Draga (ne več) moja žena!

Pišem ti pismo v izraz še moji stalni ljubezni do tebe. Na kraju morja sem srečal mladeniča, ki mi je povedal vse o dogajanju na domu. Sinu povej, da sem ponosen nanj, saj se je predal veri in bogu in bo zagotovo v nebesih živel srečno posmrtno življenje. Moja hčera, oh moja edina hčera. Zdaj odhaja od doma, da se bo poročila z nekim moškim. Upam vsaj, da je srečna in, da je ta fant dober zet. Edino kar me žalosti je to, da je ne bom mogel oddati pri oltarju. Zdaj si na vrsto prišla tudi ti, draga moja… Vem, da si se na novo omožila in povedati ti moram, da nisem jezen. Saj ne boš večno čakala na starca, ki se zagotovo ne bo vrnil z zaklete galeje. Najbolj pomembno mi je, da si srečna. Če tudi me ti ne ljubiš več, te jaz nikoli ne bom pozabil… Tvojih prelepih svetlih oči in iskrenega nasmeha. Po teh dolgih letih upam, da ga še vedno ohranjaš.

Rad bi te opomnil, če zdaj bereš to pismo so mi dnevi že zdavnaj šteti. Imam pa še zadnjo željo… Ko boš na obali v vodi namakala noge, se spomni name. Ko sva bila tam skupaj.

Z ljubeznijo,

pokojni galjot

Marisa Špičko, 8.b