V ponedeljek, 2. oktobra, sem se že tretje leto odpravila na Bralni maraton. Letos se je odvijal že 21. Bralni maraton za obeležitev začetka sezone Prežihove bralne značke. Skupaj s šolsko knjižničarko in prijateljico Evo iz sedmega razreda smo se že hitro zjutraj odpravile na Trg svobode v Maribor.

Vsako leto se trudim, da so moje pesmi seriozne in estetske, ne glede na temo, ki nam je podana. Letos se zato nisem preveč presenečala, ko sem bila po vseh treh letih spet zadnja nastopajoča. Naša tema je bila Radovednost. Voditeljica Urša si me je v teh letih že zapomnila in se seveda malo pošalila s tem, da sem spet zadnja. Zaradi mojih triletnih izkušenj sem podala tudi prispevek za radio Maribor in z Evo sva jim recitirali najini avtorski pesmi. Pred nastopanjem nikoli nimam treme, ampak ko je pred tabo veliko drugih mladih nadobudnih pesnikov, si že malo na trnih, kdaj boš prišel na vrsto. Ker sem zelo zgovorna, na oder nisem samo prišla in recitirala pesmi. Z mojo dobro voljo sem z veseljem odgovarjala na vprašanja Urše in ko mi je svetovala, da bi morala moje avtorske pesmi začeti objavljati, se je to kar prileglo mojim ušesom. Zelo me je ganilo, da ljudje v meni vidijo potencial za poeta. Očarljivo, ja, da nisem bila edina, ki se ji poezija in literatura zdi zelo pomembna. Sama pravim: »Pesmi so zato, da se poiščeš v njihovih očarljivih rimah in da nam odprejo druga vrata našega vidika v svet.« Bilo mi je kar v čast, ko sem slišala njene besede.

Jaz pa seveda nisem preprosta oseba in sem mojemu nastopu morala dodati še piko na i. Ko sem se predstavila, sem hotela, da si me res zapomnijo. Da bi prišla do svojega cilja, sem jih zato opomnila, da če si me že ne bodo zapomnili po mojih pesmih in vrstnem redu nastopa, naj si me vsaj po tem, da sem zdaj že drugo leto tu s črno čepico na glavi. Njihov smeh je bil glasba za moja ušesa. Vedno je prikupno videti, da te ljudje poslušajo in jim je prijetno v tvoji družbi.

Besedo nam je namenila tudi predsednica Prežihove bralne značke v Mariboru in z nami spregovorila nekaj spodbudnih besed.

Po krasno opravljenih nastopih sva se z Evo še malo sprehajali po Mariboru, potem pa naju je knjižničarka peljala na sladoled. Ob sladoledu smo še poklepetale o nekaj zanimivih temah, a je počasi bil že čas, da se odpravimo nazaj proti šoli.

Bralni maratoni so vsako leto zelo zanimivi in čisto vsako leto se zgodi nekaj novega. Ni mi vseeno, da je to bil moj zadnji, saj bi lahko z veseljem v mojem telesu šla na njih vsako leto. Boli pa me, da ni veliko starejših pesnikov. Po mojih domnevah je starejše vedno bolj sram izražati svoja čustva in mišljenja.

Hana, 9.b