Moj vesel dan

Meseca maja sem se odpravila na svojo prvo tekmo. Zgodaj zjutraj smo se z mojo družino odpravili na tekmo v preskakovanju ovir v Celju.

Pred tekmo sva se z mojim konjem Parisom ogrevala v paduku, kjer mi je moja trenerka Maja povedala, na kaj moram biti pri jahanju pozorna. Tekmovala sem na višini 60 centimetrov. Pred tekmo je bil objavljen seznam tekmovalcev, ki bodo na vrsti. Jaz sem bila na drugem mestu, pred mano pa je bila moja prijateljica Neli. Nekaj minut pred tekmo so seznam tekmovalcev spremenili in jaz se bila na vrsti prva. Nekaj minut pred začetkom tekme sem bila nervozna. Jahala sem zelo hitro in brez napak in sem postavila prvi čas. Po tekmi sem bila zelo vesela in čakala še na nastop moje sestre Nike. Moja sestra je tekmovala na višini 110 centimetrov. Tudi ona je odlično opravila tekmovanje.

Po tekmovanju smo se veselo odpravili domov in odšli na kosilo. Tega dneva ne bom nikoli pozabila.

Pia Turk, 7. b

Ljubezen na morju

Od 20. julija do 27. julija smo bili na morju. Od doma smo odšli 2:30 zjutraj, vozili smo se v Neum. Prispeli smo okrog enajstih, nato smo pol ure iskali hotel. Končno smo ga našli, imeli smo lep razgled na morje in na plažo. Hitro smo vse razpakirali in odšli na plažo, da smo se malo ohladili.

Tam sem videl lepo deklico, bila je ljubezen na prvi pogled. Vsi smo bili že lačni, zato smo se odpravili v hotel, njihova družina je bila v sosednji sobi, imel sem res srečo. S čevapčiči smo proslavili, da smo živi in zdravi prišli v Neum, ata je odprl pivo, midva z mamo pa sok. Bilo je že pozno, zato smo se stuširali, nato smo se odpravili spat. Med tuširanjem sem slišal nekoga peti, bilo je zelo lepo, ampak takrat sem mislil, da imamo pijane sosede. Odšel sem v posteljo, bilo je tako vroče, da nisem mogel zaspati. Ker nisem imel dovolj energije, sem vseeno zaspal. Naslednje jutro sem se zbudil ob 13:00 in vprašal mamo, zakaj me ni prej zbudila. Rekla je, da sem spal “ko hlod” in da me je hotela, pa se nisem zbudil. Mislila je da se “mulim”, ker nismo odšli na pico, kot mi je obljubila. To smo pustili za sabo in končno odšli na plažo. Tista deklica je spet bila na plaži, kot da bi me čakala. Jaz sem pogumno začel hoditi proti njej, potem pa me je mama poklicala. Naredil sem se, kot da je nisem slišal in punco po angleško vprašal, od kod je. Mirno mi je odgovorila: “Kaj?” Mislil sem, da je čudež, da zna govoriti slovensko. Cela plaža je bila polna Slovencev. Povabil sem jo na tekmovanje, kdo lahko nabere več školjk. Premagala me je za 7 školjk, sprejel sem poraz in jo še enkrat vprašal, od kod je. Odgovorila je, da je iz Korene. Vrnila mi vprašanje in odgovoril sem: “Iz Dupleka sem.” Malce sva si podajala žogo, se spraševala stvari in dajala izzive, na primer kdo je lahko dlje pod vodo itd. Ko smo se vračali v hotel, sem jo vprašal, če bi bila moja punca in odgovorila je: “Bom premislila.” Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da bo rekla ne. Naslednji dan mi je bilo nerodno biti v njeni bližini. Ampak potem je prišla do mene in rekla: “JA, bom tvoja punca.” Z nasmeškom sem jo objel. Naslednji dan sva skupaj odšla na večerjo, bilo je zelo romantično. Ko sem jo pospremil domov, se je obrnila in rekla, da ji je bilo zelo lepo, me objela, zaprla oči in poljubila sva se. To je bil moj najljubši dan na svetu. Naslednji dan nama več ni bilo tako nerodno se držati za roke. Prišel je predzadnji dan, oni so odšli že domov, dal sem ji poljub za srečno vožnjo domov.

Bila je nedelja zadnji dan, komaj sem čakal, da grem domov, da jo vidim, ampak ob istem času nisem hotel iti, ker mi je bilo zelo lepo tukaj in nikoli ne bom pozabil tega nepozabnega tedna v Neumu. S punco sva končala zvezo, ko sem jo zasačil pri pošiljanju ljubezenskih pisem z nekim drugim fantom. Bil sem jezen, ampak ob istem času žalosten, ker sva bila skupaj 1 leto in dva meseca. Mislil sem, da sva si sorodni duši in da spadava skupaj, ona pa ljubi drugega. No ja, takšno je življenje, polno zasukov in preobratov.

Timotej Pulko, 7. b

Srečala sem smučarke

Nekega dne sem se s prijateljico Saro odpravila na žreb startnih številk za Zlato lisico.

Žreb se je začel ob 18. uri, ker sem pa imela pred tem trening, me je Sara spremljala. Tam me je opazovala, nato pa so po naju prišli moji starši in naju zapeljali v Maribor. Hitro sva se odpravili na Trg Leona Štuklja, kjer je potekala prireditev. Ko sva prišli na trg, je bila že gneča, vendar sva se vseeno uspeli prebiti do ograje. Nekaj časa sva čakali, da se je žreb končal in na prihod alpskih smučark. Najprej je prišla Lara Gut. Z njo sva se slikali in od nje dobili tudi podpis. Za njo je prišla Sofia Goggia.

Tudi z njo sva se slikali in prejeli podpis. Videli sva tudi Mikaelo Siffrin, Michelle Gisin in še ostale smučarke. Prejeli sva kar nekaj podpisov, ki sva jih potem dodali v najino zbirko, saj to počneva vsako leto. Bili sva zelo srečni in veseli, da sva se lahko slikali s smučarkami in da sva lahko skupaj preživeli nekaj časa, saj Sara živi v Ljubljani in se ne vidiva prav pogosto.

Po žrebu sva se z mojo družino odpravili na kakav, kjer sva klepetali o najrazličnejših stvareh. Nato sva odšli k meni domov. Gledali sva televizijo in se igrali družabno igro. Po Saro so okoli 21. ure prišli njeni starši. Srečna sem, da sva lahko skupaj preživeli dan in se zelo zabavali.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 7. b

Zgodilo se je pri uri slovenščine

Bil je ponedeljek, ko imamo na urniku dve uri slovenščine. Po koncu prve ure je učiteljica odšla iz razreda in sledil je 5-minutni odmor. Med odmorom je bil pravi nered, saj smo se lovili in se obmetavali z različnimi predmeti.

Naenkrat je v uro priletel predmet in ta je padla sošolcu v roke. Bili smo v skrbeh in prestrašeni, kakšna bo reakcija učiteljice. Sošolec je uro postavil na svoje mesto, vendar se je ustavila. Ura ni več delovala. Ker jo je sošolec na svoje mesto postavil poševno, je učiteljica to po prihodu v razred takoj opazila. Na naših obrazih se je videlo, da je nekaj narobe, kar je učiteljica opazila. Vprašala nas je, kaj je narobe z uro, vendar smo molčali. Povzdignila je glas in naše oči so se preusmerile na sošolca Marka. Ta se je smejal in takoj razložil učiteljici, kaj se je zgodilo. Sledila je kazenska naloga. Moral je lastnoročno popraviti uro. Dolgo se je mučil, saj ni vedel, kako jo popraviti.

Bližal se je konec ure in Marko je uro končno popravil. Ura je bila spet kot nova na svojem mestu. Učiteljici smo se opravičili in odšli iz razreda. Tako nas je izučilo, da se ne bomo več obmetavali v razredu.

Lucija Koren, 7. b

Gasilsko tekmovanje in zlati pokal

Približno dve leti nazaj smo se z gasilskim društvom Dvorjane odpravili na tekmo in se potegovali za prvo mesto.

Bilo je kot vsako tekmovanje do zdaj, vsaj na začetku. Najprej smo se ob 6.00 zjutraj zbrali pred gasilskim domom in se vkrcali v gasilske avtomobile. Bili smo prvi, ki so sedli v nov gasilski kamion. Potem smo se odpeljali na Poljane in ko smo prispeli, smo si morali zapeti uniforme in se postaviti v zbor. Nato smo se kot ekipa in kot posameznik predstavili sodnikom tekmovanja. Bili smo sprejeti in kmalu smo bili na vrsti, da se pomerimo.

Najprej smo se udeležili štafete. Vsak je tekel 25 metrov, mi, starejši, pa tudi 50 metrov. Bilo je napeto, saj je bilo pionirskih ženskih skupin veliko. Po štafeti smo bili zelo nestrpni, saj je imela naslednja skupina velike članice. Bilo nas je upravičeno strah, saj smo jih na koncu premagale le za 3 stotinke. Bile smo zelo vesele, ampak še zdaleč ni bilo konec. Sledil je kratek odmor in malica, kjer smo dobil hrenovke in pijačo. Sledila je tekma podiranja tarč z vodo. Pri tej tekmi je cilj, da s pomočjo veder napolniš brentačo in z njo podreš tarčo. Medtem ne smeš izgubiti kape, govoriti ali pomagati ostalim, saj za to prejmeš kazenske točke.

Nam je to uspelo v dvanajstih sekundah. Bile smo navdušene, saj smo podrle svoj rekord. Potem pa je sledilo še eno navdušenje, saj smo osvojile 1. mesto na tekmovanju.

Za nagrado smo prejele pokal in medalje ter obisk gostilne Johana. Tam smo uživali in pojedli kar nekaj dunajskih zrezkov.

Neža Glonar, 7. b

“Zveri” v morju

Pred enim letom smo se z družino in prijatelji odpravili na morje. Tam smo ostali dva tedna.

Prvi dan smo razpakirali prtljago in se takoj odšli namočit v morje. Zvečer smo se družili in igrali namizne igre, nato smo odšli spat in se pripravili na naslednji dan. Naslednjih nekaj dni ni bilo nič posebnega, nato pa sva se s prijateljem domislila, da bi odšla ponoči lovit rake in ribe, saj takrat prilezejo in priplavajo ven. Na lov sva vzela močno lučko, da sva lahko videla pod vodo, mrežo za lovljenje rib ter posodo, v katero sva dala vse, kar sva ujela. Ujela sva par velikih in malih rib ter par velikih rakov. V morju sva videla tudi morske kumare, morske zvezde ter eno hobotnico. Hobotnica je bila velika kakšnih 40 centimetrov in je žal nisva ujela. Ko sva se odpravila lovit drugo noč, sva ulovila dosti rakov, malih in velikih ter enega ogromnega, ki je bil velik nekje okoli 15 centimetrov. Ko sva se skupaj potapljala podnevi, sva našla tudi dosti školjk.

Zadnji dan nas je čakalo veliko dela, saj smo morali spakirati prtljago in se odpraviti domov. Čakala nas je 12-urna vožnja. Med potjo smo se ustavili v restavraciji, pojedli kosilo in odšli naprej. Ko smo prispeli, sem bil zelo vesel, da sem lahko spet videl ostale družinske člane.

Gašper Beber, 7. b

Intervju z Vidom Kovačevičem

Vid Kovačevič obiskuje 9.b razred na OŠ Duplek. Trenira karate in dosega dobre rezultate v Sloveniji in drugje po Evropi. V pogovoru z njim sva izvedeli veliko zanimivih stvari.

1. Kako dolgo se že ukvarjaš s karatejem?
S karatejem se ukvarjam že 7 let.

2. Zakaj si se odločil trenirati?                                                                Ker smo imeli v šoli predstavitev in mi je ta šport postal zelo všeč.

3. V katerem klubu treniraš?
V klubu WKSA Duplek.

4. Kolikokrat na teden imaš treninge?
Treninge imam trikrat na teden. Vsak trening traja uro in pol.

5. Kako poteka tekmovanje v karateju?
Najprej se vsi zberemo, potem pa počakamo, da smo na vrsti.

6. Si tekmoval že tudi v kateri drugi državi? Če da, v kateri?
Ja, v Angliji – v Londonu, v Romuniji in Srbiji.

7. Ali se tekmovanja v drugih državah razlikujejo od teh v Sloveniji?
V drugih državah je večje prizorišče kot v Sloveniji. Drugače pa se ne razlikujejo tako zelo.

sdr

8. Si pred tekmovanji nervozen?
Ja, včasih.

9. Kako preprečiš tremo? Ali imaš kakšno posebno metodo?
Da. Odmislim vse okoli sebe in mislim samo na tekmovanje.

10. Kakšni so tvoji dosežki?
Zelo dobri.

11. Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
Najbolj sem ponosen, da sem bil tretji na evropskem prvenstvu.

12. Se bi s karatejem rad ukvarjal celo življenje?
Ja, bi rad.

13. Imaš vzornika?
Da. Moj vzornik je moj trener.

14. Kaj bi sporočil bralcem glasila Koraki, ki tudi razmišljajo, da bi se resno ukvarjali s karatejem?
Naj se odločijo in se potrudijo, da bodo dosegali čim boljše rezultate.

Hvala Vidu za deljenje svojih skrivnosti in zanimiv pogovor.

Ajda Rojko in Karolina Pernek, 6.a

 

Pisma županu

Spoštovani gospod župan!

Naša gramoznica je zelo lep kraj, kjer se rada sprehajam . Moti me to, da ribiči ne odnesejo smeti za sabo, tam celo prenočijo, hodijo na stranišče kar za drevesa, se vozijo z avti okoli ribnikov in tako uničujejo in onesnažujejo gramoznico. To bi lahko preprečili tako, da bi več-krat prišel nadzornik, ki bi delil kazni, ribičem pa ne bi pustil prenočit. Moti me, da od postaje Slanič do postaje Križ ni javne razsvetljave. To bi lahko takoj popravili in to tako, da bi postavili svetilke.

Neža Lonec, 4.a

Za župana Mitjo Horvata!

Dragi župan Mitja Horvat, želim si, da bi v Sp. Dupleku naredili paint-ball. Otroci bi se zabavali. Med vikendom bi se odprl ob 18.00. Vsak bi dobil luč in puško. Ena karta za eno uro bi stala 5€, karta za dve uri bi stala 10€. Vsi otroci bi bili zelo veseli, zato vas prosimo, če bi nam to omogočili.

Jan Korošec, 4.a

Pustna povorka

V soboto, 25.2.2017, je v Dupleku potekala pustna povorka.

Ta dan je bil poseben še posebno za vrtec, saj so se potegovali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Izdelali so več kot 250 ročno izdelanih mask gasilcev. V povorki so se predstavili prvi.

In že je sledila šola Duplek, ki so bili domine.

S traktorjem so se pripeljali naši mornarji.

Videli pa smo lahko tudi dravske vile in povodnega moža.

Sledila sta ponorela mama in njen dojenček.

Naslednji so bili vinogradniki.

Obiskal pa nas je tudi živalski vrt, ki je zmagal in dobil nagrado.

Videli smo še turistično društvo Splavarjev in Rancarjev.

Zadnji so bili dimnikarji s hišico sreče.

Vse maske so bile zanimive, celo tiste, ki niso nastopale. Upam, da se vidimo ponovno drugo leto.

Lia Horvat Zupančič, 6.a