Arhivi Kategorije: Na krilih domišljije

Učenci ustvarjajo pri pouku.

Jesen

Jesen je vedno lepa. Všeč mi je, ker nabiram kostanje z atijem in opazujem naravo. Slišim lahko lepo petje ptic, ki so doma v gozdu. Ko hodim, mi pod nogami šelestijo obarvani listi. Gledam, kako se v vetru zibajo drevesa in s kostanjev padajo ježice. Jesen je moj najljubši letni čas, ker imam takrat tudi rojstni dan.

Neža Lonec, 3.a

Moje počitnice

Moje počitnice so se začele doma z igranjem, gledanjem televizije in druženjem s prijatelji. Čez nekaj časa smo se odpravili na naš dopust v Egipt. Naše letalo je poletelo iz Gradca in leteli smo ponoči. Naš hotel je bil zelo velik in zelo lep. Tam sem se veliko potapljala, opazovala eksotične ribice, korale in iskala školjke. Spoznala sem tudi prijateljico Liano. Skupaj sva se vozili po toboganih in uživali v velikem otroškem vodnem parku.
Po vrnitvi iz Egipta smo čez nekaj dni odšli v Žabjo vas. Tam sem se kopala v reki Sori, ki je bila zelo mrzla. Vsak dan sem skrbela za sosedovo kozo, zvečer opazovala kresnice in obiskala sem tudi tamkajšnjo sosedo Svetlano Makarovič, ki mi je podarila zgoščenko s svojimi pravljicami.
Ko smo prišli domov, me je babica Lidija povabila na morje v Izolo. Veliko sva se kopali, igrali, iskali školjke in zvečer hodili v zabaviščni park. Imela sem se zelo lepo.
Proti koncu počitnic sva se z babico Lidijo skupaj z Zvezo prijateljev mladine odpravili na izlet v Avstrijo. Obiskali smo čokoladnico Zotter, kjer smo lahko okušali veliko vrst čokolade in spoznali, kako čokolada sploh nastane. Ta izlet mi je bil zelo všeč.
Zadnji vikend počitnic pa sem preživela v Termah 3000. Z dedkom sva se vozila po toboganih in ob večerih igrala na otroških igralih.
Tako so se moje počitnice kmalu končale.

Lana Kos, 3.A

Moje počitnice

Moje počitnice so se začele tako, da smo se najprej odpravili v Sarajevo. Sarajevo je v Bosni. Nato smo šli v Mostar. Tam sem se imela zelo lepo. In še nazadnje smo iz Mostarja odšli na morje v Drvenik pri Makarski. Tam je bilo zelo lepo. Čez dan sem preživela večinoma na morju. Našla sem morskega ježa. Ko smo prišli iz vode, smo igrali karte Uno. Največ krat sem zmagala jaz. Zadnji dan smo se peljali s trajektom, na ogled mesta Sučuraj na otoku Hvaru. Ko smo prispeli domov, sem bila doma samo nekaj dni. Potem sva s sestro Karin še odšli z babico in dedijem v terme Tuhelj. Tuheljske toplice so na Hrvaškem. Tam smo bili še 4 dni. Potem smo še odšli za 3 dni v terme Olimija. Tam so bile drče, tobogani in še veliko drugih stvari. Ko smo prišli domov, sem še doma izkoristila počitnice.

In tako so minile moje počitnice…

Nives Polanec, 3.a

Rž, rž, rž sejal je kmetič,
pa mu je vse pozobal ptič.
Kruhek hotel speči je,
a ptiček se mu smeje le.
Grr, grr, grr jezen je kmetič,
kaj bo zdaj, ko rži ni več nič.
Iz pečice kruhek bo nastal,
da bo ta za ozimnico ostal.

                                 Ajda in Lia, 5.a

Vrabec in lastovka

Ko zjutraj sončni žarki posijejo na toplo to dolino,
lastovke in vrabci že pesmi pojejo.
Nikoli ne videla in nikoli ne slišala,
se vrabec in lastovka skupaj zaletita.
Že lastovka žvrgoli in se jezi: “O ti neroda nerodasta, le kaj si naredila, da z vrabcem si me skupaj zbila”.
A vrabec čivka nazaj: “To ni neroda in ne naključje, to je usoda, da s tako lepotico sem se skupaj zbil. Seveda jaz nisem kriv.”
Nekaj časa sta se pričkala in kregala, a potem sta le spregledala, da rada se imata.
Lastovka vrabcu žvrgoli: “Kaj če gnezdo si narediva in mešančke posvojiva”.
Vrabec se je strinjal.
In tako so meseci in meseci minevali in prišla je jesen.
Lastovka vrabcu dejala je: “Oditi bom morala v daljne, tople kraje, pridem nazaj pomladi. Do takrat ne pozabi, da ljubim te”.
In takrat je odletela. Minili sta zima in pomlad, ampak lastovke ni bilo nazaj. Vrabec s svojo družino čaka še sedaj, nikoli je ni izdal, vedno tej mešani ljubezni predan je ostal.

Prava ljubezen nikoli ne umre.

Melisa Zelenik, 7.a

Jastreb in črv

Črv je živel in si pesmico je pel.
Jastreb pa je priletel in si črvička zaželel.
Rekel mu je:”Hej, črviček!”
Črviček pa:”Oj, kakšen ptiček!”
Jastreb je rekel:”Pridi v moj dom.”
Črv pa:”Okej, zelo užival bom.
Jastreb, pridi dol,
da lahko bom splezal gor.”
Jastreb pa:”Že grem,
zabava je šele potem”.
Ko pride, reče: “Zdaj te bom pojedel.”
Črv pa si misli: »Ti kar, saj se boš prenajedel.«
Pojedel je črva in rekel: “Ni mi dobro, bruhal bom.”
Črv pa: “Jaz pa zadnji se smejal bom.”
In čez nekaj časa živ prileze iz trebuha.

Če nekomu hočeš slabo, se ti to vrne.

Rene Rajh in Luka Ciringer, 7.b

Na kožuhanju

Med vikendom smo bili na kožuhanju. Tam je bilo zelo veliko ljudi. Kožuha se tako, da vstran odtrgaš vse liste iz koruznega storža ali pustiš dva, da se koruza lahko obesi. Na koncu kožuhanja sem se igrala s prijatelji Alenom, Žanom, Žano,Luno, Lio, Tajo, Neli, Saro in z muckom Tačkom. Pripravili so nam večerjo. Po večerji smo se še malo igrali. Morali smo iti domov, ker je že bilo pozno. Tega dne ne bom nikoli pozabila, ker sem se naučila kožuhati.

Tia Horvat Zupančič, 3.a

Galjotov srečen konec

Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej več ni videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo pognal k obali, kjer je galjot srečal mladeniča. Galjot je vprašal mladeniča, ali ve od kod je doma. Mladenič je vedel, da je iz bele Ljubljane, zato ga je galjot vprašal, kako gredo stvari doma. Mladenič mu je povedal, da se bo hči poročila, da bo sin postal duhovnik in da ima njegova žena že dolgo drugega moža. Galjot je bil vesel za sina in mu je podaril zlatnik. Za hčer je bil tudi vesel in ji je podaril zlat prstan. Za ženo je bil srečen, ker je nadaljevala svoje življenje in se poročila, zato ji je sporočil, da bo lahko srečna brez njega in se bo ubil. Sporočilo in darove je galjotovi družini prenesel mladenič, ki ga je srečal na obali.

Čez nekaj dni je mladenič prinesel sporočilo in darove galjotovi ženi v Ljubljano. Žena je bila srečna, ko je končno izvedela kaj se je zgodilo z njenim možem. Odprla je pismo, kjer je pisalo:

Draga Metka!
Verjetno ti je mladenič povedal, kaj se mi je zgodilo, zato se ne bom ponavljal. Leta so minila, a nisem niti za trenutek nehal misliti na tebe. Vedi, da te ljubim z vsem, kar imam in sem srečen za tebe, da si našla drugega moža in si srečna brez mene… Upam, da se tvoj mož lepo obnaša in, da si je hčer našla prijaznega fanta, ki jo bo cenil in ji bo zvest. Na sina pa sem zelo ponosen. Zraven pisma sem dal še darove, ki so moj blagoslov. Ugotovil sem, da ste brez mene lepo nadaljevali življenje in se niste oklepali preteklosti, zato se več ne bom vrnil domov. Jaz nimam več za kaj živeti in bom s svojim telesom nahranil ribe.
Večno tvoj, Peter

Žena je pismo prebrala in vlile so se ji solze. Galjota je še vedno ljubila in ga zelo pogrešala. Želela si je še zadnjič galjotu reči, da ga ljubi. Zlatnik je dala sinu, ki svojega očeta ni poznal, hčer pa je svojo zvestobo obljubila z očetovim zlatim prstanom. Minilo je kašno leto in odkar je Metkin mož Miha izvedel za galjota, je postal nesramen, nespoštljiv, nezvest, ni je več ljubil in ker otrok več ni bilo doma jo je pogosto pretepal. Metka je bila zelo nesrečna in upala, da galjot ni naredil samomora tako kot je napisal. Od Mihe se je ločila in se preselila na drug konec Ljubljane, a ker jo je zasledoval, se je preselila na obalo, kjer je začela iskati svojega Petra. Takrat si je Miha našel drugo ženo in je prenehal zasledovati Metko. Metka je v tem času poiskala mladeniča, ki ji je prinesel darove in pismo in ga vprašala, če ima kakšne novice o Petru. Mladenič ji je povedal, da je pred nekaj dnevi na obalo naplavilo galjotovo jakno s sliko svoje družine. Njegovega trupla še niso našli, zato je bila možnost, da se ni ubil ali pa, da so ga pojedle ribe. Metka je upala, da je Peter še živ in ga je iskala še naprej. Denarja ni imela, da bi najela koga, ki bi ji pomagal, zato so ji pomagali prijatelji, sin in hčera. Čez par mesecev je izvedela, da je Peter takoj za mladeničem naletel na starca, ki mu je pomagal preživeti in pozabiti na Metko. Starec mu je ponudil delo v njegovi ribarnici. Povedal mu je, da delo ni nekaj posebnega, ampak je plačilo dobro in vsi imajo radi njegove ribe, a ne more več delati odkar se je pičil na strupeni ribi in mu je roka ohromela. Galjotu se je starec zasmilil in je sklenil, da bo delal za njega. Metka se je res namučila, da je našla tega starca in njegovo ribarnico, ker je v tem času število ribarnic zelo naraslo. Ko je končno našla starčevo ribarnico, je izvedela, da je starec umrl. Ribarnica je bila zaprta. Nato je slučajno šla mimo nove ribarnice, ki je bila posvečena temu starcu in si je mislila, da jo je odprl kakšen starčev sorodnik, ampak jo je odprl Peter. V to ribarnico je šla po svoje kosilo in tam srečala svojo ljubezen življenja.

Peter je bil presrečen, da jo je videl in tako sta se ponovno poročila. Ribarnico sta vodila skupaj v spomin na starca, ki je pomagal Petru, da se ni ubil in da je zdaj spet srečen z njegovo Metko. Nato sta srečno živela do konca svojih dni.

Eva Zelnik, 8.a

Moje počitnice

Moje poletne počitnice sem preživela tako, da smo kampirali v kampu Menina in kampu Šobec.

V kampu Menina smo bili tri dni. Imeli smo lepo sončno vreme. Obiskali smo slap Savica v Logarski dolini. Najbolj všeč mi je bilo, ko sva se z mamo spustili po firefox-u v adrenalinskem parku.
Kamp Šobec je zelo velik in lep. V njem je bilo zelo veliko Nizozemcev in drugih tujcev. Sicer nismo imeli največje sreče, ker je skoraj cel teden deževalo. Bilo je zelo mrzlo. Zadnji dan smo spali pri 9 stopinjah. Zelo blizu nas je bilo jezero, v katerem smo se kopali. Voda je imela 17 stopinj. Vsak večer se je v kampu nekaj dogajalo. Najbolj mi je bila všeč cirkuška predstava z ognjem. En dan smo si ob ognju pekli koruzo. Obiskali smo tudi Bled.

Počitnice sem zaključila z obiskom Istralandije na Hrvaškem skupaj z mamo, očetom in sestricama. Cel dan smo se vozili po toboganih. Z očetom sva preizkusila čisto vse tobogane. Zvečer smo obiskali še mesto Novigrad.

Preživela sem čudovite počitnice, ki so prehitro minile.

Anja Staroverški, 7.a