Pod veliko trepetliko

Pokopal jo je v gozdu, še preden so odpadli zadnji, zlato obarvani listi trepetlike. Padali so mučno, počasi kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, ko so poplesavali v zraku –  povezani v nevidnem ritmu, katerih pesem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico. A nihče ni opazil vlažne prekopane zemlje, ki je bila temnejša, bolj sveža kot ostala okoli nje, ali pa praproti, ki je na novo pognala okoli nje, ali celo rjavih gob, ki so zrastle kmalu zatem.

In ko je znova prišla pomlad in se je listje spremenilo, je velika trepetlika, katere korenine je hranila, postala rdeča.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajela sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče je ne sliši in vsak njen krik je bolj obupan od prejšnjega.

Toda po prvi zmrzali so listi zgnili in jih potem ni bilo mogoče razlikovati od ostalih, vseh teh, ki so se čez čas zbrali, da bi zakrili skrivnost, ki jo je držala zemlja pod njimi.

Nihče je ni opazil, zakopane v gozdu pod veliko trepetliko.

Sneg zapade in jo prekrije v mrzlo belo samoto, z mislimi na družbo in se sprašuje…

Ali njena družina ve, da ne bo prišla domov?

Jo bo iskala njena mama? Tista, ki je njene muhe trpela vsa ta leta – povedala ji je, da on ni pravi zanjo.

Pa njen oče? Tisti, ki jo je vedno silil, da posluša rock glasbo in pije bezgov sok, čeprav obojega ni marala (na skrivaj sta ji bila rok glasba in bezgov sok prav všeč).

Spomnila se je poletja izpred več let, (preveč, da bi lahko določila, kako dolgo je minilo od tega), ko jima je pripovedovala: »Tistega četrtka sva odšli s teto Magdo kupovat novo prevleko za blazine, vendar sva si premislili in kupili rajši nekaj malega čokolade, slanih prest pa štiri pisane ogrlice – izredna priložnost, je rekla teta, jutri jih najbrž ne bodo imeli več.«

Spomnila se je ogrlic, eno je sama vedno nosila, v spomin na teto ter čase, ki sta jih preživeli skupaj.

Ali pa morda vsi mislijo, da je pobegnila? Ali kdo sumi nanj? Ali pa je še enkrat vse prepričal s svojim nedolžnim nasmehom?

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Nikoli ne bi storil ničesar, kar bi jo prizadelo.”

Zakaj je potem tista druga zapeljala svoj avto v jezero?

Sprašuje se, kaj bo rekel o njej.

“Sprla sva se, a sem jo neskončno ljubil. Rekla je, da me bo stokrat zapustila, in menda je to končno tudi storila.”

Sprašuje se, ali je kdo kdaj našel tiste neporabljene letalske karte v zadnjem delu njenega predala s spodnjim perilom, zavite v nogavico skupaj z denarjem, ki ga je zbirala mesece? Jih je našel? Je zato…?

Ali zato zdaj njeno telo gnije v zemlji?

Prihaja pomlad in hrošči se vrnejo, a ji od telesa ni ostalo veliko, in še to ji bo odnesel čas. Trava zraste nazaj, bolj zelena kot prej, in korenine trepetlike se vijejo skozi njena rebra kot kače.

Vrne se – in stopi na njen grob.

Sprva samo z eno nogo. Verjetno preizkuša tla ali preverja, da kosti ne štrlijo iz zemlje; ko ugotovi, da ga zemlja ne bo pogoltnila, popolnoma stopi na njen grob. Pritisk na njenih prsih je neznosen, sliši kako ji počijo rebra in se ji zarijejo globoko v srce, a enkrat ji ga je že zlomil, in koščki so sedaj, tako kot ona. raztreseni pod zemljo. A ne čuti ničesar.

Hitro odstopi, kot bi ga kaj opeklo v podplate, seže naprej. Zgrabi vejo z drevesa, pod katerim jo je zakopal, in jo s hitrim gibom odtrga.

Je tako umrla? Spominja se njegovih rok na njenem vratu in…

Bilo je tako hitro.

Prepirala sta se. Povedala mu je, da ne ljubi več kot ga je nekoč, a nikoli prej ni imela priložnosti oditi, kot je načrtovala že nekaj časa.

Odšel je s svojim spominkom, trdo mrzlo vejo in ona ga dolgo ne vidi več.

Napolni jo milijon misli in sprašuje se, ali bo kdaj imela mir pred njimi. Nikoli niso prenehale, dokler je bila živa, v času ko je bila budna ali kdaj koli drugače, zdaj pa se nadaljujejo, tudi ko njenega telesa ni več. Mir in tišina ji ne pride in sprašuje se… Če ne v smrti, kdaj?

Je njeno sestro skrbelo, ko se ni pojavila? Ali pa je sploh ni pričakovala nazaj domov? Kaj pa njena mačka? Ali so jo obdržali? Ali je morda končal tako kot ona, nekje zunaj na hladnem, sam. Pozabljen.

In bolj kot vse jo skrbi, da v teh zadnjih mesecih nihče ni vedel za njene skrbi, ker jo je on ukradel njeni družini in prijateljem – ukradel jo je celo njej.

Toliko groznih stvari je povedala toliko ljudem in vse, kar so si kdaj želeli, je bilo, da bi bila srečna in varna. Toda nikoli ni poslušala – bila je preveč ponosna, da bi priznala, da se je zmotila, dokler ni bilo prepozno.

Skoraj ne prepozna več, kdo je bila v zadnjih mesecih.

(Zakaj jo to sploh briga? Ni je več.)

Naslednje leto začne rasti iz svojega zlomljenega telesa in prvič po dolgem času začuti, kako jo božajo nežni sončni žarki. Žarijo skozi brsteče liste trepetlike.

Vendar, skoraj preden lahko ceni nove občutke, ki jih prinaša rastoče drevo trepetlike, ji jelen odtrga liste – in potem jo zajec pokonča.

Ampak, to je v redu. Njene korenine ostajajo in še naprej črpajo vodo in druga hranila iz zemlje skupaj z ostalimi s katerimi si jo deli.

Ne govorijo, a čuti njihovo sočutje, ko jo brez besed tolažijo. Pozimi so skupaj z njo šibki, goli in skupaj brstijo ko spet pride pomlad.

Z njihovo nežno podporo hitro raste, in ko se vrne jelen, da bi spet posmukal liste, jih ima več kot dovolj.

Ko ga spet vidi, ga skoraj ne prepozna.

Starejši je, bolj siv. Šibkejši. Zdaj hodi s palico, tisto, katero je vzel vsa ta leta nazaj in z njo odriva nastlane plasti razpadajočega listja. Drži se vej, da ne bi zdrsnil po mokrih gozdnih tleh.

Toda on je še vedno tam in nikoli ni mogla pozabiti njegovih oči. Toplih kot med; trdih kot jantar; in včasih hladnejših od mesečine – enake, ki je sijala tisto noč. Gube (in čas) so omehčale njegov prodoren pogled, a ga še vedno čuti, ko se ozre. Obstaja nezmotljiv pridih ostrine – kot neobdelani robovi na gladkih rečnih kamnih.

On nje ne prepozna.

Zrasla je močno in visoko, odkar jo je nazadnje videl, in živalim, katerih poti je sledil pred vsemi temi leti, je nekoliko zavila iz tira. Ni izgubljen v gozdu, polnem trepetlik, vendar ne najde svojega cilja.

Vsaj tisočkrat pogleda navzgor, napenja oči in išče drevo z odlomljeno vejo – pogleda palico, ter išče, kje jo je odlomil.

Kljub temu ne najde tistega, kar išče.

Preplavijo ga občutki odpuščanja, počuti se bolje. Morda drevo, pod katerim jo je zakopal, ne stoji več.

Morda je pred nekaj leti zapihalo, ko so prišle poletne nevihte. Tik na njegovi desni stoji izruvan štor, vendar ne more vedeti, ali naj išče prav tam, ker so debelo deblo odpeljali še istega leta, ko je drevo padlo.

Veter pride skozi njene gole veje in zmrazi ga. Trese se, zapre si plašč in dvigne palico, da naredi nov korak. Zavije desno, in ko se pomika po zmrznjenih listih, nevede stopi čez njen grob.

Spotakne se ob korenini, ki je bila skrita pod listjem- pade in z rokami podrgne po ostrem kamenju.

Dolgo leži tam, zmeden od trdega pristanka. Ko si opomore dovolj, da se lahko premakne, to spremlja tiho stokanje.

Ne vstane – ne more vstati – zato začne iskati svojo palico v listju. Ne najde je.

Vrana zakraka nad njegovo glavo, medtem ko se trudi, da bi se dvignil na kolena. Eno roka potopi v zmrznjeno listje in se jo nehote oprime okoli nečesa gladkega in približno enakega kot njegova palica.

Potegne in ga po nekaj močnih vlekih iztrga iz tal. Ni tako močan, kot je bil nekoč.

V njegovi roki zagleda kost – človeško kost, prepozna jo, preden jo od groze odvrže, a se od debla bližnje trepetlike odbije, tako da leži le nekaj metrov stran od njega.

»Tukaj sem,« reče, ne da bi zajel sapo. »Prosim, pomagajte!«

Toda nihče ga ne sliši in vsak njegov krik je bolj obupan od prejšnjega.

Spremlja ga le šumenje zlato obarvanih listov trepetlike. Padajo mučno, počasi, kot bi si vzeli čas, prečesavali vsako molekulo zraka, in poplesavali v zraku – povezani v nevidnem ritmu, katerih pesmem bi lahko spominjala na pogrebno koračnico.

Njegovo pogrebno koračnico.

Nihče ga ne opazi, padlega v gozdu pod staro rdeče obarvano trepetliko.

Lana, 9.a

Deveti razredi odhajajo, lepi spomini ostajajo

Spet se zaključuje leto, a tokrat je drugače. Za vedno se bomo poslovili od naše osnovne šole, kjer smo ustvarjali nepozabne spomine. Tukaj smo spoznali svoje prve prijatelje, s katerimi smo premagali vse ovire in uspešno zaključili vseh devet let. Kljub temu da je minevalo prepočasi, je minilo prehitro.

Leta 2013 smo prvič stopili čez prag osnovne šole. To je bil začetek naše devetletne poti, ko se nam sploh še ni sanjalo, kaj vse bomo doživeli skupaj. Od takrat naprej smo drug drugega gledali, kako se smejimo, jočemo, se učimo ter odraščamo. Čas je mineval zelo hitro in kot bi mignil smo že bili v petem razredu, kjer so se nam pridružili sosošolci iz podružnic. Nikoli ne bomo pozabili, ko so nas klicali, kdo je v katerem razredu. Vsi smo nestrpno čakali in upali, da nas dajo v razred s svojim najboljšim prijateljem. Bilo nas je strah, saj smo spet morali spoznati nove ljudi, a smo se hitro navadili. Navezali smo nova prijateljstva. Šele takrat smo začeli ustvarjati najboljše spomine.

Naši najljubši trenutki šolskih dni so zagotovo vedno bili odmori in malica, proste ure ter ekskurzije, ki smo jih popestrili s »koncerti« na avtobusu. Zelo smo se veselili šole v naravi v 7. razredu, vendar je korona virus to preprečil. Bili smo zelo užaljeni in upali, da bomo morda šli v 8. ali 9. razredu. Seveda se to potem ni zgodilo, ker smo bili doma kar dve leti, imeli smo šolo na daljavo, ki nam je odvzela druženje v šoli in po pouku. Bile so tudi dobre stvari, na primer: vsi smo končali razred z zelo dobrim uspehom, lahko smo spali dlje, jedli med poukom 😉. Vse zamujene trenutke smo nato nadomestili v 9. razredu. Sploh ne moremo verjeti, da je teh devet let tako hitro minilo! Priredili smo kar tri zelo uspešne šolske diske, kjer smo se počasi poslavljali od šole, učiteljev in učencev.

Sedaj nas čaka samo še nekaj zadnjih ocen, valeta in zadnji šolski dan, slovo za vedno. Radi bi se zahvalili vsem učiteljem, ki so se vsa ta leta trudili za nas, nas vsega naučili, nam dajali lekcije, nas spodbujali in verjeli v nas. Hvaležni smo, da ste bili del naše pravljice, začetka našega življena, ki se ga bomo spominjali še na stara leta.

Upamo, da bomo mi ostali še v dobrih odnosih in ne bomo pozabili drug drugega, saj smo skupaj preživeli najlepše osnovnošolske spomine.

Tia, Sara, Alina, Lana, 9.a in b

9.b maha v slovo.
9.a maha v slovo.

DEVETOŠOLCI RAZMIŠLJAJO O NAJLEPŠIH TRENUTKIH NA ŠOLI IN KAJ BODO POGREŠALI:

Lepi spomini me bodo zagotovo spremljali skozi življenje. V šoli sem pridobil veliko znanja in spoznal prijatelje. Seveda se bom najbolj spominjal sproščenega druženja s sošolci, lepih ocen, končnih izletov, delavnice za Vurko festival in prijaznih učiteljev. Vse to in še mnogo več je bilo v devetih letih osnovne šole. Kljub temu da se zaključuje obdobje osnovne šole, se veselim, da 1. septembra obiščem svojo “novo” šolo, spoznam nove sošolce in profesorje. 

Luka, 9.a

Ko bom končal deveti razred osnovne šole, bom najbolj pogrešal moje sošolce in sosošolce. Učitelje bom tudi pogrešal, seveda. Najljubše spomine imam med odmori in med tehničnimi dnevi, ki so bili najbolj sproščeni. Ocenjevanja pa ne bom pogrešal.

Nik, 9.a

Na tej šoli bom najbolj pogrešal telovadnico, ker sem si v njej ustvaril veliko spominov.Najlepši spomin na tej šoli je prvi šolski disko, ki smo ga imeli.

Enej, 9.a

Moj najlepši spomin je, ko sem dobil 4 matematiko in ko Dean ni znal zapreti vrat.

Mai, 9.a

Pogrešal bom določene učitelje. Tako sem vesel, da sem končal šolo, zdaj pa adijo in nasvidenje.
Rene, 9.a

Pogrešala bom punce v razredu in tehniške dneve.

Nina, 9.a

Najboljši trenutki na šoli so mi bili takrat, ko smo hodili na različne izlete in naši šolski diski. Zelo bom pogrešala proste ure in druženja s svojimi prijatelji.

Naia, 9.a

Iz šole bom najbolj pogrešala sproščene ure, pri katerih smo se družili ali pa celo šli na sprehod po Dupleku.

Nina, 9.a

Komaj čakam, da grem iz šole, čeprav bom malo pogrešala biti v razredu z vsemi sošolci.

Milla, 9.a

Zdaj ko končujem osnovno šolosi bom najbolj zapomnila vse proste ure in odmore. Takrat smo preživeli nekaj najboljših trenutkov in te si bom za vedno zapomnila.

Lana, 9.a

Končno konec šole. Pogrešal bom določene učitelje. In pogrešal bom prijatelje.

Aleks in Samel, 9.a

Zdaj, ko gre leto proti koncu in se počasi vsi začenjamo zavedati, da odhajamo in da se več ne bomo vrnili v osnovno šolo, se mi zdi, da bom najbolj pogrešala sedenje v učilnici, s temi prijateljicami, sošolkami, sošolci,… Vse proste ure, ki smo jih skupaj preživeli, vse odmore in šolske diske. Moj najljubši spomin pa so verjetno vse zabavne ure, ki smo jih skupaj preživeli.

Neža, 9.a

Moji najlepši spomini so odmori s sošolci, šolski diski, ki smo jih pripravili, in izleti. Pogrešal bom smešne pripombe med urami in zanimive trenutke, ki smo jih preživeli skupaj in so res nepozabni.

Tomaž, 9.a

Skupaj smo preživeli 9 let, ogromno časa, če vprašaš mene. Počeli smo bedarije in si s sošolci »kravžljali« živce. Čeprav se velikokrat ne razumemo, bom pogrešala čisto vse, saj je takšen razred težko najti.

Larisa, 9.a

Moj najlepši spomin je, ko smo bili na Vurko festu in športni dan, ko smo igrali nogomet na vodi. Pogrešal bom učitelje in našo prelepo telovadnico.

Dean, 9.a

Moji najlepši spomini na šolo so se zgodili v 9. razredu. Lepe spomine imam na čas, ko smo dobili novo telovadnico, se skupaj pripravljali na Vurko fest in kadarkoli pomislim na svoje sošolce. Pogrešal bom vse sošolce in učitelje, s katerimi sem preživel zadnjih 9 let.

Miha, 9.a

Moji najlepši spomini so, da smo dobili novo telovadnico, da sem imel v redu sošolce in sem se z vsemi razumel. V spominu mi je tudi ostal Vurko fest in priprave nanj. Pogrešal bom svoje sošolce in učitelje, s katerimi sem se dobro razumel.

Gal, 9.a

Nagradna ekskurzija

V sredo, 1. junija, smo se najuspešnejši učenci udeležili nagradne ekskurzije. Okrog osme ure zjutraj smo se zbrali v jedilnici, kjer smo se prešteli in vzeli malico.

Počasi smo se odpravili na avtobus, kjer se nam je predstavil voznik in dobili smo nekaj navodil. Odpeljali smo se v Mursko Soboto. Pot je bila dolga, vendar tudi zelo zabavna. Najprej smo odšli v WOOP v Mursko Soboto, kjer smo odložili nahrbtnike, dobili kar nekaj navodil za varnost, se preobuli v njihove nogavice, dobili zapestnice ter nalepke različnih barv.

Razdeljeni v skupine smo se odpravili na pot. Bilo je več sob z različnimi kvizi, kot na primer Knock out, kjer smo morali preplezati steno z ovirami, pri tem pa ne pasti na tla. Ena bolj zanimivih se nama je zdela Lava floor. Pri tem izzivu si moral rešiti sestavljanko in ne stopiti na tla, polna z lavo.

Po zaključku dejavnosti smo se izmučeni odpravili na kosilo v McDonald’s. Ko smo se najedli, smo se odpravili na avtobus, ki nas je zapeljal na Soboško jezero. Imeli smo nekaj prostega časa, ki smo ga izkoristili za namakanje nog v jezeru, druženje ter počitek.

Ob 15.00 smo se počasi odpravili proti domu.

Ta dan si bova zapomnili za vse življenje. Upava, da bo še kdaj kakšna možnost za tako dober izlet. 😊

Taja in Mateja, 8.a

Atletsko tekmovanje

V četrtek, 26. 5. 2022, je na atletskem stadionu Poljane potekalo atletsko tekmovanje. Učenci smo se lahko prijavili na različne discipline, kot so met wortexa in krogle, štafetne igre, tek na 60, 300, 600 in 1000 metrov ter skok v daljino in višino.

Tekmovalci naše šole smo se ob 14.15 zbrali pred telovadnico, od koder nas je avtobus odpeljal proti Mariboru. Ko smo prispeli, smo imeli dobro uro časa da pomalicamo, se razgibamo, povadimo vsak svojo disciplino in jo sprobamo na svoji progi. Tekmovanje je trajalo štiri ure, sproti pa so podeljevali medalje. Vsak se je zelo potrudil in dal vse od sebe. Medaljo sta dosegla dva učenca, in sicer Anina Kirbiš za tek na 300 m pri mlajših deklicah ter Tomaž Pernek za tek na 1000 metrov pri starejših dečkih.

Vsi smo se odlično odrezali, nekateri so pridobili medaljo, nekaterim pa je za las pobegnila. Glavno je, da smo se zabavali in pridobili novo izkušnjo.

Okoli 20.00 smo krenili nazaj proti šoli.

Tia Horvat Zupančič, 9.b

Zaključek bralne značke

V četrtek, 7. 4. 2022, je bil zaključek letošnje bralne značke za učence od 1. do 5. razreda. Našo šolo je obiskala slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti, ki je napisala kar nekaj del za otroke in mladostnike. Napisala je tudi zbirko basni in med njenim nastopom nam jih je tudi nekaj pripovedovala.

Prireditev se je začela s tem, da sem stopila na oder in napovedala prihod pisateljice. Pisateljica je bila zelo prijetna, saj ni ves čas govorila le ona in je hotela, da se tudi mi vključujemo in jo dopolnjujemo. Imela je mizo in na njej postavljeno neko napravo, v kateri so bile ilustracije, ki so se skladale z njenimi basnimi. Vse so imele nauke, s katerimi se lahko vsak izmed nas poistoveti.

Na koncu smo se ji tudi zahvalili. Prireditev je bila zelo zanimiva in upam, da se še kdaj znajdemo v njeni družbi.

Hana Špičko, 7. b

Vse pomembno

Hitro, hitro hiti ta svet                                                                                                           imam občutek, da sploh ne zna živet.                                                                                 Kot, da čas ni dragocen, prijatelj prijatelja pozablja                                                           in misli, da lahko negativo                                                                                                takoj spremeni v pozitivo. 
Čas se s časom plača,                                                                                                                                   ljubezen res se splača,                                                                                                                            a kaj ti bo namišljen denar,                                                                                                                      ki ni sveta več tak vladar.
Denar pomemben ni tako,                                                                                                                    pozabite na vse zlato,                                                                                                                                        saj le z dobroto resnično bo lepo.
Ko končno najdeš rdečo nit,                                                                                                                   se vprašaš: "A življenje to je pravo,                                                                                                       posejano z naravo?"                                                                                                                                    In drugi ti odgovori, da ja                                                                                                                                      ter da našel nit si rdečo, pravo.

Teja Pivec, 8. b

Vojna

Kam prišel je ta svet,                                                                                                                 pa saj tu ni več za živet.                                                                                                  Ljudje ubijajo svojo vrsto                                                                                                        in se s tem sami spravljajo v krsto. 
Zdaj nekatera so dvorišča,                                                                                                   postala množična grobišča.                                                                                                        Slišiš samo strele,                                                                                                                           ki po zraku priletijo kot čebele.
Skrbne ženske pa za otroke skrbijo,                                                                                zato v druge države bežijo.                                                                                                  Na srečo obstaja še nekaj ljudi, ki priskočijo na pomoč,                                                            ki jih ne zanima, ali bo trajalo vso noč.

Pomagaš lahko tudi ti na daljavo, saj to dela tvojo postavo. Postava pa ni vse kar dobiš, saj tudi na višjo stopničko pri ljudeh priletiš.

Pia Vogrin, 8. b

NAGRADNI IZLET OB KONČANI BRALNI ZNAČKI

Kot je nekdaj izjavil Neil Gaiman: “Knjige so sanje, ki ji držimo v rokah.” V bistvu se šele ob branju zavemo, da resničnost ne more potešiti naših sanj in želja. Dober roman pa nam ponuja vse možnosti, ki jih ne moremo prenesti v resnično življenje.

S temi besedami bi se lahko strinjali vsi učenci, ki so letos uspešno opravili bralno značko. Nagrada za to pa je bil izlet v kino. Ena izmed teh učencev sem bila tudi sama. Ko smo izvedeli za izlet, smo bili presrečni. Bistvo je v tem, da je bil vsak nagrajen za to, kar rad počne; bere. Torej je bil izlet le pika na i. Ogledali smo slovenski film z naslovom Vesolje med nami. To je mladinski film, ki nas popelje v skrivnostni svet odkrivanja vesolja in nam pokaže da lahko vesoljske zakonitosti primerjamo z medsebojnimi družinskimi in prijateljskimi odnosi. Po mojem mnenju se je vsak iz njega nekaj naučil ter se v njem našel.

Seveda je bil obisk kina čudovita nagrada, še večja pa so znanje, besedni zaklad ter občutki, ki smo jih pridobili ob prebiranju knjig.

Marisa, 8.b

Film mi je bil zelo všeč, saj me vesolje zelo zanima. Upam, da bomo kino obiskali večkrat.

Zarja, 6. b

Film mi je bil zelo všeč ter tudi poučen. Upam pa, da bomo kino obiskali večkrat.

Žana, 6. b

Letošnja bralna značka mi je bila zelo zabavna in zanimiva.

V kino sem se zelo zabaval. Ta nagrada mi je res bila najboljša do sedaj.

Film mi je bil zelo všeč, ker so se v njem dogajale stvari, ki se velikokrat dogajajo tudi po vsej Zemlji.

Vid, 6.b

Nagrada za bralno značko se mi je zdela odlična. Film je bil zelo dober, ker je imel zanimivo vsebino in ga priporočam.

V prihodnje si želim, da bi več sošolcev usvojilo bralno značko.

Jaša, 6. a

Dan mi je bil všeč, saj nismo imeli pouka. Najbolj sem se veselil filma, ki smo si ga ogledali. Film mi je bil všeč, saj je govoril o vesolju. Ob enem pa je bil tudi žalosten, ker je bil znanstvenik slep in je mislil, da sta ga Tjaša in Tod izigrala.

Gal, 6. a

Resnica (sonet)

Ne morem verjeti

gledam, kako se obsojajo,

se drug drugemu posojajo,

zakaj je treba tako živeti?

Sem ti vse podarila,

si to pobral,

nato  zadržal,

zato sem vse izgubila.

So to bile sanje?

Končno združena,

sedaj porušena.

Je sedaj to znanje?

Ko ti boš pripravljen na resnico,

bo šla v prvo vrstico.

Ana Šohar Lorenčič, 8.a

S šolskimi Koraki v nov dan…