Arhivi Kategorije: Majhne skrivnosti

Intervjuji.

Intervju z Vaneso Majerič

Vanesa Majerič je nekdanja učenka osnovne šole Duplek. Sedaj pa je ena izmed najboljših plesalk Sloveniji.

1. Kako dolgo že treniraš hip hop?

Plešem že od svojega 4. leta, s hip hopom pa sem se začela ukvarjati v 7. razredu osnovne šole, ko se nam je na športnem dnevu predstavil Jure Krajnc iz plesne šole Samba.

2. Kaj te je najbolj pritegnilo k plesu?

Že od malega sem velika ljubiteljica glasbe, ukvarjala pa sem se tudi z mnogimi športi (plavanje, mažoretke, jahanje). Pri plesu me je pritegnilo verjetno ravno to, da lahko kombiniram glasbo, gibanje, izražanje čustev in umetnost istočasno. Navdušil me je moj sedanji mentor Jure Krajnc, ki mi je odprl novo dimenzijo  plesa.

3. Katere vrste plesa te najbolj pritegnejo v tem trenutku in zakaj?

Zraven hip hopa treniram še disco dance in jazz, sem pa velika ljubiteljica jazz funka, housa in plesa v petah. Trenutno delam dosti na freestylu (ples brez koreografije) in premagovanju lastnih strahov, kot so recimo freestylanje na nepoznano glasbo, izražanje različnih emocij in uporaba mimike. Občasno obiskujem tudi balet, ki mi pomaga s tehniko in še dodatno kontrolo telesa.

4. Kaj so bili tvoji največji dosežki, ki si jih dosegla kot plesalka?

Na svoje uspehe sem zelo ponosna, saj je ples v Sloveniji na zelo visokem nivoju. Slovenci smo eni izmed najboljših plesalcev na mednarodnih tekmah, saj smo zelo delavni in vztrajni. V letu 2018 sem na državnem prvenstvu kot solistka v najzahtevnejši kategoriji članic osvojila kar 5. mesto, v disco dance parih sva z Nejcem Strelcem osvojila 3. mesto in v mini produkciji 1. mesto. Na evropskem prvenstvu v Nemčiji sem si priplesala 19. mesto, na svetovnem prvenstvu na Poljskem pa 23. mesto – 2. najboljši rezultat med Slovenkami. Na prvem pokalnem turnirju za sezono 2018/2019 sem osvojila neverjetno 2. mesto, katero mi je dalo samo še dodatno potrditev, da sem na pravi poti. Zelo sem ponosna tudi na svoje plesalce, ki mi dajejo še dodatno motivacijo. Moj največji dosežek pa je definitivno to, kako sem v teh letih napredovala kot oseba.

5. Kdo je tvoja največja inspiracija in zakaj?

Inspiracijo poskušam najti v vseh in vsem, kar me obkroža. Čisto vsak ima nekaj, kar me lahko nauči. Seveda se zgledujem po dosti plesalcih/koreografih: Jojo Gomez, Nika Kljun, Kaycee Rice, Sean Lew, Aliya Janelle, Nicole Kirkland… Eden izmed mojih vzornikov je seveda moj mentor Jure Krajnc, ki verjame vame bolj kot jaz sama. Največja inspiracija pa sem sama sebi, saj se vsak dan trudim približati najboljši verziji same sebe.

6. Si si kdaj predstavljala, da boš dosegla takšne visoke cilje?

Čisto iskreno – nikoli sploh nisem razmišljala o tem. Vedno sem trenirala zato, ker sem v tem uživala in me je to veselilo, posledica tega pa so bili rezultati. Zdaj, ko sem malo starejša, se svojih ciljev bolj zavedam, vendar me še vedno žene samo ljubezen do plesa.

7. Kako poteka tvoj dan, kadar imaš treninge’

Vsak dan je pri meni malo drugačen. Med tednom se zbujam ob 8:00, spijem kavo, pojem zajtrk in se začnem učiti. Šolam se preko pedagoške pogodbe, tako da v šolo hodim samo na teste in ustna spraševanja. Ob 13:00 se začnem pripravljati na treninge – sestavljam koreografije, izbiram glasbo, urejam videe, izbiram kostume in sestavljam plane za treninge, saj sem tudi trenerka. Nato se odpravim v plesno šolo Samba, kjer treniram do 21:15. Skrbim, da pijem dovolj vode in da jem pravilno hrano, da imam dovolj energije za več ur treninga na dan. Ko pridem domov, večerjam in se pripravim na spanje. Vsak dan pred spanjem še treniram freestyle, včasih tudi do 3:00 zjutraj, saj se tako sprostim in si vzamem čas zase. Med vikendi se udeležujem tekem ali pa imam treninge od 8:30-13:00, nato delam za šolo ali pa se družim s soplesalci. Moj urnik je zelo naporen, zato moram skrbeti za svoje telo in um. Treniram vse dni v tednu, kar pomeni, da se moram ogromno stvarem odreči in živeti drugačno življenje od mojih sovrstnikov.

8. Kaj so tvoje največje sanje in kaj ti daje motivacijo, da ne odnehaš?

Večkrat me vprašajo, ali sem se plesa že kaj naveličala in moram reči, da se vsak dan zbudim z večjim zagonom in ljubeznijo do tega, kar počnem. Moje največje sanje so, da postanem profesionalna plesalka in koreografinja, dobra trenerka in mentorica. Želim si, da bi nekega dne lahko pomagala drugim na njihovi poti. Ne znam si več predstavljati življenja brez plesa. Odkrila sem svoje poslanstvo in to je moja največja motivacija. Zmeraj vidim prostor za napredek, to mi daje motivacijo, da ne odneham. Seveda pa to ne bi bilo mogoče brez domače podpore. Res imam srečo, da imam tako razumevajočo in podpirajočo družino.

9. Kateri so bili tvoji največji spomini na Osnovni šolo Duplek?

Najbolj mi bodo v spominu ostali moji sošolci, saj smo bili kot razred zelo povezani. Zahvalila bi se tudi vsem učiteljem, ki so mi dali vso predznanje za srednjo šolo, predvsem Marini Herman, ki me je naučila več, kot samo učno snov. Včasih se sploh ne zavedam, da sem par let nazaj še sama obiskovala to osnovno šolo, v kateri zdaj učim hip hop. Res sem hvaležna, da imam tako pozitivne spomine na to šolo.

10. Še želis kaj sporočit bralcem ali pa mladim plesalcem?

Predvsem to, da počnete, kar vas veseli. Kombinacija vztrajnosti, trdega dela in samodiscipline je ključ do uspeha. Sledite srcu in se ne obremenjujte z ostalimi. Bodite svojstveni!

Zahvaljujem se Vanesi, da je pri takšnem napornem urniku uspela odgovoriti na vprašanja in še nas nekaj novega naučila skozi njeno pot do uspeha.

Melanie Žlahtič, 8.b

Intervju z Niko Ambrožič Urbas

Intervjuvala sem odlično modno oblikovalko Niko Ambrožič Urbas, ki jo poznamo tudi kot sodnico v oddaji Zvezde plešejo.

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?

V osnovni šoli (OŠ Trzin) sem sanjarila le o tem, da bom nekoč modna oblikovalka in večino časa sem posvetila propravam na sprejemni izpit. Sanjarila sem o tem, kako čudovito bo, ko bom enkrat na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Nisem bila pretirano družabna v smislu, da me zabave oziroma žuri niso zanimali. Kljub mirni osebnosti sem imela vedno tisto posebno samozavest, ki jo potrebuješ, da se oblečeš drugače. Zato sem izstopala in bila zaradi tega dostikrat tudi zasmehovana. V srednji šoli (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, smer modno oblikovanje) pa sem popolnoma zaživela in uživala v učenju ter kreativnemu izpopolnjevanju. Svojim ambicijam sem dala duška, negovala sem svoj talent ter dosegala izvrstne rezultate. Oblikovna šola mi je pomenila vse, saj je bila zaradi praktičnega programa tako neposredno povezana z modo. To so res čudoviti spomini.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?

Bila sem pridna učenka, nikdar pa nisem bila odličnjakinja – vselej sem zaključila s prav dobrim uspehom. Bila sem strastna bralka in do petega razreda prebrala praktično vse knjige, ki so bile na voljo v šolski knjižnici. Tako me je mama vpisala v ljubljansko mestno knjižnico Otona Župančiča. Med potjo iz službe se je tam redno ustavljala in po mojem seznamu nabrala knjige. Včasih pa je enostavno prinesla karkoli, kar se ji je zdelo zanimivo – to so bili vedno kupi knjig, po katerih sem dobesedno hlastala in jih prebrala v hipu. Še zdaj mi je pravzaprav vseeno kaj berem, mene namreč zanima vse.

3.Kakšen dogodek iz otroštva vam je najbolj ostal v spominu?

Najbolj se spominjam igranja z mojo sestro Jano. Vedno sva bili zelo povezani in najraje sva se družili med sabo, nihče nama ni prišel blizu. Imeli sva skupni jezik, ki ga drugi niso razumeli, odličen smisel za humor ter strast do ustvarjanja. Zelo dobro se spomnim tudi trenutka, ko smo šli s starši na ogled plesne predstave, v kateri je nastopala Jana in takrat sem začutila, da želim postati plesalka tudi sama. Kmalu sem bila že vpisana v plesno šolo Urška in bila povsem očarana od imenitnosti, ki so jo oddajale starejše plesalke. To je bil moj prvi stik s pravim glamurjem.

4.Kateri predmet ste imeli najraje in katerega niste marali?

Nekateri predmeti so se mi zdeli težki, na primer fizika in matematika, medtem, ko sem biologijo, angleščino, zgodovino in geografijo zlahka osvojila. Likovni pouk se mi je seveda zdel nekaj najboljšega na svetu. Nikakor pa nisem marala telovadbe. Vse bi dala, da mi je ne bi bilo treba obiskovati, skupna vadba se mi je vedno zdela neskončno neprijetna. Čeprav sem že v osnovni šoli trenirala ples, se mi je tisto zdelo nekaj čisto drugega. Plesni treningi so bili vedno zelo kultivirani. Medtem ko se je bilo pri telovadbi potrebno na primer igrati z žogo, ki sem se je vedno zelo bala. 

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Vedno so me najbolj zanimala ženska oblačila ter modni dodatki, takoj za njimi pa ličila. Ko sem prvič izvedela za poklic modnega oblikovalca sem vedela, da je to to in zato sem vse hrepenenje usmerila prav v cilj, da postanem kreatorka tudi sama. 

6.Kdo je bil vaš vzornik v šolskih klopeh in zakaj?

Karl Lagerfeld, ker se mi je vedno zdel popolna podoba modnega oblikovalca – bil je neskončno urejen, glamurozen, malce skrivnosten, super uspešen in predvsem, izredno nadarjen. Njegov uspeh pri modni hiši Chanel me je navdihoval, oboževala sem njegove kreacije. Kot jih seveda še vedno.

7.Ali ste se že v osnovni šoli zanimali za modo?

Da, moda je bila vedno moja prva ljubezen. Doma smo imeli šiviljsko obrt in tako sem zelo veliko časa preživela v krojaški delavnici, kjer so bili vedno kupi revij. Te sem listavala z velikim zanimeanjem in opazovala detajle na kreacijah, poze manekenk, njihov tip ličenja. Vse to mi je kasneje prišlo prav kot nekakšno predznanje, ko sem postala stilistka. Moda se mi je vedno zdela neskončni vir navdiha, nekakšno pribežališče. Bila sem tudi čudovito oblečena. Pri devetih sem že nosila kostimčke, ki mi jih je sešila stara mama Julijana in tako razvijala strast do zunanje podobe.

8.Kdaj ste naredili svojo prvo kreacijo?

To je bilo prav gotovo še pred zaključkom osnovne šole, čeprav se še nisem mogla ravno pohvaliti z vrhunskim šiviljskim znanjem. Med srednjo šolo pa sem kreacije že redno izdelovala. Najprej mi je večino teh sicer izdelovala stara mama. Pripravljala sem ji modne skice, nato pa sva predebatirali detajle. Moji garderobi smo se skupaj s staro mamo in mamo vedno zelo intenzivno posvečali. Kasneje, pri šestnajstih, pa sem se resneje lotila šivanja tudi sama in tako začela izdelovati zahtevnejša oblačila, na primer plašče in kostime.  

  1. Kje dobite inspiracijo za svoja dela?

Večinoma med listanjem kakšne dobre knjige o umetnosti. Zlasti likovna umetnost je tista, ki mi da vedno navdih. Ogled likovne razstave je nekaj, kar kot oblikovalka zelo potrebujem. Navdihuje me tudi sprehod v naravo, opazovanje rož, ličila ter estetika barv. Največkrat navdih pride povsem nepričakovano. Na primer tudi med listanjem po Instagramu. Tako imam v svojem mobilnem telefonu albume s samimi ‘screeenshot’ posnetki.

10.Zakaj ste se odločili za življenje v Londonu?

Potrebovala sem okolje, ki bi mi pomagalo še bolj razviti kreativno govorico. Poleg tega sem želela zaživeti v velemestu, kjer se dogaja napredek, kjer se mešajo kulture in, ki velja za središče mode. London se mi je tudi zelo priljubil zaradi kulture in kar vleklo me je v to prečudovito mesto.

11.Ali menite, da Slovenci v modi nismo tako napredni kot v tujini?

Odvisno, kaj razumete pod besedo tujina. Tujina je lahko marsikaj. Če Slovenijo primerjava z Anglijo, Francijo ali Italijo, potem seveda lahko mirno trdim, da smo precej v zaostanku. V primerjavi z Avstrijo, Madžarsko, ali Slovaško, smo pa čisto okej. Tudi v Sloveniji se najde lepe kreacije in ljudi z brezhibnim okusom. Težava je, da nimamo prave modne industrije. Morda se nekoč znova obudi tudi ta panoga.

12.Kot vemo ste nastopali v oddaji Zvezde plešejo. Kakšna je bila ta izkušnja?

Fantastična! To je ena najboljših izkušenj v mojem življenju, res prava avantura. Spomladi se vračamo s tretjo sezono in že komaj čakam!

13.Imate kakšne cilje katere želite uresničiti v prihodnosti?

Seveda. Vedno imam pred seboj nekaj, kar me žene naprej, tako v osebnem kot tudi profesionalnem smislu. Moj cilj za leto 2019 je, da razširim svojo blagovno znamko Marija Moderna, ki nudi oblačila za zrele ženske. Želim si tudi selitve v večje poslovne prostore ter pa, da bi poleg Marije Moderne ustanovila še nekaj blagovnih znamk. To slednje bo verjetno prišlo na vrsto malce kasneje. V osebnostnem smislu pa želim v svoje življenje vnesti nekaj več discipline morda celo nekaj več rutine. Sem v letih, ko mi to prija.  

14.Ali  želite kaj sporočiti bralcem tega intervjuja?

Vedite, da lahko dosežete vse, kar si želite, le obupati ne smete in nikdar ne mislite, da niste sposobni. Zaupajte vase in ne dvomite v svoje sanje. Če boste poslušali svoje srce in ustvarjali z ljubeznijo, boste najsrečnejši na svetu. Kar pogumno!

                                                                                                 

Zahvaljujem se Niki, da si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja. Prosila me je da omenim, da jo lahko dodate na instagramu: @nikaurbas. Portret je delo Šimna Zupančica slika v dolgi obleki pa Ane Gregorič.

Zara Šauperl, 7.a

 

Intervju s Klemnom Kosijem

Intervjuvala sem Klemna Kosija, ki je odličen slovenski smučar. Veseli me, da si je vzel nekaj časa in mi odgovoril na vprašanja.

1. Kakšni ste bili v šolskih klopeh, ste imeli radi šolo?

Bil sem živahen in igriv, vendar tudi poslušen in spoštljiv do učiteljev. Šolo sem imel rad predvsem za druženje in šport, pri pouku pa sem se marsikaj naučil.

2. Trenutno ste odličen smučar, ste si to vedno želeli ali so se Vaši cilji skozi leta spreminjali? Si lahko sploh predstavljate življenje brez smučanja? 
Zmeraj je bila to moja največja želja in že v osnovni šoli sem se ukvarjal s smučanjem. Že takrat sem imel kar nekaj treningov, ki so se prekrivali s šolskim urnikom.

3. Kdaj ste se začeli zanimati za ta zimski šport in začeli resno trenirati?
Že od samega začetka, ko sem stopil na smuči, sem se zanimal za ta šport, ki sem ga vedno jemal zelo resno, sploh od takrat, ko so se začela tekmovanja, v drugem ali tretjem razredu, nato pa sem ga jemal vsako leto bolj resno.

4. Začela se je nova sezona v smučanju in Vi že blestite. Kako se pripravljate, tudi čustveno, na tekmovanja svetovnega pokala?
Na tekmovanja se  pripravljam nadvse resno, namreč priprava na tekmo sega že zelo daleč v predtekmovalno obdobje, v poletje, ko se pripravljamo na ledenikih ali na kondicijskih treningih, sedaj pa je urnik tekmovanj med sezono zelo zgoščen, tako da opravimo le še nekaj treningov, čustveno pa se tudi stopnjuje napetost pred tekmovanjem, začneš se že kar nekaj dni pred tem v mislih osredotočat na pomembno vožnjo.

5. Ste pred startom kdaj živčni, kako premagujete ta stres?
Pred startom sem včasih napet ali imam tremo, vendar to nadomestiš in premagaš s koncentracijo. Tako, da si rečeš, da si to sposoben, da si za to trdo delal in je zdaj tvoj trenutek, da se dokažeš, si rečeš, da si to sposoben, povežem pa tudi zaupanje do Boga, verjamem, da mi bo pomagal.

6. Kot izjemen športnik ste zelo prepoznavni, kako to vpliva na Vas?
Sam se ne počutim tako zelo prepoznavnega, se družim oziroma tekmujem s športniki, ki so slavni po vsem svetu. Seveda, mi je všeč, če me kdo prepozna na ulici, vendar to nikakor ne vpliva na moje razmišljanje, samopodobo ali odnos do soljudi. Šport je na prvem mestu in tako se tudi mora športnik tudi vesti.

7. Življenje ima včasih vzpone in padce. Ste kdaj želeli odnehati in opustiti vse za kar ste tako trdno delali?
Nikdar si tega nisem želel, res, da mi ni šlo zmeraj vse po načrtih, sem pa vedno vedel, kakšni so moji cilji, jim sledil in vztrajal, dokler je mogoče.

8. Vas Vaša družina podpira?
Moja družina me podpira, niso pa ves čas tako trdno verjeli, bili so časi, ko so me celo hoteli preusmeriti na drugo športno pot, vendar moje želja po tem športu je bila izjemno močna, nikakor se nisem pustil, to so sprejeli, me razumeli in mi pomagali pri mojih ciljih še naprej.

9. Kakšen odnos imate s trenerji in smučarskimi kolegi?
S trenerji imam dobre odnose, včasih tudi preveč odkrite, tako da so kdaj tudi jezni na mene, ali obratno. Vse to v duhu po boljšem smučanju in seveda, tudi sam razmišljam o trenerskih zadevah, kar jim pač ni vedno všeč. Vendar, če so na koncu rezultati, so vsi zadovoljni. S smučarskimi kolegi imam korekten odnos, ne gojim posebnega prijateljstva, vendar si med seboj pomagamo in se cenimo.

10. Ste v vaši karieri doživeli kakšno nadvse smešno izkušnjo, ki Vam še zdaj prikaže nasmešek?
Seveda, to se mi je večkrat zgodilo. Enkrat sem bil tako jezen v cilju da sem zlomil palico, trener me je kregal, vendar mi je bilo za to vseeno, saj mi je rezultat toliko pomenil. Ni prav, da sem to naredil, zato mi gre sedaj na smeh, ko sem se umiril in znam bes ter čustva zadržati, biti obziren do drugih in prepustiti stvari, kot morajo biti. Tako se mi tudi ni več potrebno ukvarjati s takšnim ravnanjem v cilju, saj so ponavadi rezultati tudi boljši.

11. Praznični dnevi so že v teku. Kako praznujete ta del leta? Kaj so Vaše božične stalnice?
Božični večer praznujem v družinskem krogu, kot se to tudi spodobi. Vendar naslednji dan, ko je božič zares, pa smo zadnja leta že odšli na pot na tekmovanje. Do novega leta smo po navadi tudi že nazaj, tako da za tisti dan ali dva, kar imamo na voljo, ostanem kar doma ali v bližini svojega doma.

12. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost?
V prihodnje si želim nadaljevati po zastavljeni in tako želeni športni poti, najraje pa bi videl, da bi šla še navzgor. Nisem več med najmlajšimi, so pa najstarejši kar nekaj let starejši od mene. To mi je tudi cilj, da bi ostal v tem, kolikor dolgo bo mogoče.

13. Bi radi še kaj sporočili vsem mladim, nadobudnim športnikom?
Vem, da ima vsak svoje cilje, za katere se je vredno boriti, navkljub vsemu se nikdar ne smete vdati, verjeti morate v svoj uspeh. In vedite, vedno obstaja pod do cilja, čeprav je lahko ta zelo težka. Tisto kar imate radi, delajte s srcem, tako bo vse lažje.

Mia Miholič, 8. b

 

Intervju s Timotejem Gradišnikom

Za intervju sem želela imeti osebo z nevsakdanjim, a kljub temu zelo zanimivim poklicem, zato mi je učiteljica predlagala, da bi intervjuvala Timoteja Gradišnika.

1. Kakšno je vaše umetniško ime ?
Moje umetniško ime je TIMO G, ki se odlično povezuje z mojim imenom Timotej Gradišnik.

2. Kateri je bil vaš najljubši predmet v šoli in katerega ste sovražili ?
Moj najljubši predmet je bil zemljepis, najmanj priljubljen pa kemija.

3. Kam ste šli po osnovni šoli ?
Ker nikoli nisem vedel, kaj bom počel kot zaposlen, sem se vpisal na Srednjo oblikovalno šolo v Mariboru, smer medijski tehnik, kjer sem se naučil točno to, kar potrebujem pri delu DJ-ja. Imeli smo predmete, kot so podjetništvo, tipografija, oblikovanje, spoznal vse potrebne medije, marketing in opravljanje z njimi, prav tako osnove za reklamiranje svoje glasbe.

4. Koliko let se že s tem ukvarjate ?
Glasba je v mojem življenju že od otroštva, saj izhajam iz glasbene družine, profesionalno kot DJ pa se ukvarjam 14 let.

5. Ali se vam zdi delo DJ-a težko?
Delo DJ-ja je odgovorno, saj lahko z nepremišljenim izborom hitro izprazniš plesišče. Delo DJ-ja je težko delo v studiu in dolgočasno, ko moraš izbirati na dnevni bazi med novo izdanimi pesmimi, katerih je ogromno. Vrtenje glasbe je najlažji del, razen ko vrtim na gramofone in vinilke.

6. Kdo so vaši dj prijatelji ?
Moji DJ prijatlji so doma po celem svetu, praktično smo DJ-ji ena velika družina, ki se videvamo na festivalih in klubih. Omenil bom Hrvaškega DJ-ja Sasha Mikaca, ki je skupaj z menoj rezident velikega Forestland festivala.

7. Ali tudi sami spremljate druge DJ-e?
Redko kdaj se zgodi, da samo eden DJ vrti sam celo noč, to pomeni, da večino večera poslušam druge DJ-je, na primer pomembno je, da ne ponovim enake pesmi, ki jo pred mano zavrti nekdo drug. Pomembno je spremljati glasbeno sceno, le tako si lahko drugačen od drugih, bolj unikaten. Redno spremljam velike festivale kot so Tomorrowland ter Ultra Music Festival.

8. Ali imate vzornika ?
Vzorniki se spreminjajo kot se spreminja glasba, imam več vzornikov odvisno od področja, pri DJ-jih so to zaradi starosti Carl Cox , Fatboy Slim zaradi kreativnosti in navsezadnje slovenski DJ Umek zaradi strasti in predanosti dela do elektronske glasbe.

9. Kakšno opremo uporabljate ?
Opreme je veliko, vsak dan pride kakšna nova tehnologija za predvajanje in miksanje glasbe. Sam uporabljam Pioneer pro DJ set, saj so to najbolj razširjeni predvajalniki glasbe na svetu in predstavljajo klubski standard. Tako lahko vrtim svojo glasbo iz USB ključa ne glede na lokacijo.

10. Ali zaradi svoje službe veliko potujete?
Vsako letu imam turnejo, ki me popelje vedno v nova okolja, to je najbolj zanimivo ter ob enem tudi naporno. Letos sem obiskal države kot so, Avstrija, Hrvaška, Italija, Bosna In Hercegovina, Srbija,… Predvsem si pa želim vrteti v Ameriki in Aziji. To dvoje imam kot cilj za leto 2019.

11. Ali v Sloveniji manj zaslužite kot v tujini ?
Slovenija je majhna država in ne ponuja toliko možnosti za preživetje DJ-jev, tako da smo primorani potovati po svetu. Kjer smo veliko bolj cenjeni kot doma.

12. Ali dobite veliko prošenj za zabave?
Moje nastope trži agencija in moj menedžer. Povpraševanje je odvisno od potreb organizatorja in programa. Sem pa ponosen nase, da je povpraševanja vsako leto več.

13. Kakšen stil glasbe najraje predvajate/poslušate ?
Najraje predvajam house glasbo, ki ni tako komericalna. Torej vse, kar ne vrtijo na radiju, je veliko bolj zanimivo. Večinoma poslušam svojo glasbo ter mikse, katere posnamem v živo.

14. Kakšen stil pa opazite da ljudje najraje poslušajo ?
Ljudje najbolj radi poslušajo poznano pop komercialno glasbo. Le ta je po mojem mnenju vsako leto manj kvalitetna. Danes je s pomočjo računalnika in mikrofona lahko že vsak pevec in zato imamo “poplavo” pesmi, katerih v preteklosti sploh ni bilo mogoče ustvariti, praktično od doma.

15. Ali morate plačati za glasbo, ki jo vrtite ?
Vso glasbo, katero javno predvajam, kupim in s tem spoštujem avtorske pravice izvajalcev ter prispevam za razvoj in promocijo elektronske glasbe.

16.Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo naredili na odru ?
Umm, morda bi tukaj lahko omenil trenutek , ko sem vrtel na Color Festivalu v Bosni. Po mikrofonu sem množico nagovoril na tako imenovan »sit down« To je zelo znana stvar na festivalih, kadar vsi, brez izjem, počepnejo oziroma se usedejo na tla in v določenem trenutku pesmi, ponavadi ob dropu, vsi skočijo v zrak. Res nepozaben trenutek, kateri je viden zelo redko.

17.Ali se spomnite kakšnega zabavnega utrinka z vašega dela?
Spomnim se, da je na festivalu odpovedala varnostna služba, tako so ljudje plesali z mano na odru, bilo je zelo zabavno.

18. Kaj bi svetovali nekomu, ki želi postati dj ?
Moj nasvet bodočemu DJ-ju/DJ-ki: Predvajaj glasbo, ki ti je resnično všeč, vztrajaj in širi svojo energijo, z glasbo lahko spremeniš ter osrečiš ves svet.

19. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov ?
Vsi, kateri radi poslušate elektronsko glasbo, pritisnite “like” na moji Facebook strani in širite pozitivno energijo. Z malo sreče pa lahko zadenete brezplačno TIMO G kapo, ki jo bom podelil kmalu.

Timoteju Gradišniku se zahvaljujem, da si je vzel nekaj svojega časa in mu želim uspeh pri svojem delu še naprej.

Tia Heler, 8.a

Intervju z Natašo Bračko

Novinarji smo morali narediti intervju z intervjuvancem po želji. Jaz sem si izbrala Natašo Bračko, ki je v dveh letih naredila ogromno spremembo v svojem življenju. Imela je namreč prekomerno telesno težo, vedela je, da mora shujšati in to je tudi naredila. Kaj in kako pa je to naredila, boste zvedeli v intervjuju.

1. Zakaj si se odločila za hujšanje?

Odločitev ni bila preprosta, ampak nujna. Debelost se je že poznala na mojem zdravju, saj sem že jemala tablete za visok krvni tlak. Moj največji strah pa je bil, da s takšnim načinom življenja več ne bom dolgo živela.

2. Si že v naprej vedela kako boš to izpeljala?

Niti ne, v življenju sem se lotila že ogromno različnih diet, ampak žal vedno neuspešno. Zdaj sem o tem dolgo razmišljala, in se nekako po nasvetu moža odločila, da to izpeljem na pravi način. Zato sem si najela oziroma se odločila, da stopim pod okrilje osebnega trenerja na fitnesu in začnem od tukaj.

3. Čemu si se morala odpovedati?

Na prvem mestu sem se morala odpovedati lenobi in, ker sem se odločila shujšati zdravo, to vključuje tudi dosti gibanja. Po nasvetu mojega trenerja sem se morala odpovedati tudi hrani, ki vsebuje velike količine ogljikovih hidratov (kruh, testenine, riž, sladkarije,..), kasneje pa sem postopoma prišla na način prehranjevanja po smernicah LCHF.

4. Kaj od hrane najbolj pogrešaš?

Zdaj, po skoraj več kot dveh letih, nič. So pa na začetku bili trenutki, ko sem pogrešala kakšne tople sendviče, testenine,… Našla sem alternative temu in se z lahkoto uprla skušnjavi.

5. Se kdaj pregrešiš z hrano?

Ja, se. Pregrehe so dovoljene, dokler še jim vedno lahko rečemo pregrehe in ne navade. Grešim redko, včasih s kakšnim sladoledom, koščkom pizze, ampak nikoli se tega več ne najem, saj se kasneje ne počutim dobro.

6. Si kdaj podvomila sama vase?

Ljudje smo narejeni tako, da vedno na nek način dvomimo v svoj uspeh. Bili so dvomi, vendar sem jih premagala. Pot je bila zastavljena in nisem hotela še enkrat obupati.

7. Kdo te je na poti najbolj podpiral?

Največja podpora je bila moja družina, saj so morali sprejeti moj način življenja, saj sem večkrat na teden hodila na treninge, kuhala sem si posebej,… In tukaj so mi res bili v veliko pomoč in podporo, saj so mi veliko pomagali. Potem pa so še tukaj ljudje, ki so se uspeha veselili z mano, to so stari prijatelji in ljudje, ki sem jih na poti do uspeha spoznala. Vsi so bili moja največja podpora.

8. Je to kaj vplivalo na tvoj poklic?

Samo na ta način, da svoje delo zdaj lažje upravljam, saj je v večjem delu fizično in da iz službe več ne hodim tako utrujena.

9. Kakšen je bil tvoj cilj?

Pravzaprav sem začela brez cilja, saj se nisem želela s tem obremenjevati. Na koncu pa sem si ga le zadala, ker sem prišla do točke, ko nikoli nisem bila zadovoljna sama s sabo. Moj cilj je bil, da pridem do 60 kilogramov. In to sem dosegla po točno enem letu.

10. Se ti zdi, da si svoj cilj uspešno dosegla?

Uspešno sem dosegla cilj izgube kilogramov. Moj novi cilj pa je, da to ohranim in do zdaj mi uspeva.

11. Kakšna je bila tvoja motivacija?

Moja motivacija je bil uspeh in dobro počutje. Dejstvo, da zdaj zmorem veliko več, da so opravila lažja in da se je moje življenje obrnilo na bolje. Dobra motivacija pa so tudi ljudje, ki dvomijo v tvoj uspeh. Tudi oni so del vsake zgodbe, ki pa ti dajo še dodatno dozo moči.

12. Ko si prišla na želeno količino kilogramov, kaj je bil tvoj naslednji korak?

Te kilograme tudi obdržati. In ker sem res izgubila precej centimetrov v obsegu in ker je na meni ostalo ogromno odvečne kože, sem se odločila, da si dam to kožo operativno odstraniti.

13. Kako je operacija potekala?

To je bila precej težka operacija. Kirurg se je odločil, da bo na prvi operaciji naredil tako imenovan Bodylift. To je odstranitev odvečne kože iz hrbta, trebuha in zadnjice. Operacija je trajala približno pet ur. Odstranili pa so še dodatne tri kilograme kože. Ko bo vse zaceljeno in okrevanje končano, sledi še odstranitev kože iz stegen.

14. Kako dolgo boš okrevala?

Pravzaprav ne vem. V službo se lahko vrnem nekje čez mesec do dva. S treningi pa lahko začnem, ko bo kirurg to dovolil. Upam, da čimprej.

15. Koliko kilogramov si imela, ko si začela in koliko jih imaš zdaj?

Na to vprašanje prej nikoli ne bi odgovorila. Zdaj pa ponosno povem, da sem začela s 104 kilogrami, zdaj pa jih imam 58, se pravi, da sem se na poti znebila 46 kilogramov.

16. Si ponosna sama nase?

Ja, zdaj končno lahko rečem, da sem.

17. S tremi besedami opiši svojo pot.

Odločitev, sprememba, uspeh.

18. Kaj bi sporočila bralcem Korakov?

Jaz vam samo želim, da bi vsi prišli do zadanega cilja in da bi v življenju vsi bili srečni.

Ema Bračko, 8. b

 

Intervju s Francem Nanijem Matjašičem

Intervjuvala sem Franca Nanija Matjašiča, zelo aktivnega in poznanega Štajerskega    nogometaša, o katerem smo že velikokrat slišali v raznih časopisih in revijah. Intervju je potekal v živo, zato sem lahko o njem izvedela še veliko več, kot sem o njem vedela do sedaj.

  1. Kaj ste si želeli postati, ko ste še sedeli v šolskih klopeh?

Nikoli nisem imel kakšne izrazite želje, ampak vedno sem taval med poklici, ki so nekako v javnosti, da delam z ljudmi, da nekaj za njih ustvarjam. To pomeni nekakšna  mešanica med igralcem, pevcem in napovedovalcem.

  1. Kakšen je vaš poklic danes?

Danes je moj poklic čisto nekaj drugega. Trenutno pa vse tiste stvari, ki sem jih delal združujem skupaj v enem poklicu. Temu se pri nas reče controlling management. V bistvu kontroliram vse tisto, kar sem včasih delal.

  1. Kaj vse ste opravljali pred tem?

Oh… greva kar po vrsti… Najprej sem bil dolgo časa trgovski potnik, bil sem novinar, urednik, televizijski producent, televizijski napovedovalec, režiser in ogromno vsega.

  1. Glede na to, da ste zelo aktiven človek, predvidevam, da ste tudi kot otrok imeli ogromno dejavnosti. S čim vse ste se ukvarjali oz. se ukvarjate še dandanes?

Moram reči, da kot otrok nisem imel toliko dejavnosti, da je bilo ravno obratno. Mogoče takrat ni bilo toliko možnosti ali pa za vse niti nisem vedel ali pa je bilo tudi to, da sem imel mlajšega brata in sem ga moral dostikrat čuvati in vse skupaj. Tako,  da je v bistvu bil takrat skoraj samo šport.

  1. Kaj pa potem v najstniških letih in kasneje?

Ja. Potem kasneje že. Po končani srednji šoli se je v bistvu v meni odprlo, da sem se lahko začel ukvarjati z ostalimi aktivnosti. Prej sem bil mogoče malo bolj zadržan, malo me je bilo vsega strah ali sram.

  1. Nogomet vas spremlja že celotno življenje. Na kaj ste pri tem športu najbolj ponosni?

V tem športu sem najbolj ponosen, da sem tako dolgo vztrajal.

  1. Pri katerem moštvu oz. ekipi igrate trenutno?

Trenutno igram v Brunšviku.

  1. Ste v preteklosti bili v isti ekipi ali ste klube menjavali?

Zelo dosti klubov sem menjal. Igral sem v 1. slovenski ligi za Železničar in Kovinar ter v 2. ligi za Pobrežje. Igral pa sem tudi izven slovenskih meja, v Titogradu, Nemčiji in v Ulm-u.

  1. Ste z igralci povezani tudi izven igrišča?

Z igralci sem zelo povezan. Nogomet je takšna stvar, da se ljudje potem združujemo zunaj izven igrišča in si tudi pri ostalih poslih odpiramo vrata.

  1. S to ekipo igrate samo s slovenskimi moštvi, ali kdaj tudi zapustite slovensko mejo?

Slovenijo velikokrat zapustimo. Trenutno igram v nogometu, kjer ni takšnega ligaškega značaja. Imamo eno Art reprezentanco Slovenije, s katero gostujemo po vsem svetu.

  1. Ker vam gre nogomet tako dobro od rok, ste se kdaj preizkusili tudi v vlogi nogometnega trenerja?

Ja, sem se tudi preizkusil. Nekaj časa sem bil trener, potem trener igralec, ter tudi selektor amaterske reprezentance.

  1. Koga pa ste trenirali?

Treniral sem nižje klube, se pravi klube v občinski ligi in pa amatersko reprezentanco.

  1. Ste v preteklosti razmišljali tudi o tem, da bi vodili svoj nogometni klub?

Včasih sem razmišljal o tem, zdaj pa vodim z ostalimi svoj nogometni klub. Vodimo ženski nogometni klub in skrbimo za razvoj deklet.

  1. Kako ste se zato odločili?

To je prišlo čisto slučajno. Okoli mene je bila takšna ekipa, ki so imeli to idejo, željo in voljo po delu z dekleti in tako smo ideje združili in ustanovili ta nogometni klub.

  1. Ustanovili ste ženski nogometni klub. Kaj vse ste s tem klubom dosegli oz. s čim se vaše nogometašice lahko pohvalijo?                                                                              Naš nogometni klub je sicer zelo mlad. Ampak v tem času se lahko selekcija U15 pohvali, da so bile prva ekipa iz Ptuja, ki so osvojile naslov državnih prvakinj.
  1. Je težko najti punce, ki jih zanima nogomet?

Je.

Pri kateri starosti deklet je za nogomet največ zanimanja?

Starosti so zelo različne. Stvar je pač v tem, da veliko odvisno od staršev in pa od šole. Po navadi ima vsaka šola pri športu učitelja, ki mu je všeč en šport in takrat na ta šport dajejo poudarek. Zato se jih potem veliko odloči zanj.

  1. Ste v vaši nogometni karieri podrli tudi kakšen nogometni rekord?

Sem. Imam en svetovni rekord in to je, da sem najstarejši igralec vseh časov, ki je po 60. letu prišel z moštvom iz 6. v 4. ligo.

  1. Ali želite v prihodnosti postaviti še kakšen nogometni rekord ali kakšnega podreti?

To pa bo zelo odvisno od zdravja in okolja.

  1. Ali po televiziji redno spremljate nogometne tekme oz. kakšna prvenstva?

Včasih sem to spremljal dosti bolj. Danes malo manj, ker me zanimajo tudi druge stvari, ki sem jih zaradi tega zamudil. Spremljam jih, kolikor je le možno.

  1. Za katero moštvo pa navijate trenutno?

V Sloveniji navijam za Maribor, kar je logično, saj sem iz Štajerskega konca. Izven Slovenije pa sta bila dva moja kluba, ki sta mi nekako v mladosti dala največji pečat, to sta Munich Bayern in Juventus.

  1. Prej ste te nam povedali, da vas je v mladosti spremljala tudi glasba. Vas spremlja še da danes?

Ja, z glasbo sem nekako vedno bil povezan na različne načine, tako da me spremlja še danes.

  1. Kateri inštrument ste igrali in kdo vas je zato navdušil?

Moram reči, da sem imel tu eno zelo slabo izkušnjo. Moja generacija nekje izvira iz generacije Beatles-ov in takrat sem si želel igrati kitaro. Doma pa so me silili, da moram igrati harmoniko. Iz tistega razloga sem bil tako jezen, da sem vse skupaj opustil. Pravzaprav se nikoli nisem naučil dobro igrati katerikoli inštrument, ker je bila ta jeza v meni dolgo prisotna.

  1. Ste imeli tudi pevski talent?

Ja. To smo imeli.  Izkoristili smo ga kolikor smo lahko. Večinoma sem pel v dveh zelo dobrih Mariborskih zborih. V Akademskem pevskem zboru in v Moškem pevskem zboru Slava Klavora. Z Akademskim smo takrat celo dosegli mesto svetovnih prvakov.

  1. Ste kdaj igrali tudi v kakšnem bendu ali glasbeni skupini?

Ja. Imeli smo eno glasbeno skupino. To je bil en tak lep čas, ko smo se »zafrkavali«. Glasbena skupina se je imenovala Škratje. Takrat smo naredili nekaj pesmic za otroke za veliki festival v Mariboru. Skratka, luštno je bilo.

  1. Kaj ste s to skupino dosegli?

To je bilo bolj zadoščenje in za dušo, da malo izliješ tisti glasbeni košček talenta, ki si ga imel v sebi. Pač tako. Ena zelo zanimiva izkušnja.

  1. Ste napisali tudi kakšno svojo pesem ali ste samo posnemali kakšne druge avtorje? Smo napisali eno svojo pesem. Tisto kot sem že prej omenil za majhne otroke. Naslov pa je Škratova pesmica.
  1. Katera pesem vam je bila takrat najbolj všeč?

Sicer sem privrženec rocka, se pravi klasičnega rocka. Najbolj se mi je vtisnila v srce pesem Tota Cortunia.

  1. Kdo je bil takrat vaš glasbeni vzornik?

To so bili takrat Beatlesi.

  1. Se s člani glasbene skupine družite še dan danes?

Ne. Vsak je šel svojo pot. To je potem življenje prineslo.

  1. Omenili ste, da delate tudi filme in videospote. Kje so bili predvajani oz. kje vse ste jih objavili?

Ohh. Filmi in videospoti so bili objavljeni skoraj na vseh slovenskih televizijah, nekateri filmi pa tudi na festivalih v tujini.

  1. Kako, da ste se s tem sploh začeli ukvarjati?

To je bil en tisti košček mojega želje iz rane mladosti, ali igralstvo ali režiserstvo.

  1. Napisali ste tudi scenarij za dokumentarni film IZ PRAVLJICE V RESNIČNOST, o Sloveniji. O čem se je šel ta dokumentarni film in kako ste dobili idejo, da ga bi posneli?

Ideja se je pojavila, ko sva s mojim prijateljem Pidžijem videla Kralja Matjaža na Peci, takrat smo se to spomnili, da bi lahko naredili en krajši 25 minutni dokumentarni film.

  1. Kdo je v tem video sodeloval, seveda zraven vas?

V tem dokumentarnem filmu je sodeloval Milan Pečovnik Pidži in Kralj Matjaž.

  1. Upam, da bo v prihodnje vaše življenje en dolg in zanimiv film. Kaj bi želeli sporočiti bralcem našega šolskega glasila Koraki?

Želel bi sporočiti, da vas nobena ovira ne sme spraviti iz poti, če si nekaj zares zelo želite.

Hvala g. Francu Naniju Matjašiču, da si je vzel čas in z mano opravil ta intervju in z nami delil nekaj zanimivih prigod in majhnih skrivnosti iz njegovega življenja. V prihodnosti mu želim še veliko rekordov in uspešno vodenje nogometnega kluba.

 Karolina Pernek, 8. b

Intervju z Dolores Ponoš

Intervju sem opravila z znano slikarko Dolores  Ponoš, ki je navdušila svetovno zvezdnico Pink. 

1.Kdaj ste se začeli ukvarjati s slikanjem? 

Težko rečem, da je to bil nek dotičen trenutek. Od nekdaj sem rada risala in v srednji šoli, ko mi je bilo dolgčas med uram, sem velikokrat čečkala po zvezkih. Kasneje se je to sprevrglo v skoraj obsesijo in zanimanje, kako bi lahko nekaj narisala še bolje. Ni dolgo trajalo, da sem vso svojo energijo usmerila prav v slikanje in risanje ter razvoj teh veščin. 

2.Zakaj ste se odločili za poklic slikarke? 

Nekako se mi je risanje zdelo vedno kot moj »klic«. V tem sem se res počutila doma. Vse težave in vsa zmedenost odraščanja je izginila ko sem enkrat začela risati. Vedela sem, da sem v tem res dobra in da ni stvari, v katero bi raje vložila svoj čas in energijo, da bi jo izpopolnila. Vseeno je bila ta ideja, da bi postala »poklicna slikarka«, zelo slabo sprejeta. Nekako ogromno (za moje pojme krivičnih) stereotipov spremlja ta poklic. A vendarle sem vsak dan znova, ko pridem v svoj studio, vesela, da sem bila skozi življenje dovolj trmasta, da sem vztrajala pri ideji , da je slikarstvo in risanje lahko tudi poklic in ne samo hobi. 

3.Česa pri svojem poklicu ne marate? 

Najbolj ne maram strank, ki me kličejo za naročilo iz danes na jutri. Dobra slika terja svoj čas, da jo ustvariš. Večje slike mi vzamejo tudi po 2 do 3 tedna risanja. Zato sem res jezna, ko me nekdo pokliče z idejo, da bi sliko imel do jutri. Nekako se s tem razvrednoti celoten proces in ideja same slike, ki jo jaz tretiram kot nekaj večnega in ne želim, da je to nekaj na hitro skupaj spacano samo zato, da je. 

4.Kaj vas pri delu najbolj veseli? 

To, da lahko z svojim delom razveselim ljudi in da jim z svojim znanjem in talentom ustvarim nekaj, kar bodo vedno z veseljem pogledali. 

5.Koliko časa vam vzamejo portreti? 

Sama dnevno rišem portrete 4 ure. To je čas, v katerem lahko držim visoko koncentracijo in fokus na sliko. Skozi leta prakse sem ugotovila, da se pri vsem, kar je nad tem časom, začnejo pojavljati napake. Risanje portretov po naročilu išče resnično globok fokus, da lahko ujameš vsak detajl, ki posameznika naredi njega. Preostali čas pa vadim risanje ali učim v svoji likovni šoli, ki sedaj izobražuje že 2 leto.       

6.Kdo je vaš vzornik pri slikanju? 

To so prav gotovo klasični mojstri, kot sta Rembrandt, Caravaggio, Michelangelo… Sama se najraje učim in vadim prav po renesančni šoli slikanja, ki je na umetnost gledala kot na obrt, ki išče ogromno predhodnega znanja in discipline. 

7.Kaj vas poleg slikarstva še veseli? 

Zelo rada se ukvarjam z živalmi. Imam psičko Liso, ki me tudi spremlja vsak dan v studio. Rada se odpravim tudi s fantom v hribe, na kakšen koncert ali z prijatelji na pijačo. Skratka lahko rečem, da me veseli življenje samo. 

8.Kaj se vam zdi najtežja stvar pri slikanju? 

Razviti pravo mejo samokritičnosti. 

9.Kateri predmet v šoli vam je bil najbolj všeč in zakaj? 

Mislim, da je bila to zgodovina. Ta je tesno povezana z razvojem slikarstva in kot takšna mislim, da je ena najlepših in najbolj žalostnih zgodb, ki jo piše človeštvo – slike, arhitektura in kipi pa so njene ilustracije in pričanja iz tistega časa. Drug predmet, ki me je veselil je pa bila slovenščina, ampak samo del o književnosti. 

10.Kakšna je bila vaša reakcija, ko je Pink delila vašo sliko? 

Seveda sem bila zelo zelo vesela. Nekaj takega se mi zdi res poseben dosežek. Moram pa priznati, da me isto razveseli, ko mi kakšna stranka javi kakšen je bil odziv, ko so izročili sliko in kako se je nekdo razjokal od veselja. 

11.Imate kakšen nasvet za začetnike slikanja? 

Predvsem to, da naj ne bodo preveč kritični do lastnih ustvarjanj, saj je vsaka slika odraz nekega časa in znanja. Pomembno je, da si s svojim delom zadovoljen in ponosen nanj, da pa hkrati vedno iščeš izpopolnitev, da bo delo jutri še boljše. 

12.Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov? 

Ne glede na to, v kateri smeri ali panogi delaš, je v življenju najpomembnejša vizija, pa naj je le-ta še tako bizarna. Če je tvoja in je resnična ter srčna, se je drži, saj boš tako lahko dosegel nemogoče.   

Zahvaljujem se Dolores Ponoš, da si je vzela čas in odgovorila na nekaj vprašanj. Želim ji, da še naprej ustvarja neverjetne portrete.

Valentina Stevanovič, 8. a

Intervju z Evo Centrih

Intervjuvala sem poklicno novinarko Evo Centrih,ki ima tudi svoj youtube kanal Evina lepotilnica na katerem objavlja vodnike za ličenje,vloge,modne nasvete,…

1.Kakšni so vaši spomini na šolske dni?
Moji spomini so zelo lepi. Bila sem pridna učenka in sem se vsako leto, po glavnih počitnicah, potiho veselila šole. Prijatelji, odmori, ekskurzije … so tiste stvari, ki so pestrili naporne šolske dni. Zdi se mi pomembno, da v vsaki stvari, ki jo v življenju počnemo, najdemo nekaj pozitivnega.

2.Kakšna učenka ste bili? Ste imeli lepe ocene?
V osnovni šoli sem bila res pridna. Moje ocene so bile večinoma štirke in petke. Zelo rada sem se udeleževala tudi različnih tekmovanj, kjer sem dobila kar nekaj priznanj (1. mesto na literarnem natečaju Vsak je lahko begunec, pa razni literarni natečaji, spominsko priznanje za zvestobo knjigi in bralni znački itd). Ker sem od nekdaj rada nastopala, sem vedno vodila različne šolske predstave, kjer sem bila v vlogi voditeljice in nastopajoče 😊.

3.Kateri predmet je bil vaš najljubši in katerega niste marali?
Moj najljubši predmet v osnovni šoli je bila zgodovina, kasneje v gimnaziji pa psihologija. Nikoli nisem marala matematike.

4.Kateri je vaš najlepši spomin na šolske dni?
Lepih spominov je kar nekaj, bi težko izpostavila samo enega. Med lepšimi pa mogoče, ko sem zmagala na pevskem in plesnem tekmovanju Korajža velja (med drugim sem imela sanje, da bom pevka) ali pa prvi poljub z mojim prvim fantom 😊.

5.Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Novinarka in TV voditeljica.

6.Imate YouTube kanal Evina lepotilnica. Zakaj ste se odločili za to?
Pri dvajsetih letih sem dobila prvo službo na televiziji in pred vsako oddajo sem šla v masko oziroma se naličiti k vizažistki. Ko sem videla koliko ličil ima, me je vse skupaj prav fasciniralo in prevzelo. To je bil moj najljubši čas v službi. Z vsako plačo sem potem počasi bogatila svojo kolekcijo make-upa in na eni točki sem začutila veliko željo po tem, da bi ocene nakupov (slabe in dobre) delila tudi s podobno mislečimi puncami.

7.Kako ste se počutili, ko ste objavili svoj prvi YouTube-ov video?
Ful ful sem bila nervozna. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kakšen bo prvi odziv. 😊

8.Znano je, da imate partnerja, s katerim oba zelo rada pojeta. Na svojem YouTube kanalu ste objavili »cover« Oba. Zakaj sta se odločila ravno za to pesem?
Cover za pesem Oba je nastal zelo spontano. S fantom sva se vrača iz kina in na radiu se je zavrtela pesem, ki sva jo oba poznala že od prej… Seveda sva se na ves glas razpela :D. Nato pa, se niti ne spomnim, a je fant ali jaz predlagal, kaj če bi se šla v studio posnet. In sva se …😊

9.Kako se počutite ob branju žaljivih komentarjev in kako se soočate z njimi?
Nikoli mi ni prijetno, ko preberem kakšen žaljiv komentar. Malo trde kože sem sicer že dobila in me brezpredmetni ter nesmiselni komentarji ne prizadanejo kot včasih. Drugo je, če nekdo zapiše neko konstruktivno kritiko, ki ji vedno z veseljem prisluhnem.

10.Kateri je vaš najljubši film in zakaj ravno ta?
Sem velika ljubiteljica dobrih filmov, sploh kakšnih trilerjev, kjer je akcija in nikoli neveš kaj se bo zgodilo. Najljubši pa mi je španski film The hidden face. Španci imajo res nore ideje.

11.Katero glasbo najraje poslušate in zakaj?
Morda bo marsikoga presenetilo, ampak so mi zelo všeč balade. Balkanske, slovenske, angleške …. Pri glasbi si ne postavljam mej. Če je dober narodno-zabavni komad, bom zaplesala tudi na Ti moja rožica 😊..

12.Kakšni so vaši cilji za prihodnost?
Se profesionalno ukvarjati z vloganjem in ustvariti nekaj mojega (v povezavi z Evino lepotilnico). Morda kakšen svoj produkt, makeup … 😊

14.Kaj bi želeli sporočiti bralcem intervjuja?
Prav je in lepo je, če imaš v življenju sanje. Nekaj h čemur strmiš, nekaj kar te motivira in žene naprej. A samo sanje niso dovolj. Za svoje želje je potrebno garati in predvsem vztrajati.

Eva Centrih, dipl. nov.

                                                                                           Zara Šauperl,7.a

Intervju z učiteljico Biserko Gavez

Učiteljica Biserka je učiteljica fizike na Osnovni šoli Duplek. 

Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Vas poučevanje veseli?

Za poklic učiteljice sem se odločila zato, ker ko sem hodila v osnovno šolo, se mi nekateri postopki takratnih učiteljev niso zdeli v redu in sem želela jaz to spremeniti na nek način. Zato sem se odločila, da bom učiteljica, da bom za otroke do nekih stvari bolje postopala. Ja, poučevanje me veseli.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Preden sem se odločila, da grem na gimnazijo, sem oklevala, da bi bila veterinarka. Ampak, ker je takrat študij veterinarstva bil še v Ljubljani in se mi je zdelo predaleč, sem se zato odločila, da grem v gimnazijo, kasneje pa na faks za učiteljico.

Ste prej poučevali že na kateri drugi šoli?

Ja, na nek način sem poučevala oziroma sem bila kot neki drugi učitelj v razredu, in sicer na OŠ dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, eno leto. Medtem pa sem bila še inštruktorica in varuška.

Kateri razred imate najraje?

Vsi štirje razredi, ki jih poučujem fiziko, torej oba osma in oba deveta razreda, so mi pri srcu, ker so to moji edini razredi, ki jih trenutno poučujem.

Kaj vam je pri delu na šoli všeč in kaj ne?

Všeč mi je to, da prenašam znanje učencem, da jim poskušam določene stvari olajšati, da jim povem kake bližnjice, ni pa mi všeč papirologija, ki jo moraš voditi zraven vsega tega poučevanja in vsega, kar je še za tistim, ko si v razredu.

Kaj vam je všeč pri učencih?

Všeč mi je to, da so direktni in da so odkriti.

Katero snov učite najraje?

Najraje učim gibanje in svetlobo.

Kako vam je všeč na tej šoli?

Zelo prijetno, majhni smo in povezani. Všeč mi je.

Kako dolgo že poučujete?

Na tej šoli že malo več kot mesec dni, drugače pa vsega skupaj že skoraj dve leti.

Kakšne ocene ste imeli pri fiziki in geografiji v osnovni šoli?

Pri fiziki sem imela štirice, vedno sem imela težavo pri testu, ker mi je vedno zmanjkalo nekaj točk za petico. Tudi pri geografiji sem imela štirice in petice. 

Kdo je vaš vzornik?

Nimam točno določenega vzornika. So ljudje, pri katerih so mi določene veščine, spretnosti in karakterji všeč in si od vsakega želim nekaj pridobiti.

Zakaj ravno fizika in geografija? Ste se že v osnovni šoli zanimali zanju? 

Res je, da mi je fizika že v osnovni šoli šla, tudi geografija. Zakaj ravno ti dve, ne vem, v srednji šoli sta mi šli vedno bolje in nekako sem prišla na idejo, da pri teh dveh predmetih ne bo potrebna uporaba tujega jezika. Zato sem se odločila za ta dva predmeta.

Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole?

Veliko je dobrih, so pa tudi nekateri slabi. Je pa tako, da dobre raje pomnimo kot slabe.

Ste imeli kaj dvomov, ko ste prišli na našo šolo? Vas je bilo strah, da ne boste sprejeti?

Dvom in strah vedno obstajata, to je dejstvo. Enostavno nisem hotela o tem razmišljati, ker sem si zelo želela službo in pač nisem razmišljala, da ne bi bila sprejeta.

Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil odkar poučujete?

Mogoče ta, ko sem se naučila kako se zamrzne projektor. (smeh)

Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Cilje si sproti postavljam, največji cilj pa je, da sem uspešna pri svojem delu in da lahko pomagam vsakemu učencu.

Učiteljici Biserki se lepo zahvaljujem, da je z mano delila majhne skrivnosti njenega življenja.

                                                                                   Erik Žižek, 9.b

Intervju s Cirilom Komotarjem

Opravil sem intervju s Cirilom Komotarjem, ki je znan kot avtomobilski novinar, fotograf in vloger. 

1. Kdaj ste prvič peljali avto?

Avto sem prvič peljal pri petnajstih. Na makadamu, daleč stran od drugih prometnih udeležencev. In seveda pod nadzorstvom očeta Cirila.

2. Katera znamka vam je najbolj všeč?

Ne morem izpostaviti samo ene. Bolj kot posamezne znamke, cenim dobre avtomobile. Ne glede, od kod prihajajo.

3. Ko ste bili v osnovni šoli, kaj ste si mislili, da boste po poklicu?

V osnovni šoli še nisem imel izdelanega mnenja o tem, kaj želim postati in kaj početi.

4. Kaj vam pomeni vaše delo?

Moje delo mi pomeni moj hobi. Pomeni pa tudi veliko odgovornost in obvezo.

5. Kdaj ste se začeli zanimati za avtomobile?

Avtomobili so mi bili položeni v zibelko. Z očetove strani, seveda. Navdušenec sem odkar pomnim.

6. Kaj vam pomenijo avtomobili?

Avtomobili mi pomenijo hobi in poklic. V njih in vsem, kar utegnejo ponuditi, neizmerno uživam.

7. Kaj si mislite o tem, da v Ameriki lahko vozijo avtomobile šestnajstletniki?

Šestnajst let je več kot dovolj za upravljanje avtomobila. A le ob primernem nadzoru in mentorstvu.

8. Kateri dogodek iz osnovne šole vam je najbolj ostal v spominu?

Hmm, prijateljske vezi, ki so se spletle takrat spletle, še danes držijo. Druženje s prijatelji, torej.

9. Kakšne ocene ste imeli?

Bil sem prav dober učenec.

10. Kakšno je vaše mnenje o šoli zdaj v primerjavi z otroštvom?

Šola je neverjeten dar. Je pa res, da bi morali biti šolski sistem optimiziran in prilagojen času, v katerem živimo. Koliko predmetov se recimo posveča varčevanju denarja? In pripravi na resnične, ne le teoretične življenjske preklope.

Cirilu se zahvaljujem ker si je vzel čas za ta intervju.

David Ferčec, 9.a