Cel svet se za Urško vrti,
plesalca ne najde do noči,
ko na plesišče vse bolj si želi.
Potem ga zagleda,
pri šanku sedi,
ga zaljubljeno gleda v zelene oči.
On vidi jo in reče ji: “Bi coca colo?”
“Seveda, mladenič, jo rada imam,
a plača je majhen problem, priznam!”
Pa saj ti bom plačal, prelepa Urša,
a daj prvo malo zaplešiva.
Potem zaplešeta,
se zavrtita in se v črnem morju izgubita.
Ajda T. in Neža U. R., 5.a
Nekoč je Urška v gradu živela,
nobena punca ji para ni imela.
Nekega dne je na ples odšla,
a z nobenim ni plesala.
Skoraj je že odnehala,
a takrat ga je zagledala.
Mladenič jo takoj vpraša,
če roko bi mu takoj podala.
Skupaj se takoj zavrtita,
kot bi valček plesala.
Plešeta dolgo v noč,
nato pa se razideta proč.
Pred oknom zdaj Urška stoji,
in na Instagramu visi.
Videla je, da zabava bo prišla
in vsem prijateljicam pošiljat je šla.
Obleko za ples izbirala je,
namreč med roza in vijoličnimi barvami je.
Ura bila je že pol šest
in veselila se je zabave dan za dnem.
Prišel je ta čas,
ko en fant s Ferrarijem vozil se je rad.
Prišel je po Urško in ugotovila je,
da to znan Povodni mož je.
Vozita, vozita, hitro se vozita,
da še po Cockto bosta skočila.
Ko sta prispela,
plesat sta začela.
Strela švignila je mimo,
Urško v roko je zatesnilo.
Povodni mož in Urška vozit sta se šla
v daljni lepi Piran.
Ana , Zoja, Naja, Ina 5.A
Ko na plaži je pa žur,
vsi smo lačni sladoleda.
Budni som do polnoči
in plešemo cele dni.
Urška sama tam stoji
in jo skrbi, da njen frajer zamudi.
Ko se Urška ogleduje po plesišču,
muzika se ustavi
in luč zatemni.
Tam z bale veter pripiha,
luna skrije se z oblake
in nekaj se zasliši.
Tam na gladini mož v črni obleki stoji
in Urško pogleda globoko v oči.
Počasi se ji približa,
prosi za plus in reče: “Kaj zdaj to, a muzike ne bo?”
Glasba se prične in žur nadaljuje.
Po plesu zakorakata v vodo
in videlo se ju več ni.
Jaka, 5.a
Opravili sva intervju z učiteljem Simonom Koštijem, ki je bil najin razrednik v 5.a razredu.
Učitelju Simonu želiva še veliko vedoželjnih učencev in ogromno prostega časa za vse njegove športne aktivnosti.
Mia in Pia, 7.c
V sredo, 7. 2. 2024, je na Osnovni šoli Duplek potekala prireditev za Prešernov dan.
Ko smo prišli v šolo, smo imeli pouk kot vsak dan, najprej prvi dve uri pouka, potem malico, nato pa prireditev. Izjema smo bili tisti učenci, ki smo nastopali, mi smo imeli prvi dve uri generalko. Po malici se je začela prireditev. Najprej smo nastopili pevski zbor z Zdravljico, kasneje smo še zapeli pesem O vrba. Potem so se nam še predstavili učenci z deklamacijo različnih pesmi, plesno točko,igranje na klavir, flavto, violino, harmoniko in kitaro. Zadnja nastopajoča nam je zapela pesem. Na koncu pa sta še imela kratek govor gospod ravnatelj in gospod župan. Gospod ravnatelj je učencem, ki obiskujemo izbirni predmet likovno snovanje, podaril priznanje za risanje grafitov pred glavnim vhodom. Tudi gospod ravnatelj je dobil od gospoda župana priznanje za sodelovanje oz. risanje grafitov, saj je tudi on narisal zelo lep grafit.
Prireditev si lahko ogledate na šolski strani in na youtubu.
Nina ,7.a
V petek, 2. 2., je v šoli potekala bralna čajanka. Naslov knjige, ki smo jo brali, je bil Smrdljivc, napisal ga je Rok Bohinc.
Zbrali smo se 6. šolsko uro v učilnici 8.b. Tokrat smo bili samo učenci sedmega razreda in ena iz osmega. Bilo je zelo zabavno, a žal ni bilo dovolj časa in keksov. Imeli pa smo tudi kviz na e-tabli, ki smo ga pa sicer imeli že zadnjič, ampak tokrat sem prišla večkrat do besede in sem lahko povedala več svojega mnenja o knjigi. Želela pa sem povedati še veliko več. Najbolj se vidim v Umi, ki je bila ena od likov v knjigi. Zelo vam priporočam to knjigo. Imeli smo en planinski čaj in dva sadna. Tokrat smo zraven čaja imeli boljše kekse kot zadnjič, in sicer Domačico, navadno in oblito s čokolado in še neke navadne.
Rok Bohinc je v knjigo vključil vse, kar knjiga po mojem okusu mora imeti. Knjiga je mladinska detektivka s kančkom romance, med kom pa boste morali izvedeti sami. Edino, kar nam ni bilo všeč, je to, da knjiga ni bila v štajerščini ampak v ljubljanskem narečju.
No, to je to za ta članek. Upam, da ste v nejm uživali in pa še, da bo v prihodnosti čim več čajank.
Eva Toplak in Katarina Ilešič, 7.b
Ena izmed učiteljic športa na naši šoli je učiteljica Barbara. Je zelo prijazna in razumevajoča.
Kako dolgo že učite na naši šoli?
Od leta 1998.
Ste že prej učili na kateri drugi šoli?
Da, na osnovni šoli Tabor 1 in na osnovni šoli Boris Kidrič, ki je zdaj združena s Prešernom in se zdaj imenuje samo Osnovna šola Franceta Prešerna.
Katere razrede pa učite na naši šoli?
Zdaj učim od 6. do 9. razreda. Včasih sem še učila v oddelkih podaljšanega bivanja.
Od kdaj se zanimate za šport?
Mi je bilo položeno v zibelko, ker sta bila moja starša športnika, atleta, tudi kasneje atletska sodnika. Oče je bil potem tudi funkcionar, predsednik kluba. Od nekdaj smo gledali televizijo ter hodili na tekme in tako dalje.
Ste že od nekdaj vedeli, da boste postali učiteljica športa?
V osnovni šoli sem razmišljala, tako je šlo po vrsti: najprej se hotela biti učiteljica angleščine, potem sem ugotovila, da bi angleščino povezala s potovanji in bi postala turistični vodnik. Potem se se malo bolj usmerila v to, da bi postala učiteljica športne vzgoje (včasih telesne vzgoje).
Kakšno se vam zdi poučevanje športa v zadnjem času?
Pogoji so veliko boljši kot so bili tu pri nas, v dvorani manjka gimnastičnega orodja. Nimamo bradlje, nimamo droga. Nam kar nekaj stvari manjka. Drugače pa smo z leti marsikaj dali ven iz učnih načrtov, saj je malo prezahtevno za zdajšnje, ne znanje otrok, temveč sposobnosti. Seveda ne vseh, ne govorim zdaj za vse otroke, da so manj sposobni, ampak mogoče, da manj stvari, ki so bolj enostavne, lažje in bolj temeljito osvojite, kot pa da gremo v nekaj prezahtevnega za vas.
Kakšen odnos imajo učenci do športa?
Kar v redu, nekateri razredi kar uživate v gibanju, potem pa je tu par takih, ki bi radi kaj naredili po svoji glavi, to pa pač ne gre, mora biti red.
Katera vrsta športa vam je najbolj všeč in katera vam je najtežja?
Skoraj celo življenje sem bila v odbojki. Igrala sem jo aktivno od 3. razreda do 32. leta. Zraven odbojke pa imam rada tudi rokomet. Gimnastika se mi zdi precej zahtevna, ampak tudi lepa. Mi je žal, da je nisem kot otrok šla celo trenirat (smeh).
S čim se ukvarjate v prostem času?
Rada hodim na sprehode, saj imam malo težave z zdravjem. Ne igram več odbojke, niti kaj drugega. Hodim po hribčkih (smeh).
Slišali smo, da ste bili zelo dobri v odbojki. Kako so potekali treningi ter tekmovanja?
Najprej sem bila samo v klubu Branik Maribor (zdaj nova KBM). Prišli smo tudi do naslova državnih prvakinj (dvakrat, v bivši Jugoslaviji). Ko pa se je Slovenija osamosvojila, sem bila s klubom UK Celje državna prvakinja, tudi v Sloveniji. V državni reprezentanci sem igrala v Jugoslaviji, dolgo časa kot kapetanka. Tako kot je kariera napredovala, se je število treningov večalo ter postalo bolj zahtevno. Igrala sem v vrhunskem nivoju 13 let. Potem pa je prišla na vrsto družina.
Kaj bi svetovali učencem glede športa?
Da naj se ukvarjajo s športom, z nečim, kar jim je všeč in da naj to počnejo z žarom.
Se spomnite kakšnega smešnega dogodka?
Ne, niti ne. Ves čas je nekaj, ko se vsi zabavamo. Ampak se trudim, da se otroci ne bi delali norca drug iz drugega, ko jim pač kaj ne gre.
Kaj bi svetovali bralcem Korakov?
Da naj tudi sami kaj napišejo, ne samo berejo (smeh).
Hvala učiteljici Barbari za prijeten intervju in čas.
Eva Tepeh in Nina Gregorič, 7.a
