Otvoritev gradnje večnamenske športne dvorane

V sredo, 24.10.2018, je na igrišču pred šolo potekala otvoritev gradnje nove večnamenske športne dvorane, na katero smo čakali že nešteto časa.

Že dan pred prireditvijo smo lahko videli, da sprednje igrišče nima več mreže ter da so tam postavljeni koli. Učitelji so nam povedali, da se nam nasmiha sreča in to v smislu, da dobimo novo telovadnico. To so si želele že številne generacije pred nami.

Nastopajoči smo na prireditev prišli že okoli 16.00. Na igrišču smo lahko videli ploščo, ki so jo kasneje tudi zabetonirali, klavir, mikrofon,… Vsi organizatorji so bili malce živčni, tudi mi, nastopajoči, ter naši mentorji, predvsem pa veseli, da se bo končno začelo delati na športni dvorani.

Otvoritev se je začela s prisrčnim pozdravom napovedovalke, nadaljevala pa z govorom župana ter ravnatelja. Nastopil je pevski zbor, kateremu je sledila folklorna skupina, za tem pa še moj in Ajdin spis, z naslovom Naša šola skozi čas. Za tem sta župan ter vodja gradnje nanesla beton na leseno površino. Z Ajdo sva imeli to čast, da sva časovno kapsulo, ki bo ostala zakopana pod novo športno dvorano in čakala, da jo čez mnoga leta nekdo odkoplje, napolnili z Dupleškimi novicami, virtualnimi Koraki ter najinim spisom, nato pa jo spustili pod ploščo. Za zaključek so poskrbeli Lukasovi frajtonari z Golico. Nekateri so se odpravili tudi na pogostitev v jedilnico, drugi pa smo malce premraženi odšli domov.

Upam, da bom imela, dokler sem še tukaj na šoli, možnost tudi sama izkusiti to novo pridobitev šole in našega kraja.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Kaj se dogaja med odmori?

Med šolskimi odmori je vedno pestro. Za večino učencev je to najljubši del pouka. Učenci se med odmori običajno zadržujejo v učilnici in se pomenkujejo. Mlajši se lovijo po hodnikih, igrajo ali skačejo po razredih. Moji vrstniki se predvsem pogovarjajo ter obiskujejo paralelko. Večina pa jih po malici prepisuje naloge ter je sadje. Šolski odmori so predvsem čas, da si otroci oddahnejo, zabavajo in pripravijo na pouk.

Mia Miholič, 8. b

Naši šolski hodniki so zmeraj polni. Vsaki odmor pa tudi še v začetek ure. Po njih se sprehajajo tisti največji, tisti najmanjši ter drugi delavci šole.

Vsak dan ob približno enakem času, se na hodnikih dogaja enaka stvar. Naprimer na tej strani, ko imamo učilnice starejši učenci ter 4. razred, ponavadi srečaš večinoma sedmošolke kako sedijo na klopcah ter klepetajo o fantih. Fantje posedajo na spodnjih kavčih ali pa po hodnikih koga lovijo. Nas, osmošolce, vidiš na hodnikih redko kdaj. Razen če je kateri sošolec dežuren ali pa ne želimo biti v razredu kjer je vedno glasno. Devetošolci do zadnje minute sedijo v jedilnici, ko pa zvoni iščejo v kateri učilnici so. Tisti najmanjši tekajo po šoli, se skrivajo ali pa se pogajajo za sladkarije. Včasih ti dajo še kakšno petko ali pa kepico.

V glavnem vedno se kaj dogaja, če ne druga izveš kaj novega, spoznaš kakšnega novega prijatelja ali pa se zameriš učitelju, ki te opozori da moraš jesti v jedilnici oziroma ne smeš tekati po šoli.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 8. a

Med odmori je pravi čas, da učenci zaživijo, saj med poukom skoraj nimajo časa, da bi se pogovorili, si prepisali naloge, lovili, metali torbe in peresnice. Komaj v odmorih vidiš, kakšni so tvoji sošolci. Recimo v našem razredu je najljubše opravilo učencev metanje peresnic brez dovoljenja, včasih pa so tudi posamezniki, ki raje dajo tujo torbo v koš za smeti ali pa si jo samo podajajo po razredu. Med glavnimi odmori učenci ne pomislimo na malico. Punce najprej pomislimo, kdo te je že včeraj prosil, če mu posodiš svojo nalogo za prepisati, fantje pa na to, kateremu sošolcu bodo odnesli torbo na ženski WC. Kljub vsem nevšečnostim, ki jih lahko doživiš v odmoru, je še vedno to najljubši del dneva večini učencev, ki ne razmišljajo samo o učenju.

Alina Barbarič, 7. a

Odmori so na naši šoli zelo pesti.Učenci se lovijo, pogovarjajo, obrekujejo učitelje, prepisujejo naloge in si po razredu podajajo predmete, kot so na primer papirnati robčki, radirke, peresnice in še veliko več stvari. Včasih tudi kaj ušpičimo, česar ne bi smeli.
V glavnem, med odmori ti nikoli ni dolgčas, razen če te učitelj napodi v razred.

Zara Šauperl, 7. a

Med odmori se skoraj nič ne dogaja. Veliko jih sedi na klopeh pred učilnicami ali pa sedijo v učilnicah in na mizah. V učilnicah pa prepisujejo nalogo, rišejo po zvezkih in pišejo v njih. Velikokrat pa se tudi pogovarjajo, kaj se je dogajalo po šoli. Ta mesec so se začela spraševanja in se jih veliko uči. Med glavnim odmorom pa jedo malico tudi na hodnikih.

Lara Klemenčič in Valentina Stevanovič, 8. a

Med odmori se dogaja veliko stvari, ki jih učitelji spregledajo. Na primer, učenci prepisujejo naloge, se pogovarjajo, lovijo, premikajo mize, se smejijo, pišejo po tabli ter si tudi mečejo papirčke. Moji vrstniki pa obiskujejo druge razrede in dežurnega učenca. Med šolskimi odmori je vedno pestro saj takrat  poiščemo kotiček kjer ni v bližini učiteljev.

Melanie Žlahtič, 8. b

Na šolskih hodnikih se dogaja marsikaj. Mnogi se učijo, pogovarjajo in delajo domače naloge. Večkrat lahko slišiš tudi kakšen zanimiv in napet pogovor.

Karolina Pernek, 8. b

Mednarodni simpozij- Museumeurope 2018

V petek, 19. 10. 2018, smo se učenke Mia Miholič, Karolina Pernek in Melanie Žlahtič iz 8. b z učiteljico Marino Herman odpravile na Mednarodni simpozij v mariborski grad. Ko smo prispele, smo najprej odšle po stopnicah v Viteško dvorano. Tam sta simpozij otvorila dva učenca konservatorija Maribor, ki sta zaigrala na klavir. Kasneje pa so sledili še pozdravni govori. Pozdravila nas je direktorica pokrajinskega muzeja Maribor, dr. Mirjana Koren, za njo pa še direktor avstrijskega kulturnega forma Andreas Pawlitscher. Nato je sledila še naša predstavitev referata, ki smo ga predstavile že na Malem simpoziju v torek, pod naslovom: Šivilje- mojstrice obrti in narekovalke mode.

Na koncu so nas še fotografirali  in odpravile smo se proti šoli.    Vesele smo, da smo se lahko udeležile tega simpozija, saj smo se med raziskovanjem veliko novega naučile.

Karolina Pernek, 8. b

 

Mali simpozij 2018

V torek, 16. okrobra 2018, je v Pokrajinskem muzeju Maribor potekal Mali simpozij.

Karolina, Mia, Melanie, Lia in jaz smo se že mesec prej začele pripravljati nanj. Letošnja tema se je glasila ‘Obleka naredi človeka – kdo naredi obleko?’. Ravno zaradi te teme me je sodelovanje pri projektu še bolj pritegnilo. Melanie, Mia in Karolina so predstavile delo šivilj, midve z Lio pa sva se poglobile v obleke in pričeske žensk nekoč.

Nekatere učenke so se do muzeja pripeljale z avtobusom, druge so pripeljali starši. Ob pol osmih smo se zbrale pred vhodom. Pred predstavitvijo nam je ostalo še nekaj časa zato smo si ogledale prelepo razstavo v samem muzeju. Razstavljeni so bili številni starinski predmeti o katerih smo se pogovarjali pri zgodovini. Stare skrinje, oblačila in uniforme, predstavljene so bile tudi obrti. Nas pa je izmed vsega najbolj pritegnila kmečka hišica, v katero si lahko vstopil in se popolnoma poistovetil z življenjem nekoč.

Me v hišici med opravljanjem kmečkih opravil.

Ob devetih smo se vrnile v sobo, kjer se je začela predstavitev. Izvedele smo veliko o tem, kako so smeli bili oblečeni v šolah, kakšne so bile uniforme, poročne obleke in kako se je moda skozi leta spreminjala. Nekateri učenci pa so nas tudi opozorili na naše samoumevno ravnanje z oblačili. Iz muzeja smo odšle z veliko znanja, Karolina, Mia ter Melanie pa tudi s povabilom na mednarodni simpozij.

Mali simpozij je bil zagotovo zanimiva izkušnja, s katero smo dobile veliko potrebnega znanja o oblačilih nekoč.

Ajda Rojko, 8.a

Nova priložnost za galjota

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

Delo na terenu pri uri naravoslovja

21. 9. 2018 smo se 7.a z učiteljem naravoslovja Brankom Krajncem odpravili v gozd raziskovat in spoznavat nove rastline in živali. Tukaj je napisanih nekaj utrinkov iz tega dne.

Bilo je mrzlo in vlažno.Nismo videli samo žužkov, ampak tudi žabe, močerada, kobilico ,.. Večkrat smo se nasmejali, zato je bilo zabavno. Ta ura mi je bila všeč zato, ker smo jo preživljali na drugačen način. Bilo je veliko različnih dreves, ki sem jih občudovala.

Julija Zupan

Bilo je mrzlo in vlažno.Ugotovila sem,da se na vsakem koraku najde kakšna žuželka ali malo večja žival. Videli smo močerada, ki je bil zelo zanimiv. Na sebe sem zelo ponosna, kajti dotaknila sem se gosenice.

Katja Pinterič

Zelo sem užival v zvokih narave. Odkril sem tudi nekaj novih stvari. Po nesreči sem uničil pajkovo mrežo.

Gal Namestnik

Bilo je mrzlo in vlažno. Morali smo poiskati 10 različnih živali in jih narisati. Učitelj nam je pokazal gobe in razložil, katere so užitne in kakšni so znaki za užitne gobe. V gozdu je bilo poučno in zabavno.

Alina Barbarič

Iskali smo živali in različne rastline.Bilo je zabavno, poučno in super. Zrak je bil čist in prijeten. Všeč mi je bilo zelo veliko stvari.

Žiga Ostrž

Terensko delo je bilo razburljivo, zanimivo ter zelo poučno: zbirali smo talne živali, ki smo jih dali v eprovetke in si jih podrobno pogledali, se o njih pogovorili in jih skicirali.

Neli Hausfirt Kocbek

Delo na terenu mi je všeč, saj je nekaj drugačnega, kot delamo večinoma. Z delom na terenu sem prvič v živo videla močerada in se ga dotaknila.Na terenu sem spoznala, da žuželke sploh niso tako grozne, kot sem mislila.

Zara Šauperl

Prvič, ko smo šli v gozd, se mi je zdelo, da ne bo zanimivo, ampak ko smo začeli zbirati in opazovati živali in rastline, mi je postalo všeč.

Nik Kramberger

Uživala sem, da smo stopili v naravo in se tam tudi kaj naučili. Ugotovila sem, da so tudi rastline lahko zelo zanimive. Upam, da nisem edina takega mnenja.

Lana Kovačević

Gozd mi je bil zelo všeč, saj smo lahko videli zanimive živali. Hodili smo po listnatem gozdu, kjer so prevladovale bukve.

Niko Breznik

V gozdu je bilo zelo zanimivo, saj smo spoznali okolico, ki je prej nismo niti opazili. Veliko smo raziskovali, iskali in se smejali. Meni je bilo to doživetje zelo všeč, saj smo bili v stiku z naravo in živalmi.

Sara Podgorelec

Prezrti zakladi dediščine

Leto 2018 je evropsko leto kulturne dediščine in tako smo tudi na naši šoli letos sodelovali pri tem projektu.

S projektom smo začeli že v mesecu aprilu z Dnevom za spremembe, kjer smo si s pohodom po naši občini ogledovali kulturno dediščino, ki smo jo označili z rumenimi ribicami kot znak k večji pozornosti. Nato smo z njim nadaljevali v letošnjem šolskem letu. Naslov projekta smo poimenovali Prezrti zakladi dediščine.

V naši občini smo tako poiskali kapelice in znamenja, nekatera že vključena v register, druga pa ne, katere smo fotografirali in o njih poiskali najrazličnejše zgodbe. O njih smo se tudi pozanimali, v kakšnem stanju so in kdo za njih skrbi. Ugotovili smo, da bi kar nekaj znamenj in kapelic potrebovalo prenovo. Zato smo se odločili, da bomo eno znamenje tudi obnovili. Obnovili smo Znamenje pri hiši Dvorjane 5a, kjer smo znamenje najprej sami pleskali, nato pa smo delo prepustili profesionalcem. Pri obnovi nam je še pomagala Občina Duplek, Zavod za varstvo kulturne dediščine in pa tudi vrtnarstvo Tement, ki nam je doniralo zasaditev.

V četrtek, 4.10.2018, je torej na naši šoli potekal zaključek projekta. Na šolo so bili povabljeni gostje, ki so nam pri projektu pomagali. Za njih smo pripravili kratek program o kapelicah in zgodbah, ki smo jih našli, za tem pa je sledila tudi delavnica, na kateri smo izdelovali kolaž.

Po projektu je na našo šolo prišla tudi novinarka Večera, s katero smoopravili intervju na temo našega projekta.

Pri projektu je bilo zelo zabavno sodelovati, saj smo se kar nekaj novega naučili o kulturni dediščini, upam pa, da smo s tem tudi pripomogli k ohranjanu kulturne dediščine in spominov na preteklost.

Žana Ivana Halužan Sagadin, 9.b