Izlet v Tehniški muzej Slovenije in Hišo eksperimentov

V sredo, 19. aprila 2017, smo s sošolci imeli tehniški dan. Naša prva postaja je bil Tehniški muzej Slovenije v Bistri, kjer nam je učiteljica razdelila učne liste, nato pa smo se razdelili v dve skupini. Moja skupina je najprej odšla na ogled starih avtomobilov, limuzin, motorjev ter delovnih strojev. Ogledali smo si limuzine in avtomobile, ki so pripadali Josipu Brozu Titu. Nato smo odšli v drug prostor, kjer so nam pripovedovali o Nikoli Tesli in njegovih poskusih. Pokazali so nam delovanje elektrike in strel. Šli smo v prostor, kjer je bil včasih samostan. Tam so imeli razstavo bolniških strojev. Ogledali smo si tudi staro lokomotivo.

Foto: Pina Kramberger

Po ogledu v muzeju Bistra smo odšli proti središču Ljubljane, kjer smo obiskali Hišo eksperimentov. Tam smo bili 45 minut. Najprej so nam predstavili pravila pri opravljanju poskusov, nato pa smo se razdelili v tri skupine in vsaka je šla v svoje nadstropje. Poskusi so bili zelo zanimivi, najbolj všeč so mi bili poskusi z ogledali, saj so bili nekaj posebnega. Seveda smo se zelo zabavali.

Foto: Eva Zelnik

Po obisku Hiše eksperimentov smo odšli v središče Ljubljane, kjer smo imeli eno uro prostega časa. Nato smo se vrnili domov. Na izletu smo zelo uživali.

Eva Hergamas, 9. a

Izlet v knjižnico

V torek, 11.4.2017, smo odšli v Knjižnico Duplek. Preden smo se odpravili, smo nekaj pojedli. Naša učiteljica Suzana pa nam je tudi povedala, kako se moramo v knjižnici obnašati.

Hitro smo stekli, se preobuli in preoblekli ter se odpravili na pot. Z mojo najboljšo prijateljico Ino sva bili zadnji v koloni. Dobili sva zaščitne jopiče in tako sva bili zelo dobro vidni v prometu. Na poti smo opazovali naravo in naše prelepe dupleške štorklje. Pot nam je zelo hitro minila in že smo bili v knjižnici. Tam so nas čakali trije knjižničarji. Najprej smo odšli s knjižničarko in nam je povedala, da je april mesec pravljic, ker se je 2. aprila rodil Hans Christian Andersen. Pripovedovala nam je tudi nekaj pravljic. Nato sta prišla knjižničarja in smo sestavljali zgodbe iz kock. Izposodili smo si lahko tudi kakšno knjigo. Nato nas je poklicala učiteljica Suzana in počasi smo se odpravili proti šoli.

Pred šolo me je čakala mami in skupaj sva odšli domov. To je bil zame res zelo vznemirljiv in zanimiv dan.

Hana Špičko 2.a

Intervju z učiteljicami iz podružnice Dvorjane

Prva štiri leta šolanja sva obiskovali podružnico Dvorjane. Spominjava se lepih trenutkov, ki sva jih doživeli tam, zato sva se odločili, da jih obiščeva. Pogovarjali sva se s tremi učiteljicami: Brigito Bračič, Miljano Palčič in Cvetko Zafošnik.

1. Kako dolgo že delate na podružnici? Ali ste pred tem delale na kakšni drugi šoli?                                                                      
Učiteljica Brigita: Jaz delam na podružnici 16 let, pred tem pa sem poučevala 1. razred na centralni šoli.
Učiteljica Miljana: Na tej šoli delam že od leta 1996, pred tem sem delala v vrtcu.
Učiteljica Cvetka: Tu delam že 37 let, prej pa sem delala 2 leti na Osnovni šoli Majšperk.

2. Katere razrede trenutno poučujete?
Učiteljica Brigita: Poučujem kombiniran oddelek tretjega ter četrtega razreda.
Učiteljica Miljana: Poučujem prvi razred ter podaljšano bivanje.
Učiteljica Cvetka: Jaz pa poučujem drugi razred.

3. Ali je delo na podružničnih šolah kaj drugačno kot na večjih šolah? Kaj po vašem mnenju so prednosti in kaj slabosti majhnih šol?
Učiteljica Brigita: Mislim, da je kar precej razlik v delu na podružničnih šolah in delu na večjih šolah. Prednost podružničnih šol je ravno v njihovih majhnostih. Tako se počutimo kot velika družina in z vsakim otrokom se lahko povežemo.
Učiteljica Miljana: Mislim, da je lepo delati na tej šoli, vse otroke lahko poznamo. Seveda ne vidim nobenih drugih slabosti, razen če kdo zboli, nimamo nadomeščanja.
Učiteljica Cvetka: Tudi meni je delo na podružnici zelo všeč, saj se lahko posvetimo vsem otrokom.

4. Ali vas učenje veseli? Ste že od nekdaj hotele postati učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ja, mene poučevanje zelo veseli. Že kot otrok sem govorila, do bom učiteljica, ko bom velika. Tako da se mi je želja izpolnila in v tem poklicu zares uživam.
Učiteljica Miljana: Jaz sem tudi že od nekdaj želela delati z otroki, že ko sem bila sama otrok, sem želela to postati, saj sem si mislila, da odrasli ne razumejo otrok in da bom jaz takšna učiteljica, ki jih bo razumela.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz sem si že od malih nog želela postati učiteljica. To se mi je izpolnilo in zelo uživam v tem poklicu.

5. Katera generacija otrok je bila po vašem mnenju najbolj živahna in katera najbolj uspešna?
Učiteljica Brigita: To je pa zelo težko vprašanje, tako bom rekla – vsako leto se najde generacija otrok, ki je zelo uspešna in tudi peščica otrok, ki so zelo živahni.
Učiteljica Miljana: Bi se kar pridružila temu odgovoru, saj so vsi na začetku malo živahni, potem pa so iz leta v leto bolj uspešni.
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz se ne bi spomnila generacije, ampak vem, da so bili včasih učenci veliko mirnejši in uspešnejši, kot so danes, saj si dan danes veliko več upajo in ne ubogajo ravno zelo.

6. Kateri lep in prijeten dogodek v razredu se vam bo za vedno vtisnil v spomin?
Učiteljica Brigita: Prijetnih dogodkov z otroki je veliko, lahko so zelo drobne zadeve, ki ti polepšajo dan, lahko tudi celo življenje. Zelo prijetno je recimo, če ti otrok prinese risbo ali ti pove kaj lepega.
Učiteljica Miljana: Spomnim se veliko prijetnih dogodkov z otroki. Včasih je zelo zanimivo, ko kdo reče, da je rad v šoli in da noče domov.
Učiteljica Cvetka: Doživela sem veliko prijetnih, en pa se mi je še posebej vtisnil v spomin, ko sem bila pred nekaj leti na bolniški in so mi učenci pripravili presenečenje.

7. Ali so vas učenci kdaj neprijetno presenetili?
Učiteljica Brigita: Meni se ni zgodilo veliko neprijetnih dogodkov.
Učiteljica Miljana: Tudi jaz nisem doživela veliko neprijetnih dogodkov z učenci, razen takrat, ko sta si dva učenca podajala žogo in jima je padla na cesto. Želela sta celo steči na cesto, da bi jo pobrala. Vsi smo se zelo prestrašili.
Učiteljica Cvetka: Nisem doživela veliko neprijetnosti, mogoče kakšne manjše.

8. Zakaj ste se odločile za ta poklic? Zaradi otrok?
Učiteljica Brigita: Obožujem otroke, doma imam že dve hčeri v šoli, pa še svoj razred. Velikokrat moram prisluhniti njihovim težavam in že to je prijetno, da veš, da ti zaupajo.
Učiteljica Miljana: Predvsem zaradi otrok hodim v to službo in sem vesela, da sem se tako odločila. Včasih se ti zdi, da te otroci vsak dan naučijo nekaj novega.
Učiteljica Cvetka: Meni je najljubše delo z otroki v razredu in med otroci se najlepše počutim, kot da me otroci pomlajujejo.

9. Kaj vas razveseli pri učencih?
Učiteljica Brigita: Najbolj me razveseli, ko spoznajo, da so kakšno stvar naredili narobe in jo potem popravijo. Zelo dober občutek je tudi, ko vidiš, da kakšen otrok pri učnem procesu s težavo napreduje, osvoji snov in je potem dejansko zadovoljen.
Učiteljica Miljana: Kadar vidim, da učenec zna razmišljati s svojo glavo in sicer, da vzame vse tiste informacije, ki jih je že slišal in svoje izkušnje ter jih uporabi.
Učiteljica Cvetka: Mene najbolj razveseli, da so učenci spoštljivi drug do drugega.

10. Kaj pa vas na učencih najbolj moti?
Učiteljica Brigita: Ko otroci niso iskreni, se zlažejo ali ne spoštujejo drugega.
Učiteljica Miljana: Mene tudi moti, kadar niso iskreni in mogoče takrat, ko so nesrečni, pa niso sami krivi za to.
Učiteljica Cvetka: Meni ni všeč, če so učenci nespoštljivi do učiteljic in da ugovarjajo.

11. Kaj bi počele, če ne bi bile učiteljice?
Učiteljica Brigita: Ne vem, kaj bi počela, sploh nisem imela druge rezervne službe, mogoče bi bila pa vzgojiteljica.
Učiteljica Miljana: Jaz pa bi bila modna kreatorka ali pa defektologinja.
Učiteljica Cvetka: Če ne bi bila učiteljica, bi bila zobna asistentka.

12. Katero snov se najraje učijo učenci in katero najraje poučujete?
Učiteljica Brigita: Opazila sem, da imajo učenci najraje snov, pri kateri sami načrtujejo, eksperimentirajo, to pomeni, da so sami vključeni v učni proces in ker vidim, da radi sodelujejo, je meni poučevanje toliko lepše. Jaz pa najraje poučujem spoznavanje okolja.
Učiteljica Miljana: Učenci v prvem razredu, kjer imam največ izkušenj, imajo najraje matematiko, so zelo srečni, ko imajo občutek, da že znajo računati. Zato jih z veseljem poučujem, najraje pa poučujem telovadbo.
Učiteljica Cvetka: Moji učenci imajo zelo radi matematiko in likovno umetnost, jaz pa najraje poučujem matematiko.

13. Bi želele kaj spremeniti v službi?
Učiteljica Brigita: Ja, morda to, da bi imele učiteljice oziroma učitelji na splošno malce več kompetenc pri vzgoji otrok, kar se tiče teh splošnih življenjskih navad, kot so obnašanje, prehranjevanje, ker opažamo, da otrokom tega kar primankuje.
Učiteljica Miljana: Ja, jaz bi tudi spremenila to, da se nekateri zunanji, ki niso poklicani v to, ne bi vtikali v službo učiteljev, pa včasih bi tudi kakšnega starša zamenjala. (smeh)
Učiteljica Cvetka: Tudi jaz si želim, da bi se starši manj vmešavali v učiteljevo delo.

14. Bi želele še kaj sporočiti bralcem Korakov?
Učiteljica Brigita: Naj uživajo pri branju Korakov in želim, da bodo še naprej imeli tako ustvarjalne novinarje v svojem glasilu.
Učiteljica Miljana: Naj prebirajo tako, da si bodo tudi kaj zapomnili in znali ceniti otroke, saj v prvi vrsti jih je treba ceniti in imet rad.
Učiteljica Cvetka: Naj bodo uspešni.

Vsem učiteljicam se zahvaljujeva za sodelovanje in zelo zanimiv pogovor ter jim želiva še veliko uspehov.

Mia Miholič in Melanie Žlahtič, 6. a

Igramo se z besedami

Besede

Besede na planetih tičijo
in govorijo na glas,
da se jih sliši v drugo vas.

Mi z njimi govorimo,
tudi ko se razjezimo.
Včasih se z njimi poigramo
in nasmehljamo.

Rade nas imajo vse,
ene bolj, druge manj,
ampak vedno pridejo na plan.

Karolina Pernek, 6.a

Poletno druženje s prijatelji

Bilo je poletje
kakor lepo cvetje.
Tam na travniku s prijatelji,
ki so dobri karakterji.

Tam so Ajda,
Lia ter Mia.
Nato še Melanie pridivja,
saj je prava navita afnica.

Tam se igrajo
in tudi tebi žogo podajo,
če se jim nasmejiš,
tudi sladoled dobiš.

Ema Bračko in Lara Klemenčič, 6.a

Ekskurzija v Planico

Sedmi razredi so letos sodelovali na likovnem natečaju, ki se je imenoval Z vlakom v Planico. Sodelovali so Neža Glonar, Žana Ivana Halužan Sagadin, Urša Koser, Laura Partljič, Lora Lorenčič in Anej Vršič pod mentorstvom učiteljice likovne umetnosti Andreje Flis. Sponzor tega likovnega natečaja so bile Slovenske železnice. Med vsemi poslanimi izdelki so izbrali 15 finalistov, ki je dobilo 50 kart za skoke v Planici in 50 kart za toplo malico. Med finalisti sta bili tudi OŠ Duplek in OŠ Korena.

Tako smo se v četrtek, 23. 3. 2017, ob 4.50 učenci 7. in 8. razredov odpravili proti Planici, kjer so na ta dan potekale kvalifikacije za petkovo tekmo. Vozili smo se približno štiri ure, postanek smo imeli na Trojanah. Ko smo končno prispeli na cilj, je bilo tam že veliko avtobusov, saj so si smučarske skoke prišli ogledat učenci iz različnih krajev Slovenije. Najprej smo potrebovali veliko časa, da smo sploh prišli do vhoda, ker je bilo toliko ljudi.

Ko smo si izbrali prostor, s katerega smo spremljali skoke, smo šli po malico. Ko smo pojedli, smo si ogledali prvi in drudi trening ter nato kvalifikacije. Najbolj razburljivo je bilo, ko so skakali slovenski skakalci, takrat so bili navijači najbolj glasni. Bilo je zelo zanimivo, kljub temu da so skakalci izgledali od daleč zelo majhni. Najbolj nama je bilo všeč, ko je kdo skočil preko 225 metrov in je zaigrala pesem Planica. Vse je bilo zelo zanimivo in kmalu so se skoki zaključili. Potem smo se premaknili na drugo stran, kjer so razglasili zmagovalca likovnega natečaja. Na žalost nismo zmagali mi. Nato smo se počasi odpravili do našega avtobusa in se odpeljali nazaj.

Ta izlet je bil zelo zabaven in nama bo še dolgo ostal v spominu.

Nika Petrišič in Larisa Vauhnik, 8.b

Intervju z učiteljico Marino Herman

Pogovarjali sva se z učiteljico Marino Herman, ki na naši šoli poučuje zgodovino in geografijo. Ob njeni zgovornosti in dolgoletnih izkušnjah je nastal zanimiv intervju.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?

To se je zgodilo že v zgodnjem otroštvu, jaz sem to začutila, ko sem bila še majhna deklica. Babica, ki me je čuvala, mi je dala veliko domačih nalog, ki sem jih morala narediti. Živela sem ob robu mesta in v bližini je stala nova šola. Vsak dan sem skozi okno videla otroke, ki so z nahrbtniki hodili v šolo, bila sem jezna, saj sem bila takrat stara komaj 5 let. Moj oče je ob delu obiskoval tudi šolo. Ko je šolo končal, mi je dal svojo torbo in z njo sem se počutila kot šolar.

Kako dolgo že poučujete?

Letos poučujem že 35. leto.

Kakšno se vam zdi poučevanje na tej šoli?

Prva štiri leta sem delala na OŠ Podčetrtek, sedaj pa 31 let na tej šoli. Tukaj sem zelo zadovoljna, ker sem iz mesta in se zelo rada pripeljem na podeželje, tukaj je poučevanje geografije lažje in bolj ustrezno.

Kakšne ocene ste imeli pri zgodovini ter geografiji v osnovni šoli?

Pri zgodovini sem imela težave, saj se nisem znala učiti, zato sem imela trojke. Morala sem si narediti načrt učenja. Zgodovino sem imela zelo rada in potem ni bilo težav. Pri geografiji pa sem imela zelo nasilnega učitelja, ki nas je celo pretepal, čeprav ni bilo dovoljeno, in sem imela slabe ocene, ker sem se ga bala, ampak starši so me spodbujali in tudi sama sem imela dovolj samozavesti. Učitelj ni dolgo poučeval, ampak sem imela cmok, ko sem se učila ta predmet.

Ali se vam zdi, da imajo učenci radi zgodovino in geografijo?

To jih pa morate vi vprašati, saj jaz ne morem tega reči, ker smo vsi ljudje različni.

Če bi morali vsem učencem dati oceno pri zgodovini in geografiji, kakšno oceno bi nam dali?

Težko bi dala številčno oceno, saj ocene že tako dobite pri testih in spraševanjih. Ampak na splošno sem z znanjem učencev zelo zadovoljna. Njihovo znanje se tudi pokaže na raznoraznih tekmovanjih.

Ali imate učitelji za ure pouka pripravljeno snov, ki jo boste pri uri obravnavali, ali si jo sproti izmišljujete?

Vsak učitelj si med počitnicami mora pripraviti učni načrt za prihodnje šolsko leto, lahko pa kdaj kaj k uri dodamo, da stvar popestrimo.

Ali imate občutek, da učenci radi sodelujejo pri pouku geografije in zgodovine?

Da, imam tak občutek, saj to ni tak predmet kot je na primer matematika, to ni nič težjega.To je življenje mi se učimo preteklodti in prihodnosti ljudi.

Ali ste z učemci doživeli kakšno izkušnjo ki jo boste težko pozabili?

Zelo veliko, skoraj v vsakem razredu, doživljam jih že skoraj 35 let. Ampak najboljše pa je seveda to, da doživljamo le pozitivne izkušnje.

Ali ste imeli oziroma imate kakšnega učenca, ki ga boste težko pozabili?

Seveda, včasih tudi naletim na koga. Ravno zadnjič me je učitelj Branko vprašal, če sem brala večer, pa sem ga vprašala, če o Grušovniku in je bila cela stran z intervjujem našega prejšnega učenca. Meni ni važno, kaj je po poklicu ali je popularena ali ne, meni je važno samo to, da ga srečam srečnega.

Ali imate kakšno spročilo za bralce korakov?

Ja, imam. No, novinarji, bom z vami začela. Vas spodbujam in si želim, da ostanete tako delovni, kot ste bili do sedaj. Bralcem bom pa povedala, naj berejo, naj se družijo in da naj ne bodo samo za temi napravami.

Učiteljici se zahvaljujeva za deljenje svojih malih skrivnosti in ji želiva še veliko poklicnega uspeha ter zadovoljstva.

Ema Bračko in Melanie Žlahtič, 6.a

Intervju s Pio Turk

Pia Turk je najina sošolka, obiskuje 7. b na OŠ Duplek in trenira jahanje. Ker je v tem uspešna, sva se odločila, da jo z njo opraviva intervju.

sdr

1. Kdo te je navdušil za ta šport?
Navdušila me je moja sestra in želela sem postati tako dobra kot ona.

2. Katero pasmo konja jahaš in kako mu je ime?
Ime mu je Ramos in je slovenske toplokrvne pasme. Dobila sem ga tako, da sem ga poskusila jahati in ker mi je ustrezal,  smo ga kupili.

3. Kateri slog imaš najraje?
Najraje imam preskakovanje ovir, ker je to trenirala tudi moja sestra in mi je bilo všeč. V tem tudi tekmujem.

4. Kdaj si začela resno trenirati?
Jahati sem začela pri 9 letih, resno sem začela trenirati pri 10 leti, tekmovati pa pri 12 letih.

5. Kdo je tvoj vzornik?
Moja vzornica je Edwina Tops Alexander iz Avstralije, ker ima že veliko zmag in tekmuje na dobrih tekmovanjih.

6. Kakšne uspehe imaš?
Na svoji višini sem osvojila samo rozete.

7. Kakšni so tvoji cilji?
Želim postati uspešna jahačica in tekmovati v tujini.

8. Kako poteka tvoj trening?
Najprej pripravim konja, potem ga moram segreti in začneva s treningom.

9. Si se kdaj resno poškodovala?
Padla sem že, ampak se nisem poškodovala.

10. Ali boš nadaljevala s konjeništvom, ko odrasteš?
Da, kot veterinarka ali pa bom tekmovala v tujini.

11. Kje treniraš?                                                                                         Treniram v Mariboru, Hipodrom Kamnica.

Bi kaj sporočila bralcem Korakov?                                                        S trdim delom in trudom lahko uresničite svoje sanje!

cof

Hvala Pii za deljenje svojih majhnih skrivnosti. Želiva ji še veliko uspeha tako v jahanju kot v šoli.

Kaja Breznik in Maj Garb, 7. b

 

Igramo se z besedami

Šolske potrebščine

V šoli na mizi je veliko reči,
svinčnik, peresnica in zvezki vsi.

A kaj nam pomagajo vse te stvari,
če pravo ime jim ne stoji.

V zvezku ni nič besed,
le prazne strani.
Preimenujmo a v besednik
in besede bodo iz njega
švigale v vse smeri.

Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 6.a

Šola

V šoli pridno se učimo
in ocene kdaj dobimo.

Učitelji vedno jezni so,
če se med poukom pogovarjamo.

A otroci se včasih dolgočasimo,
zato vsi skupaj predlagamo:

Namesto da bi se učili,
bi raje šale govorili.

Šola bi postala šala
in bi se še sama sebi hihitala.

Učenje naj postane zabava,
ki nikogar ne uspava.

Vsak dan bi se veselili
in kupe sladkarij dobili.

Tako zabavno bi bilo,
če bi se to uresničilo.

Zato novost predlagajmo
in šolo spreobrnimo.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 6.a

Igramo se z besedami

Sošolci

Lana Lara rada se igra,
Lara pa rada klepeta.
Maj se med poukom igra.
Domen se z njim smehlja,
Mia rada se uči,
saj s tem same petke pridobi.

Vanesa in Klara konje imata,
radi se z njima igrata.
Ema na nosu očala ima,
saj brez tega slepa bi bila.
Alen med angleščino se sprosti,
saj v tem času sladko spi.

Patrik med slovenščino frajerja se dela,
saj med tem časom nič ne dela.
Tim se za zombija ima,
Luka pa se mu smehlja.
Simon rim ne pozna,
saj same besede v glavi ima.

Valentina resna bi bila,
če v nepravi družbi bi bila.
Melanie face poka,
Beni se zraven joka.
Timon pametnega se dela,
saj po navadi nič ne dela.

Lia in Ajda umetnici sta,
pesmi si izmišljata.
Vsaka beseda je rimana
kot Ana banana.
Andraž balone poka,
Karolina se zraven joka.

Matija misli
in nič ne razmisli.
Maruša gleda in gleda
in nič ne zagleda
Timotej se vsem smehlja,
Res zanimiv je naš razred ta!

Maruša Tertinek in Ana Šerbinek, 6.a