Sem Maks, učenec 7.b razreda. Zelo sem se veselil dela kot novinar, odkar sem v petem razredu prebral prvi članek.
K novinarstvu sem prišel, saj zelo rad pišem zgodbe in članke. Zelo rad berem, kolesarim in plešem. Letos se mi štejejo ocene za srednjo šolo in se bom potrudil, da še zadnja tri leta ostanem odličen.
Zelo se veselim pisanja in upam, da boste še naprej brali članke.
Maks, 7.a
Dober dan, sem Elena Žugman, učenka 8.c razreda. K novinarskemu krožku sem se vpisala, ker rada berem. Sem si pa od vedno želela pisati članke in se mi je to zdela zelo dobra priložnost. Rada se družim in pogovarjam s prijatelji in tistimi, ki jih imam rada. Treniram gimnastiko in v svojem prostem času rada rišem in pletem. Imamo pa tudi psa, kateremu namenim veliko svojega časa.
Zelo sem vesela, da sem se vključila k temu krožku in komaj čakam da bom lahko objavila svoj prvi članek. Upam pa, da vam bo tako kot meni, te članke užitek brati .
Elena, 8.c
25. maja smo na gradu Vurberk imeli otvoritev kresnikove knjigobežnice. Odvijala se je okoli 11.00 ure. Je prva knjigobežnica na prostem. Pravila knjigobežnice so preprosta: PRINESI- ZAMENJAJ- VRNI- VZAMI. Namenjena je vsem ljudem, ki radi berejo. Na otvoritev so lahko prišli vsi, ki jih je knjigobežnica zanimala. Izdelal jo je Milan Iršič. Glavni za otvoritev sta bili učiteljici Marjetka Bezjak in Marina Herman. Otvoritev je potekala z govorom in na koncu s deklamacijo, ki so se jo naučile učenke 7.c razreda. Deklamacija je govorila o tem, da moramo knjige spoštovati tudi, če jih neradi beremo. Verz, ki se je najbolj dotaknil občinstva je bil: Jaz sem knjiga, ti si knjige, vsi smo knjige. Torej naj knjige čim bolj krožijo- bežijo med nami.
Lana, 8.c
Bil je mrzel decembrski večer in Tomaž se je odpravljal v posteljo. Nakar je zaslišal, da nekdo trka. Odpravi se pogledat, kdo je pred vrati. Zagledal je velikega debelega starca z belo brado in rdečo čepico.
Starček vpraša, če lahko vstopi, saj ga zelo zebe. Tomaž ga povabi v kuhinjo in mu pripravi topel čaj. Starček mu za njegovo radodarnost ponudi tri želje. Naprej si zaželi, da bi bila njegova starša zdrava do konca svojih dni. Po dolgem razmisleku si zaželi, da bi njegov brat našel ljubezen. Kar takoj izrazi svojo tretjo željo, ki je, da starček ne bi nikoli čutil lakote. V tem trenutku pa se starček spremeni v Božička in mu pove, da ga za njegovo dobroto nagradi tako, da mu ponudi mesto kot njegov pomočnik. Tomaž brez zadržkov privoli.
Od tedaj vsako leto Tomaž z Božičkom raznaša darila.
Julija in Zarja, 8.b
V današnjem času je veliko manj revščine kot včasih. Vseeno pa jo
še kje najdemo. Prav tako so se v starih časih več družili, danes pa so
večinoma vsi na telefonih. Nasilje pa se še marsikje najde.
Danes nekateri ljudje razmišljajo samo še o tem, kaj slabega bodo
rekli in naredili drugim. Pred leti so se otroci igrali zunaj, saj niso imeli
doma kaj za delati. Bili so lačni in so bili zelo veseli, če jim je kdo
ponudil hrano. Danes večinoma ni več tega, a če vidiš koga, ki je zelo
lačen, se ne smej, to ne bo nič pomagalo.
Nasilje pa je v šolah pogosto. Ljudje se manj razumejo in več kregajo. Lakota je bila včasih zelo pogosta, še posebej v nekaterih obdobjih (npr. suša, poplave).
Danes greš v trgovino in kupiš kaj želiš, včasih pa ni bilo dosti stvari,
revnejši ljudje si sploh niso mogli privoščiti stvari, ki so bolj drage.
Zato moramo biti prijazni drug do drugega in se spoštovati. Če bi se
vsi spoštovali in se poskusili razumeti, na svetu ne bi bilo toliko
sovraštva in nasilja. Tudi vojn. Vsi bi se lepše počutili v prijaznem
svetu.
Na svetu ni vse pravično razdeljeno in če želimo pomagati,
moramo pomagati zdaj. V našem razredu se vsak dan vsaj 1x skregajo
in včasih stepejo. Ob tem je meni grozno, večina pa se smeji in navija,
kot da so na tekmi in je na koncu vseeno, če se komu kaj zgodi.
Zato je bolje, da če se tudi s kom ne razumemo, se poskušamo
razumeti, pa če še to ne gre, ga pustimo pri miru. Z besedami lahko
tudi užalimo ljudi, zato moramo paziti, kaj rečemo. Torej, če želimo
živeti v normalnem svetu, poskusimo biti prijazni in živeti s srcem.
Eva Tepeh, 6. b
Še danes je veliko preveč nasilja, žalitev, groženj … To, kar se je zgodilo v Srbiji, se ne bi smelo dogajati. V našem času, ko pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, je lakota še zelo pogosta, medtem ko se posamezniki nažirajo in zapravljajo denar vsepovsod. Imamo pa zato heroje, ki donirajo in se borijo, da bi se znebili lakote in brezdomstva.
Rasizem, homofobija in seksizem so zelo resne stvari. Rasizem, diskriminacija drugih ras zaradi barve kože, je še vedno zelo grozna stvar. Drugih ne bi smeli obsojat zaradi njihove barve kože. Zelo grozna
stvar, ki jo večkrat opažam na šoli, je homofobija. Jaz sem bil večkrat prisoten, ko so se norčevali iz mojih prijateljev, zato ker podpirajo LGBTQ. Jaz menim, da je ljubezen ljubezen. Zdaj že po socialnih medijih “influencerji” postavljajo pravila v komentarjih kot so: brez žalitev, sovražnega govora, brez grdih besed itd.
Lakota in brezdomstvo sta enako resna. Nekaj časa nazaj, ko sem potoval po Franciji, sem opazil veliko brezdomcev v večjih mestih. Ob tem sem se počutil grozno, saj nisem mogel pomagati. Smilijo se mi, saj večino časa niso krivi sami.
Zdi se mi, da se iz zgodovine ne bomo naučili skoraj nič. Vojne, nasilje, seksizem se še vedno aktivno izvajajo. Upamo lahko, da se bo kaj izboljšalo.
Maks Muraus, 6. b
V petek, 3.3.2023, smo imeli športni dan za učence od 6. do 9. razreda. Z avtobusom smo se ob 7.30 odpravili na drsanje v Ledno dvorano Maribor. Ko smo prišli tja, smo si izposodili drsalke, vzeli malico za kasneje ter se obuli v drsalke in se odpravili na led. Tam smo se drsali in zabavali 1 uro in pol. Vmes smo pojedli tudi malico. Ko se je drsanje končalo, smo sezuli drsalke ter jih vrnili. Nato smo se odpravili na pohod-na Pekrsko gorco. Zaradi slabega vremena so bile na poti velike luže. Pot nam je otežilo tudi mokro gradbišče, ki je bilo res zelo blatno, posledično so tudi naši čevlji sčasoma dobili rjavi podobo. Zaradi neugodnih razmer sta nas avtobusa čakala že pod vznožjem Pekrske gorce. Odpeljala sta nas nazaj do šole, kjer so nekateri pojedli šolsko kosilo, drugi pa odšli domov.
Dan je bil zanimiv, poln dogodivščin, zabaven, poln blata in prigod.
Upava da ga bomo kmalu ponovili, vendar v boljših razmerah.
Žana, Viva 7.b
V petek pred zimskimi počitnicami sva s sošolko pripravili predstavitev o slovenskem pisatelju, esejistu, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju. V vlogi učiteljice sva nastopili kar tri šolske ure, saj sva jo predstavljali vsem trem skupinam, v katere smo razdeljeni pri pouku slovenščine. Povedala bom, kako sva se na te ure posebej pripravili in kakšni so bili občutki.
Z družino smo kakšen teden pred tem odšli tudi v spominsko oz. rojstno hišo Ivana Cankarja na Vrhniki. Tam sem izvedela ogromno podatkov in zanimivosti, ki sva jih kasneje vključili v govorni nastop. Poleg tega pa sem si tako dosti lažje predstavljala, kako skromno je živel Cankar in zakaj je to tolikokrat upodobil v svojih delih.
Nato sva s Tajo pripravili besedilo in kasneje še PowerPoint predstavitev, v katero sva poleg njegovega življenja in dela vključili tudi fotografije iz spominske hiše. Na dan predstavitve pa sem prinesla zraven tudi nekaj njegovih del, da bi sošolci vse bolje razumeli. Tudi sama sem prebrala kakšno njegovo črtico in nekaj pesmi, ter ugotovila, da je njegova dela težje razumeti. Ima pa zanimive pesmi v pesniški zbirki Erotika.
Celo raziskovanje se mi je zdelo zelo zanimivo in zabavno. Res sem uživala v tem. Všeč mi je bilo, da sem v spominski hiši izvedela še veliko drugih podatkov, ki jih na internetu verjetno ne bi. To je tudi kar pripomoglo k govornem nastopu. Uživala sem tudi, ko sva Cankarja predstavljali sošolcem, saj me to delo veseli. Želim si tudi postati učiteljica, morda celo učiteljica slovenščine. S tem projektom sem se v tem tudi malo preizkusila in videla, da me poučevanje res veseli. Z veseljem bi takšne ure še kdaj ponovila.
Zara Pušnik, 9.a
SPLOŠNA RESNICA
Splošno je res, da se rada pogovarjam …
In se ne tako težko predstavljam.
Rada sem v družbi …
In še posebej rada se z njo veselim.
Čas, ko se pogovarjam z ljudmi, hitro beži.
To me včasih skrbi …
Ampak se vseeno, ko je konec, razidemo,
in vsak na svojo stran odidemo.
Potem ko greš stran,
pa vendarle veš,
da je tvoja dobra volja zaman.
Saj veš, da te samo
eden od teh ne bo obrekoval
in se ti on edini
za hrbtom ne bo smejal.
Vedno nam vsi govorijo,
naj se z vsemi razumemo
in se za njih trudimo …
Ampak kaj ko veš,
da so ljudje lahko preveč nesramni
in za tvoja čustva – “prenemarni”.
Hana Špičko, 8. b
DOBRO NAM(A) JE SKUPAJ
Lepo nam je,
ko s prijatelji jahamo valove.
Počasi, počasi se staramo,
ko skupaj lovimo vetrove.
Prijetno mi je,
ko se spomnim,
da tudi njega imam
in svojih trenutkov z njim
nikoli nikomur ne dam.
Dobro mi je vselej,
ko sem v njegovi družbi –
ljubezen je vedno lepa,
če seveda ni slepa.
Mi bo tudi lepo,
če bova vsak dan,
vse leto v isti službi?
Ana Šohar Lorenčič, 9. a, OŠ Duplek
V petek, 17.2., in soboto, 18.2., smo učenci 9 razredov imeli informativna dneva. Vsak se je odpravil na željeno šolo in jo tako bolje spoznal.
Sama sem se v petek odpravila na Prvo gimnazijo Maribor. Prišla sem malo prej in že pred gimnazijo me je pričakala Zara. Ker je sam ravnatelj šole njen oče, je zelo dobro poznala šolo, tako da mi jo je že pred začetkom informativnih razkazala. Ob 8.55 sva se skupaj odpravili ven, da sva lahko odšli do njihove telovadnice na predstavitev, kjer sva srečali tudi kar nekaj drugih sošolcev in sošolk. Že ob 9. uri se je začela predstavitev, pri kateri je najprej zaigral šolski bend, sledil je ravnateljev govor in krajša predstavitev vseh treh programov. Po tem smo pa imeli čas, da smo prosto hodili po šoli, si jo ogledovali in bolje spoznavali. Čas je minil zelo hitro. Pred odhodom domov je mene in moje prijatelje ravnatelj povabil še v njegovo pisarno na sok, kjer smo lahko tudi kaj vprašali in se nato počasi odpravili domov. Naslednji dan pa sem se s svojo sestro ter mami odpravila še na 2. gimnazijo Maribor. Dejavnosti so potekale enako, tako da je najprej sledila predstavitev šole, ki je vključevala veliko nastopov, ravnateljev govor, intervju s športnikom,… Nato pa smo se odpravile po šoli, si ogledale »English theater« in učilnice gimnazije.
Informativni so se mi zdeli zanimivi. Tako sem spoznala dve šoli, med katerima se sama nisem mogla odločiti.
Taja Horvat Zupančič, 9.a
