V torek, 10. 10, je v Pokrajinskem muzeju Maribor potek že 21. Mali Simpozij z naslovom Športna društva. Učenke 8.c razreda Ema Ljubič, Alisa Lendero in Elena Žugman so predstavljale referat z naslovom Nogomet v našem kraju. Sonila Gashi, Lana Plazar in Eva Pišek, pa smo predstavljale referat z naslovom Judo klub Duplek skozi zgodovino.
Ob 9.50 smo se dobile pred pokrajinskim muzejem Maribor s svojima mentoricama Marjetko Bezjak in Nušo Vtič Čuček. Nato smo odšle v muzej do glavnega prostora, kjer smo odložile stvari in se šle preobleč. Ema, Alisa in Elena so se oblekle v drese NK Duplek, saj so predstavljane nogomet v našem kraju. Sonila, Lana in jaz pa smo se oblekle v kimona, saj smo predstavljale Judo klub Duplek.
Nato so se ob 10.00 začele predstavitve. Bilo je 12 predstavitev, tako smo lahko poslušale še odlične referate učencev iz drugih šol. Me smo na vrsto prišle komaj devete in desete. Po končanih predstavitvah je sledila pogostitev. Učiteljici sta dobili tudi priznanja, ter pohvale za nas, ki jih bomo dobile ob koncu šolskega leta.
Ob tem smo zelo uživale in se naučile veliko novega še o drugih športnih društvih v okolici Maribora.
V sredo, 25. 10. 2023, smo se 7. a po malici zbrali pred šolo in se skupaj z učiteljicama Majo in Marjetko peš odpravili do knjižnice Duplek.
V knjižnici nas je prijazno sprejela gospa knjižničarka in nas povabila, da se posedemo. Povedala nam je nekaj osnovnih stvari o knjižnici in nam predstavila knjige, primerne za našo starost. Predstavljene knjige so mi bile zelo všeč, zato si jih bom v prihodnje zagotovo izposodila. Vsi smo jo z zanimanjem poslušali.
Ob koncu obiska je vsakemu sedmošolcu podarila mladinski roman z naslovom Modri otok, katere avtorica je Irena Androjna. Gospe knjižničarki smo se prijazno zahvalili in se poslovili ter peš odpravili nazaj v šolo.
Hvala učiteljicama in gospe knjižničarki za lepši dopoldan.
Mislim, da smo že vsi imeli kakšno nenavadno vprašanje in na OŠ Duplek je tudi tako, sedaj vam bom na kratko povedala, kaj se je dogajalo.
Pred kratkim je bil teden otroka in učitelji na naši šoli so tako kot vsako leto pripravili manjšo aktivnost za učence. Letos so bila nora vprašanja, učenci smo na vratih razredov lahko videli velike bele liste, na katere smo lahko napisali najbolj nora vprašanja, ki se jih otroška domišljija lahko spomni, ampak niso napisali samo vprašanj, kar hitro so učitelji vprašanja oštevilčili in učenci so dajali odgovore na njih.
Torej si se že imel noro vprašanje? Kaj pa še bolj nor odgovor?
V četrtek, 5.10., smo se zbrali v šoli. Ob 7.45 smo odšli brat mlajšim učencem. Ob 8.15 smo se vrnili v razrede, da smo se pogovorili, kako se obnašati v kinu. Ob 9.00 smo odšli v kino. Ko smo odšli v kino, smo si ogledali film. Film je govoril o življenju otrok, ki je izgubilo družino. Živeli so v domu z nunami. Ponoči so se odtihotapili iz doma, da so lahko igrali nogomet. Ko so nune to ugotovile, so jih hotele osrečiti, zato so naredili nogometno ekipo in igrali. Skoraj so izgubili dom. Takrat se je končalo.
V šolo smo se vrnili ob 12.40, takrat smo pojedli kosilo in se vrnili domov.
V ponedeljek, 2. oktobra, sem se že tretje leto odpravila na Bralni maraton. Letos se je odvijal že 21. Bralni maraton za obeležitev začetka sezone Prežihove bralne značke. Skupaj s šolsko knjižničarko in prijateljico Evo iz sedmega razreda smo se že hitro zjutraj odpravile na Trg svobode v Maribor.
Vsako leto se trudim, da so moje pesmi seriozne in estetske, ne glede na temo, ki nam je podana. Letos se zato nisem preveč presenečala, ko sem bila po vseh treh letih spet zadnja nastopajoča. Naša tema je bila Radovednost. Voditeljica Urša si me je v teh letih že zapomnila in se seveda malo pošalila s tem, da sem spet zadnja. Zaradi mojih triletnih izkušenj sem podala tudi prispevek za radio Maribor in z Evo sva jim recitirali najini avtorski pesmi. Pred nastopanjem nikoli nimam treme, ampak ko je pred tabo veliko drugih mladih nadobudnih pesnikov, si že malo na trnih, kdaj boš prišel na vrsto. Ker sem zelo zgovorna, na oder nisem samo prišla in recitirala pesmi. Z mojo dobro voljo sem z veseljem odgovarjala na vprašanja Urše in ko mi je svetovala, da bi morala moje avtorske pesmi začeti objavljati, se je to kar prileglo mojim ušesom. Zelo me je ganilo, da ljudje v meni vidijo potencial za poeta. Očarljivo, ja, da nisem bila edina, ki se ji poezija in literatura zdi zelo pomembna. Sama pravim: »Pesmi so zato, da se poiščeš v njihovih očarljivih rimah in da nam odprejo druga vrata našega vidika v svet.« Bilo mi je kar v čast, ko sem slišala njene besede.
Jaz pa seveda nisem preprosta oseba in sem mojemu nastopu morala dodati še piko na i. Ko sem se predstavila, sem hotela, da si me res zapomnijo. Da bi prišla do svojega cilja, sem jih zato opomnila, da če si me že ne bodo zapomnili po mojih pesmih in vrstnem redu nastopa, naj si me vsaj po tem, da sem zdaj že drugo leto tu s črno čepico na glavi. Njihov smeh je bil glasba za moja ušesa. Vedno je prikupno videti, da te ljudje poslušajo in jim je prijetno v tvoji družbi.
Besedo nam je namenila tudi predsednica Prežihove bralne značke v Mariboru in z nami spregovorila nekaj spodbudnih besed.
Po krasno opravljenih nastopih sva se z Evo še malo sprehajali po Mariboru, potem pa naju je knjižničarka peljala na sladoled. Ob sladoledu smo še poklepetale o nekaj zanimivih temah, a je počasi bil že čas, da se odpravimo nazaj proti šoli.
Bralni maratoni so vsako leto zelo zanimivi in čisto vsako leto se zgodi nekaj novega. Ni mi vseeno, da je to bil moj zadnji, saj bi lahko z veseljem v mojem telesu šla na njih vsako leto. Boli pa me, da ni veliko starejših pesnikov. Po mojih domnevah je starejše vedno bolj sram izražati svoja čustva in mišljenja.
V ponedeljek, 2. 10., smo se s Hano in gospo knjižnjičarko odpravile na bralni maraton. Zjutraj sva se z Hano že ob 8.20 odpravili na zajtrk. Takoj po tem smo se z avtom zapeljale do Maribora. Od parkirišča smo peš odšle do trga, kjer se je čez 10 minut začela prireditev.
Pred pravim začetkom je sledil majhen govor, potem pa so otroci prebrali svoje pesmi ali pesmi drugih avtorjev. Jaz sem bila na vrsti 3. Vsako pesem so posebej pohvalili. Ko si prebral, si si lahko izbral knjigo. Na koncu, zadnja, pa je bila končno Hana ( že tretjič). Po nastopu smo se s Hano in knjižnjičarko odpravile na sladoled.
To je bil tako dober dan, da ga niti ne morem opisati. S Hano sva postali tudi dobri prijateljici. Hvala knjižnjičarki za ta dan.
Vse skupaj se je začelo v sredo, 27.9, ko smo se po športnem dnevu zbrali pred šolo.
Zunaj smo vse zaščitili, preden smo šli belit steno. Ko smo pobelili steno, smo odšli domov. Naslednje srečanje je bilo zelo nenavadno, saj je bilo v NEDELJO, 1.10., ob 9. uri zjutraj. Vsi smo dali svoje odeje na tla, da smo se pomenili o tem, kam bo katera slika prišla na steno. Potem smo začeli barvati in risati. Okrog 11. ure smo imeli malico, ki jo je delil gospod ravnatelj. Po malici smo skupaj naročili KREMKOTA. Njami!!!! Skupaj z nami se je odpravil gospod ravnatelj in z nami narisal ŽARNICO. Ko smo že končali, smo dobili SLADOLED. Vsi skupaj smo pojedli sladoled in se odpravili domov. Naslednje srečanje pa je bilo 5.10. po kulturnem dnevu. Takrat nas je bilo zelo malo, zato tudi bolj mirno kot v nedeljo. Tokrat nismo imeli svojih skic, ampak je učiteljica Andreja skopirala slike in smo si samo izbrali, katero smo želeli. Zaključili smo ob 16.00.
Meni je risanje grafitov zelo všeč, saj se izražaš s svojimi čustvi in se še bolj povežeš z drugimi.
