Vrtnarji tišine

Osamljeni v množici ljudi stojimo,
Niti besedice ne spregovorimo.
Zdi se, kot bi se bali,
Da bi nas ljudje pod masko prepoznali.

Že od nekdaj smo povezani s tišino,
Saj v njej najdemo tisto milino,
Ki nam v življenju primanjkuje,
Ko nam kaosa že zadostuje.

V tišini lahko misli odtavajo
Brez skrbi, da v nevarne vode zaplavajo.
V miru jih lahko spustimo
In z njimi daleč poletimo.

Ampak biti molče zraven človeka,
Ki si obupno želi pobegniti iz tišine,
Je tako, kot bi med nami bila prepreka
In mi ne moremo preseči njene višine.

Danes preprosto ni besed,
Ki bi jih izrekli v svetu, v katerem živimo.
Besede bi bile kot komet,
Ki bi povzročil velikansko udarnino.

Če pa že besede v zrak izpuhtijo
In v naših mislih niti sekunde ne preživijo,
Bi se jim lahko bolj posvetili
In v njih našo ljubezen vzgojili.

Te besede bi se lahko razrastle
Kot ovijalke v naših srcih
In poskrbele, da plamen sovraštva ugasne
Ter nam zastane dih.

Takrat bi začutili tišino,
Ki bi prinesla toliko spominov,
Kot bi si jih le zaželeli
In bi začutili toplino,
S katero bi se vsi ogreli.

Tišina pa bi tudi odnesla vse odzive
Ljudi, ki se ne počutijo niti malo krive
Za vse povzročene brazgotine,
Ki bodo ostale, dokler čas ne izgine.

Zato začnimo urejati našo tišino,
V kateri lahko ljubezen vzgojimo
In od lepih besed poletimo.
Takrat bo naša povezanost rastla samo še v višino.

Eva Zelnik, 9.A

“Fajn smo se ‘meli”

Od začetka mojega sodelovanja pri novinarskem krožku so me v šoli sošolci pogosto spraševali, kaj sploh je novinarski krožek. Kaj počnem tam? Zakaj sploh sodelujem? In na vse odgovore odkrito niti nisem znala odgovoriti. Vedela sem že, da pišemo članke o dogodkih, ki se odvijajo na naši šoli, ampak od začetka nisem zares vedela, zakaj tudi jaz to počnem.
Spomnim se, da me je učiteljica Maja, ki vodi naš novinarski krožek, vprašala, ali želim sodelovati in sem želela. Mislila sem si, da bom vsaj poskusila in če mi ne bo všeč, ne bom več sodelovala. Ampak takrat še nisem vedela, da si bom v novinarskem krožku ustvarila toliko lepih spominov in doživela toliko nepozabnih trenutkov.
Od vsakoletnih obiskov radia ali televizije do razno raznih intervjujev, na katere včasih nismo želeli čakati niti sekunde več in jih nikoli ne bomo pozabili. Ja, “fajn smo se ‘meli” in sem vesela, da sem se odločila sodelovati že takoj. Zato hvala vsem novinarkam in novinarju za lepe trenutke in učiteljici Maji, ki nas je vodila po tej skupni poti. Upam, da bo v novinarskem krožku ustvarjenih še več nepozabnih spominov.
Če bi morala še enkrat preživeti čas, ki sem ga preživela z vami, bi ga z veseljem.

Eva Zelnik, 9. a

Moje šolsko leto

To šolsko je bilo zelo zabavno, razlog pa ni samo ta, da sem začela hoditi v šesti razred, kjer dobiš novega razrednika, imaš za vsak predmet drugega učitelja in spadaš med starejše učence, ampak so mi ga posebej popestrili različni krožki ter novi prijatelji, tudi tisti z nasmeškom do ušes. Letos smo napisali veliko člankov, obiskali Radio Ptuj, kjer smo nastopale v radijski oddaji, kasneje tudi radio Center, kjer sva z Evo naredili intervju s Korijem, Ajda in Žana pa s Tanjo. Navsezadnje smo se tudi v šoli zabavali vsak ponedeljek sedmo uro. Kljub napornemu šolskemu letu smo vztrajali pri naših Korakih in smo na njih zelo ponosni. Še zdaj ne morem verjeti, da se na začetku tega šolskega leta nisem hotela vpisati v novinarski krožek, ampak vidim, da se je splačalo in komaj čakam na naslednje leto.

Lia Horvat Zupančič, 6. a

Šolsko leto je bilo zelo zabavno, saj se je veliko dogajalo na šoli. Na začetku šolskega leta sem mislila, da bo lahko, ampak ni bilo. Dobili smo novega razrednika in novo sošolko. Obiskovala sem veliko dejavnosti, kot so novinarski krožek, dramski krožek in hip-hop, ki je moja najljubša dejavnost, ker smo hodili na tekmovanje in nastope. Spoznala sem veliko prijateljev. V šoli sem imela veliko dela in dobila sem veliko ocen. Zadnji mesec je bil naporen, ker grem na Portugalsko obiskat starejšega brata in zaključim s poukom že 15. junija. Moje ocene niso tako dobre kot sem pričakovala, še posebej tiste, ki sem jih dobila ob koncu šolskega leta.

Lara Klemenčič, 6.a

Noč branja

V petek, 26.5.2017, je na naši šoli potekala noč branja, ki jo vsako leto organizirata učiteljici Nevenka Jesenik in Marjetka Bezjak.

Zbrali smo se ob 18.00. Približno pol ure smo se pogovarjali o knjigah, nato pa nas je presenetil obisk skritih gostov, dveh Britank in dveh Nizozemcev. Tudi oni so nam predstavili, katere knjige radi berejo. Posebno zanimivi knjigi je prinesla Britanka Jasmine, saj je imela največjo in najmanjšo knjigo, ki ju je imela doma. Nato smo z drugo Britanko Karine na travnatem igrišču pred šolo izvajali jogo. Jasmine je nato opisala običaje, ki jih imajo v Britaniji in izvedeli smo veliko novega. Po predstavitvi Britanije smo se naučili še nekaj nizozemskih besed, kot na primer “Ik hou van jou”, kar pomeni “ljubim te”. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko smo si sami pripravljali večerjo,saj smo prvič stali na drugi strani kuhinjskega pulta. Okoli 22.00 smo si pripravili ležišča ter se oblekli v pižame. Od 22.00 naprej smo gledali film, si govorili šale in se smejali. Čeprav bi ob 23.00 že morali zaspati, smo se raje pogovarjali in zabavali. Nekateri smo zaspali okoli 1.00 zjutraj, drugi pozneje. Kljub bedenju pozno v noč smo bili ob 5.30 že skoraj vsi budni. Le nekateri so še sladko sanjali. Ob 7.30 smo odšli na zajtrk in si izmenjali vtise pretekle noči. Okoli 9.00 smo se odpravili domov.

Noč branja je bila zelo zanimiva in upava, da jo bomo še kdaj ponovili.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Obisk Hitradia Center

V torek, 16. 5. 2017, smo se z novinarskim in dramskim krožkom ter izbirnim predmetom umetnost odpravili na Hitradio Center.

Ob 11.15 smo se zbrali pred šolo in se z avtobusmo odpeljali proti Mariboru. Vozili smo se približno 15 minut. Ko smo prispeli, smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je odšla v studio, druga pa v sobo za sestanke, nato pa smo se menjali. Povedali so nam, kako poteka delo na radiu in pokazali razne mešalne plošče, s katerimi sestavijo spored oddaje. V tem času so naše šolske novinarke opravile intervju z radijskima voditeljema Tanjo Kocman in Timom Koresom-Korijem. Po končanem ogledu smo se lahko z njima slikali, dobili smo tudi njune avtograme. Dobili smo tudi pisala Hitradia Center. Ko smo zaključili obisk na radiu, smo se odpravili na pijačo in sladoled, kjer smo klepetali in si izmenjavali vtise z obiska.

Ta izlet nama je bil ZELO všeč in z VELIKIM vesejem bi ga ponovili.

Tia Heler in Ema Bračko, 6.a

Intervju s Tanjo Kocman

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva imeli intervju s Tanjo Kocman. Bilo je zelo zabavno in zanimivo, saj je Tanja z nama delila kar nekaj majhnih skrivnosti.

Najprej se bi vam rada zahvalila, ker ste si za nas vzeli nekaj dragocenega časa, ki ga gotovo nimate na pretek. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan.

1. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Vstajam okrog dvajset minut čez štiri, tako kot se človek po navadi zbudi, ko gre na morje. Tako da se v bistvu lahko navadiš na zgodnjo uro, če rad opravljaš svoje delo, ni problema. Edia moteča stvar je, da moji prijatelji lahko gredo zvečer na pijačo, jaz pa že moram malo paziti na to, kdaj grem spat. Ampak še vseeno človek zdrži, tako da potem med vikendi malo več spim.

2. Kako poteka vaš dan na radiu?

S Korijem prideva na radio in sva tukaj od petih do devetih zjutraj, kar pomeni, da v bistvu takrat vodiva oddajo, vse to, kar slišite torej. Zraven naju še delajo novinarka Vida in producenta Tina in Primož, ki nama tudi pomagata pri novicah. Eden od naju s Korijem je na mešalki, drugi pa je zraven. Po koncu programa imava pol ure odmora za kavo in lahki prigrizek, kot je sendvič. Od pol desetih dalje se nama začnejo sestanki, ki jih imamo skupaj, naša jutranja ekipa in odgovorni urednik. Skupaj pregledamo teme, kakšne akcije imamo in kaj vse je treba narediti za naslednji dan. Večino programa si pripravimo že en dan prej, nato pa še naslednje jutro rešujemo aktualnosti. Na radiu sva do enih ali dveh . Včasih še posnamemo kakšen video, je pa to čisto različno, ker delovni čas ni čisto določen. To je včasih fajn, ker lahko greš ob enajstih zjutraj domov, včasih pa tudi ob petih popoldne. (smeh)

3. Kaj vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Definitivno je najboljše to, da sem plačana za to, da govorim. To je super! (smeh) In da si na tekočem z vsem, kar se pač dogaja po svetu. Da v bistvu si lahko to, kar si, da govoriš in spoznaš veliko ljudi.

4. Kaj pa je pri vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Najtežje bi mi verjetno res bilo vstajanje in prenašanje Tima Koresa. (smeh) Ne, saj ne, vstajanje je definitivno najtežja stvar. Tu pa tam zna biti nekaj stresa, ampak če imaš to rad, ti ni problem.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Jaa, to je. Ampak če delaš s človekom, s katerim se razumeš (smeh) oziroma ti je vsaj večinoma v redu, je to lažje. Če kdo pride slabe volje v službo, potem drug drugega spraviva v dobro voljo. To je zelo pomembno, kakšne sodelavce imaš. V drugih poklicih, kjer nimaš toliko stikov, ni tako pomembno, tukaj na radiu pa definitivno je, da s tabo delajo ljudje, ki jih zjutraj ne bi ravno pretepel. (smeh) Včasih se zgodi, da imaš res, res slab dan, takrat pa spiješ ene tri kave in akcija.

6. Kdo piše scenarije za vajine oddaje?

Za oddaje v bistvu piševa sama, je pa res, da nimava toliko časa, da bi vse naredila, imava še Tino in Primoža, ki nama pomagata. Dostikrat pa tudi ostali sodelavci iz radia – ko kaj zanimivega doživijo, še oni pomagajo s svojimi zgodbami.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo? Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Ja, tudi kdaj improviziramo. Za sam jutranji program se pripravljamo en dan prej, se pravi ene štiri ure. To pomeni, da pregledamo vse ideje, da pridemo do tistih najboljših, pa potem še vedno katero izločimo. Teme, o katerih bova govorila, so določene, če pa imava zjutraj boljšo idejo, na primer se spomniva česa bolj zabavnega, uporabiva to in improvizirava. Načeloma se tudi v privatnem življenju druživa in se toliko poznava, da potem kakšna neumnost “čist tak” nastane.

8. Kako se razumeta s Korijem? Se kdaj tudi skregata?

Ooo ja,  zelo se skregava! (smeh) Poznava se nekje leto in pol in v tem času sva postala prijatelja, ampak ko si ob takšnih zgodnjih urah skupaj z nekom – saj sami tudi veste, da je lahko najboljši prijatelj – ampak zjutraj, ko ga gledaš, ti gre malo na živce. Tako sva tudi midva s Korijem. Zelo dobro se poznava, on ve, kaj gre meni najbolj na živce in tudi tja najbolj ”pika”, jaz pa potem znorim! Tako da, ja, se tudi zgodi. Ampak se potem pobotava, se le morava. (smeh)

9. Katera njegova lastnost Vam je najbolj všeč in katera ne?

Huuh. Najmanj mi je všeč, da je zamerljiv, ker zna biti kot mala princeska. Najbolj pa mi je všeč to, da je zelo zabaven in me zna spraviti v smeh.

10. Kateri dogodek s Korijem se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Ko me je vrgel v morje za nek video. Obljubljal mi je, da me ne bo, ker imam jaz fobijo. Potem pa sva snemala video in me je preprosto dvignil in zalučal v morje v Portorožu. Tega ne bom nikoli pozabila in še vedno načrtujem maščevanje. (smeh)¸

11. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Hmm, v bistvu sem tudi študirala medijske komunikacije in sem hodila tudi v gledališke šole v osnovni šoli, ampak si nikoli nisem predstavljala, da bi delala na radiu. Sem sem prišla čisto po naključju. Na faksu sem spoznala nekega sošolca, ki me je vprašal ,če bi delala na radiu in sem si rekla, zakaj pa ne. Tako da je vedno vredno poskusiti. Zdaj delam na Centru tri leta, vse skupaj pa enih 10 let na radiu.

12. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? Kdaj in zakaj se je to zgodilo?

Čisto sem zmrznila, zdelo se mi je grozno. Nikoli si nisem mislila, da se je tako težko sprostiti, ko pa je samo eden mikrofon in ni publike. Ko se je rdeča lučka prižgala, sem imela tako tremo, da sem začela govoriti, kot da sem na radiu Ognjišče. (smeh) Potrebovala sem zelo dosti časa, da sem se sprostila. Prvič pa sem stopila pred mikrofon, na majhnem lokalnem radiu Plus zaradi sošolca na faksu, ki sem ga že prej omenila.

13. Poleg tega, da ste voditeljica radijske oddaje, ste vodili tudi Emo. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od dela na televiziji? Kakšen je bil občutek voditi takšno prepoznavno prireditev?

Uh, ja, občutek je mešanica tega, da si srečen, da to delaš in tega, da se bi najrajši onesvestil, ker te je malo strah ali pa ker se bojiš kritik. Slovenci smo še ekstra kritični. Drugače pa je bila zelo, zelo lepa izkušnja. RTV te stvari zelo profesionalno izpelje, poleg tega te lepo naličijo in oblečejo. Drugače pa si na radiu dosti več lahko privoščiš in si lahko bolj to, kar si, na televiziji pa so vseeno neke omejitve. Že pravilna slovenščina je bolj pomembna, torej ne smeš govoriti v narečju. Je pa delo na televiziji in na radiu oboje zabavno, mogoče je na televiziji včasih malo lažje, ker lahko kaj tudi s telesom in mimiko pokažeš, na radiu pa pač moreš vse opisati.

14. Kaj poleg že omenjenega še počnete?

Delam torej na radiu, sicer se ukvarjam tudi s stand-up komedijo in pišem kolumne. Veliko stvari, ki jih počnem, so vezane na izražanje. Veliko govorim in pišem ter sem za to plačana. (smeh)

15. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Do zdaj imam zelo pozitivne izkušnje, ljudje so zelo prijazni. Pridejo, se slikajo s tabo ali pa ti kaj lepega povedo. Malo slabše je, ko se znajdeš v časopisu med najslabše oblečenimi (smeh), to malo bolj boli, ali pa ko se najdejo kakšne kritike, drugače pa je zabavno. To je pač slaba stvar, ki jo delo na medijih prinaša. Moraš v zakup vzeti dobro in slabo. Na srečo še nihče ne tabori pred mojim domom. (smeh)

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo iz sveta znanih?

Hmm, ne vem, če imam kaj boljšega kot to, da sem se enkrat napila s Fliserjem in njegovo mamo. (smeh) Ne vem, če je to primerna zgodba… (smeh) To je edino, kar sem se zdaj tako na hitro spomnila.

17. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? So se uresničile vaše sanje?

Ko sem hodila v osnovno šolo, sem hotela postati arheolog, potem se hotela biti fizioterapevtka, potem pa nisem vedela, kaj bi postala, pa sem šla na gimnazijo. (smeh) Nato sem hotela postati učiteljica nemščine, ampak sem na koncu šla na medijske komunikacije in to je zdaj nastalo iz mene. Čisto nekaj drugega, kar sem na začetku mislila.

18. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

V osnovni šoli sem bila tiha, nič si nisem upala in sem se čez čas naučila, da to mogoče ni najboljše. Čim več stvari je treba početi, tudi če kdaj vidiš, da nekaj ni za tebe, si vsaj poskusil. Moraš si upati in predvsem biti tak, kot si in to pokazati pred ljudmi. Jaz si tudi nikoli ne bi mislila, da me bodo me na radiu sprejeli ravno zaradi tega, ker sem takšna, kot sem, pa so me. Tako da si upajte, naj bo to vaše vodilo.

19. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

V bistvu se zaenkrat zelo posvečam radiu in s Korijem veliko delava na videih. Sedaj sem se bolj v to usmerila, ker sem po Emi še malo utrujena, saj nisem skoraj nič spala. Imam pa še vedno željo, da bi imela kakšno malo oddajo na televiziji. To bi me tudi zelo osrečilo.

Tanji se zahvaljujeva za zelo prijeten pogovor. Želiva ji veliko uspeha in zadovoljstva v delu še naprej.

Ajda Rojko, 6.a in Žana Ivana Halužan Sagadin, 7.a

Intervju s Timom Koresom-Korijem

S šolo smo obiskali Hitradio Center in tam sva se imeli priložnost pogovarjati z radijskim voditeljem in pevcem Timom Koresom – Korijem. Izkazal se je kot zelo prijazen, prijeten in zabaven sogovorec.

1. Čeprav je šele poldne, je za vami že kar dolg dan. Ob kateri uri vstajate od delovnikih? Vas zgodnja ura kaj ovira v privatnem življenju?

Po navadi vstanem ob štirih zjutraj. Pojem zajtrk, se stuširam, da pridem malo k sebi, da nisem potem tak, s podočnjaki. Uh, včasih me ta zgodnja ura res ovira v privatnem življenju. Včasih se zgodi, da ne spim dobro in potem se moram vstati ob štirih in bi čez dan samo spal, spal, spal, spal…

2. Kako poteka Vaš dan na radiu?

Ko pridem, je na radiu trda tema, samo novinarka je prej tukaj, potem pa greva s Tanjo v sobo za snemanje. Jaz za mešalno mizo pripravim vse pesmi, zmiksam vse skupaj, se dvakrat “focnem”, da se zbudim in potem greva v eter, stisneva tiste gumbke, da se mikrofoni prižgejo in potem govoriva bedarije. (smeh)

3. Kaj Vas pri delu na radiu najbolj veseli?

Delo je zelo zanimivo, ker je razgibano, s Tanjo se lahko zabavava,  lahko jo strašim, niti en dan ni enak drugemu, ves čas se dogaja nekaj novega, razen plača ne (smeh), vse skupaj je “ful fajn”. Razgibano delo, zabavno.

4. Kaj pa je pri Vašem delu najtežja stvar, ki jo morate vsakodnevno opravljati?

Včasih se zgodi, da se po Sloveniji ne dogaja nič zanimivega, midva pa morava ves čas o nečem govoriti, tako da si morava nekaj izmisliti. Kaj bova danes govorila, če se ljudje o ničemer novem ne pogovarjajo in se nič novega ni po svetu zgodilo? V tem primeru je težko narediti nekaj dobrega.

5. Vaša jutranja oddaja je zelo zabavna. Je težko ostati dobre volje, tudi ko imate slab dan?

Uh, to je v bistvo najtežje, ja. Tebi se nekaj neprijetnega zgodi, ti pa moraš biti na radiu ves čas zabaven, ljudje se s tabo zbujajo. Zjutraj si potem umivajo zobe, se vozijo, so vsi takšni kot midva, kot zombiji, in potem jih moraš nasmejati, jih spraviti v dobro voljo. Itak nismo roboti, da bi zdaj stisnil na gumbek, pa si dobre volje, pa potem izklopil, to ne gre. Malo se moraš k sebi spraviti. Tudi drug drugega spodbujava, recimo, včasih je Tanja slabe volje, jaz mogoče malo zaspan in si potem praviva: “Kores, zbudi se! Tanja, malo se zbudi!” In nato se nekako spraviva k sebi. Ko pa vidiva, da nama je uspelo posneti dobro oddajo, pa sva ves čas dobre volje.

6. Kje dobite ideje za snemanje radijske oddaje in videe iz Facebooka?

Večinoma dobimo ideje, ko sedimo na kavi in se pogovarjamo, čisto iz sebe izhajamo. Kadar se, recimo, šalimo s prijatelji, jaz to prinesem sem in Tanji kaj ušpičim, rad ji malo nagajam.

7. Kako dolgo in kako se pripravljate na posamezno oddajo?

Odvisno, kaj počnemo drugi dan. Če se želimo s kom pošaliti po telefonu na primer, ne uspe vedno v prvo, včasih moraš poklicati deset ljudi. V povprečju pa traja tri do štiri ure.

8. Ali v sami oddaji kdaj improvizirate?

Uuu, dostikrat! To so najboljše stvari, ko improviziraš, bolj smešno izpade. Eni si vse napišejo in berejo, kar se sliši, midva pa si napiševa črtice in ključne besede, česa ne smeva pozabiti, potem pa improvizirava.

9. Kako se razumeta s Tanjo? Se kdaj tudi skregata?

S Tanjo? Ja, velikokrat. Saj sva moški in ženska, ne? Sicer se super razumeva, nekaj med sestro in prijateljico sva, le da sem jaz brat, ne sestra. Včasih se moraš skregati, tako razčistiš stvari. Nato se kakšen dan grdo gledava, no, ona, ne jaz.

10. Katera Tanjina lastnost Vam je najbolj všeč in katera malo manj?

Tanja je v bistvu zelo zabavna, pametna, skrbna, ne zna kuhati, panična je, boji se ogromno stvari – to mi je najbolj všeč pri njej, da jo potem lahko hecam. Kaj mi pa ni všeč?  Včasih ima rada vse pod kontrolo, jaz pa sem toliko mlajši, sem še malo bolj “na free”. Drugače pa ni nekih slabih lastnosti, če bi jih bilo veliko, ne bi delal z njo.

11. Kateri dogodek s Tanjo se Vam je najbolj vtisnil v spomin?

Jaz sem neizmerno užival, ko sem jo vrgel v morje. Ona zelo sovraži, če jo kdo vrže v morje v oblačilih in jaz sem jo pač takrat nahecal, da bova snemala sceno iz Titanika, za kar so vsi vedeli, samo ona ne. Na koncu sem jo dvignil in jo vrgel iz pomola v morje. Takrat mi je zamerila za en teden. Ta je eden izmed mojih najljubših.

12. Zakaj ste se odločili za delo na radiu?

Zanimivo, ko so me klicali, če pridem delat na radio, sem si mislil: “Neee, kaj bom jaz na radiu delal, če jaz pojem.” Potem pa sem pomislil, da sem si dejansko vedno želel delati na radiu in sem si sebe predstavljal v tej vlogi, ampak nikoli nisem vedel, kako bi prišel do tega dela. Potem so mi povedali, da če bi se odločil za službo, se ne bi rabil pravilno slovensko izražati, bi bil lahko jaz, tak kot sem in to je bil velik plus. Je tudi tako razgibano delo, vsak dan se nekaj novega zgodi, danes imam recimo intervju z vami, tega ni vsak dan.

13. Kako ste se počutili, ko ste prvič stopili pred radijski mikrofon? 

Kot da mi nekdo drži pištolo na čelu. Malo sem se tresel in malenkost me je bilo strah. Trema.

14. Poleg tega, da ste voditelj radijske oddaje, imate svojo glasbeno skupino, nastopili ste tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas, nazadnje smo vas gledali na Emi. Ali se delo na radiu veliko razlikuje od nastopov na televiziji?

V bistvu je drugače že to, da te na televiziji ljudje še gledajo zraven, tukaj na radiu pa te samo poslušajo. Ko te poslušajo, vse drugače zveni, kot pa če poveš kakšno stvar, šalo, karkoli na televiziji izpade popolnoma drugače in se moraš tudi na drugačen način potruditi. Moraš dati več energije, bolj zanimivo govoriti. V glavnem, razlika je velika.

15. Raje delate na televiziji ali na radiu?

Oboje mi je zabavno, na radio lahko pridem s tako frizuro (vau), na televiziji pa moram paziti na držo, hojo, kako sem oblečen, kam bom gledal, tukaj lahko še vmes kavo pijem, v glavnem, po domače, lahko se vmes “počoham”, lahko vmes še kaj počnem.

16. Lahko z nami delite kakšno zanimivost iz oddaj, v katerih ste nastopali?

Enkrat, ko sem bil na POP TV, bi naj prišel na vaje ob osmih zjutraj. Takrat sem šest mesecev živel v podnajemniškem stanovanju, da se nisem vozil vsak dan iz Maribora v Ljubljano. Tisti dan se mi je pokvarila ključavnica. Dve uri sem ostal zaklenjen v stanovanju. Potem so prišli gasilci odklenit vrata, tako da sem lahko šel na vaje. Tam pa mi nihče ni verjel, ampak so vsi mislili, da sem šel “žurat” prejšnji večer.

17. Kako se počutite kot prepoznaven medijski obraz?

Super. (smeh) Včasih je lahko naporno. Ko grem na koncert, moram poslušat iz zaodrja, saj ne smem iti med ljudi, oz. lahko grem, ampak ljudje kaj spijejo, so bolj sproščeni in se želijo pogovarjati, delati selfije …

18. Lahko z nami delite kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalci?

Imam ogromno izkušenj in celo nekaj takih, ko so izvedeli, kje živim ter mi ob večerih trkali na vrata, ali pa so gledali v dnevno sobo, kaj delam.

19. Kaj ste hoteli postati v otroštvu? 

Paleontolog.

20. Imate kakšen nasvet za nas, učence, kako doseči zastavljene cilje?

Prvič, delajte to, kar veseli predvsem vas in ne poslušajte mame ali očeta, kaj vas veseli, ker to, kar si želite, boste vedno delali najboljše. Meni je oče govoril, naj grem študirat arhitekturo, ampak je nisem nikoli končal, pa me je vedno veselila glasba. Pa učite se, to vam bo vedno koristilo. Pa ne pustite šole.

21. Kakšni so Vaši načrti za prihodnost? Ali Vas bomo v kratkem spet videli na televiziji?

Mogoče, ja. Zdaj snemam album, par videospotov, tudi kakšna oddaja bo, koncertov bo ogromno poleti, na radiu vedno nekaj zganjamo. Kaj je še takega? Na morje grem poleti, juhu. To so v bistvu ti načrti. Bom pa na televiziji tudi, sem pogosto na različnih oddajah, če pa bo kakšna glasbena oddaja, pa še ne vem. Vedno me presenetijo.

Koriju se najlepše zahvaljujeva za prijaznost in mu želiva še veliko uspeha in zadovoljstva v delu, ki ga opravlja.

Lia Horvat Zupančič, 6.a in Eva Zelnik, 9.a

Ekipni šolski kros

V četrtek, 20. 4. 2017, se je naša osnovna šola udeležila ekipnega šolskega krosa v Športnem parku Tabor.

Ob deseti uri smo prispeli v Športni park Tabor. Odložili smo stvari in se odpravili na ogled proge. Učenke in učenci od prvega do četrtega razreda so tekli 500 metrov, učenke in učenci od šestega do devetega razreda pa 1000 metrov. Najprej so tekali mlajši, nato pa še starejše učenke in učenci. Učenke in učence od prvega do četrtega razreda so tekli le za zabavo, učenke in učenci od šestega do devetega razreda pa so se borili za dober ekipni dosežek. V petem razredu je bil med dečki najboljši Tilen Kranjc, ki je dosegel 42. mesto, 107. mesto pa je dosegel Nešovič Luka. Med deklicami si je 80. mesto priborila Zoja Miholič. V 6. razredu je 29. mesto dosegla Karolina Pernek, 101. mesto pa Mia Miholič, med fanti pa sta se najbolje uvrstila Timotej Šuen in Timon Petrovič. V sedmem razredu se je izmed fantov najboljše odrezal Martin Grušovnik, ki je zasedel 15. mesto, drugi pa je bil Anej Kirbiš, ki je dosegel 123. mesto, tretji je bil Milan Jankovič, ki je bil 133. Med dekleti iz sedmega razreda je bila najboljša Neža Glonar, ki je dosegla 75. mesto, 83. mesto pa si je prislužila Urša Koser, takoj za njo pa je v cilj pritekla tudi Laura Partljič. Med fanti osmih razredov je bil najboljši Žak Jesenik, ki je zasedel 49. mesto, približal se mu je tudi Timotej Kocbek, ki je bil 62., na 78. mestu je pristal Timi Rajh. Med dekleti je najbolje šlo Anji Staroveški, ki je bila na 84. mestu, na 102. mestu pa je bila Natalija Merčnik. Od učenk, ki obiskujejo 9. razred, je bila najboljša Lana Žugman, ki je dosegla 80. mesto. Izmed učencev, ki obiskujejo 9. razred, je bil najuspešnejši Tibor Roj, ki je bil na 100. mestu, na 109. mestu je bil Jure Kores.

Vsem tekmovalcem čestitamo in jim želimo veliko uspehov na drugih še prihajajočih krosih.

 Karolina Pernek, 6.a