Zvonček

Pride sonček in prekrije vse oblake,

pride zvonček, ki ubije snežinke male.

Pride pomlad, ki tako je lepa,

pride roža in babičina repa.

Hej! Zvoček, kako si kaj?

Zdaj začel se je pomladni raj.

Vse rože se pozdravijo,

zvončki se postavijo in se spet pozdravijo.

Je pa ena roža, to ste vi!

In to si ti!

Maša Muster, 3. a

Maša je napisala res lepo pesem, upam da mislite to tudi vi. Potrudila se je ter nam vsem rekla, da smo rožice. Za več lepih pesmi in zanimivih dogodkov kar berite članke drugih! Novinarji se res trudijo pri svojem delu, tako kot tudi učiteljica. Upam, da se vidiva še kdaj!

Sara Đukić, 7. b

Pisateljice iz 4.a

Čudežno zdravilo

Nekoč je živela bolna mama s tremi hčerami. Te tri sestre so bile malo neumne in ne kaj prida pametne. Imele so izkušnje, kakršne je morala imeti vsaka punca tisti čas.

Nekega dne pa je prišlo do spora. Do zdaj so vse sodelovale, vse je šlo kot po maslu, zdaj pa nič! Niti pogledati se nočejo. Dekleta so iz dneva v dan bolj obupne. Tako ima njihova bolna mama vsega dovolj. Vse tri sestre pošlje po zdravnika. Pa pride najprej domov najmlajša sestra in pravi, da si zdravnik ne zna pomagati z njenim opisom. Tako je najmlajša sestra doma in pomaga mami. Pa pride domov druga sestra in pravi, da so jo izgnali iz mesta. Že je bila na poti domov tretja sestra, ko je zagledala medveda. Ta jo je popeljal do kraljeviča, ki si je želel po poklicu biti zdravnik. Ko ga je najstarejša sestra vprašala, ali bi lahko pomagal njeni mami, ni hotel. Tako sta ga deklica in medved ugrabila in ga odnesla domov. Toda ni  pomagalo. Na srečo so sestre spet razumele. In so šle na pot skupaj. Srečale so medveda, ta pa jih je pripeljal do čarovnice Macafure. Ugrabile so čarovnico in jo odnesle domov. Tri punce so spet odšle na pot. Tokrat so se izgubile v gozdu. Rešil jih je medved.

Ko so hčerke prišle domov, se je vse v hipu spremenilo. Kralj se je začel učiti o zdravnikih, čarovnica je začela čarati, mama pa je vstala zdrava iz postelje. To je pravo čudežno zdravilo.

Maša Bračko, 4.a

OZDRAVITEV S ČAROBNIM ZDRAVILOM

Nekoč pred leti je živela mama, bogata in razvajena, ki je imela tri dekleta, ki niso znale ceniti kaj je pravo življenje.

Nekega dne je mama zbolela. Tako zelo je kihala, kašljala in imela je vročino. Ko so tri dekleta to izvedele, so se na smrt prestrašile. Spraševala so se, kaj naj storijo. Kupovala so ji različna darila, obleke ipd.  A bolni mami darila v tem trenutku niso pomenila ničesar. Bolna mama si je v tem trenutku zaželela samo, da bi bila zdrava. Ko so tri dekleta to izvedela, so začela z iskanjem pravega zdravila, čudežnega zdravila. Odpravile so se na pot. Hodile so in hodile, za njimi pa se jim je za hrbet prikradel medved. Ustrašil jih je. Potem pa ga je zanimalo, kaj se dogaja. Dekleta so mu povedala zgodbo o bolni mami in iskanju čudežnega zdravila. Kasneje jim je medved na uho prišepnil skrivnost, da za hribi in dolinami v majhni vasici živi kraljevič in da v skrivnem trezorju skriva čudežno zdravilo. Ko so dekleta to slišala, so se odločila, da gredo poiskat čudežno zdravilo.  Zjutraj je na vrata palače močno »udarilo« tok tok tok in izza vrat se je prikazal kraljevič in vprašal: »Ja, zdravo. Kaj potrebujete?« Tri dekleta in medved so v en glas odgovorili: »Potrebujemo čudežno zdravilo.« Kraljeviča je trenutno zanimalo zakaj. Povedali so mu zgodbo. Dovolil jim je vzeti čudežno zdravilo. Ni bilo dolgo, ko so vsi skupaj prišli domov. Mama je spala. V usta so ji dali zdravilo. Nekaj časa je še spala, potem pa se je začela počasi prebujati  Ko se je prebudila, se je naenkrat počutila bolje.

Vsem se je zahvalila za trud in čas ter spoznala, da ni vse v denarju in oblekah, ampak da je najpomembnejša stvar družina in zdravje.

Iva Kostevšek, 4.a

ČUDEŽNO ZDRAVILO

Nekoč pred davnimi časi so živeli kraljevič, tri sestre in bolna mama. Mama je bila zelo bolna. Poskušali so ji dati veliko zdravil, a nobeno od teh ni pomagalo.

Nekega dne je kraljevič poslal najstarejšo sestro Mojco, naj gre poiskati zdravilo za mamo. Kraljevič ji je dal 600 tolarjev in odšla je v mesto, kjer je bil karneval. Tam se je zagledala v maske, si  kupila eden krof in domov je prišla praznih rok. Kraljevič je bil razočaran in potem je poslal najmanjšo in najpametnejšo hčerko Jožico v mesto. Kraljevič ji je dal 500 tolarjev. Tam se je najedla in obležala pri drevesu. Domov je prišla praznih rok. Kraljevič je poslal še zadnjo hčerko Špelo in ji je dal 600 tolarjev. Rekel je: »Upam, da vsaj ti ne boš prišla praznih rok domov.« Špela se je odpravila v mesto in je odšla po drugi poti. Na poti je srečala medveda Rjavkota in ga je vprašala: »Ali mogoče veš, kje se najde čudežno zdravilo za mojo bolno mamo?« Medved ji odgovori: »Seveda. Jaz ga imam, samo v mojem brlogu.« Tako sta odšla po čudežno zdravilo v njegov brlog. Medved je vzel gobo, velik lonec, napoj in prazno stekleničko. Medved in Špela sta se odpravila proti domu, v grad. Ko je kraljevič to videl, je bil zelo ponosen na Špelo.

Medved je mami dal zdravilo in bila je v trenutku zdrava. Živeli so srečno do konca svojih dni

Teja Gobec, 4.a

ZDRAVILNA ROŽA

V mali vasici je živela mama s tremi hčerami.

Nekega dne je mama hudo zbolela. Hčeram je naročila naj gredo v gozd po zdravilno rožo. Najmlajšo hčer Kajo je bilo zelo strah gozda. Starejši sestri sta jo bodrili, da bo vse vredu, samo, da najdejo zdravilno rožo. Na poti v gozd so srečale kraljeviča. Kraljevič je bil presenečen, ko je zagledal tri punce same v gozdu. Posvaril jih je, da je v gozdu veliko medvedov in da morajo pred nočjo biti doma. Urno so nadaljevale svojo pot. In res so srečale medveda, ki pa je bil zelo prijazen. Pokazal jim je pot do velike jase, kjer je cvetelo veliko rož. Punce so natrgale cvetove. Začelo se je temniti, zato so se morale hitro vrniti iz gozda. Na poti domov jih je ujela tema. Na srečo pa jih je spremljal medved in jim pokazal pravo pot. Mamo je začelo zelo skrbeti, ker je bila zunaj že tema. Ko so prišle domov, je bila mama zelo vesela. Najstarejša hčer je iz zdravilnih cvetov skuhala čudežno zdravilo. Naslednjo jutro se je mama počutila že veliko bolje.

In tako so vse skupaj srečno živele še mnogo let.

Mia Berberovič, 4.a

Anne, Jewish girl

War

terrifying, horrible, scary, hopeful,

shooting, crying, praying, hoping

Death

Zala Ambrož, 9.a

Anne

was a Jewish girl

writing a diary during

war

Eva Džurič, 9.a

Anne

sad, scared,curious, talkative,

hiding, eating, sleeping, writing

Life

Tjaš Slana, 9.a

Anne

brave, strong, talented, nice

write, hide, read, died

Anne

Luka Šuen, 9.a

Anne

you were a great, girl

but then you died

Anne

Brin Damiš, 9.b

Nazis

it all started so quickly

but ended so horribly

Jews

Bian Drozg, 9.b

Anne

intelligent, brave, young, thoughtful,

write, hide, relocated, inspired

Death

Hana Špičko, 9.b

Hvala, da ste brali mnenja devetih razredov o punci Anne. Upam, da ste si vzeli čas, da ste prebrali o ubogi deklici med 2. svetovno vojno in upam tudi, da si boste o njej še kaj prebrali.

Sara Đukić, 7.b

Moderni Povodni mož

Cel svet se za Urško vrti,

plesalca ne najde do noči,

ko na plesišče vse bolj si želi.

Potem ga zagleda,

pri šanku sedi,

ga zaljubljeno gleda v zelene oči.

On vidi jo in reče ji: “Bi coca colo?”

“Seveda, mladenič, jo rada imam,

a plača je majhen problem, priznam!”

Pa saj ti bom plačal, prelepa Urša,

a daj prvo malo zaplešiva.

Potem zaplešeta,

se zavrtita in se v črnem morju izgubita.

Ajda T. in Neža U. R., 5.a

Povodni mož

Pred oknom zdaj Urška stoji,

in na Instagramu visi.

Videla je, da zabava bo prišla

in vsem prijateljicam pošiljat je šla.

Obleko za ples izbirala je,

namreč med roza in vijoličnimi barvami je.

Ura bila je že pol šest

in veselila se je zabave dan za dnem.

Prišel je ta čas,

ko en fant s Ferrarijem vozil se je rad.

Prišel je po Urško in ugotovila je,

da to znan Povodni mož je.

Vozita, vozita, hitro se vozita,

da še po Cockto bosta skočila.

Ko sta prispela,

plesat sta začela.

Strela švignila je mimo,

Urško v roko je zatesnilo.

Povodni mož in Urška vozit sta se šla

v daljni lepi Piran.

Ana , Zoja, Naja, Ina 5.A

Moderni povodni mož

Ko na plaži je pa žur,

vsi smo lačni sladoleda.

Budni som do polnoči

in plešemo cele dni.

Urška sama tam stoji

in jo skrbi, da njen frajer zamudi.

Ko se Urška ogleduje po plesišču,

muzika se ustavi

in luč zatemni.

Tam z bale veter pripiha,

luna skrije se z oblake

in nekaj se zasliši.

Tam na gladini mož v črni obleki stoji

in Urško pogleda globoko v oči.

Počasi se ji približa,

prosi za plus in reče: “Kaj zdaj to, a muzike ne bo?”

Glasba se prične in žur nadaljuje.

Po plesu zakorakata v vodo

in videlo se ju več ni.

Jaka, 5.a

Prireditev za Prešernov dan

V sredo, 7. 2. 2024, je na Osnovni šoli Duplek potekala prireditev za Prešernov dan.

Ko smo prišli v šolo, smo imeli pouk kot vsak dan, najprej prvi dve uri pouka, potem malico, nato pa prireditev. Izjema smo bili tisti učenci, ki smo nastopali, mi smo imeli prvi dve uri generalko. Po malici se je začela prireditev. Najprej smo nastopili pevski zbor z Zdravljico, kasneje smo še zapeli pesem O vrba. Potem so se nam še predstavili učenci z deklamacijo različnih pesmi, plesno točko,igranje na klavir, flavto, violino, harmoniko in kitaro. Zadnja nastopajoča nam je zapela pesem. Na koncu pa sta še imela kratek govor gospod ravnatelj in gospod župan. Gospod ravnatelj je učencem, ki obiskujemo izbirni predmet likovno snovanje, podaril priznanje za risanje grafitov pred glavnim vhodom. Tudi gospod ravnatelj je dobil od gospoda župana priznanje za sodelovanje oz. risanje grafitov, saj je tudi on narisal zelo lep grafit.

Prireditev si lahko ogledate na šolski strani in na youtubu.

Nina ,7.a

Čarobno drsanje in blatni pohod

Vse se je začelo 25. 1. 2024 , ko smo se pred šolo zbrali ob 07.25 in skupaj počakali na avtobus. Ob 07.40 smo odšli na avtobus, s katerim smo se odpeljali do Ledne dvorane v Mariboru. Ob 8.00 smo prispeli do Ledne dvorane. Tam smo se vsi primerno opremili za na led.

Z velikim veseljem smo vsi odšli na drsališče. Tam smo se vsi nekaj časa drsali in smo si po svoji želji vzeli odmor za malico. Ob 9.30 smo odšli z drsališča in se odpravili na pohod do Pekrske gorce. Pot do vrha je bila zelo blatna in po nekaterih delih tudi zamrznjena, kar je vse naredilo še bolj adrenalinsko. Ko smo prišli na vrh, smo imeli malico in se naužili razgleda. Na vrhu smo tudi srečali prijetno, miroljubno in cartljivo muco. Čez nekaj časa smo odšli nazaj, kjer nas sta pobrala avtobusa. Vožnja je bila sproščujoča in zelo je vsem prijala, saj so bili nekateri izmučeni. Izstopali smo po postajah vse do šole, kjer so nekateri odšli na kosilo.

Ta dan je zelo prijal in komaj čakava na naslednje leto.

Mia in Tjaša, 7.c in 7.b

Najboljši dan na svetu

V četrtek, 25. 1., smo 6., 7., 8. in 9. razredi odšli na najboljši športni dan doslej. Nekateri so šli plavat, drugi drsat, a najboljša aktivnost je bilo smučanje.

Ob 7.00 smo se vsi smučarji dobili za šolo. Smuči, palice in pancerje smo pospravili v prtljažnik avtobusa. Čez 10 minut, ob 7.10, smo odpotovali v lepše kraje… Na Roglo! Čez kakšno uro in pol smo prišli. Iz prtljažnika smo vzeli stvari in se pričeli obuvati. Učitelja in učiteljice so nam razdelili sokove in sendviče. Nato smo se odpravili na smučišče. Nataknili smo si smuči na pancerje in se spustili po Bejbiki vse do Mašinžage. Tam smo se zmenili, kdaj se dobimo in nekaj pojemo. Nato smo bili prepuščeni sami sebi. Deset prog… Petdeset otrok… Zloglasna Jurgova proga…

Katarina Ilešič, Mila Mersedes Solce Gumze, Eva Toplak, Vukašin Živković, Tiana Plazar, Nika Plazar, Matic Bombek, Nejc Domadenik, Nika Domadenik in jaz smo se držali skupaj. Nekajkrat smo se spustili po Mašinžagi, nato pa smo hotele s Katarino, Milo in Evo oditi na drugo progo. Učiteljica Nuša nam je že dan pred tem dala njeno telefonsko, če se bi kdo izgubil. Ostali se niso strinjali z nami, zato so predlagali, da se še enkrat spustimo. Nato pa so nas zapustili! Zato smo me, punce, Nika in pa Nejc Domadenik odšli smučati drugam. Pred tem pa smo seveda vprašali učitelje. Nekaj krat smo se spustili po drugih progah, potem pa smo ob 10.30 odšli v kočo nekaj pojest. Nekaj minut smo jedli (večinoma piščančje fingerse in pomfri), nato pa zopet odšli smučat. Razcepili smo se in skoraj izgubili Milo. Mislili smo, da se je odpeljala na črno progo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. Ob 12.30 smo se dobili pri vlečnici. Ko smo se prešteli, smo odšli na avtobus. Sezuli smo pancerje, pospravili smučke in odpeljali nazaj v šolo. Ura je bila 14.20, ko smo prišli nazaj. Vzeli smo svoje stvari in počakali na starše.

Meni se je to zdel zelo zabaven dan in tudi upam, da ti je bil moj opis všeč! Se vidiva!

Sara Đukić, 7.b

S šolskimi Koraki v nov dan…