Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.

Alina, 7.b

Zimske priprave

V petek, 28. 2. 2020, sem se s Plesno šolo Samba odpravila na zimske priprave. Priprave so trajale tri dni in so bile v Rogaški Slatini.

V petek zjutraj sem se s prijateljico Sofijo odpravila. Vsi skupaj smo se dobili pred recepcijo hotela Grand hotel Rogaška. Že pred pripravami smo se morali dogovoriti s kom bomo skupaj v sobi, ker so bile sobe za dva. Jaz sem bila skupaj v sobi s Špelo. Ko smo vsi dobili kartice smo odšli v sobe in se pripravit na trening. V dvorani kjer smo imeli trening smo se morali dobiti ob pol devetih. Ko smo vsi prišli smo začeli. Čez eno uro je prišla gostja in to je bila Ana Vodišek, ki je ena izmed najboljših plesalk v Sloveniji. Ona nas je imela tri treninge. Med prvim in drugima dvema smo imeli pavzo in kosilo. Po vseh treningih smo imeli večerjo in zvečer prosto in smo se lahko šli kopat v bazen, ki je bil v hotelu ali pa vadit v dvorano. Midve z Mineo sva šle vadit koreografije v dvorano, ampak sva lahko bile samo pol ure.

Naslednji dan je bilo enako, ampak nas ni imela Ana, ampak drugi naši trenerji, ki tudi trenirajo pri Sambi. Od drugega dneva mi je bila najboljša koreografija od Vanese Majeič in Mojce Šauperl. Po večerji smo imeli do pol devetih prosto in nato igre v dvorani. Morali smo se razdeliti v 6 skupin. Imeli smo različne izzive, ki so jih sestavili in vodili člani. Jaz sem bila v skupini z Špelo, Elo, Ano, Tajdo, Saro in Hano. Super smo se razumele in smo se boljše spoznale. Izzivi so bili: zaplesat koreografijo, ki je bila napisana z besedami, metanje žogice v kozarec z vodo, pantomima in rešit križanko. Bili smo peti od šestih. Zmagovalna skupina je dobila lizike. Igre so trajale približno do desetih. Nato smo imeli prosto. Jaz in Špela sva šle do tistih s katerimi sva bile v skupini. Okoli enajstih sva šle v sobo in se pripravili na spanje.

V nedeljo, bil je zadnji dan, smo po zajtrku imeli zadnja dva treninga. Ta zadnja koreografija, ki je bila spet od Vanese, mi je najboljše šla. Po treningih smo imeli kosilo in prosto do 14:45, ko smo imeli zadnji trening, pri katerem smo samo ponavljali koreografije, ki smo se jih naučili na pripravah. Okoli pol štirih so prišli starši po nas.

To so bile za mene komaj druge priprave, ampak so bile najboljše. Komaj čakam, da bo poletje, ko bodo poletne priprave.

Lara, 9.a

Ustvarjali smo z glino

V četrtek, 13.2.2020, smo imeli učenci 7. razredov tehniški dan. Na našo šolo so prišli iz Lončarskega centra Maribor in nam pokazali ustvarjanje z glino. Razdeljeni smo bili v dve skupini, 7.a in 7.b. Ena skupina je najprej delala na lončarskem vretenu, druga pa je glino oblikovala ročno in le z nekaj pripomočki.

Ko smo glino oblikovali ročno, smo morali paziti, da je bilo lepo zglajeno in ni bilo razpok. Na izbiro smo imeli, da izdelamo manjšo sklečko ali krožnik. Na izdelek smo lahko naredili tudi razne vzorce ali napise.

Na vretenu je bilo nekoliko drugače. Vsi smo si izdelali majhne skledice, ki pa so bile med seboj vseeno zelo različne. Bile so najrazličnejših oblik, nekatere visoke, druge nizke, spet nekatere tanke in tako dalje. Na te izdelke smo lahko naredili samo vzorce ali jih pobarvali, napisov nismo smeli delati.

Končane izdelke so na koncu odnesli nazaj na Lončarski center Maribor, saj nam jih bodo predelali, da bodo za kuhinjsko rabo. Tehniški dan se mi je zdel zanimiv in komaj čakam, da dobim izdelek nazaj, da vidim, kako bo na koncu izgledal.

 Sara, 7.b

Detektivska zgodba

Pozdravljeni, sem Taja! Šla sem malo raziskovat Osnovno šolo Duplek.

Zbrala sem zelo zanimive informacije o tem, kaj so na šoli delali v mesecu februarju. V tem mesecu je potekal roditeljski sestanek za analizo prvega ocenjevalnega obdobja in predavanje o prekomerni rabi digitalnih tehnologij. Ugotovila sem tudi, da imajo spletno glasilo, ki se imenuje Koraki. Pri tem se novinarke in učiteljica Maja zelo trudijo. Na njem objavljajo pravljice, pesmi, slike,… Klara Gradišnik in Alina Lilek sta se poglobili v magični svet. Tia Horvat Zupančič in Karin Ludvik pa sta povedali, da so šli smučat na Roglo in drsat v Ledno dvorano Maribor. Lana Kos je rekla, da so snemali radijsko oddajo o Prešernu. Ko pa smo že pri Prešernu, je v Korenski dvorani potekala prireditev, na kateri so nastopali učenci šole Duplek in Korena. A ne samo to! Tudi na šoli so imeli šolski Prešernov natečaj, na katerem sta zmagali Lia Horvat Zupančič s svojo pesmijo Najlepši čas življenja in Karin Ludvik s svojo fotografijo Modra prihodnost. Alino Lilek bolj navduši angleščina, Julijo iz 4.c pa vse teme. Kot vemo, 5. februarja obeležujemo svetovni dan glasnega branja. Zato so učenci 7., 8. in 9. razreda brali mlajšim. Aja, pozabila sem še povedati, da so imeli na šoli tudi prireditev za slovenski kulturni praznik. Učiteljica Andreja Flis, je naredila tudi vabila za Vurko fest, na katerem lahko sodelujejo vsi učenci te šole.

Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da se na njihovi šoli veliko dogaja in je zelo zanimiva šola.

Taja, 6.a

Valentinov šolski disko

V četrtek, 13. 2. 2020, smo učenci 9. razredov organizirali že 4. šolski disko, ki smo ga poimenovali po prazniku zaljubljencev. Čeprav je bilo valentinovo komaj naslednji dan, se je v zraku že čutila ljubezen in prijateljski duh.

Ob 17.00 smo odprli vrata diska in zabava se je pričela. Plesali smo na različne pesmi, tako narodno zabavne, popularne kot tudi na pesmi slovenskih in tujih avtorjev. Torej za vsakega se je nekaj našlo.

Z nami je makareno, račke, kavbojsko polko, vlakec in mnoge druge zabavne skupinske plese plesalo kar 80 učencev ter 5 učiteljev. Organizirali pa smo tudi zelo zanimivo in smeha polno tekmovanje v parih in limba dance. Zmagovalce pa smo nagradili s slastno čokolado.

Da je bil disko še bolj sladek, pa smo spekli tudi ogromno valentinovih mafinov in ostalih sladkih pregreh, ki so poskrbele za nepozabno popoldne v krogu prijateljev. Disko smo zaključili s pesmijo Za prijatelje ter se veseli in zadovoljni, da nam je uspel še en šolski disko, odpravili proti domu.

Karolina, 9.b

Kulturna prireditev ob Prešernovem dnevu

V petek, 7. 2. 2020, se je na večer pred slovenskim kulturnim praznikom, Prešernovim dnevom, tudi v naši občini, natančneje v Korenski kulturni dvorani, odvijala kulturna prireditev.
Na njej smo sodelovali učenci tako OŠ Duplek, kot tudi OŠ Korena.
Proslava se je začela ob 18ih popoldne. Na njej pa smo učenci peli, igrali na glasbila in deklamirali različne pesmi ter povezovali program. Na oder je prišla tudi Primičeva Julija, ki je skupaj s fantom iz sodobnosti iskala svojega izgubljenega Prešerna. Pri iskanju pa so jima pomagali pevski zbori obeh osnovnih šol, kitarist Jan, baletka Neža, Alina in Sara z svojo deklamacijo, Žan z igranjem na violino, Jan s svojo klavirsko točko, Taja in Lia z deklamacijama o življenju in ljubezni ter Alina s svojim pevskim talentom. Julija pa je prešerna končno našla v gledališki igri, v kateri smo zraven življenjepisa našega največjega pesnika, spoznali tudi njegove pesmi.

Proslava je povedala vse, tudi to, da smo v občini Duplek res polni najrazličnejših talentov in da nas le sodelovanje med seboj lahko popelje do cilja. Čeprav smo bili iz dveh različnih šol in se med seboj nismo poznali tako dobro, smo združili moči in se res zelo potrudili. Dokaz za to je bila še ena zanimiva in dogajanja polna prireditev.

Karolina, 9.b

Začarana omara

Bilo je v nedeljo zvečer. Zunaj je močno deževalo, veter je zavijal in grmelo je. Nikakor nisem mogla zaspati, zato sem se premetavala po postelji sem ter tja. Da bi lažje zaspala, sem v mislih odpotovala  v čarobno omaro. Vstopila sem vanjo in videla, da ima na drugi strani vrata za izhod. Močno me je zanimalo, kaj je na drugi strani, zato sem jih odprla. Prišla sem v zelo čudno deželo. Tam sem videla origami ptice, vse iz čokolade, mačke iz jagodne marmelade in ne boste verjeli, tudi ribnik iz čisto kristalne vode. Bilo je, kot v raju, vendar ko sem se obrnila, nisem videla vrat, ne omare. Mimo je prišel žele medvedek. Vprašal me je kaj delam. Odgovorila sem mu, da iščem čarobno omaro. Žele medvedek me je napotil h gori iz penic. Povedal  mi je, da pot zelo nevarna, pelje mimo kokakolinih vročih gejzirjev, bananinih tigrov in mimo jabolčnih levov. Dal mi je zemljevid in že sem se odpravila. Pot je bila strma in spolzka, a že sem tam videle kokakoline vroče gejzirje. Tja sem vrgla kovanec, in zelo hitro je zgorel. Čuvaj gejzirjev, mi ni dovolil noter, v prepovedano območje gejzirjev. Čuvaj ni mogel več poslušati mojega sitnarjenja, zato  me je spustil noter. Zemljevid je kazal na skriti gumb, ki naj bi dvignil skriti most. Nekaj rdečega sem videla med jagodnimi skalami. Ko sem se ga dotaknila, sem zagledala most. Šla sem čez njega in na drugi strani sem videla brlog. Na zemljevidu je kazalo, da je to brlog bananinih tigrov. Šla sem čisto tiho, a me je opazil mladiček bananinih tigrov. Mladiček je bil zelo neškodljiv. Postal je moj sopotnik. Dala sem mu ime Rexi. Prišla sva do brloga jabolčnih levov. Tudi tukaj sem poskusila biti zelo tiho. Vendar Rexi se je začel igrati z mladičkom jabolčnih levov. Zato sem še njega vzela zraven. Njemu pa sem dala ime Simba. In že smo prišli do gore penic. Plezali in plezali smo in že smo priplezali do vrha. In res, tam so bila vrata, ki vodijo v drugo deželo. Poslovila sem se od Rexija in Simbe. In že sem bila noter. Doma je bila še vedno nevihta. In mama me je poklicala na večerjo. Zdaj veste vso mojo zgodbo.

Julija, 4.d

Moji morski prašički

Imela sem štirinajst morskih prašičkov. To kolonijo sta naredila Čarli in Lili. To sta bila dedek, babica, mama, oče, teta in stric. No, začnimo na začetku. Njuni prvi mladički so bili Kokos, Kepica, Rjavko. Lili in Čarli sta bila res poseben par. To je bila ljubezen na prvi pogled. Kepica se je celo zaljubila v svojega brata Rjavkota. Kepica je bila čudovita mama Rožice, Kokota in Lili mlajše. In tako se je nadaljevalo Rožica se je zaljubila v Kokota in skotila Marjetico, Spominčico in Jonija. In tako nas zgodba pripelje do zadnjega para in mladičkov. Marjetica in Joni sta imela tri mladičke : Snežinko, White in Bobija. In tako je zgodba končana.

Julija, 4.d

Poroka

Bil je čudovit dan. Grofica in najmlajši brat Janez sta se nameravala poročiti. No, pa kar pričnimo z zgodbo.

Vse je bilo že pripravljeno. Čakali so še ženina in nevesto. A, nekaj ni bilo prav… Grofice ni bilo v gradu. Poslali so stražo naj prejiščejo celo deželo. Janeza je zelo skrbelo za svojo ljubo nevesto. Tako jo je šel iskat tudi sam. Grofice ni bilo nikjer. Potem se je Janez spomnil na grajsko klet. In res tam je bila. Vsa prekrasna in čudovita v svoji obleki. Janez in grofica sta hitro pohitela do matičnega urada. Ko je matičar povedal zaprisego, sta se Janez in grofica nenehno poljubljala. Nato je sledila torta in ples. Plesali so tri dni in tri noči. Grof Janez in grofica Lidija sta imela dve punčki Mijo in Lijo, pa še enega fantka Lijama. A nekega dne Lijam močno zboli. Peljeta ga k lisici. Lisica ju napoti na travnik, na njem rastejo modro zelene rože, ki močno zdravijo. In res na travniku so bile prav takšne rože. Mama Lidija je takoj naredila čaj iz njih. Lijam se je takoj počutil bolje.

Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Zdaj veste vse o zgodbi z poroke.

Julija, 4.d