Kako napisati kriminalko?

Pisanje bloga, zahtevna zadeva za nekatere in če vprašate mene, se raje podam v vode pisanja kriminalk. Torej, moj blog je bolj ali manj raje nasvet, kako napišeš svojo kriminalko. Oziroma vsaj kako to počnem jaz.

1. LIKI

Vsaka zgodba potrebuje osebe, katerim se zgodba dogaja oz. kako so z njo povezani ali pa se v zgodbo zapletejo. Jaz si običajno naredim zapiske o vseh likih, ki nastopajo v moji zgodbi (kako izgledajo, kakšno osebnost imajo, kdaj imajo rojstni dan, kaj so po poklicu; če seveda imajo poklic…).

2. ZAČETEK

Vsaka zgodba potrebuje svojo temo, oz. tako imenovano rdečo nit. Preden začnem s pisanjem si po navadi zamislim, kako bo potekala zgodba, začnem pisati kratek osnutek, ki mi ga včasih uspe dokončati, včasih pa ne. Veliko zamisli običajno spremenim ali pa enostavno kaj pozabim.

3. PREDSTAVITEV OSEB

Ali začetek zgodbe oz. prvo poglavje: v njem po navadi na nek način ‘predstavim’ like, ki bodo v moji zgodbi. Npr. napišem prvo poglavje kriminalke, v prvi osebi določenega lika (po navadi glavnega), ki predstavi nekatere ostale like (npr. njene/njegove družinske člane, prijatelje)

4. ZAČETEK DOGAJANJA

Ko bralci zgodbe vsaj približno spoznajo like, takrat se lahko zgodba začne dogajati. Lahko se dogaja kjerkoli in lahko se zgodi karkoli.

5.  DOGAJANJE

Stvari se takrat začnejo zapletati, a ne povsem dramatično, saj potem svojega efekta ne bo imel še večji zaplet, ki sledi kasneje. Lahko se zgodijo kakšni prepiri ali pa kaj drugega.

6. DRAMATIČEN ZAPLET

Kriminalke ni brez dramatičnega zapleta. V veliko kriminalkah je ta zaplet kraja ali kaj podobnega, lahko pa se tudi zgodi, da se zgodba dogaja na terenu kriminalcev in je ta zaplet, da jih najde policija…Pri tem lahko ubereš dve poti: 1. Dogajanje podrobno opišemo, da bo razumljivo, kaj in kako se je to  zgodilo ali 2. Dogajanja ne opišeš podrobno, a ga razkriješ kasneje.

7. ‘ODPLETANJE’ ZAPLETA

Ko se zaplet zgodi, ga je treba še ‘odplesti’. Jaz poskusim to storiti na kar se da zanimiv način.

8. ZAKLJUČEK

Vsaka zgodba potrebuje svoj zaključek. Lahko je vesel zaključek, lahko romantičen ali pa žalosten.

9. PODROBNOSTI

Kako podrobna je zgodba, je pogosto odvisno za kaj bo kriminalka napisana in seveda, če se ti, da toliko pisati. Seveda pa so zgodbe, še posebej kriminalke bolj zanimive.

Upam da, se ti zdi ta moj blog koristen in zanimiv, še bolj pa, če si v njem našel inspiracijo za to, da napišeš svojo kriminalko.

Lana, 7.a

 

Nihče ni brez napak

Že tretji mesec šole. Si lahko misliš?

Ne vemo, kaj nas čaka, prav tako ne vemo, če bomo to dočakali. Nekateri bi lahko že zdavnaj obupali nad vsem, kar se jim dogaja v življenju. Tisti bolj in tisti manj priljubljeni. Ampak še vedno vztrajajo. Na koncu koncev je še sedem mesecev, za nas devete malo manj, do zadnjega dneva šole.

Tukaj je nasvet:

Poskusi najti ta občutek, ki ti dokazuje, da lahko narediš karkoli želiš ter uresničiš svoje sanje. Toda to ne pomeni, da za to ne rabiš nič storiti. Zastavi si cilj in ga poskusi doseči, saj veš, kdor visoko leta nizko pade. Delaj nekaj, v čemer uživaš. Ne poskušaj odnehati. Vem, da je velikokrat težko, ampak veliko ljudi ti bo vedno stalo ob strani.

Sami imamo v rokah svojo prihodnost, sami imamo v rokah naše življenje.

Nihče ni brez napak,

Lia

Nov začetek

Nekaj novega in drugačnega.

Sem Klara Gradišnik, učenka 9.b razreda. Letos sem prvič začela hoditi k novinarskem krožku. Zdelo se mi je zanimivo in sem se hotela preizkusiti v tem.

Upam, da vas bodo moje objave vsaj malo pritegnile k branju in vam odprle svet ter pozitivno razmišljanje. Če vam po resnici povem, še sama dobro ne vem, o čem bom pisala. Seveda si bom za vsak nov blog in za vsako novo objavo vzela čas in izbrala čim bolj zanimive teme.

Ne morem vam obljubiti, da bo nova objava vsak dan, lahko pa vam obljubim da bo vsaj enkrat na teden. Brez skrbi.

Pozdrav do naslednjič,

                                                                Klara

Verjamem, da

Verjamem, da se marsikomu včasih zdi, da je neviden. Da ljudje hodijo mimo njega, pa ga sploh ne opazijo. Da vsi, ki bi mu naj stali ob strani, v trenutku, ko jih najbolj rabi, izpuhtijo. Da čez čas najdejo nekoga veliko boljšega od njega. Da ni enak drugim. In v takem trenutku hitro pristaneš na tleh. No vsaj zdi se ti, da si. Naj ti povem, da tudi ko se počutiš najbolj samega, nisi sam. Vedno bo oziroma vedno je nekdo ob tebi. Pa tudi, če se ti zdi da ni, boš ugotovil, da v “nesreči”(v takem času) spoznaš pravega prijatelja.

In vedi, nikoli nisi sam. Pa veš zakaj? Ker sem tu zate.

Lia

 

 

 

Prvi športni dan

Dne 9.10.2019 smo učenci od 6. do 9. razreda imeli športni dan.

Dan smo začeli z malico, saj smo za nadaljnjo delo potrebovali veliko energije. Sedmošolci smo najprej pokazali svoje sposobnosti pri nogometu. Punce smo igrale s trenerji Nogometnega kluba Maribor Tabor, fantje pa so igrali po svojih pravilih. Me smo se najprej razgibale in naredile nekaj vaj, ki jih delajo tudi pravi nogometaši, nato pa so nas razdelili v dve ekipi in smo igrale pravo igro.

Za tem smo odšli v zgodovinsko učilnico, kjer nas je učiteljica za šport Andreja Pavlin poučila nekaj o potapljanju. Pokazala nam je potapljaško opremo, kot so plavutke za različne namene, kisikovo bombo in obleko za potapljače. Pokazala nam je tudi njene kartice, ki dokazujejo, da je opravila vse izpite za potapljanje. Tudi naša sošolka Nina obiskuje tečaj potapljanja in sta z učiteljico pokazali, kako se potapljači sporazumevajo pod vodo.

Naslednjo uro smo odšli v telovadnico, kjer smo plezali po plezalni steni. Kdor ni želel, se je lahko igral igre z žogo. Vsi smo bili že malo živčni, saj je manjkalo le malo časa do krosa. Najprej so svoje tri kroge odtekli fantje, nato pa še punce.

Na koncu smo se vsi razredi zbrali pred glavnim vhodom, kjer sta gospod ravnatelj Đano Novak in učiteljica Andrea Pavlin razdelila priznanja za vsakega, ki je dosegel 1., 2. ali 3. mesto.

Za nagrado pa smo si vsi zaslužili okusno kosilo. Ta dan je bil odličen in sem uživala.

Tia, 7.b

In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Pa je to res?

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

To obljubim

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia

 

Naj se predstavim

Sem Karin, učenka 7.b. K novinarskemu krožku sem se prijavila zato, ker si želim fotografirati dogodke v šoli in izven nje ter intervjuvati različne ljudi. Treniram karate, moj najljubši hobi pa je fotografiranje. V tem šolskem letu si želim imeti čim več lepih ocen in biti uspešna pri mojih izven šolskih dejavnostih.

Karin,7.b

Trgatev nekoč

Nekoč so kmetje trdo delali celo leto, zato je za njih trgatev pomenila kmečki praznik. Povabili so sorodnike, znance in sosede, da so jim pomagali. Gospodinje so pred trgatvijo imele zelo veliko dela v kuhinji, saj so pekle kruh, potice in druge dobrote.

Delo je bilo težko, škarij za grozdje niso imeli, zato so grozdje trgali. Pobrali so vsako jagodo, ki je padla na tla, ampak vseeno so bili veseli in ob delu so zelo radi zapeli. Seveda pa, preden je sploh prišlo do trgatve, so čez leto vinograde ročno okopavali tudi po cel dan, vezali so trto in še kaj.

Približno 14 dni pred prešanjem oz. trgatvijo so morali namočiti krnico, ki je bila lesena, da ni puščala, enako je bilo s sodi. Grozdje v goricah so nosili putarji v putah. Te so bile lesene, zdaj so pa tudi že plastične.

Na krnici so stiskali grozdje tudi z bosimi nogami, dali so ga v obroče, obtežili z lesom, nato so vzeli zelo velik in težek kamen, da je prešpan stisnil na sladek sok. Sok je pri tulčku na krnici tekel v leseno kad. Na trgatvah se je dobro jedlo in pilo, ljudje so se družili in prepevali, sedaj pa tega več ni, vse je bolj moderno in dela se upravljajo strojno.

Na moji domačiji imamo tudi tako prešo in je stara nekje med 90 in 100 let. Nikoli je ne bomo oddali, ker je zelo dragocena dediščina mojih prednikov.

Sara, 8.a

S šolskimi Koraki v nov dan…