RAJE (sonet z odmevom)

Od nekdaj sem ljubljena, ena
z bližnjimi obdana, dana
svetu neznana, znana
nikakor zgubljena. gubljena

Življenje uganka je, je
v zanko te zveže, veže
srce ti razreže, reže
da, zlomljeno je. je

Ne znam še ljubiti, biti
raje vase se skrijem. krijem
Raje vase se ovijem, vijem
kakor okrog to govoriti. iti

Kako vse to preživeti? živeti
Kako se ne v to zanko ujeti? ti

Lia, 9.a

Pesniki v 6.a: Šola med epidemijo

Koronavirus med nami živi,
zato v šoli nikogar ni.

Doma vsi delam zagnano,
računalnike prinesli smo na plano.

Šola med epidemijo obraz si praska,
tišči jo ta neumna maska.

Zelo pogreša otroke,
komaj že čaka, da jih stisne v roke.
Pogreša ta direndaj,
pa čeprav ne ve zakaj.

Zdaj prva triada v šolo hodi poskakujoče,
šola se od sreče joče.
Od devetega razreda se poslovi
in jim srečo zaželi.

Ko mi vse ocene bomo dobili,
končno lahko se bom sprostili.
Zdaj pa doma debelimo se,
ter čakamo počitnice.

Vsi predmeti po internetu izvajajo se,
a šola naj malo počiva še.

Staša
***************************************
Šola med epidemijo spi, leži,
in še prdne lahko v javnosti.
Medtem pa mi garamo
in se nikdar ne vdamo.

Oči nam slepijo,
ker v računalnik strmijo,
zraven še možgani norijo,
saj veliko se učijo.

Na koncu dneva se nam vsem že meša,
kriva je ta korona, ki se v čisto vse vmeša.

Zato že komaj čakamo,
da se s prijatelji dobimo
in v počitnice odhitimo.

Mateja
***************************************
Zdaj ta novi virus razhaja
nihče več ne raja,
ker jim ta virus nagaja.

Vsakemu kdaj wc papirja zmanjka,
saj to je koronina zanka.

Zdaj vse šole sedijo doma za mizo,
delajo nalogo in jedo pico ali potico.

In ko spraševanja preko Zooma so,
vsem aplikacije ne delajo,
ampak če delujejo, mi samo gledamo
in nič delamo.

Neja
***************************************
Šola med epidemijo malo čudna je.
Otroci se zbudijo, najejo, računalnike prižgejo,
Takšna pač šola na daljavo je.

Cel dan na telefonu, od jutra do večera.
Oči se spočijejo, kadar ni več dela.
Pišejo in rišejo učenci na daljavo,
Zdaj vsi vedo, da Word je za uporabo.

Nič več neopravljenih nalog,
Starši vidijo zdaj celo šolsko pot.
PowerPoint in Friv sta zastarela,
Word in Zoom imata preveč dela.

Takšna pač šola na daljavo je,
Upajmo, da čim hitreje znebimo se je!

Lara
***************************************
Ko zjutraj se zbudim,
k računalniku prihitim.
Takoj ga vklopim
ter se napodim k brskalniku.

Ko končno najdem spletno učilnico,
takoj spravim se na delo
ter iz omare vzamem peresnico.

Najprej vedno začnem s slovenščino,
na koncu pa končam z angleščino.

To vse se vsak dan ponovi,
dokler se ne vrnemo v šolo vsi.

Maša
***************************************
Zjutraj zbuja me budilka,
včasih tudi od sestre šminka.
Ko se ji ne oglašam na klice,
mi namaže jo na lice.

Nato pa hitro zobe umiti,
v šolo mi ni treba iti.
Pa počasi kruh in pašteta,
sestrica že po hiši teka.

Nato prižgem internet,
pogledam kaj je za »naret«.
Kaj dobil sem za nalogo?
Zunaj me že sestra čaka z žogo!

Ko naredim vse naloge,
so že nestrpne moje noge.
Kam le dnevi tak hitijo,
To je šola med epidemijo.

Rafael
***************************************
Šola zdaj se boji,
da še nje ta virus ne dobi.

Rada bi odšla drugam,
pa ne ve kam.

Razredi zdaj veseli so,
da jih učitelji razkužujejo.

Šola zdaj že kriči,
kam so vsi odšli.

Rada bi se veselila,
pa je ta epidemija kriva.

Čeprav se šola zdaj lahko sprosti,
jo za vse učence skrbi.

Nazaj vse si že želi,
že v vrtec odhiti.

Tam nikogar ni,
že zajoka za tri.

Rada bi le vse nazaj,
tudi tisti direndaj.

Zdaj izvedela je,
da prvi, drugi in tretji razred v šoli je.

To zanjo je največje darilo,
rada bi, da je vse spet živo.

Tudi deveti razred se priključuje,
šola od veselja poskakuje.

Šola rada nas ima,
pa učitelje tudi, seveda!

Nikolina
***************************************
Šola med epidemijo
z vsemi razredi in hodniki počiva.
Je žalostna in tiha
in nič več ni igriva.

Učence in učitelje
pogreša zelo.
Veseli se dne,
ko ponovno se snidejo.

Saj šola, kjer učencev ni,
prava šola ni!

Ian
***************************************

10 idej za krajšanje časa med karanteno

Zdravo. Sklepam, da to bereš samo, ker ti je že doma kar malo dolgčas in ne veš, kaj bi počel. Danes je tvoj srečen dan, saj bom s teboj delila nekaj idejo. Pa začnimo.

1. Postani ‘chef’
Veš tisto, ko bi rad samo jedel pa jedel pa jedel? Namesto tega, da si odpreš vrečko čipsa ali pa naročiš komu naj ti nekaj naredi, postani ti ‘chef’ za en dan. Tvoje kuharske mojstrovine ne rabijo biti zakomplicirane, prav nasprotno. Že ob palačinkah ali pa pudingu, se boš prikupil celotni družini, pa še lačen ne boš.

2. Filmski kritik
Televizija marsikomu ni več tako rečeno ‘in’, nekateri pa so predelali že vse kanale in njihove vsebine. Nič zato. Trenutno je zaradi pandemije veliko filmskih strani brezplačnih. Od slovenskih do tujih. Tukaj je le ena stran od mnogih, ki priporoča spletne filmske strani. Še vedno pa imaš naš stari YouTube.

3. Knjižni molj
Marsikdo je doma prebral že vse knjige, tudi tiste iz knjižnice, pa ne mora po nove. Hm, imam rešitev. Pravzaprav začasno knjižno polico. Razne strani kot so slovenska e-emka.si, angleška open-library, … vam ponujajo brezplačno branje njihovih knjig na spletu. Kot pravijo, sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo.

4. Umetnik pa pol
Med tem ko so nekateri bolj miselni in jezični tipi, nekateri raje ustvarjajo. Veliko raznih idej lahko dobiš na Pinterestu ter 1001 ideja. Stavim, da bodo vsi bližnji navdušeni nad tvojimi uporabnimi izdelki, ki so nastali zaradi dolgčasa.

5. Mojster lingue
Verjetno se sprašuješ kaj je lingue. To je italijanska beseda, ki jo mi prevedemo v jezik. Zdaj že verjetno veš, kaj je ta 5. točka. Učenje jezikov. Obstaja nešteto aplikacij, ki te lahko naučijo kakšne besede, ena izmed boljših pa je Duolingo. Tako, da buona fortuna – vso srečo.

6. Nov hobi
Med časom, ki ga preživljaš doma, lahko poskusiš tudi kakšen nov hobi. Prav gotovo si za nekaj talentiran/a; opcija, da nisi, pravzaprav ne obstaja. Talent ne pomeni le, da si talentiran za petje ali ples, lahko si recimo tudi za jezike, matematiko, pisanje člankov ali kaj drugega. Premisli, kaj bi rad/a počel/a v prostem času in če te tista dejavnost veseli, kar prični z njo. Morda se boš nekoč s tem ukvarjal/a. Naštela jih bom nekaj za primer, od tebe pa je odvisno, če boš katerega izbral: petje, ples, pisanje (dnevnik), ukvarjanje z živalmi, fotografiranje, risanje, kakšen šport,…

7. Stvar na črko P
Zate imam uganko: Kaj je v hiši še kar potrebno, pa vsi vedno prelagamo? Prepričana sem, da se ne boš spomnil. Ti dam namig? Nekaj na črko P. Še kar ne veš? Hm, naj ti povem, da ima ta beseda 13 črk. Se predaš? Se mi je zdelo. Ta besede je pospravljanje. Zdaj imaš na pretek časa in lahko si določiš, kateri dan boš pospravil kaj. Vem, da ni ravno zanimivo opravilo, ampak čas bo hitreje minil.

8. Bingo
Celo dopoldne garaš za šolo, popoldne pa si želiš nekaj početi z družino? Bingo, že vem. Skupaj zaigrajte kakšno družabno igro ali pa si jo izmislite. Zagotavljam vam, da bo to postal ritual, saj bo poraženec hotel dokazati, da je zgubil namenoma.

9. Stare slike
Ta točka mi je ena ljubših. S tem, ko odpreš album oziroma mapo fotografij, se spomniš kakšno lepo življenje smo imeli, koliko stvari smo že prestali, koga vse smo že spoznali, kako so nas starši oblačili in kakšne frizure smo imeli. Morda se spomniš na koga in ga pokličeš, ali pa poskusiš oponašati staro fotografijo. Še posebej priporočam ogled fotografij staršev, saj boš izvedel veliko doživetih pripetljajev in zgodb, prav tako pa se jim boš lahko nasmejal.

10. Še dobro, da imamo internet
Ker smo odmaknjeni od družbe in pogrešamo prijatelje ter druge družinske člane, svetujem #ostanidoma in jih pokliči ali jim kaj napiši, slikaj. Vedi, da jih boš zelo razveselil. Zjutraj lahko skupaj pozajtrkujete ali pa popoldne spijete čaj oziroma poližete sladoled (s pomočjo kamere). Tako boš z vsem boš na tekočem pa še videli se boste lahko vsak iz svoje terase.

Upam, da sem ti podala kakšno idejo. Mislim, da se vsi želimo čimprej vrniti nazaj na običajno življenje in zato je pomembno, da stojimo v tem skupaj, vendar narazen.

Lia, 9.a

Enako kot prej

Zunaj se zbuja pomlad,
vendar brez tebe ni enako.
Doma sem.
Gledam v zrak
in premišljujem, kaj vse bi lahko počeli.
Skupaj.
Saj veš, drevesa cveto
in ptice pojo rano
in misel mi žene ven.
Ven na prostost,
vendar ji ni dano.
Še tedne neprespanih noči,
še tedne zaskrbljenih dni.
Le kako nam bo uspelo
prebroditi te čase?
Ne morem več.
Ne morem več na enakem mestu stati,
zadrževati se vstran od ljudi.
Želim si le, da bi bilo enako.
Enako kot prej, pred temi stvarmi.

Lia, 9.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni. Moje ime je Bella in danes vam bom povedala resnično zgodbo, ki se mi je pripetila.

   Torej, zgodba bo govorila o ljubezni. O nesrečni ljubezni. Vse se je začelo, ko sem prišla v srednjo šolo. Zelo sem bila nervozna, saj mi spoprijateljevanje ni šlo dobro. V osnovni šoli nikoli nisem bila kot druga dekleta. Vedno sem se držala zase in nisem želela biti v središču pozornosti. Če sem se že s kom družila, sem se s svojima najboljšima (edinima) prijateljicama, z Emmo in z Alice. Odkar pa smo šolo končale, se še nismo videle. Ampak to zdaj ni pomembno.

Torej, prvi dan v srednji šoli me ni preveč navdušil. Ker sem prišla v prvi letnik, so me, kot tudi vse druge novince, pozdravili tako, da so nas popisali s črko F. Že v šoli je to pritegnilo ogromno pozornosti, kaj šele na poti domov. Je pa bil nekoliko boljši naslednji dan. Čeprav še nisem nikogar poznala, kaj šele, da bi imela prijatelje, je bilo vseeno kar prijetno. Sploh, pa se mi je za nekoga tako zadržanega kot sem jaz, da drugi dan v srednji šoli nikogar ne pozna, zdelo povsem normalno. No zdaj pa končno k zgodbi. Torej, drugi dan se mi je zdel kar prijeten. A ne zaradi česarkoli povezanega s šolo, temveč zaradi…ojoj, ne morem verjeti… zaradi fanta.

Mnogokrat se zamislim in pozabim na ves svet. Tako je bilo tudi takrat, le, da se je zgodilo na hodniku, polnem učencev. In seveda sem se morala zaleteti v fanta. Izgledal je leto ali dve starejši, bil je visok in imel je črne, bleščeče oči. Padla sem po tleh in pomagal mi je vstati. Predstavil se mi je, bil je Dylan. Vprašal me je po imenu, jaz pa sem samo gledala v njegove lepe oči. Nato je zazvonilo in kar naenkrat ga ni bilo več pred mano.

Minil je komaj prvi mesec novega šolskega leta, a zdel se mi je kot cela večnost, kar mi ni bilo niti najmanj podobno. Bilo je zaradi Dylana. Govoriti sem želela z njim in se mu opravičiti, zaradi tistega na hodniku. No, priložnost sem dobila nekega dne, ko sem čakala na šolski avtobus. Začela sem pogovor, opravičila sem se mu in se predstavila. Potem sva se pogovarjala dokler ni prišel avtobus, ker pa je vstopil tudi on sva sedela skupaj. Pogovarjala sva se še celo pot in preden sem izstopila mi je dal telefonsko številko. Tako sva se začela družiti in po dveh mesecih sva odšla na prvi zmenek!  V šoli še vedno nisem imela prijateljev in včasih mi je bilo malo žal. Recimo takrat, pred zmenkom. Poklicati sem morala sestrično za nasvete. Kakorkoli, na zmenku je bilo zabavno, bila sva v kinu in gledala sva romantično komedijo. Vse je bilo popolno. Sploh takrat, ko sva odšla po kinu v park. Sedla sva na klopco in se tudi prvič poljubila! Takrat sem bila najsrečnejša punca na svetu. Imela sem fanta in kmalu sem začela dobivati tudi prijatelje.

Zdaj pa pride tisti del, kjer se vse uniči. Nekega dne me je Dylan povabil v park. Želel se je o nečem pogovoriti. Niti slutila nisem, da je nekaj tako groznega, kot je bilo. Ko sem prišla me je najprej poljubil, potem pa močno objel. Tako objeta sva stala najmanj 10 minut, nato pa sva sedla na klopco.  Pogovor je začel umirjeno, vprašal me je, kako sem in kako sem preživela dan. Pozabila sem povedati, da ga ni bilo v šoli.

No, ko sem mu pripovedovala pa me je kar naenkrat prekinil in rekel: “Tumor imam!” Bila sem šokirana in brez besed. Nisem vedela kdaj, a začela sem jokati. Dylan me je močno objel in tudi sam potočil nekaj solz.

Domov sem prišla okoli 19.00, a sem takoj odšla spat. Nisem imela moči za kaj druga.

Tako so minevali dnevi in z Dylanom je bilo vse slabše. Vsak dan sem jokala, a najbolj tisti dan, ko se je zgodilo. Ko sem ga za vedno izgubila. Trpela sem. Zelo. Bilo je kot v najhujši nočni mori.

Na dan njegovega pogreba, ko sem prišla domov, pa se je končno nehalo. Ta grozna bolečina je končno izginila. Vedela sem, da brez Dylana moje življenje nima smisla, zato sem odšla. Odšla sem za zmeraj in moje življenje, tukaj na Zemlji je bilo končano. A tam nekje, v drugem vesolju, v drugem svetu, se je komaj začelo. Z Dylanom.

Sara,7.b

Intervju z učiteljico Donatajo Malinić Krašna

Učiteljica Donataja Malinič Krašna na naši šoli poučuje slovenščino, retoriko in gledališki klub. V pogovoru z njo sva izvedeli veliko zanimivega in zaupala nama je tudi odlične nasvete za javno nastopanje.

1.Kako dolgo že poučujete na naši šoli ?

Na naši šoli samostojno poučujem že eno leto in nekaj mesecev. Pred tem pa sem tukaj 8 mesecev opravljala pripravništvo.

2.Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice? Ste imeli ta poklic v mislih, že ko ste bili majhni ?

Sem mnenja, da je poklic učitelja poslanstvo, ki ti je dano v zibelko. Ja, že od majhnih nog sem sanjarila o tem poklicu, vedno sem se igrala “za učiteljice” 🙂 Za ta poklic sem se odločila, ker sem od nekdaj rada nastopala, drugim razlagala in pomagala, ker me je v vaših letih vedno zelo zanimalo, kaj se dogaja za tistimi vrati z napisom “zbornica”. Velik del pa je doprinesla želja po leposlovju in pravopisu.

3.Vas poučevanje veseli?

Poučevanje me zelo veseli, ker ne mine dan, da se ne naučim česa novega. In to me bogati.

4.Ste pred prihodom na našo šolo, poučevali že na kakšni drugi šoli in kje zdaj ?

Moja poklicna pot se je pričela ravno na naši šoli OŠ Duplek in na OŠ Korena. Na obeh šolah poučujem slovenščino ter gledališki klub, na OŠ Duplek pa devetošolce nagovarjam pri retoriki in skrbim 2-krat na teden za red v podaljšanem bivanju na razredni stopnji.

5.Kakšni so vaši spomini iz osnovne šole ?

U, to pa je vprašanje. Obiskovala sem OŠ Selnica ob Dravi. Moji spomini na osnovnošolske dni so predvsem lepi. Za mene je to bil čas, ko sem bila izredno kreativna, marljiva, dosledna. To je bil čas, ko sem osvajala temelje znanja, a še zdaleč nisem vedela, kaj me v življenju vse še čaka. Imela sem krasne sošolce, odlične učitelje, s katerimi še danes rada poklepetam.

6.Glede na to, da poučujete retoriko, dobite še vedno tremo pred kakšnim nastopom ?

Seveda, trema je zdrava, mora biti prisotna, vendar v zmerni količini. In imam jo tudi jaz, čeprav znam to uspešno skriti.

7.Imate kakšen nasvet za koga, ki ima veliko tremo pred nastopom ali ki želi postati tudi sam dober retorik ?

Na nastop moraš biti vedno dobro pripravljen. Če se ti kje zalomi, je vedno najbolje stvar speljati spontano naprej in se čimprej vrniti na pripravljene tire. Ko si pripravljen, ti trema nič ne more. Predvsem pa moraš zaupati vase in v svoje sposobnosti. Drugega recepta ni.

8.Za katere nastope pa se je po vašem mnenju najtežje pripraviti?

Najtežje se je pripraviti na tiste nastope, ki razvijejo kakšno debato in nikoli ne veš, v katero smer se bo razvila. Vse ostalo je odvisno od nas samih.

9.Kaj cenite pri učencih najbolj?

Pri učencih najbolj cenim odkritost, spoštljivost in marljivost.

10.Kateri je najbolj smešen trenutek, ki se vam je zgodil, odkar poučujete?

Ne vem iz katerega razloga, vendar sem stala pred razredom z odprto zadrgo na hlačah. K sreči me je prijazna učenka vljudno na to opozorila in sem zadevo takoj uredila.🙊

11.Kateri je vaš največji cilj v življenju?

Ciljev je veliko. Imam tako osebno življenjsko načelo, da si moraš za duhovno rast vedno postavljati nove izzive. Ne sme ti biti dolg čas. Predvsem pa strmim k spoštovanju, zaupanju, ljubezni, dobrih družinskih odnosih, po nenehnem izobraževanju na različnih področjih.

12.Kaj bi sporočili bralcem Korakov ?

Dragi bralci! Ne bom vam tarnala o tem, koliko in kaj morate brati, kako in kje morate znati zapisovati, pozvala pa bi vas k spoštovanju sočloveka, k lepim odnosom med ljudmi, do narave in do samega sebe.

Učiteljici Donataji se zahvaljujeva za intervju ter ji želiva še naprej veliko uspeha tako pri poučevanju kot tudi javnih nastopih.

Tia in Lara, 9.a