Prvi športni dan

Dne 9.10.2019 smo učenci od 6. do 9. razreda imeli športni dan.

Dan smo začeli z malico, saj smo za nadaljnjo delo potrebovali veliko energije. Sedmošolci smo najprej pokazali svoje sposobnosti pri nogometu. Punce smo igrale s trenerji Nogometnega kluba Maribor Tabor, fantje pa so igrali po svojih pravilih. Me smo se najprej razgibale in naredile nekaj vaj, ki jih delajo tudi pravi nogometaši, nato pa so nas razdelili v dve ekipi in smo igrale pravo igro.

Za tem smo odšli v zgodovinsko učilnico, kjer nas je učiteljica za šport Andreja Pavlin poučila nekaj o potapljanju. Pokazala nam je potapljaško opremo, kot so plavutke za različne namene, kisikovo bombo in obleko za potapljače. Pokazala nam je tudi njene kartice, ki dokazujejo, da je opravila vse izpite za potapljanje. Tudi naša sošolka Nina obiskuje tečaj potapljanja in sta z učiteljico pokazali, kako se potapljači sporazumevajo pod vodo.

Naslednjo uro smo odšli v telovadnico, kjer smo plezali po plezalni steni. Kdor ni želel, se je lahko igral igre z žogo. Vsi smo bili že malo živčni, saj je manjkalo le malo časa do krosa. Najprej so svoje tri kroge odtekli fantje, nato pa še punce.

Na koncu smo se vsi razredi zbrali pred glavnim vhodom, kjer sta gospod ravnatelj Đano Novak in učiteljica Andrea Pavlin razdelila priznanja za vsakega, ki je dosegel 1., 2. ali 3. mesto.

Za nagrado pa smo si vsi zaslužili okusno kosilo. Ta dan je bil odličen in sem uživala.

Tia, 7.b

In potem smo odrasli…

Se spomniš občutka, ko si bil otrok? Ko si brezskrbno tekal naokoli brez obveznosti in ne da bi te ljudje obsojali? Ko si v življenju potreboval tako malo za srečo. Ko te ni skrbelo stanje v politiki ali denar, ali katerakoli od mnogih nevarnosti, ki preži na tebe. Ko je bila največja tragedija, ki se ti je zgodila, padec, ali to, da si si umazal tvoje najljubše hlače, ki si jih nosil že cel teden. Se spomniš te brezskrbnosti?

Ko si mlajši, stremiš k odraslosti, k temu da boš bolj razvit, da boš razumel, o čem se pogovarjajo starejši in da te ne bodo več obravnavali kot otroka. Zdaj sem že kar nekaj let starejša in vem, da Božiček ne obstaja, vem, kakšne nevarnosti prežijo name in ljudje me na to vztrajno opozarjajo. Ugotovila sem, da se življenje večine ljudi vrti okoli denarja, ker se mora, če želijo preživeti. Izvedela sem mnogo stvari in moram priznati, da je bedno. Bedno je odrasti.

Včasih si še vedno želim, da bi verjela v superjunake, da dobro vedno premaga slabo. Da bi še vedno verjela v preprostost sveta.

Ajda, 9.a

Pa je to res?

Pozdravljen, dragi bralec/bralka, na ta ne preveč topel dan. Naslov ti ne izda današnje teme, vendar upam, da ti bo kljub temu všeč.

Veliko ljudi pravi, da je za srečo treba potrpeti. Da je treba za lepoto potrpeti. Da si uspešen le, ko si bogat. Pa je to res? Verjamem, da se marsikdo s tem strinja. Ampak ta marsikdo nisem jaz.

Zakaj bi morali potrpeti za srečo, ko pa si jo lahko sami skujemo? Ko smo lahko takšni, kot smo in se počutimo kar se da dobro. Da ima lepota standarde? Prvič slišim. Vsak je lep po svoje. Ni važna samo zunanjost, k njej doprinese tudi notranjost. Kar je meni lahko lepo, ne pomeni, da bo tudi tebi ali pa nekomu tretjemu. Uspeh. Za njega vsak dan delaš ter se odrekaš nekaterim stvarem, ampak spomni se kdaj, koliko časa in volje si potreboval, da si prišel sem, kjer si zdaj.

Upam, da ti je to dalo misliti. Da boš nekega dne imel možnost povedati kaj podobnega nekomu drugemu.

Lep dan še naprej,

Lia

To obljubim

September. Mesec novih začetkov.

Pozdravljeni. Ponovno sem tu in ponovno bom začela s pisanjem blogov. Včasih bodo pogostejši, včasih redkejši, ampak nič bati. Vsak teden bo vsaj en. To obljubim.

Upam, da se ne bom preveč ponavljala, da bom zanimiva in kar se da razumljiva. Da boš z veseljem sedel k računalniku / telefonu in ga prebral.

S pozdravi,

Lia

 

Naj se predstavim

Sem Karin, učenka 7.b. K novinarskemu krožku sem se prijavila zato, ker si želim fotografirati dogodke v šoli in izven nje ter intervjuvati različne ljudi. Treniram karate, moj najljubši hobi pa je fotografiranje. V tem šolskem letu si želim imeti čim več lepih ocen in biti uspešna pri mojih izven šolskih dejavnostih.

Karin,7.b

Trgatev nekoč

Nekoč so kmetje trdo delali celo leto, zato je za njih trgatev pomenila kmečki praznik. Povabili so sorodnike, znance in sosede, da so jim pomagali. Gospodinje so pred trgatvijo imele zelo veliko dela v kuhinji, saj so pekle kruh, potice in druge dobrote.

Delo je bilo težko, škarij za grozdje niso imeli, zato so grozdje trgali. Pobrali so vsako jagodo, ki je padla na tla, ampak vseeno so bili veseli in ob delu so zelo radi zapeli. Seveda pa, preden je sploh prišlo do trgatve, so čez leto vinograde ročno okopavali tudi po cel dan, vezali so trto in še kaj.

Približno 14 dni pred prešanjem oz. trgatvijo so morali namočiti krnico, ki je bila lesena, da ni puščala, enako je bilo s sodi. Grozdje v goricah so nosili putarji v putah. Te so bile lesene, zdaj so pa tudi že plastične.

Na krnici so stiskali grozdje tudi z bosimi nogami, dali so ga v obroče, obtežili z lesom, nato so vzeli zelo velik in težek kamen, da je prešpan stisnil na sladek sok. Sok je pri tulčku na krnici tekel v leseno kad. Na trgatvah se je dobro jedlo in pilo, ljudje so se družili in prepevali, sedaj pa tega več ni, vse je bolj moderno in dela se upravljajo strojno.

Na moji domačiji imamo tudi tako prešo in je stara nekje med 90 in 100 let. Nikoli je ne bomo oddali, ker je zelo dragocena dediščina mojih prednikov.

Sara, 8.a

Novo šolsko leto

Spet je leto naokoli in postala sem deveti razred. Spomnim se mojega prvega šolskega dne, ko sem prvič zakorakala v šolo. Takrat sem hodila v podružnično šolo v Zgornjem Duplek. Imam dva starejša brata, ki sta zelo starejša in sem večkrat gledala, kaj onadva počneta v šoli pa se mi je čudno zdelo, koliko je stvari. Zdaj, ko sem postala deveti razred, se mi vse zdi smešno.

Za letošnjo leto si želim, da bi ga čim lepše preživela na tej šoli, ker naslednjo leto grem v srednjo šolo. Želim si, da bi dobila čim boljše ocene, bila uspešna pri v vpisu v srednjo šolo in da bo naša valeta uspela. Upam tudi, da bom dobila kakšna priznanja s tekmovanj, čeprav mislim, da ne bom. Komaj čakam na vaje za valeto, ker bo verjetno smešno, saj imamo tudi učitelja za valeto, ki se rad z nami nasmeji.

Naslednjo leto pa upam, da bom obdržala stike z nekaterimi sošolci .

Lara, 9.a

Pričakovanja v šolskem letu 2019/2020

Počitnice so minile in zdaj smo postali 9.razred. Zdi se mi prav čudno, saj ko sem bila v nižjih razredih, sem se vedno malo zgledovala po kom iz devetega razreda, ker mi je bila všeč njihova organizacija ali pa tudi razmišljanje o določenih stvareh, zdaj pa sem sama postala devetičarka.

Od tega leta pričakujem, da bo kljub valeti, spraševanjem, testom, tekmovanjem, kar se da sproščeno in zabavno, je pa res, da je to večinoma odvisno od mene.

Upam tudi, da bomo ob koncu šolskega leta, obdržali stike z večino sošolcev in sosošolcev.

Tia, 9.a

Spet je tukaj september

Spet je tukaj september in s tem tudi moje zadnje leto. Zadnje leto na tej šoli. V prvem razredu si nisem mislila oziroma si nihče izmed mojih sošolcev ni mislil, da nam bo uspelo. Ampak nam je. Zdaj smo ponosni deveti!

Ker se je šolsko leto komaj začelo, ne bom pisala o vseh lepih spominih ter najboljših sošolcih, ampak o tem, kaj si želim. Kaj si želim doseči to šolsko leto, kaj si želim doseči nasploh, ko se bom 15. junija poslovila od osnovnošolskih klopi. Na srečo je do takrat še dolga pot, ki bo imela vzpone in padce, ki bo polna smeha in solz.

Letos si najbolj želim, da bi si izbrala srednjo šolo, ki bi mi ustrezala. Ki bo čez slabo leto nadomestila našo majhno dupleško šolo. Prav tako si želim, da bi končala to leto uspešno in da bi bilo zadnje leto tukaj kar se da polno raznih nepozabnih pustolovščin.

Želim si, da bi vsaj na enem področju dobila srebrno ali pa zlato, da bi mi šlo na enem področju malo bolje. Da bi se trud in učenje splačalo.

Seveda imam še veliko želja, ki jih ni mogoče spraviti v to objavo. Na srečo vam.

Kaj bi počela v življenju še nisem 100% prepričana, vem pa, da me bo verjetno veselilo. Od prvega obiska šole pred devetimi leti pa do zdaj sem menjala že najmanj deset raznih poklicev. Čeprav že imam v glavi enega izbrangea, se želim prepričati, da je tisti pravi.

“Čez leto dni, si bom želela, da bi komaj začela.” In s tem se strinjam že zdaj.

Lia, 9.a

Pričetek novega šolskega leta

Sem Tia in obiskujem 7. razred. Že vsa leta komaj čakam in končno je prišel čas, ko lahko začnem obiskovati novinarski krožek.

Zelo rada pišem spise, zgodbe ter intervjuje, rada pojem in plešem. V letošnjem letu želim imeti čim več dobrih ocen in prostih dni, za druženje s prijatelji. Komaj že čakam na nastope v šoli in na šolo v naravi.

Upam, da boste uživali v mojih prispevkih.

Tia, 7.b

S šolskimi Koraki v nov dan…