Življenje

Sedim na terasi,
gledam proti stari vasi.
Vidim, kaj zamudil sem,
ko svojo ljubezen zapustil sem.

Štejem zdaj že 70 let,
in nisem še pripravljen umret’.
Čakal in čakal sem mnogo let,
da našel bi svojo srečo spet.

Zdaj pa sam sem ostal,
ljubezni nihče več ne bo mi dal.
Vsi znanci so zapustili me,
nikogar več zanimam ne.

Čakal bom še mnogo let,
da spet prišel bom na ta svet.
Takrat popravil bom to napako,
življenje več ne bo enako.
Delil življenje si bom z njo.
Ne bom sam sedel nad vasjo.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b

Ljubezen

Včasih lepa, včasih ne,
taka pač ljubezen je.
Ko zaljubljen si,
to včasih boli.

Ljubezen, ne samo do človeka,
včasih je lahko prepreka.
Če oseba ne ljubi te nazaj,
ti lahko postaneš zmaj.

Jeza, resnost ali jok,
ljubezen ima pač svoj rok.
Vse lepo se enkrat konča,
kot tudi vsaka pravljica.

Ljubezen lahko traja leta in leta,
včasih samo par dni,
nekdo z njo pometa,
spet drug jo tesno drži.

Če srečo imaš,
da ljubezen lahko daš,
potem deli jo z vsemi
in je odstopi še malo meni.

Neža Glonar in Erik Žižek, 8. b

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot vsako šolsko leto. Nihče se ni ravno veselil prihajajočega leta. Za 7. razred je prvi šolski dan bil še slabši, saj so nas razdelili na dva razreda in s tem tudi ločili veliko prijateljev. In to, da so nas ločili, je definitivno najbolj negativna stvar letošnjega šolskega leta. Ampak sčasoma smo se tega tudi navadili. Sledilo je prvo ocenjevalno obdobje in takoj za tem šola v naravi. 7. razredi smo se odpravili v šolo v naravi, in sicer v Portorož, tam smo se imeli zelo lepo, vendar vsega lepega je enkrat konec. Tako smo se odpravili nazaj domov. Ampak šolskega leta še zdaleč ni bilo konec, sledilo je še drugo ocenjevalno obdobje v katerem so se zgodile zelo lepe in tudi slabe stvari, ampak v vsaki slabi stvari se najde nekaj lepega.

Ema Bračko, 7.b

Moje šolsko leto

Moje šolsko leto se je začelo kot ponavadi, le da smo letos dobili tri nove predmete. Kemijo, fiziko in biologijo. Bilo me je malo strah, saj so vsi govorili, da so zelo težki predmeti, a se je izkazalo, da so zelo zabavni in zanimivi. Čeprav ni bilo vedno lahko, sem z dobro razlago tudi tu dobila precej lepe ocene. Tudi to šolsko leto je bilo kot vsako poprej, včasih zanimivo in včasih precej dolgočasno, vendar nam zaradi naših sošolcev smeha ni nikoli manjkalo. To leto je bilo eno iz med najboljših in zapomnila si ga bom po mnogih spominih s sošolci in prijatelji. Upam, da bo tudi drugo leto tako uspešno in hkrati zabavno.

Kaja Breznik, 8.b

Moje šolsko leto

Začelo se je kot vsako leto poprej. Nekateri nad njim niso bili pretirano navdušeni, drugi pa so ga že nestrpno pričakovali. Letošnje šolsko leto. Bilo je polno padcev in vzponov.

Poletnih počitnic je bilo konec in že so nam ramena oteževale torbe. Po dolgem času smo spet videli sošolce ter seveda učitelje. No, nas, sedmi razred, pa je čakalo presenečenje. Razdelili so nas na dva dela. Nekatere želje so bile pri tem izpolnjene, druge ne. A vsi smo pogrešali dolgoletne prijatelje. Na to se dolgo nismo mogli navaditi, smo pa spoznali, da razdalja ni ovira.

To je bila le ena izmed ovir, ki nam jih je ponudila šola. Kot vedno smo se morali veliko učiti, brati ter si zapisovati. Dobili smo namreč kar nekaj novih predmetov. Pa ne le njih, po dveh poletnih mesecih je šolski prag skupaj z nami prestopila tudi nova sošolka.

Začetek se je zdel varljivo sproščen, saj smo se še spoznavali in na urniku ni bilo testov in spraševanj, a kmalu se je snovi nabralo. Vsako uro si moral biti pozoren. Doma si moral ponavljati. In še in še. Priznam, da je to včasih zelo težko, ampak kmalu smo ujeli ritem. Šola pa ima – na našo srečo – tudi zabavne dneve. Imeli smo športne, tehniške ter kulturne dni. Sedmi razred smo obiskali tudi primorski del Slovenije, imeli smo namreč šolo v naravi. Ker je naša šola letos dočakala 40 let, pa je bilo še toliko boljše. Sodelovali smo na Prešernovem natečaju.

Konec šole in s tem začetek počitnic se hitro bliža. Do zdaj je šlo dobro, upam, da se bo na koncu tudi tako zaključilo. Pridobiti moramo še kar nekaj ocen. Letošnje šolsko leto je minilo zelo hitro, no, tako se mi vsaj zdi. Za nami je veliko vloženega truda in upam, da bo naslednje leto še boljše in uspešnejše. Kakor koli pa se mi bo to leto vtisnilo globoko v spomin.

Mia Miholič, 7.b

Moje šolsko leto

V tem šolskem letu se je zgodilo veliko stvari na katere sem ponosna in tudi stvari, na katere bi rada čimprej pozabila.

– Glede pouka mi je zelo všeč, da smo na razredni stopnji in se selimo po razredih za večinoma vsak predmet, po mojem mnenju to naredi pouk bolj zanimiv, saj nisi v isti učilnici konstantno pet do sedem ur.
– To leto se je tudi naš razred razdelil v dva razreda. To me ni skrbelo, saj se z večino iz B razreda vidimo, če ne med odmori, tudi pri izbirnih predmetih ali obšolskih dejavnostih.
– Všeč mi je bilo tudi, da smo dobili eno sošolko pri začetku šolskega leta in sošolca po novoletnih praznikih.
– Za naslednjo šolsko leto si želim le, da bi pri nekaterih predmetih imela malo boljše ocene kot to leto, kar pa bom dosegla z več učenja.

Tia Heler, 7.a

Moje šolsko leto

To moje šolsko leto je bilo zelo razbuljivo. Zadnja dva meseca sta bila zelo naporna, ker se je največ dogajalo na šoli in drugod. To leto si bom najbolj zapomnila po veliko dogodkih.

  1. Najbolj si bom zapomnila začetek, ko smo se razdelili v dva razreda, čeprav smo bili skupaj že od petega razreda.
  2. Najslabše pa je bilo, ko sem dobila prvo enko pri naravoslovju, to bi tudi najraje pozabila.
  3. Najbolj me motivira to, da bi imela naslednje leto tako dobre ocene kot v drugem ocenjevalnem obdobju.
  4. Najbolj mi je bilo všeč, da sem se v drugem ocenjevalnem obdubju izboljšala pri določenih predmetih.

Lara Klemenčič, 7.a

Moje šolsko leto

To šolsko leto se je začelo kot ponavadi, seveda ne preveč navdušeno, saj je bilo konec počitnic. Čez čas, ko sem se končno navadila na hitro vstajanje ter vse, kar zahteva šola, pa je postalo prav zabavno.

Skozi leto sem se naučila veliko, o štirikotnikih, stavčnih členih, glagolih v pretekliku, žuželkah ter pravicah, vseh znanih glasbenikih ter umrlih vojskovodjih. Učenje o vsem tem ni bilo vedno zanimivo in še vedno ni, toda mi se imamo pri tem prav fajn. Kljub ocenam, ki smo jih in ki jih še moramo dobiti, vsako uro debatiramo in smejemo.

Od letos naprej nas je v razredu manj. Ne, ker se je kdo preselil, ampak, ker se je 7. razred, v katerem nas je lani bilo še 28, delil na pol. Zdaj nas je še samo 14 plus 1 nov učenec. To je neke vrste dobro za vse, saj se nam učitelji lažje posvetijo, po drugi strani pa nismo skupaj s tistimi, ki se z nami več družijo.

Še vedno se najbolj razveselim prostih ur, če ne iz drugega razloga, ker so proste. (: Takrat največkrat čas preživim s prijatelji, ob četrtkih pa smo dobile nekatere punce tudi priložnost delati v šolski knjižnici, kjer smo tisto uro glavne za celotno knjižnico. Na to leto sem še posebej ponosna, saj smo se dekleta udeležile odbojkarskega tekmovanja, kjer smo bile kljub hudi konkurenci prav dobre. Vesela sem tudi, da bom del 40-letnice šole.

Upam, da bo naslednje leto polno izletov in tako tudi veliko novih prijateljstev. Upam, da bo šola še naprej nekaj zabavnega, kljub učenju. Upam tudi, da bodo počitnice daljše. Najbolj pa si želim, da mi bo še vedno šlo tako dobro v šoli ter da bom še vedno imela take dobre sošolce.

Lia Horvat Zupančič, 7.a

 

Šola za pošasti

Tam nekje za sedmimi gorami je v najstrašnejšem gozdu v najglobljem močvirju živela najbolj grozovita pošast. Imela je dolge, če ne najdaljše kremplje v vesolju, najbolj kosmate tace na Jupitru in najmanjše srce v gozdu. Torej tej najbolj grozoviti pošasti, ki je živela v najglobljem močvirju v najstarejšem gozdu je bilo ime … Pufek.

Nekega dne, ko se je Pufek odpravljal na lov, je zagledal Lady Einstein (to je krava s kosmatimi kopiti, ki je že zelo dolgo niso postrigli). Po šestih sekundah se je zaljubil vanjo, zato jo je ogovoril: “Živjo, kako ti je ime…No, jaz sem Pufek… Lady Einstein odgovori :”Sem Bilka, a lahko me kličeš Lady Einstein”.Pufek je obstal na mestu, ni mogel reči ničesar drugega kot: “Hej, a bi lahko prišla na kavo?” je komaj prepričljivo izdavil Pufek”.”Mmm no okej,kdaj in kje? “,ga vpraša Bilka. “Mmmmm, Pufkova jama 22b , ob 16.53, če ti je seveda prav?!”, ji odgovoril Pufek.”Ja z veseljem bom prišla,adijo!”, je rekla Bilka in mu pomahala v slovo. Pufek jo je še dolgo zaljubljeno gledal, ko pa je pogledal na uro je tiktakala 16.47. Pufek je hitro stekel proti domu, da bi skuhal najboljšo kavico na svetu. Skočil je čez podrto drevo, stekel do potoka in ga preplaval, a glej ga zlomka, tam so ga ujeli lovci na pošasti, ki vse pošasti dspeljejo v šolo za pošasti. Ko so ga odpeljali, pa je Bilka ravno odhajala k Pufku, na srečo (ali bolj nesrečo) ji je Pufek dal napačen naslov, namesto svojega ji je predal naslov svojega brata, ki ga je najraje od vsega posnemal. (Pufkov pravi naslov: Pufkova jama 22b , nekaj metrov stran od njegovega brata). Ko je Bilka prišla k Pufku , je bila presenečena, ko Pufkov brat sploh ni vedel kaj dela tukaj.

Zato se je Bilka odločila, da nikoli več ne gre na kavo h kateremukoli fantu. Pufek pa je v šoli za pošasti spoznal Milko, ki je bila še lepša od Bilke. Najboljše pa je bilo, da je bila Milka, čokolada.

Zoja Miholič, 6. b