Gašper Geršak

Galjot je vozil ladjo galejico. Ker je to ladja za kaznjence,
je vse skozi prosil Boga, da bi se kdaj še vrnil domov. Čez čas so prišli do kopnega, kjer je galjotu uspelo zbežati.

Pomagala mu je dokaj mlada deklica, tako da je zamotila stražarje. Skupaj z njo se je odpravil na pot do ljubega doma. Po dolgem tednu sta prišla do Ljubljane. Galjota je skrbelo, kako bo deklica prišla nazaj, oziroma če bo se sploh vrnila tja. Ko jo je vprašal, kaj  se bo zgodilo z njo, se je samo obrnila in komaj zadrževala solze. Videl je, da je nekaj narobe, zato je spremenil temo in odpravila sta se k njegovi družini. Pot ni bila dolga. Ustavila sta se pred hišo z lesenimi vrati. Bila so velika vsaj meter pa pol. Komaj sta potrkala in že je pred vrati stala starejša gospa. Ko je zagledala galjota, se je od veselja začela jokati. Zaklicala je:”Franc, si to ti?!” Galjot je odkimal, ona pa ga je objela tako močno, da je komaj dihal. Od vsega zanimanja, koga se je njena tašča razveselila, je pred vrati stala tudi galjotova žena. Tudi ona je jokala. Malo od sreče, malo od presenečenja. Poklicala je svoja otroka. Očeta sta se razveselila še bolj kot babica. Seveda je tudi naš Franc jokal od veselja in vsakega močno objel, toda deklica ni vedela, kaj naj naredi. Nihče se ni zmenil za njo. Ravno ko je želela oditi, jo je galjot poklical. Vprašal je, če želi ostati tukaj z njimi. Postala bi njegova neprava hčera. Imela bi streho nad glavo ter seveda najvažnejše, družino. Deklica ni vedela, kaj naj reče, samo solza ji je stekla po licu. Franceva žena je stopila do nje in jo objela. Tokrat je vprašanje ponovila njegova žena, deklica pa je na rahlo prikimala ja. Vsi skupaj so jo objeli, ja, ta družina se veliko objema. Franceva hčerka se je ponudila, da novi cimri pokaže hišo ter kje bo spala. Njegov sin se je malce zaljubil, a naš galjot Franc je bil vesel, da je srečno prišel domov.

Ta družina še zdaj živi srečno skupaj. Franceva mama je postala prababica, on in njegova žena pa babica ter dedek. Deklica in galjotov sin sta postala starša Francu Pogumnemu. Ime je izbrala galjotova hčera, a vsi skupaj so se strinjali, da bodo v dobrem in slabem vedno imeli upanje na najboljše.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Nekega lepega dne je ježek Ferdinand igral nogomet s svojim najboljšim prijateljem slonom Nikom. Takrat pa se je ježek Ferdinand nekaj spomnil:”Hej, pridi, greva slikat.” “Slikat? Slikat s fotoaparatom ali s čopičem?” “Aaaa… s čopičem. Grem po čopiča in slikarsko stojalo.” Ko se je ježek vrnil, je rekel tri, štiri, zdaj in sta začela s slikanjem. Ko sta končala, je slon vprašal:”Kateri lepše slika?” “Jaz!” “Jaz!!” A na koncu, da se nista prepirala, sta se strinjala, da oba dva slikata lepo. In tako se naša zgodbica konča.

Eva Tepeh, 2.a

Solze padajo iz oči.
Cele dneve se ti zdi,
da jok ti solzi.
Da jok ti solzi.
Jok je lahko tudi od sreče.

Sara Gobec in Nika Auda, 3.d

Kola se kolač,
Kota se kotač,
če kužek bi znal,
bi se z nami igral,
tako pa le pravi:
hav-hav-hav-hav !

Tia Simonič, 2.a