All posts by Zara Šauperl

Anketa: Samozavest

V sedmih razredih naše šole sem opravila anketo o samozavesti. Vprašanje je bilo, kdaj se počutijo najbolj samozavestni in kdaj najbolj dvomijo v sebe.

Aneja: Najbolj samozavestno se počutim, ko igram na harmoniko najbolj pa dvomim v sebe, ko gre za oceno.

Ema: Najbolj dvomim v sebe pri matematiki. Najbolj samozavestno pa se počutim, ko plešem.

Lan: Samozavestno se počutim, ko sem na veselici in igram na harmoniko, dvomim pa v sebe, ko mi nič ne gre.

Sara: Samozavestno se počutim pri stvareh, ob katerih vem, da jih lahko počnem sama. Najbolj v sebe dvomim v stvareh in trenutkih, ki se jih bojim.

Julija: Najbolj dvomim v sebe pred testom in spraševanjem, najbolj samozavestno pa, ko staršem govorim nazaj.

Gal: Najbolj samozavesten sem, ko imam nogometno tekmo, najbolj pa dvomim v sebe, ko pišemo test.

Alina: Najbolj samozavestna sem, ko pišem test, za katerega vem, da znam. Najbolj pa dvomim v sebe, ko vem, da sem naredila nekaj narobe in moram to povedat.

Maša: Najbolj samozavestna sem, ko se v družbi ljudi, ki jih imam rada in jim zaupam. Najbolj dvomim v sebe, ko sem pod stresom.

Žan: Najbolj samozavesten sem, ko mislim, da mi nekaj ne bo šlo, najbolj samozavesten pa, ko vem, da mi bo nekaj šlo.

Monika: Samozavestna sem, ko grem na tekmovanja ali pišem teste. Najbolj dvomim v sebe takrat, ko nečesa ne znam.

Sama sem najbolj samozavestna, ko dobim dobro oceno, ko sem vesela, ko poslušam glasbo. Najbolj pa dvomim v sebe, ko delam nekaj, pri čemer nisem dobra.

Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali v anketi.

Zara Šauperl, 7.a

Moje leto

Moje šolsko leto 2018/19 je prineslo veliko dobrih in tudi slabih dogodkov. Po mojem mnenju je bilo leto nekaj posebnega in polno nepozabnih pripetljajev.

Na primer, ko smo imeli uro zgodovine in je bil Lan pred tablo. Učiteljica ga je vprašala, kdo je izumil papir in Lan je odgovoril: “Primož Trubar.” Ali pa takrat, ko je Sara rekla, da je v Sibiriji vroče …  Še veliko takšnih dogodkov se je zgodilo, ampak vas ne bi rada dolgočasila s tem. Leto je prineslo tudi nekaj slabih dogodkov, kot takrat, ko je Julijo zbil avto in smo vsi jokali, naslednjo uro pa smo pisali angleški test, pa takrat, ko je naša razredničarka odšla v porodniško in smo dobili nadomestno učiteljica (saj tudi ona je kar super).

Vmes smo odšli tudi v šolo v naravi, kjer je bilo tudi super. Z Alino sva pisali dnevnike, ki si jih lahko preberete, če vas zanima več. Tudi tam je bilo veliko smešnih dogodkov. Na primer, ko je želela Julija izklopiti luč in je padla, ali pa ko je Jan vprašal Mašo, če bi bila par.

Med tem šolskim letom sem se naučila, da če dobiš trojko, ni konec sveta in če pozabiš besedilo na prireditvi, se nihčene bo norčeval iz tebe.

Vsem želim lepe počitnice in še zadnjih nekaj tednov pouka.

Zara Šauperl, 7.a

Obiskali smo TŠC, Pulko ventile in avtomehanični delavnici

V torek, 21. maja 2019, smo se zjutraj zbrali v šoli, da bi odšli na tehniški dan. V telovadnici nas je nagovoril gospod Aleš Pulko iz Obrtne zbornice Maribor, ki nas je napotil na poklicne srednje šole.
Naša skupina je odšla v Tehniški šolski center (TŠC), kjer so nam predstavili različne poklice v smeri strojništva, mehatronike in avto stroke. Predstavili so nam delavnice in pokazali učilnice. Videli smo veliko zanimivih stvari, npr. robotske roke in avto dele.

Nato smo odšli v tovarno Pulko ventili Ruše. Ko smo prišli, nas je že čakal gospod Aleš Pulko, ki je lastnik podjetja. Odšli smo v delovne prostore, kjer so nam pokazali oblikovanje medenine in sestavljalnico. Ventile smo lahko sestavili tudi sami. Ker smo jih dobro sestavili, smo dobili tudi »okusno« nagrado.

Nazadnje smo se odpeljali v Dupleški vrh in si ogledali še avtokleparstvo Anin. Videli smo veliko strojev za popravilo avtomobilov.

bty

Ta dan mi je bilo lepo, ker so vsi bili zelo prijazni in so nam pokazali veliko zanimivega. Verjamem, da mi bo ta tehniški dan veliko pripomogel pri moji izbiri poklica.

Tomaž Pernek, 6.a

V ponedeljek, 21.5. 2019, smo se učenci od 5. do 8. razreda odpravili na srednjo šolo TŠC Maribor. Tam so nam najprej predstavili poklice, za katere se lahko odločimo, ko končamo srednjo šolo. Nato smo se odpravili na ogled šole, kjer so nam pokazali vse delavnice in učilnice, v katerih se kaj dela. V eni popravljajo zunanjost avta, torej streho in ostale dele, v drugi motorje avtomatikov in navadnih avtov, v tretji avtomobile barvajo in polirajo, v četrti pa avtomobile dokončajo in jih pošljejo naprej.

Pokazali so nam tudi različne stroje, na primer stroj za izdelovanje 3D izdelkov in stroje za avtomobile in dvigalo za avto, ki avto dvigne in ga lahko delavci popravijo. Kasneje smo se od tam odpravili v podjetje Pulko ventili Ruše, kjer smo dobili tudi malico. Pokazali so nam, kaj tam počnejo in na koncu smo izvedli tudi manjše tekmovanje. Zmagali smo seveda vsi ter dobili lizike in čips za posladkat.

Nato nas je polovica učencev odšlo v avtomehaniko Jug, drugi pa k avtomehaniku Anin. Pri g. Jugu smo si ogledali njegovo podjetje in dobili tudi nekaj sladkega.

In tako se je naš tehniški dan končal. Minil je hitro, saj je bilo zelo zanimivo poslušati in si ogledati te posebne poklice in podjetja.

Nives Polanec, 6. b

Srečanje z Martinom Krpanom

Nekega dne sem se sprehajala po gozdu in nenadoma pred seboj zagledala Martina Krpana.

Imel je oblečeno belo srajco, modre kavbojke in rjav plašč. Obute je imel lepe črne škornje. Martin Krpan je bil zelo vesel najinega srečanja. Velja za vaškega posebneža. Povabil me je na svoj grad, ki ga je dobil v zameno od cesarja. Pondil mi je veliko skodelico vročih malin. Bile so slastne. Na kratko mi je pripovedoval vso dogodilščino z Brdavsom, cesarjem in cesarico. Sedaj se ne ukvarja več s tovorjenjem angleške soli, ampak z makom. Ker pozna vsak kotiček tega gozda, mi je pomagal nabrat čim več borovnic. Prav presrečna sem bila, koliko jurčkov sem našla po vseh teh poteh. Mračilo se je. Da ne bi starši bili v skrbeh, sem se odpravila domov. Martin Krpan se je sam ponudil, da me odpelje z njegovo kobilico domov. Takoj sem bila za to, saj ne bi zmogla sama nositi ves tovor.

Zaželela sem si, da bi bila doma na drugem koncu mesta, saj mi je bila vožnja z kobilico zelo všeč.

                                                                                                                              Aneja, 7. b

Projekt Pasavček

Naša šola že več let sodeluje v projektu Pasavček. Vsak razred naredi tabelo, na kateri označujemo ali smo bili pripeti v zadnjih nekaj dneh.

Osnovni namen projekta Pasavček je spodbujati pravilno porabo otroških varnostnih sedežev (OVS) in varnostnih pasov med vožnjo otrok in odraslih. Namen nam tudi jasno sporoča slogan projekta Red je vedno pas pripet. V okvir projekta je tudi letos predvideno opazovanje pripetosti z varnostnim pasom in pravilne uporabe otroških varnostnih sedežev v vozilu, izvedba učene delavnice za učitelje in vzgojiteljice, ki izvajajo projekt v OŠ in v vrtcih ter zaključna prireditev “Red je vedno pas pripet“. Opazovanje pripetosti pred šolami in vrtci se izvaja en dan med 29. januarjem in 7.februarjem. Ta projekt je namenjen predvsem otrokom starim od 4-12 let.

VESELI SMO, DA NAŠA ŠOLA SODELJE V TEM PROJEKTU SAJ SE NAUČIMO VELIKO NOVIH STVARI. 

Ina Bohorč, Hana Špičko, Nina Kukovec

Ocena knjige Živeti hočem

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

Šola v naravi, 5.dan

Petek, 12.4.2019

Jutro smo začeli kot vsak dan s higieno ter jutranjim sestankom. Ker je bil naš zadnji dan je bil današnji sestanek krajši. Po sestanku smo si ogledali dokumentarec o soški postrvi, ob katerem smo spoznali njeno zgodbo, kako je skoraj izumrla in kako so jo spet vrnili v reko Sočo. Po filmu smo imeli 20 minut pavze. Kasneje smo se spet vrnili v učilnico in ker nam vreme ni bilo naklonjeno smo igre imeli znotraj. Mi smo igre poimenovali kmečke, ker so se navezovale na razne spretnosti. Takoj po igrah smo bili zelo lačni, zato smo zdrveli na kosilo.

Spet smo se vrnili v svoje sobe, kjer smo spakirali svoje stvari. Zunaj nas je že čakal avtobus na katerega smo se odpravili z mislijo, da bomo kmalu videli svoje starše. Vožnja je trajala približno 4 ure in imeli smo 2 postanka. Ko smo končno prispeli pred OŠ Duplek so nas starši že čakali, mi pa smo hitro vzeli prtljago ter zdrveli proti staršem. Čeprav smo že skoraj “odrasli” se še vedno razveselimo, ko vidimo svoje starše po dolgem času.

To je bila naša avantura v Tolminu, upam da ste tudi vi uživali v branj naših podvigov in dogodivščin.

Zara Šauperl, 7.a

Šola v naravi, 3. dan

Sreda, 10.4.2019

Zjutraj smo se zbudili, pripravili na vsakodnevni jutranji sestanek ter se nanj tudi odpravili. Na sestanku so nam povedali, da se danes odpravljamo na Kozlov rob, ki ima nadmorsko višino 426m.

Po zajtrku smo si pripravili stvari, se preoblekli in se dobili na zbirni točki. Ta dan je vsako skupino čakala različna dejavnost, a-skupina se je odpravila na Kozlov rob, b-skupina pa se je v domu učila lokostrelstva in plezanja.

Naša pot se je začela, hodili smo približno 45 minut, ker smo imeli razne postaje, ob katerih sta nam vodiča razlagala pomen stvari, ki smo jih videli. Ko smo se približevali vrhu, smo se ustavili v kotanji, ki je bila zatočišče v 12. soški bitki. Na vrhu smo imeli čas za malico, nato pa smo se odpravili nazaj proti domu, v katerem smo spali. Ko smo prišli nazaj v dom, smo se preobuli, preoblekli ter se odpravili na kosilo, po katerem smo meli 1 uro prostega časa.

Popoldan so dežurni učenci spet sklicali sestanek, na katerem smo se spet razdelili v dve skupini. A skupina je imela ogled rastlinstva in živali, b skupina pa ogled Tolminskega muzeja. Naša skupina si je najprej ogledala drevo, ki je na sredini votlo in v njega se nas je lahko stisnilo kar 12. Po ogledu tega drevesa smo si ogledali živali, za katere je skrbela ena izmed učiteljic. Začeli smo s hrošči in ščurki, končali pa z ruskim hrčkom in kačami. Ko sta se obe skupini spet združili, smo odšli na večerjo ter imeli nekaj prostega časa. Ta dan smo zvečer imeli splanirane večerne igre, na katerih smo se vsi zelo zabavali, končni rezultat pa je bil izzenačen.

Po igrah smo bili vsi zelo utrujeni in željni spanca, ampak smo se morali še umiti ter poskrbeti, da smo vsi v svojih sobah ter da spimo po  22. uri.

Zara Šauperl

8. razredi razmišljajo o življenju

Življenje

Življenje je bilo podarjeno vsem, ki smo na svetu in to moramo sprejeti in spoštovati. V  življenju imamo slabe in dobre trenutke, izkušnje ter stvari, ki jih moramo sprejeti,kot nekaj pozitivnega. Vsak od nas si zasluži nekaj dobrega, in to ne vklučije denarja ampak srečo, zvestobo, ljubezen, družino, streho nad glavo ter to, da se počutiš varnega. Smisel življenja pa so tudi slabe plasti njega oz. to da nekdo umre, zboli ali podobno. Zaradi tega pa ljudje izražamo žalostna čustva (npr.jok, utrujenost).Ampak jaz menim, da življenje, ki so nam ga podarili, moramo izkoristiti in živeti na polno ter živeti enako, kot vsi drugi.

Maj Mencigar

Smisel življenja

Smisel življenja je da ga živiš do “limita” in da se ne ustaviš. Smisel življenja je tudi, da umreš. Trenutek, ko prilezeš na svet in si obsojen na smrt. Smiselno je, da uživaš  in se ne oziraš nazaj ali na kakšen avto imaš ali koliko denarja imaš, saj ko umreš, nimaš ničesar. Zato ne smeš zaradi tiste ene slabe ocene gledati na vse negativno, glej na svet pozitivno, ker enkrat, tudi zdaj ali jutri, vse izgubiš in umreš. V življenju so vzponi in padci, po padcih se moraš vedno pobrati in iz “najslabše” sitacije narediti “najboljšo”.

Tim Graber

Moj dnevnik: Šola v naravi v Tolminu, 1. dan

Ponedeljek, 8.4.2019

Nekaj minut pred sedmo smo se učenci 7. razreda zbrali pred OŠ Duplek. V avtobus smo naložili prtljago ter se odpravili proti Tolminu. Tolmin je mesto, ki leži na pomolu med rekama Sočo in Tolminko, in ima 3.367 prebivalcev.

Vožnja je trajala štiri ure in ko smo končno prispeli, nas je gospod Tomaž , vodja doma, pričakal in nam namenil nekaj besed. Kasneje je učiteljica dobila besedo in nas razdelila v sobe ter poslala na kosilo. Po kosilu smo imeli dovolj prostega časa, da smo razpakirali in si odpočili. Ob 16.00 smo se zbrali v učilnici, kjer nam je gospod Tomaž objasnil pravila doma, kako poteka dežurstvo in nam povedal urnik dejavnosti. Ker smo bili razdeljeni v dve skupini, smo imeli vsak dan različne dejavnosti. Kasneje sta v učilnico prišli še dve učiteljici, ki sta nam dali navodila za našo prvo dejavnost, ki je se imenovala “orientirajmo se”. Naša naloga je bila, da sledimo poti, ki so nam jo zadali učitelji ter sproti odgovarjamo na vprašanja, ki so bila zadana. Ko smo prispeli nazaj do doma, smo imeli čas, da se okrepčamo ter preobujemo. Nato so spet sklicali sestanek, na katerem so razglasili rezultate naših odgovorov. Po sestanku smo odšli na večerjo, ki je bila ob 18.00, nato smo imeli nekaj prostega časa. Naša večerna dejavnost je bila predavanje o ekološkem kmetovanju, kjer nam je kmet, ki je prišel, predaval o njegovem delu ter pridelkih.

Zvečer smo imeli čas za večerno higieno, zadnje pogovore, nato pa so nas napotili v sobe ter nam odvzeli mobilne telefone. Večerni mir je potekaj od 22.00 do 07.00 zjutraj.

Zara Šauperl, 7. a