Petelin

Pred davnimi časi je v stari bajtici sredi gozda živel siromak s svojima otrokoma in petelinom.

Siromak je komaj preživljal družino. Sinova sta imela zelo rada petelina. Siromak ga je želel prodati, a mu tega sinova nista dovolila. Čez 100 dni je siromak izgubil službo, saj mu je pobegnila ovca. Siromaku ni preostalo drugega, kot da proda petelina. Že naslednji dan se je s petelinom odpravil na tržnico. Otroka sta se poslovil od petelina in ga zadnjič objela. Po obrazu so jima lile solze žalosti. Kapljale so na star predpražnik, da je bil že čisto moker. Ko je siromak odšel, sta skrivaj odhitela za njim. Videla sta, komu je siromak prodal petelina.

Naslednje jutro, tik pred zoro, sta se oblekla v razcapane cunje in odhitela k ljudem, ki so kupili petelina. Živeli so v razkošni hiši, takšni z velikimi, srebrnimi polkni in lesenimi vrati z zvezdicami. Bil je čudovita. Otroka si v življenju nista predstavljala kaj tako razkošnega. Saj je bilo vse, kar so imeli s siromakom, bajtica, petelin in ljubezen, ki ju je gnala naprej vsa ta leta. Potrkala sta. Čakala sta in čakala, a ni bilo odziva. Še enkrat sta potrkala, tokrat močneje. Odprla jima je obilna ženska in verjetno njen mož. Oba sta bila zelo naličena in urejena. Otroka nista mogla niti črhniti ali zapreti ust, saj sta bila zelo začudena. Ženska ju je povabila naprej, mož pa je le nekaj zamomljal. Otroka sta vstopila in se čudila lepoti. Videla sta prelepe slike, oblačila, stene in luči, a nikjer petelina. Ko sta se poslovila in odvihrala skozi vrata, sta v uti, ki je sicer namenjena psom, zagledala petelina in skočila k njemu ter ga z vso ljubeznijo močno objela. Petelin jima je razložil, da ne more pobegniti, saj je priklenjen na verigo. Povedal pa jima je, kako ga bosta lahko rešila. Ukazal jima je, naj gresta domov in si poiščeta vsak svojo svečo. Svečo nato prižgeta tako, da se bo zasvetil majhen plamen. Prižgani sveči pa naj vržeta v veliko zeleno posodo. Ko se bosta sveči stopili, bo nastala bleščečo modra tekočina, to je vosek. S posodo naj nato kakor hitro moreta stečeta k ogledalu in ga polijeta z voskom. Če bosta prepočasna, se bo vosek strdil že v posodi. Še zadnjič so se objeli in si poslovno segli v roke.

Medtem ko sta bila otroka pri petelinu, se je siromak že zdramil, saj sta otroka pozabila na čas. Siromak je bil obupan. Mislil je, da sta v gozdu, zato ju je šel iskat. Otroka sta ravno takrat, ko je siromak zavil v gozd, odprla hišna vrata. Poiskala sta dve sveči in ju prižgala. Na sveči se je res zasvetil plamen. Sveči sta vrgla v posodo, a ne v veliko, zeleno temveč v rdečo. V posodi sta zagledala vosek, hitro sta stekla k ogledalu in ga polila z voskom. Upajoče sta gledala ogledalo, a nič se ni zgodilo. Potrta sta se sesedla pred ogledalom. V očeh so se jima začele nabirati goste, grenke solze. Siromak ju je iskal v gozdu in v mestu, a ju ni našel. Obupal je! V upanju, da ljudje, katerim je prodal petelina, niso nikamor odšli in petelinu niso naredili nič slabega, se je odvlekel k razkošni hiši. Vljudno je potrkal, odprla sta mu vrata. Siromak jima je vse razložil in kupil prodanega petelina za vrečo korenja. Petelin je bil vesel, da je spet s siromakom. Ko sta prišla domov sta zagledala otroka v posteljah, pokrita sta bila, a ju je zeblo, to se je videlo, čeprav sta spala. Siromak ju je pokril s svojim plaščem. Zjutraj ju je zbudil in jima pokazal petelina.  Vsi skupaj so se objeli.

Tako so živeli do konca svojih in še danes živijo v bajtici sredi gozda, če že niso umrli.

Mia Miholič, 6. a

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.