osnovni šoli Duplek, še nimam toliko izkušenj, da bi lahko sodil, kateri razred je najbolj živahen, po mojih izkušnjah kot učitelj pa lahko rečem, da so to 7. razredi. Ravno v 7. razredu se mi zdi, da je tista puberteta, ko hormoni v mladem človeku začnejo najbolj “poplesavati” in s tem postajate sedmošolci najbolj živahni, tako v razmišljanju kot v telesnem gibanju, tako da zagotovo sedmošolci.

6. Ste že reševali kakšne slabe odnose na šoli?

Da, smo v tem šolskem letu smo že podelili dva opomina zaradi kršenja pravil šolskega reda in v takih primerih se potem tudi ravnatelj vključi v reševanje vzgojne problematike. V tretjem primeru, oz. to je bil moj prvi primer, je nekdo hišniku pred vhodom v šolo ukradel orodje in ga potem po posredovanju ravnatelja z obvestilom staršev vrnil nazaj. Takrat sami nismo ugotovili, kdo je bil to, ampak učenec je potem prepoznal, da to dejanje ni bilo prav in je storjeno popravil.

7. Ali se vam je ta primer zdel najhujši do zdaj?

Ne, ni bil to najhujši primer, je bil en drug primer hujši. O tistem primeru podrobno ne bi govoril, je šlo pa za eno obliko nasilja, ki se sicer ni zgodilo na Osnovni šoli Duplek. Zgodilo se je v času počitnic lansko leto, potem so otroci sami opozorili razredničarko, kaj se je zgodilo in šola mora, kadar izve takšne novice, tudi ustrezno ukrepati. To pomeni, da če pride do takšnega prekrška, ki vključujejo tudi zunanje institucije, kot je policija, jih je šola dolžna obvestiti.

8. Kaj bi na splošno svetovali učencem?

Učencem bi svetoval, da imajo pred sabo vedno cilje. Kadar pride otrok v 1. razred, mu je cilj biti s prijateljem, se igrati, preživljati čim bolj kvaliteten čas v šoli v obliki igre. Kasneje, ko otroci odraščate, se pa ti cilji spreminjajo. Pomembno je, da imate vedno cilje, saj so cilji tisto, kar nas žene naprej, zaradi česar se potem vsak dan znova in znova trudimo, da ta cilj dosežemo.

9. Izvedeli smo, da ste prej poučevali slovenščino. Kako to, da ste se odločili kandidirati za ravnatelja?

Ja, to je kar pogosto vprašanje. Ravnatelji smo pogosto učitelji, tudi pogoj za to delovno mesto je, da si prej bil že zaposlen kot učitelj. Jaz sem 18 let učil v razredu in zraven tega sem podopolnjeval tudi v oddelkih podaljšanega bivanja, tako da sem v osemnajstih letih bil pogosto v 1., 2. in 3. razredu, kjer sem se vsakodnevno srečeval z najmlajšimi. Bilo mi je luštno v razredu, saj je učiteljski poklic krasen. Če učitelj vidi učence, ki rastejo, se vzpenjajo, imajo cilje in se zave, da je on tisti, ki jih podpira pri doseganju teh ciljev in pri razumevanju vsakdanjega življenja, je ponosen na otroke in nase. In tak učitelj, ki vlaga v svoje delo, ki vlaga v odnose in v učence, zadovoljno odhaja domov in ne odhaja obremenjen, ker ve, da je otrokom dal največ, kar je tisti dan lahko dal. Da sem se odločil za ravnatelja, je bil pa življenjski izziv. Mogoče dati skupnosti, ne samo otrokom, ampak tudi širši skupnosti, nekaj več. Po svoji naravi sem deloven človek, ni mi težko prijeti za delo, delati na področju vzgoje in izobraževanja in si želim, da bi vi mladi imeli od novega vodstva oz. od mene čim večjo korist v smislu razvoja vzgojnega izobraževanja.

10. Ali ste že kot otrok želeli postati ravnatelj?

Ne, kot otrok fantje sanjamo, da bomo vozili tovornjake in da bomo popravljali avtomobile. Na poklic učitelja nisem niti pomislil kot otrok ali kot fantek, ta odločitev je verjetno nekje tiho zadaj zorela. Po srednji šoli oz. v srednji šoli, kjer se mi je pa slovenščina, v bistvu branje knjig in razumevanje prebranega, še toliko bolj približala srcu, pa sem si želel postati učitelj. Že kot najstnik oz. srednješolec sem bil animator mladim birmancem, ki so se pripravljali na birmo. Kasneje sem vodil verouk za mlade, tako da sem bil ves čas na nek način vpet v delo z mladimi. Ko sem se nato odločil postati učitelj, ni bilo nobenega prevelikega preskoka v delu z mladimi.

11. Kako bi opisali delo ravnatelja, ali je težko?

Delo ravnatelja je drugačno kot delo učitelja. Vsak dan so novi izzivi, načrti, ki si jih zadaš za naslednji dan. Ni nujno, da jih boš realiziral, ker se odpirajo v vsakem dnevu novi izzivi in nove težave. Večji del tega poklica je delo za pisalno mizo, koordiniranje in načrtovanje, tako da kot ravnatelj lahko rečem, da pogrešam stik s učenci, ker na tem delovnem mestu zdaj nimam neposrednega stika z vami v razredu.

12. S čim se ukvarjate v prostem času oz. povejte nam nekaj o sebi?

Od letošnjega septembra imam tega prostega časa zelo malo. Večino časa preživim na delovnem mestu, kasneje pa je še doma potrebno kaj postoriti, kar mi ni uspelo tukaj, drugače pa imam na nočni omarici vedno knjigo, ki jo berem pred spanjem, če mi še dopušča moč. Sem motorist že od mladih let oz. sem že kot otrok imel motor in ta hobi ohranjam še sedaj. Večino časa preživim z družino, hodimo pa na kakšen sprehod v hribe. Nič kaj drugega posebnega .

13. Katera je najbolj smešna stvar, ki se vam je zgodila nazadnje?

Kot učitelj sem vedno poprosil otroke, ki sem jih učil, da so izpolnili evalvacijski list o meni, se pravi, da so naredili oz. označili po postavljenih kriterijih, kakšen se jim zdim. To mi je bilo zanimivo, ker sem jih prosil za “oceno” iz različnih področij in so njihovi rezultati pokazali, da imam največjo šibkost ravno pri humorju, tako da se mogoče zato ne morem spomniti, kaj se mi je najbolj smešnega zgodilo, drugače pa me vedno nasmejijo otroci z njihovimi vragolijami.

14. Ali imate v planu, da bi v programu izvenšolskih aktivnosti dodali še kakšen šport, ki bi potekal v športni dvorani?

Interesne šolske dejavnosti se že izvajajo. Izvajajo jih drugi klubi. Tukaj se že izvaja košarka, odbojka in nogomet, vendar to so zunanje dejavnosti, to niso naši učitelji, ker naši učitelji že svojo delovno obveznost opravijo v poteku dopoldneva, tako da tiste zaposlitve oz. tiste športne dejavnosti izvaja nekdo drug. Letos, ko sem vstopil septembra, smo se pogovarjali tudi o rekreativnem odmoru, da bi uvedli rekreativni odmor, se pravi še en daljši odmor, tako kot je zdaj odmor za malico, da bi potem lahko imeli učenci tudi 15 minut prostega časa in prosto, da bi se lahko razgibali. Verjetno se bomo o tem še pogovarjali, ta cilj smo si pustili odprt za naslednje šolsko leto. Rekreativni odmor bo izgledal tako, da v teh petnajstih minutah odidete ven, če bo lepo oz. boste po telovadili v razredu na kakšno glasbo.

15. Bi še za konec kaj lepega povedali bralki oz. bralcu?

Svet, ki je v knjigah, je v bistvu zdravilo za našo domišljijo, domišljija so pa krila, ki človeku dajo leteti. Brez knjig ni domišljije in brez domišljije ni letenja, človek je prizemljen in ne vidi svojih zidov ter je tako potem omejen z nekim svojim ozkim razmišljanjem. Tako ne razumeš drugega človeka, ne razumeš drugega sveta in s tem, ko ne razumemo drug drugega, nastajajo konflikti, prepiri. Tako da z branjem širimo svoje obzorje, širimo razumevanje, svoje lastno razumevanje in tudi razumevanje drugega človeka. V knjigah je ves svet in še več kot to.

Ravnatelju Tomažu Repenšku se lepo zahvaljujeva za njegov čas in zanimiv intervju ter mu želila veliko uspehov še naprej!


Tjaša Fajfar, 7. b in Nina Gregorič, 7. a

KAKO DOŽIVLJAM DANAŠNJI ČAS

V današnjem času je veliko manj revščine kot včasih. Vseeno pa jo
še kje najdemo. Prav tako so se v starih časih več družili, danes pa so
večinoma vsi na telefonih. Nasilje pa se še marsikje najde.
Danes nekateri ljudje razmišljajo samo še o tem, kaj slabega bodo
rekli in naredili drugim. Pred leti so se otroci igrali zunaj, saj niso imeli
doma kaj za delati. Bili so lačni in so bili zelo veseli, če jim je kdo
ponudil hrano. Danes večinoma ni več tega, a če vidiš koga, ki je zelo
lačen, se ne smej, to ne bo nič pomagalo.

Nasilje pa je v šolah pogosto. Ljudje se manj razumejo in več kregajo. Lakota je bila včasih zelo pogosta, še posebej v nekaterih obdobjih (npr. suša, poplave).
Danes greš v trgovino in kupiš kaj želiš, včasih pa ni bilo dosti stvari,
revnejši ljudje si sploh niso mogli privoščiti stvari, ki so bolj drage.
Zato moramo biti prijazni drug do drugega in se spoštovati. Če bi se
vsi spoštovali in se poskusili razumeti, na svetu ne bi bilo toliko
sovraštva in nasilja. Tudi vojn. Vsi bi se lepše počutili v prijaznem
svetu.

Na svetu ni vse pravično razdeljeno in če želimo pomagati,
moramo pomagati zdaj. V našem razredu se vsak dan vsaj 1x skregajo
in včasih stepejo. Ob tem je meni grozno, večina pa se smeji in navija,
kot da so na tekmi in je na koncu vseeno, če se komu kaj zgodi.
Zato je bolje, da če se tudi s kom ne razumemo, se poskušamo
razumeti, pa če še to ne gre, ga pustimo pri miru. Z besedami lahko
tudi užalimo ljudi, zato moramo paziti, kaj rečemo. Torej, če želimo
živeti v normalnem svetu, poskusimo biti prijazni in živeti s srcem.


Eva Tepeh, 6. b

Kako doživljam današnji čas

Še danes je veliko preveč nasilja, žalitev, groženj … To, kar se je zgodilo v Srbiji, se ne bi smelo dogajati. V našem času, ko pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, je lakota še zelo pogosta, medtem ko se posamezniki nažirajo in zapravljajo denar vsepovsod. Imamo pa zato heroje, ki donirajo in se borijo, da bi se znebili lakote in brezdomstva.
Rasizem, homofobija in seksizem so zelo resne stvari. Rasizem, diskriminacija drugih ras zaradi barve kože, je še vedno zelo grozna stvar. Drugih ne bi smeli obsojat zaradi njihove barve kože. Zelo grozna
stvar, ki jo večkrat opažam na šoli, je homofobija. Jaz sem bil večkrat prisoten, ko so se norčevali iz mojih prijateljev, zato ker podpirajo LGBTQ. Jaz menim, da je ljubezen ljubezen. Zdaj že po socialnih medijih “influencerji” postavljajo pravila v komentarjih kot so: brez žalitev, sovražnega govora, brez grdih besed itd.

Lakota in brezdomstvo sta enako resna. Nekaj časa nazaj, ko sem potoval po Franciji, sem opazil veliko brezdomcev v večjih mestih. Ob tem sem se počutil grozno, saj nisem mogel pomagati. Smilijo se mi, saj večino časa niso krivi sami.
Zdi se mi, da se iz zgodovine ne bomo naučili skoraj nič. Vojne, nasilje, seksizem se še vedno aktivno izvajajo. Upamo lahko, da se bo kaj izboljšalo.

Maks Muraus, 6. b

Intervju z Mojco Šauperl

Mojca Šauperl je ena izmed najboljših plesalk pri Plesni šoli Samba. Tudi uči začetnike na Ptuju in v Mariboru. Mene je imela pri začetnikih en mesec, preden sem šla med mladince. Tekmuje z duetom z Dono Golob, s člansko formacijo in malo skupino na državnem prvenstvu.

1. Zakaj si se odločila za ples?
Ko sem bila mala, sem se ukvarjala z različnimi športi. Sem jahala, hodila na mažoretke,…. Polno vsega je bilo. Potem so na osnovno šolo prišli s plesnimi delavnicami in sem tudi to poiskusila in me je zelo navdušilo in so me prepričali takoj. Vem, da ko sem bila mala, sem vedno rada plesala v svoji sobi in ko sem tudi gledala razne filme in videe so mi bili plesalci vedno ful vau.

2. Kako dolgo že plešeš?
Aktivno plešem že 4 leta, prej sem že hodila k plesnem krožku, ampak jaz tega ne štejem k treningu.

3. Kaj te je pritegnilo k plesu?
To, kako se počutim, ko plešem in je to ena ura, ko se zelo zabavam in se imam fajn in mi ni muka. Mislim, da me je to najbolj prepričalo. Ta užitek.

4. A že od nekdaj plešeš pri Sambi?
Ne. Prej sem na osnovni šoli. Potem pa sem eno leto plesala pri Plesni Dimenziji. Potem nekaj časa nisem, potem pa sem pri Sambi.

5. Kaj te najbolj veseli pri plesu?
Veselijo me treningi, da se družimo, ker sem skozi ples spoznala veliko ljudi, svoje najboljše prijatelje. Ta čas, ki ga preživim me veseli.

6. Katere zvrsti plešeš?
Hip Hop. Plešemo še jazz funk, house,…

7. Si si kdaj predstavljala, da boš dosegla takšne dosežke?
Ne, ko sem prišla na Sambo ni bilo to nikoli tako dobro. Jaz sem vedela, da rada plešem in se hočem imeti fajn. Nisem pa nikoli razmišljala, da bo ta pot vodila, kjer sem zdaj z dosežki.

8. A si sodelovala na kakšnem državnem prvenstvom in kakšne dosežke?
Ja. Največji dosežek je bilo 6. mesto v finalu na pokalnem turnirju v duetu z Dono Golob in v članski formaciji na državnem prvenstvu 7. mesto.

9. Kaj ti pomenijo tekmovanja?
Prvo kot prvo greš ven iz okoliša. Ko pa prideš na tekmovanje, vidiš plesalce iz vse Slovenije. Na tekmah vidiš kake nove smernice v plesu, kaj je letos popularno. Pa tudi je tekmovanje ena velika potrditev za tebe, kje si in kakšni si tvoji napredki. Primerjaš se lahko z drugimi.

10. Kaj si o tvojem plesu mislijo tvoji prijatelji?
Jaz sem si vedno mislila, da ples ni tak kul, zaradi okolja od koder jaz prihajam, hip hop ni tako razvit. Tak kot je na primer v Mariboru, še bolj v Ljubljani. Zaradi tega sem to v družbi prijateljev za sebe držala. Zadnje čase pa videvam, da so me ti prijatelji iz osnovne šole spremljali in dobivam veliko pozitivnih sporočil za nazaj. Zadnje čase se stvari zelo spreminjajo. Svet gre naprej.

11. Si že imela kakšne poškodbe?
Ne nekih velikih, kot so zlomi. Sem pa si že par mišic nategnila, kar zelo. Kot na primer lani na poletnih pripravah, ko en mesec potem nisem mogla nič.

12. Si že imela trenutke, ko si želela odnehati s plesom?
Seveda smo že vsi imeli neka obdobja, ko so bila zelo težka in je bilo veliko stresa, veliko se je dogajalo in si imel polno glavo vsega, ampak nikoli pa nisem razmišljala, da bi pa nehala. Tak smo vedno preživeli tista obdobja in sem šla s pozitivno glavo dalje.

13. Se ti zdi, da s plesom težko postaneš prepoznaven?
Ja. Zaradi tega, ker je plesni svet razširjen dandanes. Da je lahko plesalec vsak. Najprej je v tem problem. Drugi problem pa je, da danes ogromno kvalitetnih plesalcev in je zato težko prit potem na vrh. Torej tja, kjer je, kar se tiče kvalitete, zelo visoko.

14. A si že doživela kakšen dogodek pri plesu, ki se ti je vtisnil v spomin?

Definitivno ne bom pozabila mojega prvega nastopa na državnem prvenstvu. To je bila formacija, v kateri nas je bilo tudi bolj malo. Ampak to nima veze. Ker me je bilo zelo strah. To je bil kar moment. Ampak sem bila zelo ponosna na sebe, ker sem kar uspešno doživela.

15. A imaš kakšen značilen gib?
Ne, nimam.

16. Kako poteka tvoj dan, ko imaš trening?
Temu bi lahko rekli vsak dan. Jaz sem iz Svete Ane, to je od Maribora oddaljeno 30 kilometrov. Tako, da potrebujem zjutraj kakšnih 45 minut, da pridem v Maribor. Včasih sem hodila z avtobusom. Dopoldan sem v šoli. Itak si moram že doma pripraviti vse stvari. Vzeti milijon stvari za šolo, za treninge. Hodim po svetu k,ot da se selim. Grem v šolo, sem dopoldan v šoli, vmes je kosilo, popoldan pa so treningi in pridem domov zvečer. In to je v bistvu vsak dan. Nikoli nisem doma pred osmo. Razen v soboto, ko ni šole, je pa trening.

17. Katere šole si obiskovala oziroma še obiskuješ?
Osnovno šolo Sveta Ana, potem sem hodila na Prvo gimnazijo v Maribor, splošni program. Gimnazija pa ples je bilo kar za usklajevati, ampak se vse da. Zdaj pa hodim na faks, na Fakulteto za naravoslovje in matematiko in študiram izobraževalno matematiko in biologijo.

18. Kako usklajuješ šolo s plesom?
Definitivno si moraš nameniti neki čas v dnevu, da si uskladiš, kdaj boš sploh kaj počel in kako boš počel. Usklajevanje je pač prioriteta, saj drugače ne moreš ničesar in pri tem pride veliko žrtvovanja. Ni neke kavice na faksu, po predavanjih s sošolci, zato ker moram iti na trening ali pa se moram domov učit, ker potem ne bom več imela časa, ker bom potem imela treninge. Moraš se odločiti za stvari, ki jih boš počel.

19. Imaš dovolj prostega časa?
Prostega časa nimam. (Smeh). Moj prosti čas je nedelja. Ko imam prosti čas, pa rada preživim čas z družino, ker se čez teden malo vidimo, ker smo vsi od doma. Tako da  se čez vikend trudimo biti čimveč skupaj. Doma imamo konje in tudi jaham.

20. A imaš kakšnega idola?
Ja. Dona Golob. (Smeh). Moja zvezda je vedno bila in vedno bo Beyonce. Plesno pa mi je idol Parris Goebel definitivno in pa Jalen Foocks. Oni dve pa sta pomembni se mi zdi.

21. Še želiš kaj sporočiti plesalcem in bralcem našega glasila Koraki?
Če te neka stvar veseli, vztrajaj, upaj si. Probaj, mogoče ti prvič ne bo uspelo, ampak enkrat ti bo zagotovo uspelo. Samo vztrajati je treba in se res ukvarjati s tem, kar te veseli. Ker če se ukvarjaš s čim, kar ti ni fajn, ne moreš sanjati o tem, da boš nekaj dosegel, ker ne delaš s srcem.

Hvala Mojci, Doni in Vanesi za njihov čas po utrujajočem  treningu, saj se je bilo zanimivo pogovarjati z vami. Želim Vam veliko uspeha pri plesu in v šoli.

Lara, 9.a

Intervju z učiteljico Donatajo Malinić Krašna

Učiteljica Donataja Malinič Krašna na naši šoli poučuje slovenščino, retoriko in gledališki klub. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega in zaupala nama je tudi odlične nasvete za javno nastopanje.

1.Kako dolgo že poučujete na naši šoli ?

Na naši šoli samostojno poučujem že eno leto in nekaj mesecev. Pred tem pa sem tukaj 8 mesecev opravljala pripravništvo.

2.Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Ste imeli ta poklic v mislih, že ko ste bili majhni ?

Sem mnenja, da je poklic učitelja poslanstvo, ki ti je dano v zibelko. Ja, že od majhnih nog sem sanjarila o tem poklicu, vedno sem se igrala “za učiteljice” 🙂 Za ta poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada nastopala, drugim razlagala in pomagala, ker me je v vaših letih vedno zelo zanimalo, kaj se dogaja za tistimi vrati z napisom “zbornica”. Velik del pa je doprinesla želja po leposlovju in pravopisu.

3.Vas poučevanje veseli?

Poučevanje me zelo veseli, ker ne mine dan, da se ne naučim česa novega. In to me bogati.

4.Ste pred prihodom na našo šolo, poučevali že na kakšni drugi šoli in kje zdaj ?

Moja poklicna pot se je pričela ravno na naši šoli OŠ Duplek in na OŠ Korena. Na obeh šolah poučujem slovenščino ter gledališki klub, na OŠ Duplek pa devetošolce nagovarjam pri retoriki in skrbim 2-krat na teden za red v podaljšanem bivanju na razredni stopnji.

5.Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole ?

U, to pa je vprašanje. Obiskovala sem OŠ Selnica ob Dravi. Moji spomini na osnovnošolske dni so predvsem lepi. Za mene je to bil čas, ko sem bila izredno kreativna, marljiva, dosledna. To je bil čas, ko sem osvajala temelje znanja, a še zdaleč nisem vedela, kaj me v življenju vse še čaka. Imela sem krasne sošolce, odlične učitelje, s katerimi še danes rada poklepetam.

6.Glede na to, da poučujete retoriko, dobite še vedno tremo pred kakšnim nastopom ?

Seveda, trema je zdrava, mora biti prisotna, vendar v zmerni količini. In imam jo tudi jaz, čeprav znam to uspešno skriti.

7.Imate kakšen nasvet za koga, ki ima veliko tremo pred nastopom ali ki želi postati tudi sam dober retorik ?

Na nastop moraš biti vedno dobro pripravljen. Če se ti kje zalomi, je vedno najbolje stvar speljati spontano naprej in se čimprej vrniti na pripravljene tire. Ko si pripravljen, ti trema nič ne more. Predvsem pa moraš zaupati vase in v svoje sposobnosti. Drugega recepta ni.

8.Za katere nastope pa se je po vašem mnenju najtežje pripraviti?

Najtežje se je pripraviti na tiste nastope, ki razvijejo kakšno debato in nikoli ne veš, v katero smer se bo razvila. Vse ostalo je odvisno od nas samih.

9.Kaj cenite pri učencih najbolj?

Pri učencih najbolj cenim odkritost, spoštljivost in marljivost.

10.Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil, odkar poučujete?

Ne vem iz katerega razloga, vendar sem stala pred razredom z odprto zadrgo na hlačah. K sreči me je prijazna učenka vljudno na to opozorila in sem zadevo takoj uredila.🙊

11.Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Ciljev je veliko. Imam tako osebno življenjsko načelo, da si moraš za duhovno rast vedno postavljati nove izzive. Ne sme ti biti dolg čas. Predvsem pa strmim k spoštovanju, zaupanju, ljubezni, dobrih družinskih odnosih, po nenehnem izobraževanju na različnih področjih.

12.Kaj bi sporočili bralcem Korakov ?

Dragi bralci! Ne bom vam tarnala o tem, koliko in kaj morate brati, kako in kje morate znati zapisovati, pozvala pa bi vas k spoštovanju sočloveka, k lepim odnosom med ljudmi, do narave in do samega sebe.

Učiteljici Donataji se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še naprej veliko uspeha tako pri poučevanju kot tudi javnih nastopih.

Tia in Lara, 9.a