Zaključna ekskurzija devetošolcev

V petek, 14. oktobra 2016, smo se učenci 9. a in b razreda odpravili na izlet na Primorsko.
Skupaj z razrednikoma smo se zjutraj odpeljali proti našemu cilju, ki je bil v Ljubljani. Po prihodu v Ljubljano smo se srečali z našo vodičko Niko, ki nas je popeljala na karting. Vozili smo se v skupinah po štiri in s tem izgubili več časa, kot smo pričakovali, ampak je bilo nepozabno in med nami se je nabralo kar nekaj navdušencev, ki bi z veseljem še enkrat poskusili. V vožnji je bil najboljši učitelj Primož in nas vse premagal.
20161014_103646Po zabavnem kartingu smo bili namenjeni nadaljevati našo pot na Primorsko, kjer bi se preizkusili v paintballu. Na žalost pa so nam sporočili, da je proga mokra in smo morali spremeniti naše načrte. Vodička se je res potrudila, ko je preurejala potek dneva in dodala še bowling. Najprej pa smo lahko dve uri uživali v kopanju v aquaparku Žusterna. Po kopanju pa smo se odpravili na bowling, kjer smo si lahko naročili tudi pice. Ena ura je hitro minila in čas je bil, da se odpravimo nazaj v Ljubljano. Tam pa smo se ustavili tudi v Koloseju, kjer smo si pogledali film Genialci. Ob filmu smo zelo uživali in priporočamo vam, da si ga ogledate, če se želite pošteno nasmejati. Po končanem filmu smo se vrnili domov z veliko nepozabnimi spomini.
gnlcIzlet je bil zanimiv in zabaven, hkrati pa smo zelo veseli, da nam žalostno vreme ni pokvarilo našega dneva.

Eva Zelnik, 9. a

Strokovna ekskurzija v Maribor

V petek, 7.10.2016, smo se učenci 6.a razreda ob 7.30 zbrali v jedilnici. Šli smo na strokovno ekskurzijo v Maribor.

Medtem ko smo se peljali do Maribora, smo skozi okna videli polja, hiše, nasip in krožišča ter še kaj. Ko smo prispeli, smo najprej odšli v Muzej Narodne osvoboditve Maribor.

Rezultat iskanja slik za narodni muzej osvoboditve maribor   

V muzeju nam je vodič najprej razložil, kaj so materialni in nematerialni viri. Po razlagi smo se skupaj z učiteljema in vodičem odpravili v prvo nadstropje, kjer smo odšli v dvorano. V dvorani so bili stoli v starinski preobleki, stara glasbila in projektor. Ko smo se vsi posedli, nam je vodič povedal, kaj je to dediščina in s kakšnim namenom smo danes prišli v muzej. Pokazal nam je tudi stara glasbila. Učitelj Primož Kramberger nam je zaigral tudi na stari klavir. Vodič pa nam je pokazal tudi, kako se igra na žlice in flavto. Pokazal nam je še kontrabas. Po končanem predavanju smo dobili liste, katere smo morali izpolniti po ogledu priložnostne razstave. Razstava je vsebovala starinske predmete, med njimi: top, telefon, spričevala, diplome, smuči, … Med razstavo nam je vodič povedal tudi, kako so bili otroci oblečeni v starih časih, kako so telovadili oz. kje so telovadili, kdo je bil slovensk gimnastičar…. Fante je najbolj zanimal top, dekleta pa bolj spričevala in starinski predmeti. Po ogledu razstave smo rešili tudi učne liste, ki smo jih dobili pred ogledom. Nato smo odšli v pritličje na delavnico. Tam smo izdelovali troblje. Za izdelavo smo potrebovali le tulec, balon in voščenke ter čisto malo lepilnega traku. Troble se izdelajo tako, da tulec najprej okrasimo z voščenkami (tulec si okrasimo po lastni izbiri). Ko z voščenkami pobarvamo tulec, odrežemo zgornji del balona  in ga namestimo na eno stran tulca. Balon zalepimo z lepilnim trakom in troblja je zaključena. Zdaj pa je treba iz nje dobiti le še zvok. Zvok dobimo tako, da pihnemo v balon.

Pred muzejem smo si privoščili malico in odšli do Frančiškanske cerkve.

        

V njej so nam pokazali cerkvene orgle. Orgle so bile velike za pol malega stanovanja, v njih je bilo več kot osemsto piščali. Učitelj Primož Kramberger nam je zaigral dve pesmi, potem nam je  razložil, kako se igra na orgle.

Po odhodu iz Frančiškanske cerkve, smo odšli čez Trg Leona Štuklja, skozi mesto vse do Slomškovega trga. Na Slomškovem trgu smo si ogledali gledališče in drevo, ki je staro več kot sto let. Če imaš od list drevesa Ginko v denarnici, to pomeni, da boš imel veliko denarja.

 

Na Slomškovem trgu smo odšli tudi v Stolnico. V Stolnici smo si ogledali porisana stekla ter oltar. Pred njo smo si pogledali kip škofa Antona Martina Slomška. Pri odhodu s Slomškovega trga smo si pogledali še stavbi Pošte Slovenije in Zavoda za varstvo kultulne dediščine. Med pohodom do Glavnega trga smo odšli mimo Mariborske knjižnice in si ogledali še kužno znamenje.

Medtem ko smo hodili do avtobusa, smo se zelo zabavali. Ko pa je prišel avtobus in smo odšli na nanj, sta učitelja z dvema učenkama čakala še Tijino in Larino babico. Ker pa smo povzročili zaporo, smo se samo otroci z voznikom avtobusa odpeljali do križišča in potem obrnili. K sreči smo nato na avtobus pobrali tudi učitelja in učiteljico.

Med vožnjo do Dupleka smo počivali, saj smo bili utrujeni. V zgornjem Dupleku smo začeli izstopati po postajah. Vožnja je zelo hitro minila in kmalu smo bili že pri Osnovni šoli Duplek.

Ta ekskurija je bila najboljša, zato smo se dobro razpoloženi vračali domov.

Karolina Pernek, 6. a

Športni dan

V sredo, 5.10.2016, smo imeli športni dan. Učenci od 6. do 9. razreda smo se zbrali pred šolo ob 7:30 in počakali svojega razrednika. Potem smo učenci 6. in 7. razredov odšli v telovadnico, kjer nas je čakal zanimiv poligon. Sestavljen je bil iz različnih ovir za preskakovanje in plezanje. Učenci 8. in 9. razredov pa so odšli na pohod. Okrog desete ure smo se zamenjali in smo se mi odpravili na pohod čez Dupleški vrh. Na koncu Dupleškega vrha smo se ustavili in pomalicali. Ko smo prišli v šolo, smo šli na kosilo in počakali na druge dejavnosti.

Lara Klemenčič in Ema Bračko, 6.a

Petelin

Pred davnimi časi je v stari bajtici sredi gozda živel siromak s svojima otrokoma in petelinom.

Siromak je komaj preživljal družino. Sinova sta imela zelo rada petelina. Siromak ga je želel prodati, a mu tega sinova nista dovolila. Čez 100 dni je siromak izgubil službo, saj mu je pobegnila ovca. Siromaku ni preostalo drugega, kot da proda petelina. Že naslednji dan se je s petelinom odpravil na tržnico. Otroka sta se poslovil od petelina in ga zadnjič objela. Po obrazu so jima lile solze žalosti. Kapljale so na star predpražnik, da je bil že čisto moker. Ko je siromak odšel, sta skrivaj odhitela za njim. Videla sta, komu je siromak prodal petelina.

Naslednje jutro, tik pred zoro, sta se oblekla v razcapane cunje in odhitela k ljudem, ki so kupili petelina. Živeli so v razkošni hiši, takšni z velikimi, srebrnimi polkni in lesenimi vrati z zvezdicami. Bil je čudovita. Otroka si v življenju nista predstavljala kaj tako razkošnega. Saj je bilo vse, kar so imeli s siromakom, bajtica, petelin in ljubezen, ki ju je gnala naprej vsa ta leta. Potrkala sta. Čakala sta in čakala, a ni bilo odziva. Še enkrat sta potrkala, tokrat močneje. Odprla jima je obilna ženska in verjetno njen mož. Oba sta bila zelo naličena in urejena. Otroka nista mogla niti črhniti ali zapreti ust, saj sta bila zelo začudena. Ženska ju je povabila naprej, mož pa je le nekaj zamomljal. Otroka sta vstopila in se čudila lepoti. Videla sta prelepe slike, oblačila, stene in luči, a nikjer petelina. Ko sta se poslovila in odvihrala skozi vrata, sta v uti, ki je sicer namenjena psom, zagledala petelina in skočila k njemu ter ga z vso ljubeznijo močno objela. Petelin jima je razložil, da ne more pobegniti, saj je priklenjen na verigo. Povedal pa jima je, kako ga bosta lahko rešila. Ukazal jima je, naj gresta domov in si poiščeta vsak svojo svečo. Svečo nato prižgeta tako, da se bo zasvetil majhen plamen. Prižgani sveči pa naj vržeta v veliko zeleno posodo. Ko se bosta sveči stopili, bo nastala bleščečo modra tekočina, to je vosek. S posodo naj nato kakor hitro moreta stečeta k ogledalu in ga polijeta z voskom. Če bosta prepočasna, se bo vosek strdil že v posodi. Še zadnjič so se objeli in si poslovno segli v roke.

Medtem ko sta bila otroka pri petelinu, se je siromak že zdramil, saj sta otroka pozabila na čas. Siromak je bil obupan. Mislil je, da sta v gozdu, zato ju je šel iskat. Otroka sta ravno takrat, ko je siromak zavil v gozd, odprla hišna vrata. Poiskala sta dve sveči in ju prižgala. Na sveči se je res zasvetil plamen. Sveči sta vrgla v posodo, a ne v veliko, zeleno temveč v rdečo. V posodi sta zagledala vosek, hitro sta stekla k ogledalu in ga polila z voskom. Upajoče sta gledala ogledalo, a nič se ni zgodilo. Potrta sta se sesedla pred ogledalom. V očeh so se jima začele nabirati goste, grenke solze. Siromak ju je iskal v gozdu in v mestu, a ju ni našel. Obupal je! V upanju, da ljudje, katerim je prodal petelina, niso nikamor odšli in petelinu niso naredili nič slabega, se je odvlekel k razkošni hiši. Vljudno je potrkal, odprla sta mu vrata. Siromak jima je vse razložil in kupil prodanega petelina za vrečo korenja. Petelin je bil vesel, da je spet s siromakom. Ko sta prišla domov sta zagledala otroka v posteljah, pokrita sta bila, a ju je zeblo, to se je videlo, čeprav sta spala. Siromak ju je pokril s svojim plaščem. Zjutraj ju je zbudil in jima pokazal petelina.  Vsi skupaj so se objeli.

Tako so živeli do konca svojih in še danes živijo v bajtici sredi gozda, če že niso umrli.

Mia Miholič, 6. a

Janez Trdina: Vila (obnova s spremenjenim koncem)

Nekoč na Gorjancih so prebivale vile. Bile so mlade, prelepe deklice, ki se niso smele zaljubiti. Človeške družbe so se bale in izogibale, ampak so rade pomagale ljudem. Svetovale so jim, kdaj je treba saditi in tudi zdraviti so znale. Če pa jih je kdo zelo ujezil, so ga lahko tudi ustrelile, da je hitro umrl. Pod zemljo so imele velike zaloge zlata, srebra in biserja. Skrbno so jih čuvale in nobeden jih ni smel odnesti, razen nedolžne mladine. Kmeti so se jih bali, ampak ubogali, saj so jim znale zelo dobro svetovati. Zelo rade so imele junake, ki so se borili proti Turkom. Vse se je pa končalo, ko so se kristjani začeli boriti med seboj. Tako se se odselile, le ena vila je ostala, da bi čuvala zaklad.

Medtem pa je med Uskoki živel Petrovič. Vedno je premagal besnega Turka. Vila se je v Petroviča zaljubila. Ko je hodila mimo hrama, jo je Petrovič povabil v hram. Pogovarjala sta se o marskikateri reči. Petroviča je vila zelo zanimala, zato jo je začel spraševati, kdo je in od kod je, a vila mu je odgovorila, da je vseeno. Pogovarjala ste se in oba čutila ljubezen drug do drugega.

Nekega dne pa je v deželo spet prišel Turek. Petrovič je pobil veliko nevernikov in Turke, vendar utrpel hude rane. Na pol mrtvega so ga prinesli domov. Vila je tako hodila ljubimca zdravit, medtem ko je spal. Lahko bi ga ozdravila v treh dneh, vendar ni želela. Rada ga je brez priče gledala, božala in zdravila. Tako je preteklo več tednov in mesecev. V prvih dneh ga je skoraj, da ozdravila, ampak vstati zaradi slabosti ni mogel. Junak je vedel, da ga nekdo zdravi. Tako se je zamislil, da želi spoznati svojega zdravnika.

Ko je prišla vila, je bil Petrovič buden, ampak se je delal, da spi. Vila ga je božala in menjala obveze. On je vse to čutil in videl. Ko je vila odšla, ji je on sledil. Najprej čez travnik, čez vinograd in nato v goščavo. Vila je najprej odšla v svojo hišo. Nato je pela in plesala. Odšla je k vodnjaku in si nalila vode. Petrovič je je samo opazoval. Vila si je skuhala večerjo in odšla spat. Med spanjem se ji je Petrovič približal. Želel jo je poljubiti, ampak se je bal.Nekaj časa je razmišljal, nato pa jo poljubil. Vila se je močno prestrašila in ga ustrelila v srce. Ko je opazila, koga je ustrelila, je začela jokati. Njene solze so potovale po celem truplu. Jokala je celo noč in zjutraj se je zgodil čudež. Petrovičeve rane ni bilo več in on se je zbudil. Bil je živ in zdrav. Vila ga je močno objela in bila presrečna.

Vila in Petrovič sta se tako poročila in pobegnila neznano kam. Zaklad sta pustila na Gorjancih in mogoče je še zmeraj tam. Nihče ne ve. Pravijo, da sta srečna in imata otroke. In mogoče živita še danes, če že nista umrla.

Žana I. Halužan S., 7. b

Lisica in zajec

Lisica in zajec sta bila najboljša prijatelja. Vsak dan sta se skupaj igrala, lovila, kuhala in jedla. Tako je bilo vsak dan, vsak teden, vsak mesec,… Nekega dne pa je zajec zbolel. “Sama se bom odpravila na lov, moj ljubi prijatelj,” je rekla lisica in odšla na lov. Zajec je ležal v postelji, pil čaj in čakal lisico. Čez nekaj časa je zaslišal krike. Odpravil se je v gozd in videl lisico ujeto v pasti. “Reši me ljubi prijatelj zajec,” je žalostno klicala lisica. “Ne upam si, preveč me je strah,” je odgovarjal zajec in tako ves preplašen stekel stran. Dogodek je videla lisica in tako sedaj vse lisice lovijo zajce.

V nesreči spoznaš prijatelja.

Žana I. Halužan S., 7. b

Polž in zajec

Nekega dne je polž lezel po deblu. Mimo je prišel hiter in važen zajec, ki je polžu rekel: “Ti polž počasni, prehitim te kot za šalo.” Polž mu odgovori: “No, pa tekmujva. Kdor pride prvi do gozdne jase, je zmagovalec.” Polž je komaj začel, ko je bil zajec že na pol poti. Zajec si je mislil: “Kako je počasen!” In že je nanj skočil lisjak ter ga požrl. Ko je polž prišel do cilja je bil zelo vesel, saj je prehitel najhitrejšega tekača.

Počasi se daleč pride.

Maj Garb, 7. b

Gozdna pravljica

Pred davnimi časi je v raztrgani bajti blizu gozda živel siromak s svojima otrokoma. Mati jim je že davno umrla in vse, kar so imeli, je bil star petelin.

Otroka sta bila dvojčka, po značaju pa sta bila različna. Eden je bil dober, drugi pa slab. Petelin je imel čudežno moč, da je vsak dan zjutraj ali zvečer zakikirikal in prikazala so se tri jajca. Otroka pa sta se rada igrala skupaj, ker nista hodila v šolo. Slab otrok je vsak dan hodil v gozd, kjer se je družil z živalmi in jih je razumel, očetu pa ni povedal. Nekega dne mu je petelin sledil v gozd. Otrok ni vedel, da mu sledi. Ko je prišel do živali, so mu povedale, da mora od gozda do hiše narediti pot iz jajc in to mora narediti v enem mesecu. Jajca morajo biti petelinova, drugače bo petelin za vedno v gozdu. Vsak dan je petelin zakirikal in prikazala so se 3 jajca. Po enem mesecu je šel v gozd in živali so mu še dale eno nalogo, da mora v enem mesec nekako jajca ogreti, tako da se bodo čez en mesec iz vseh jajc izlegli piščančki. Otrok je vsak dan opazoval jajca in jih grel z odejo. Čez en mesec se je vrnil in je skupaj z živalmi pogledal, če so vsa jajca izlegla. Zadnja naloga pa je bila, da mora v enem mesecu narediti točno 91 kurnikov, za vsakega piščančka in petelina. Vsak dan je naredil nekaj kurnikov in čez en mesec je bilo vse narejeno. Petelin je ostal pri njih. Nekega dne pa je petelin izginil. Otrok ga je iskal cel dan in celo noč. Petelina so odnesle gozdne živali. Otrok je potem izvedel, kje je. Je v koči čisto na drugi strani gozda. Deček je naslednje jutro odšel  do koče. Prišel je opoldan. Izmuznil  se je v kočo in odnesel petelina. Gozdne živali so videle,  da ni petelina in so mislile, da je pobegil, zato so ga iskale. Otrok še vedno hodi v gozd in pazi, da petelin ne gre zraven.

Živeli so srečno do konca svojih dni in še zdaj živijo, če še niso umrli.

Lara Klemenčič, 6.a

Križišče – Pesmi po vzoru Ferija Lainščka

Nina
se
rima kot malina.
Nina malina
kot
Ana banana.
Lisica tatica,
Merkela labela.
Rima
se
kot
deda medveda,
slikar kipar.
Če
napišeš rimo na m,
si zmagal
v
rimah.

ANA ŠOHAR LORENČIČ, 3. C

Ana
banana.
Špela
marela.
Nuša Maruša.
Patrick kvadratnik.
Simona
limona.
Nikolina
Marina.

IAN HLEBIČ, 3. C

Špela marela
v
šoli
sedela,
se veliko učila,
poštevanko se je naučila
in
zelo
lepo
je
pela,
omela je tla,
počistila je smetišče,
ki
je
izgledalo
kot
svetišče,
a je bilo kopališče.
Paglavcev je bilo povsod,
ker
je
to
žabji
rod.

ANAMARIJA MURAUS, 3. C

Na
križišču
semafor
stoji,
avte ustavlja in se smeji.
Na prehodu pešec hiti,
zelena
luč
zdaj
gori.

EDVARD ČEPELNIK, 3. c