Športni dan na drsalkah

V torek, 6. 2. 2018, amo imeli učenci od 6. do 9. razreda zimski športni dan. Že nekaj dni prej smo si morali izbrati aktivnost, ki jo bomo ta dan izvajali. Čeprav se to najbrž sliši zelo enostavno, mi je odločanje med danimi možnostmi povzročilo dokajšnjo zadrego. Dve prijateljici sta odšli na plavanje, dve na drsanje, jaz pa sem ostala nekje med tema odločitvama. Smučanje in tek na smučeh me namreč nista pretirano pritegnili. Nekako sem se na koncu kljub temu odločila za drsanje, saj je bil ta športni dan zimski.

V torek nas je avtobus ob sedem in dvajset minut že čakal na parkirišču pred šolo. Učenci vsake izbrane aktivnosti so odšli v svoj avtobus. Ko smo bili vsi na avtobusu, smo se odpravili na pot proti Ledni dvorani. Vzdušje na avtobusu je bilo veselo, saj smo vožnjo popestrili s poslušanjem glasbe. Ko smo prišli do ledne dvorane, smo si priskrbeli drsalke in drsanje se je pričelo. Za eno učenko pa je bil ta dan zelo poseben. Rachel je prvič v življenju stopila na led. Je priseljenka iz mnogo bolj toplih krajev, zato možnosti drsanja do zdaj sploh ni imela. Prvi krog na ledu je bil za njo zelo zahteven in občutek na ledu zelo zanimiv. Kot pa je izkušnjo sama opisala, je drsanje zelo zahtevno. Led je spolzek in hitro ti lahko zdrsne. Povedala je tudi, da upa, da ji bo nekoč uspelo samostojno drsati. Čas na ledu je kar zdrsnil mimo. Minute na digitalni uri so se vztrajno premikale in že je prišel čas za odhod. Pohod na Pekersko gorco, osameli grič, na katerem stoji cerkev. Pot do tja je bila mrzla, ampak zabavna. Zaradi slabih vremenskih razmer pa nam na vrh ni uspelo priti, zato smo zasneženo cerkev lahko le od daleč opazovali. Po isti zasneženi poti smo odšli do avtobusne postaje, kjer nas je čakal avtobus.

Zimski športni dan je uspešno minil, na srečo brez poškodb. Vsi smo se imeli lepo in smo na ledu neizmerno uživali.

Ajda Rojko, 7.a

Dupleška povorka

V soboto, 10.2.2018, je v našem malem kraju ponovno potekala pustna povorka. Zbrali smo se pri bencinski črpalki in po nekaj minutah čakanja se je povorka začela s prihodom gasilcev.

Napovedali so kurente, ki so nekatere zelo prestrašili. Med kurenti so bili tudi hudički.

Za njimi se je predstavila naša šola ter podružnici. Letos so bili oblečeni v sveče, saj centralna šola praznuje 40 let, podružnica Zgornji Duplek pa 120 let.

Najmlajši so nas presenetili s prisrčnimi kostumi snežaka Olafa.

Sledila je dupleška mornarica, katere voz se je tako migal, da smo mislili, da bodo zares zaplavali po tleh.

Konjeniki so bili vsak v drugačnem kostumu. Eni kavbojci, drugi Elze ali pa hudički.

Pozdravit nas je prišla tudi ‘Ilka Štuhec’ in stara policija.

Sledil je Tamburaški orkester Duplek, ki je tokrat prišel iz Las Kaktusa. Igrali so na trobente ter imeli oblečene velike klobuke.

Vinogradniki so kot vsako leto, spet obrezali svojo vinsko trto.

Eni izmed najbolj smešnim mask na Dupleški povorki so bili seveda zimiški smetarji. Kidali so sneg ter kdaj pa kdaj iz kante za smeti raztresli smeti ali pa iz nje vrgli človeka.

Obiskala sta nas tudi princ ter princesa s svojim velikim jabolkom.

Kekčevi iz Korene so pa imeli puške ter ujetnike, ki jih na srečo še niso ustrelili. Vedno ko so jih poskušali, jim je spodletelo in naboj je zletel v zrak ter padel bog ve kam.

Po obisku Kekčevih iz Korene nas je obiskal tudi Kekec z Mojco.

Za njim je društvo oldtimer Duplek pripeljalo bombo ter se malo pošalilo na njen račun.

Na našo pustno povorko so prišli dravskopoljski talibani, za njimi pa še en Kekec ter tete Pehte.

Zadnja maska je bila Jamaica team Prepolje, ki je sodelovalo na oljimpiskih igrah kar v našem Dupelku. Najprej so prišle navijačice, za njimi pa športniki na bobu.

Napočil je konec povorke. Nekateri so odšli k baraki na razglasitev zmagovalca, jaz pa sem z družino odšla domov, kjer so nas čakali še sveži krofi.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

Moj dnevnik: Šola v naravi, 2. skupina

Prvi dan:

Zjutraj smo se ob sedmih zbrali pred šolo in se z avtobusom odpravili proti CŠOD Burja v Seči pri Portorožu. Na poti smo naredili tudi postanek, da smo se okrepčali. Čez približno uro in pol smo prispeli na želen cilj.   Pri domu nas je pričakala prijazna gospa, ki nam je razložila pravila v domu in nas razporedila v sobe.  Bivali smo v bungalovih: Tramontana, Lavante, Široko in Lebič. Kmalu za nami so prišli tudi učenci in učenke iz OŠ Cervenjak. Pred kosilom smo imeli tudi skupen sestanek. Razdelili so nas tudi v štiri skupine. Prva skupina je raziskovala gospodarski pomen morja, v drugi skupini smo se pogovarjali in hodili po zaščitenih območjih ob morju, tretja skupina je merila razdalje in se vozila s kanujem, četrta pa je fotografirala vse zanimive motive. V drugi skupini, katero smo sestavljali: Karolina, Mia, Klara, Domen, Maj in Timon ter še osem učencev iz OŠ Cerkvenjak, smo se najprej igrali igrice verbalne in neverbalne komunikacije, kajti v tednu, ki je bil pred nami, smo se morali razumeti, si pomagati in se sporazumevati.  Kasneje nam je učiteljica Lili dala preveze za oči. Vsi smo se začudili, kajti nismo vedeli, kaj sledi. Peljala nas je do Forme Vive (mednarodno kiparsko delovno srečanje ali simbiozi), kjer smo si morali izbrati kot skupina kip, ki je bil od začetka naše poti oddaljen 150 ali več metrov. Ko smo si kip izbrali, smo morali oditi na začetek. Čez oči smo si nadeli preveze. V levi roki je vsak držal vrvico, desno roko pa je položil na ramo tistemu, ki je bil pred njim. Na začetku smo se pogovarjali, na koncu pa smo komunikacijo izgubili. Ko smo prišli do želenega kipa, smo si lahko maske sneli in odšli v učilnico. Vsak je moral na tablo narisati del avtomobila in utemeljiti, zakaj se je za ta del odločil. Ker nas je že skoraj prehitel čas, smo si razdelili delovne naloge in se pogovorili, kako smo se počutili. Na koncu pa smo se zmenili, kam gremo naslednji dan in se pogovorili, kaj potrebujemo s seboj. Po delu v skupinah smo odšli v bungalove, kjer smo se igrali igre. Za večerjo smo jedli rižoto. Po večerji pa smo imeli spoznavni večer. Na koncu pa sta nam Aleš in Domen zaigrala na harmoniko. Zvečer smo bili utrujeni, zato smo kar hitro zaspali.

Drugi dan:

Zjutraj smo se zbudili ob sedmih. Takoj smo skočili v oblačila in se napotili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Jedli smo kosmiče, maslo in med. Ko smo se vsi najedli, smo odšli v bungalove. Nismo imeli več veliko časa, zato smo si pripravili nahrbtnike za delo na terenu in se odpravili na zbirno točko. Tam nas je že pričakala učiteljica Lili. Skupaj smo si pogledali kratek film o Sečoveljskih solinah in se po cesti odpravili proti njim. Hodili smo približno 30 minut. Prispeli smo. Pogledali smo si tablo, kaj lahko in česa ne smemo početi v zaščitenih območjih ob morju. Eden po eden smo se napotili po mostičku ob cesti do trgovinice. Tam so nam dali za poskusiti tudi temno čokolado s solnim cvetom. Pogledali smo si še druge izdelke. Čez nekaj časa smo imeli malico. Učiteljica Lili nam je pokazala tudi orodja, ki jih solinar uporablja pri delu. Izvedeli smo tudi, da delo solinarja poteka v celoti ročno, tako da bomo od danes naprej znali sol bolj ceniti in je ne bomo prekomerno uporabljali. V hiški je bila razstavljena tudi maketa Sečoveljskih solin. Pogledali smo si tudi zgodovino in v solni voziček odložili vse svoje skrbi. Učiteljica nam je povedala, da v kolikor bi sol in vozička preizkusili, bi prevzeli tudi skrbi drugih. Srečali smo tudi tretjo skupino in jo seveda pozdravili. Kmalu smo se po poti ob morju odpravili do doma Burja. Na poti nam je učiteljica nabrala tudi navadni Osočnik in Slanuše, ki smo jih seveda z veseljem poskusili. Prispeli smo do doma in izvedeli, da smo prehodili kar 8 kilometrov. Seveda smo od tako dolge poti bili utrujeni in lačni, zato se kosilu nismo upirali. Po kosilu smo odšli igrati odbojko in košarko. Malo pred tretjo uro smo se že napotili v učilnico, kajti vsako popoldne smo se pripravljali na predstavitev, ki je bila v petek. Midve s Klaro sva se odločili, da bova predstavljali zgodovino solin. Drugi pa so si izbrali kaj drugega na temo zaščitena območja ob morju. Vsak je na svojo temo iskal podatke v knjigah, na internetu in pri učiteljicah. Pripravljati smo začeli tudi Powerpoint prosojnice. S Klaro pa sva se lotili izdelave zloženke. Ura in pol je hitro minila. Učitelji so nam povedali, da imamo popoldne fitnes in jogo. Na jogo smo se prijavile punce, fantje pa so se odločili za fitnes. Dobro smo se razmigali in raztegnili. Po večerji pa so nam pripravili Just dance. Zelo smo se zabavali in smejali. Ob desetih smo ugasnili luči in se odpravili v posteljo ter takoj brez izjeme zaspali.

Tretji dan:

Zjutraj smo se zbudili tako kot običajno in odšli na zajtrk. Jedli smo marmelado in muslije, mnogi pa so si vzeli tudi kakšno jabolko. Vzeli smo nahrbtnike in se polni energije odpravili na teren. Naša skupina je odšla malo pred deveto, ker nismo smeli zamuditi avtobusa. Z nami je odšla tudi učiteljica Marina. Na avtobusni postaji v Luciji smo morali poiskati peron, s katerega je odpeljal naš avtobus. Postavili smo se na 7. peron. Peljali smo se v Krajinski park Strunjan. Na začetku smo si tako kot prejšnji dan v Sečoveljskih solinah pogledali tablo, na kateri je bilo nekaj tudi zapisano, nekaj pa smo razbrali iz piktogramov. Ugotovili smo, da stojimo pod najdaljšim nasadom oljk na svetu. Podali smo se po cesti do najmanjših in najsevernejših solin v Jadranu. Na sredini stojita dve mali hiški. V prvi smo si pogledali tudi 19-minutni filmček o Krajinskem parku Strunjan. Sprehodili smo se ob morski obali. Nekateri so bili tako navdušeni nad morjem, da so si odšli nabrat nekaj školjk. Povzpeli smo se na hrib, na katerem je stal hotel Svoboda. Tam smo tudi pomalicali sendvič, ki smo ga dobili za sabo iz doma Burja. Odpravili smo se naprej po cesti in prišli do kamna, na katerem je pisalo, da se tukaj začne ali konča Evropska pešpot. Narisan je bil tudi zemljevid Slovenije in pisalo je, da je ta pešpot samo po Sloveniji dolga 350 km. Vsi smo se začudili. Izračunali smo tudi, da če na dan prehodiš 25 km, hodiš približno 14 dni. Pot se je vedno bolj ožala in hodili smo po blatu. Učiteljica Lili pa nam je povedala, da bomo naprej hodili s prevezami čez oči. Vsi smo se začudili. Postavili smo se v kolono. V levo roko smo dobili vrvico, desno roko pa smo dali na ramo tistemu, ki je hodil pred teboj. Hodili smo kar nekaj časa in se vmes nekaj krat ustavili. Pod svojimi nogami smo začutili korenine dreves, stopnice, blato in še kaj. Ko smo prispeli na želen cilj, nas je učiteljica Lili vprašala, koliko metrov mislimo, da smo prehodili in na voljo nam je dala tri različne možnosti. Pravilna rešitev pa je bila 300 metrov. Naslednje vprašanje je bilo, ali vemo, koliko časa smo hodili. Spet smo imeli na razpolago tri različne možnosti. Pravilni odgovor pa je bil, da smo 300 metrov prehodili v tridesetih minutah. Meni se je zdelo, da smo hodili samo 20 minut, ampak sem se na žalost zmotila. Ko smo lahko končno sneli preveze, smo videli križ, ki smo si ga ogledali že na videoposnetku v solinah. Namreč, zgodovina pravi, da je bila nekega dne grozna nevihta. Morje je bilo zelo razburkano, bili so ogromni valovi. Ribičem je grozila smrt. Na tej skali se je prikazala Marija in pregnala nevihto. Sonce je posijalo na morje in veter se je umiril, ribiči pa so se lahko vrnili v pristanišča. V čast Mariji pa so postavili bel križ. Na ograji, ki je pred njim, pa si mnogi dandanes izpovejo ljubezen, zato tam visi nešteto ključavnic.  Iz te višine smo videli tudi zelo lepo oblikovane klife. Odpravili smo se po strmi poti in prišli do Mesečevega zaliva. Sprehodili smo se tudi po najlepši plaži v Sloveniji. Imeli smo malo prostega časa. Mnogi so iskali školjke, nekaj pa nas je metalo žabice. Videli smo tudi mrtvega rakca, ki smo ga položili na skalo in ga fotografirali. Fantje pa so videli tudi ostanke leščurja. Če bi ga pobrali in nas bi dobili, bi morali plačati kazen v vrednosti 600 €. Odpravili smo se proti avtobusu. Ker smo imeli srečo in je bila oseka, smo lahko hodili tudi po morskem dnu, zraven pa smo občudovali lepe klife. Za las smo dobili avtobus, ki je vozil proti Luciji. Med vožnjo smo si izmenjevali vtise tega lepega dne. Tako kot vsak dan smo tudi takrat imeli takoj ko smo prišli iz terena kosilo. Popoldne smo imeli priprave na predstavitev v petek. Naša skupina je imela pripravljeno že skoraj vse. Na koncu, ker nam je ostal še čas pa smo lahko se tudi malo pogovarjali in igrali. Kasneje smo imeli miss frizure šole v naravi 2018, zato smo si začeli delati frizure. Nekateri smo zelo želeli sodelovati, drugi pa malo manj. V frizure smo si dajali wc-papir, svinčnike, papirne ladjice in še kaj. Približno ob 18h smo se zbrali v jedilnici. Začela se je miss frizure. Vsak se je predstavil. Tisti, ki mu je frizuro naredil, pa je tudi povedal zgodbo frizure. Na koncu smo seveda določili tudi zmagovalca. Predvidljivo je zmagal Matevž, frizuro pa mu je naredila Mia. Sledila pa sta mu Lia in Luka. Ko smo končali smo pojedli večerjo in imeli jogo ali fitnes. Kasneje pa smo pripravili načrt, kako bomo presenetili Mio za rojstni dan in odšli spat.

Četrti dan:

Zjutraj nas je zbudila učiteljica Marina in povedala, da smo menjali vrstni red dežuranja pri zajtrku in kosilu. Mia se je začudila, me pa smo vedele zakaj gre, ker je bil to naš načrt za njen rojstni dan. Danes je naša skupina odšla v Piran. Na avtobusu je bila velika gneča, ker so tja odšle skoraj vse skupine, kajti napoved ni bila prav nič lepa in obvezna oprema je bil dežnik. Izstopili smo na avtobusni postaji in se po blatni poti odpravili do Fiese. Ko smo prispeli, smo videli eno veliko in eno malo jezero. Vsi smo mislili, da je v njih sladka voda, ampak smo se zmotili. Jezeri sta pod zemljo povezani z morjem, tako da je v njih slana in sladka voda. Prebrali smo table, na katerih so bile opisane živali in rastline, ki tam živijo. Nato smo se eden po eden podali po poti ob morju in klifih. Učiteljica Lili nas je opozorila, da moramo biti zelo pozorni na levo in predvsem na desno stran, če slučajno zdrsi kakšen kamen iz klifov. Prehodili smo 1 kilometer. Na koncu pa smo si pogledali tudi tablo, na kateri je bil zemljevid Pirana. Lili nam je povedala tudi, kaj bomo vse obiskali in kje se kaj nahaja. Skupaj smo se mimo znamenite cerkve odpravili do akvarija. Zelo je začelo pihati, tako da smo se morali prav boriti z vetrom. Med potjo smo opazili tudi nekega gospoda, ki je plaval v morju. Nismo mogli verjeti, da se nekdo, ko je tako mrzlo, kopa v morju. Pot nas je peljala mimo obale, kjer smo srečali tudi druge skupine. Valovi so pljuskali na obalo, zato smo hodili zelo blizu sten. Izvedeli smo tudi, da se najnižja točka v slovenskem morju imenuje podvodni Triglav. Ko smo prišli do akvarija, smo najprej pomalicali. V akvariju pa smo lahko videli tudi številne ribe. Ker so akvarij ravno prenavljali, smo si lahko ogledali samo nekatere ribe. Z ogledom smo hitro končali in se napotili proti muzeju školjk in polžev v Piranu. Najprej pa smo na Tartinijevem trgu imeli pol ure prosto. Dekleta smo odšle pogledat v čokoladnico in v trgovinico s spominki. Fantje pa so raje odšli v Mercator. V muzeju školjk in polžev nas je pričakal lastnik muzeja. Najprej nam je povedal nekaj o školjkah in polžih, kasneje pa smo si tudi ogledali muzej. Školjke so bile različnih velikosti in barv, zato nam je bil ta muzej tudi toliko bolj všeč. Pogledali smo si kratek filmček o življenju školjk in polžev. Nekateri so si kupili tudi spominek. Kasneje smo se z avtobusom odpravili do Lucije. Po terenskem delu smo tako kot vsak dan imeli kosilo in po kosilu priprave za predstavitev. Pri kosilu je učiteljica Mii prinesla košček rolade, ki jo je kupila za njen rojstni dan. Vsi skupaj smo ji zapeli pesem Vse najboljše. Po kosilu pa so vsi prišli v naš bungalov, kjer smo ji pripravili tudi presenečenje. Na njeno posteljo smo nalepile liste, na katerih je bilo napisano voščilo. Podarili smo ji voščilnico in šopek. Zelo je bila vesela darila. Po “praznovanju” pa je Mii končno bilo jasno, zakaj je morala biti dežurna za kosilo in ne za zajtrk. Naša skupina je na PowerPoint morala dati samo še slike. Nama s Klaro pa je pomagala tudi učiteljica Marina pri izdelavi zloženke. Na koncu smo predstavitev še enkrat zvadili in se poslovili od učiteljice Lili. Po delu smo počivali, da smo si lahko pripravili potovalke za odhod. Povečerjali smo in nestrpno pričakovali disko. Na disku smo se zelo zabavali, nato pa odšli spat. Ta dan smo bili budni malo dlje.

Peti dan

Zjutraj nas je zbudil prijeten zvok deževja. Toplo smo se oblekli in si do konca spakirali stvari, počistili bungalov in se s kovčki odpravili proti glavni stavbi, kjer smo imeli zajtrk. Po zajtrku je vsaka skupina odšla v svoj prostor. Z nami sta bili učiteljica Marina in učiteljica iz OŠ Cerkvenjak. Skupaj smo še trikrat ponovili besedilo in potem smo imeli nekaj časa prosto. Nekaj minut pred predstavitvijo pa smo odšli po pripomočke in si jih pripravili. Predstavitev je začela prva skupina, ki se je ta teden ukvarjala z gospodarskim pomenom morja. Povedali so nekaj o marinah, gojiščih školjk, ribogojnicah, Koprskem pristanišču in še čem. Naša skupina je bila druga. Mi pa smo jim predstavili zaščitena območja ob morju; Soline, Krajinski park Strunjan in Akvarij ter Muzej školjk in polžev. Tretja skupina je ta teden premagovala razdalje. Vozili so se s kanujem in veliko hodili peš. Vse kilometre, ki so jih prevozili ali prehodili, so vsako popoldne pridno izračunali in izmerili na zemljevidu. Četrta skupina pa je veliko fotografirala. Njihova tema je seveda bila “skozi fotografski objektiv”. Pokazali so nam slike, ki so jih fotografirali. Zelo so bile zanimive. Prireditev smo zaključili s podelitvijo priznanj obema šolama. Kasneje smo imeli kosilo. Po kosilu bi že morali oditi na avtobus, ki bi nas peljal do Narodnega muzeja v Ljubljani, ampak se je na avtocesti zgodila nesreča in je avtobus zamujal. Učiteljica Marina je odpovedala ogled muzeja in skupaj smo odšli gledat film. Čez dobre tričetrt ure so nas obvestili, da je naš avtobusni šofer že prispel. Kmalu smo se obuli in oblekli ter se polni energije napodili proti avtobusu. Kmalu zatem, ko smo zavili na avtocesto, smo že lahko videli sneg. Vedno bolj smo se peljali v notranjost Slovenije, vedno bolj je snežilo. Na avtocesti so bili tudi plugi, zato smo se morali voziti zelo počasi. Pri Ljubljani smo naredili kratek postanek, da smo pojedli malico. Ob šesti uri smo veseli in polni vtisov prišli v Duplek. V šoli v naravi smo se imeli zelo lepo in smo zares uživali. Z veseljem bi to izkušnjo še kdaj ponovila.

Karolina Pernek, 7.b

Dan spomina na žrtve holokavsta

Kot vsako leto v mesecu januarju smo tudi letos na naši šoli obeležili dan spomina na žrtve holokavsta. Tokrat je bila naslovna tema Pravičniki za mir med nami. O tem smo se pogovarjali pri zgodovini, geografiji in slovenščini, kjer smo si tudi ogledali film Deček v črtasti v pižami.

Film govori o dečku Brunu, ki se zaradi službe svojega očeta preseli blizu taborišča, za katerega misli, da je kmetija. Med svojim raziskovanjem spozna dečka po imenu Šmuel, s katerim se spoprijateljita. Šmuel izgubi očeta in Bruno mu ga pomaga najti. Med iskanjem očeta v taborišču ju odpeljejo v plinsko celico, kjer oba umreta.

Predstavitev o filmu sta pripravili Nina in Melisa iz 9. razreda. Preostali učenci smo predstavili ostale pravičnike. Urša Koser in Laura Partljič sta predstavili Zoro Pičulin in Andreja Vendramina. Lea Živko je predstavila Tomo Križnarja, Luka Stanko pa Pedra Opeko. Lia Horvat Zupančič in Melanie Žlahtič sta predstavili Malalo in Kajlaša Satjartija, jaz pa sem predstavila Oscarja Schindlerja. Za konec smo še povedali svoja mnenja in se o tem pogovarjali.

Ko smo izvedeli za te grozote, nam je bilo zelo hudo. Upamo, da se bo takšno ravnanje čim manj ponavljalo, saj to zelo prizadane človeka. Veseli smo bili, da so med takšnimi hudim časi pomagali ljudje, ki se seveda najdejo tudi danes.

Kaja Breznik in Žana Ivana Halužan Sagadin, 8.b

Moje pesmi

Mrož

Mrož gre ob sobotah čisto zares
po sprehodu v disko in na ples.

V disku srečal je Ribo,
ko je iskal Bibo.
Riba v njega se je zaljubila,
ker je poljub dobila.

Mrož v disku dobil je drisko.
Driska Mroža je osramotila,
Riba pa se v njega nikoli več ni zaljubila.

Mrož je tekel v hotel,
kjer se je v usedel na fotelj.
Na televiziji je videl Bibo,
ko je mislil na Ribo.

Biba in Mrož sta se poročila
in srečno otroka povila.
Mrož pa nikoli ni povedal Bibi,
kaj se je zgodilo v disku,
ko je dobil drisko.

Snežinka

Prva snežinka pade na tla
in že se začne pravljica.
Snežake zdaj že gradimo,
zraven pa se zelo veselimo.

Pridi, pridi zdaj še ti,
da skupaj naredimo snežake tri.
ne pozabi se toplo obleči,
ker je zunaj mraz goreči.

Pomlad

Pomlad je zelo lepa,
ko metulj iz cveta leta.

Rožice cvetijo,
se poletja že veselijo.
Oprašijo jih metulji,
ko poletijo,
se zraven še smejijo.

Rastline pojejo ti uspavanko
nežno, lepo baladico.
Poglej skozi okno in videl boš,
kako se ti smehljajo
in vodico grgljajo.

Narava

Narava je polna glava,
včasih misli, včasih ne,
kakor pač ji je.

Šteje miške kakor ptičke,
kužke kot mucke
in pesmi in rime
kot polne mandarine.

Poglejmo zdaj to glavo naravo,
kako se bo poigrala z nami.
Razglej se in videl boš,
kako nam je na svetu všeč,
tudi če je moder planet.

Pes

S psom hodimo na sprehode,
kakor mački na love.

Z njim se veselimo
ter si življenje razvedrimo.
Zjutraj že čaka nas pred vrati,
tako da moramo takoj vstati.

Z njim se razvedrim,
a žal že v šolo hitim.
Zelo rada ga imam,
zato ga bi crkljala cel dan.

Tako je vse do večera,
dokler ne pride domov teta Eva.
Takrat se spet vse obrne,
da se pes kar poslovi
in že pred vrata odhiti.

Karolina Pernek, 7.b

Življenje

Življenje nam je usojeno,
tako vsaj mislim jaz.
Še preden se rodimo,
nam je določen življenja čas.

In čeprav nam je vse v zvezdah zapisano,
lahko svojo usodo usmerjamo.
Kako v situacijah reagiramo,
in kako se za življenje borimo.

Življenje vzemimo
kot doživetje skozi leta.
Pozitivno ga živimo,
saj dobre stvari nam obeta.

So tudi padci…
Ampak, veš kaj?
Ko si na tleh,
ni druge poti kot gor nazaj.

Zakaj se bojimo njegovega konca?
Enkrat se bo pač izteklo.
Ko sekundni kazalec na nič bo obstal,
naprej ne bo več teklo.

Veliko nam ponuja,
Zato ne glej le vase.
Doživi nekaj,
da boš še zadnjo sekundo ponosen nase.

In takrat…ko bo zadnja sekunda minila…. Bomo obstajali?
Kam odšla bo naša duša?
Se v prostoru razgubila bo,
ali bo našla pot v drugo telo?

Karkoli se na koncu že zgodilo bo,
za vedno bo skrivnost.
Nihče ne ve, kako je to,
ko tvoja duša odleti v neznano.

Ajda Rojko, 7. a OŠ Duplek

Dve vrsti ljudi

Poznamo dve vrsti ljudi.
Veste kateri?
Nočne, ki spijo podnevi
ter dnevne, ki spijo ponoči.

Nočni ljudje ne marajo dela.
Zvečer okrog osme ure se zbudijo,
nato pa že zjutraj ob sedmih v postelji smrčijo.

Medtem ko so budni, radi ležijo,
nekateri pa tudi v disko hitijo.
Imajo radi nočne zabave
in če še ne veste,
vsi nočni ljudje so mile narave.

Pravo nasprotje so dnevni ljudje.
Spijo ponoči ter delajo podnevi,
imajo svoje službe
in niso preveč leni.

V posteljo gredo že ob pol osmih zvečer,
ko sonce vidimo na zahodu,
zbudijo pa se ob sočnem vzhodu.

Čeprav so ljudje drugačni,
eni dnevni, drugi nočni,
imajo vsi veliko srce,
da se svet lahko še naprej vrte.

Lia Horvat Zupančič, 7. a

Wholley Whitespell

V deželi Whiteborn je živela prikupna družina in pisali so se Whitespell. Najmlajši je bil Wholley, ki je bil vedno zelo tih in zanj so se zanimali najmanj, razen mame, ki ga je imela neskončno rada.

Neke noči Wholleyeva brata nista morala zaspati, ker je Wholley celo noč vadil čarovniške trike, to pa je delal zato, ker se je na njegovi okenski polici pojavilo vabilo na šolo izumov in čarovnij, ki se je imenovala Sezam. Wholley je imel res veliko željo postati čarovnik, ampak je vedel, da se bosta brata samo norčevala, oče pa bi počil od smeha, češ, da je Wholley nesposoben fant. Wholley je kar naprej tuhtal in se odločil, da bo to povedal samo mami. Mami so se oči zarosile med Wholleyevim pripovedovanjem. Wholley je to opazil in vprašal mamo, zakaj ji gre na jok, ona pa mu je odgovorila, da je ona med svojim otroštvom hodila na to šolo in zrastla v čarovnico. To je prikrivala vsa ta leta in do zdaj ni izvedel noben, razen Wholleya. Toda Wholleyu še zdaj ni bilo jasno, zakaj je mama skoraj jokala. Nato mu je razložila vso zgodbo. Povedala je, da so se je starši želeli znebiti in morala je od doma. Povedala mu je tudi, da če se odloči, da gre, naj se čuva in da ga bo pogrešala. Vse to ji je obljubil in se ji zahvalil, da mu zaupa. Že naslednje jutro se je Wholley poslovil od mame, ona pa mu je zaželela srečo in obljubila, da ne bo povedala, kam je šel. Seveda pa ga oče in brata sploh nista pogrešala, saj sploh opazili niso, da ga ni. Ob temi je Wholley prišel do šole Sezam. Komaj je že čakal, na nov dan.

“Dobro jutro!” ga je ogovorila pametna Helda. Wholley se je zbudil in se ji predstavil. Pametna Helda mu je povedala, da je tu že drugo leto in da že pozna šolo še predobro. Sprehodila sta se po njej, dokler nista prišla do krvavega zidu, na kar ga pametna Helda opozori: “To je zid, ki te pogoltne in odpihne v drug svet, zato se ga zelo pazi!” Wholley je bil zelo radoveden in je sredi noči, ko je mislil, da vsi spijo, odhitel proti krvavemu zidu. Pot do zidu je bila precej dolga: stopnice so se prikazale samo, če si jih prosil, tega pa Wholley ni storil, saj ni želel zbuditi vseh v šoli, zato je pričaral preprogo, ki ga je ponesla do karamelne luknje, kjer si moral splezati tako globoko, da te je ponesla do vrat, ki so vedno spala, prebudil pa si jih tako, da si jim vedno prinesel kakšen prigrizek in odprla so se. Wholley jih je namreč sovražil, saj so se mu vedno posmehovala, da je majhen. Vrata so ga ponesla do knjig, na katere si sedel in odpeljale so te do črne vode, s katero je bil napolnjen velik bazen, ki si ga moral preplavati, da si prišel do krvavega zida. Ko je Wholley prišel do njega, so se prižgale luči in pred njimi so se pokazali učitelji, ki so bili kot iz pravljice. Bili so štirje: prva učiteljica je bila suha kot prekla in je vedno, ko je bila lačna, jedla čaročinke, ki so bile vroče kot lasje učitelja Sezama, po katerem se je imenovala šola, vroče lase pa je imel zato, ker si jih je vedno zažgal, tretji učitelj je bil zelo strog in je izgledal kot krof z enim očesom ter ga noben učenec ni maral, četrta pa je bila učiteljica Zofka, ki je imela tako dolge in ostre nohte, da so lahko prerezali karkoli, celo jabolko.

Wholley se je prestrašil, da ga bodo kaznovali, toda povedali so mu, da je eden izmed najboljših učencev in da bo moral opraviti izpit, da vidijo, če ga lahko sprejmejo na šolo, kjer bo spoznal Harryja iz šole Bradavičarka. Seveda je izpit opravil in poslali so ga na najuspešnejšo čarovniško šolo, kjer je bil njegov sošolec Harry Potter. A to je že druga zgodba…

Alina Bratovčak, 6. b