Čar poletja

Bilo je nekega sončnega, pa vendar svežega poletnega jutra. Z družino smo se odpravili na izlet s čolnom.

Med vožnjo sem opazovala lesketajoče se morje. Bili smo namenjeni proti otoku Ciganki. Nisem še slišala za ta otok, a sem upala, da bo zabavno. Moje sanjarjenje je predramil snežno bel galeb, ki je letel tako nizko, da se je z njegovim svilnatim perjem dotikal razburkane gladine.

Prispeli smo. Kamnite stene otoka so sijale v mavričnih barvah, ki so se prelivale v živih odtenkih. Vse okoli so rasle čudovite sredozemske rastline. Voda je bila prijetno osvežilna, a vse naokoli je mrgolelo glasnih turistov. Čez nekaj časa smo se napotili nazaj.

Kar naenkrat pa je voda pred nami močno vzvalovala. Ustavili smo čoln. Nato je tik ob ladji iz vode planil delfin svetlo modre barve. Za njim pa še cela jata, v kateri je bilo vsaj dvajset delfinov. Kot, da bi imeli svojo točko, so se vrteli in skakali iz vode. Z veseljem sem jih opazovala. Bili so tako zabavni in bredrzni. Fotografirala sem jih. Vsakič so se znova in znova vračali k čolnu, plavali pod njim in se nato pojavili nekje bogu za hrbtom. Sonce je počasi zahajalo za prelepe griče. Morali smo nazaj. Delfini so nam še nekaj časa poslušno sledili, nato pa obupali in odplavali stran.

Zelo sem vesela, da sem imela možnost ogleda delfinov. To je res redek pojav in želim si, da bi to občutila še kdaj.

Mia Miholič, 8. b

Avtor: Mia Miholič

Deli na

Pošlji komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja