Anketa: Sprašujemo in raziskujemo

Naše mnenje in pogled na svet se skozi čas, ne glede na vse, spreminja. Ni nujno, da so spremembe drastične, a manjše razlike so pri vsakem posamezniku vidne. To je bil tudi cilj naše ankete. Hoteli smo dokazati to razliko v razmišljanju med odraslimi in otroci s pomočjo dveh vprašanj.

1. Kdo Vam je vzornik v življenju in zakaj ravno on/ona?

Klara, 8.razred: Moj vzornik je že od nekdaj Luka Zahovič. Všeč mi je, ker dobro igra nogomet.

Vanesa, 8. razred: Moj vzornik je Mark Tuan. Všeč mi je njegovo obnašanje in to, da dobro poje.

Tia, 8. razred: Zgledujem se po Shawnu Mendesu. Njegove pesmi imajo odlična besedila in zelo dobro poje. Všeč mi je tudi njegova samozavest.

Lara, 8. razred: Moj vzornik je Marcos Tavares, ker je prijazen, dobrodelen in super kapetan NK Maribora.

Učiteljica Natalija: Moji vzorniki se skozi leta zelo spreminjajo. Skozi življenje me navdihujejo razni ljudje. Trenutno pa je to igralec Janez Škof. Razlog, da je moj vzornik, je njegovo dobro igranje, predvsem pa to, da opozarja na pomanjkljivosti v družbi.

2. Kakšno je vaše mnenje o učiteljih, o njihovem delu? / Kaj ste si mislili o učiteljih, ko ste še sami hodili v šolo?

Timotej, 9. razred: Ni mi všeč, da nekateri učitelji ne zanjo razložiti snovi.

Anej, 9. razred: Zdi se mi, da imajo nekateri učitelji dosti bolj naporno delo kot drugi.

Lia, 8. razred: Menim, da je vsak učitelj po sebi poseben. V dobrem smislu besede. Vsi imajo svoje metode učenja in vsak po svoje se trudi, da bi nam snov kar se da dobro razložil. Mislim, da so učitelji na naši šoli najboljši.

Učitelj Branko: Vedno sem na učitelje gledal s spoštovanjem, saj sem vedel, da jim ni lahko.

Učiteljica Valentina: Učitelje sem si vedno predstavljala kot ljudi, ki ogromno vedo.

Po izvedbi ankete smo opazili, da so mnenja o določenih stvareh med posamezniki zelo različna. Ne le med odraslimi in otroci, temveč tudi med sovrstniki. A s tem ni nič narobe. Kdo bi vendar hotel živeti v monotonem svetu kjer bi bila mišljenja vseh ljudi popolnoma enaka?

Ajda Rojko, 8.a, Ema Bračko, 8.b in David Ferčec, 9.a

Prezračimo omare

V četrtek 25.10 2018, smo se ob 17. uri učenci in učitelji zbrali v večnamenskem prostoru ter pripravili mize in oblačila za izmenjavo. Vse se je začelo s tem, da smo učenci prinesli vreče polnih oblačil iz kabinetov ter jih razporedili po selekcijah deklice, dečki, ženske, moški, otroci, knjige, igrače in dodatki. Ko smo končali, so v šolo že prišli prvi obiskovalci za izmenjavo. Starši in otroci so si ogledali oblačila in izbrali, katere so hoteli. Te so lahko odnesli domov popolnoma zastonj. Na koncu dneva nam je ostalo veliko oblačil, katere smo pospravili v škatle in dali v knjižnico. Oblačila, ki so ostala, so učiteljice odnesle v dobrodelne namene, da jih lahko vzamejo tudi otroci, ki si popolnoma novih oblačil ne morejo privoščiti. Ob koncu dneva smo se še posladkali in nasmejali.

  Melanie Žlahtič, 8.b

Polaganje temeljnega kamna

V sredo, 24.10.2018, smo ob 17. uri imeli pred šolo v Sp. Dupleku slovesno prireditev ob polaganju temeljnega kamna za novo športno dvorano.

Otroci, glavni uporabniki bodoče dvorane, smo z zanimivim kulturnim programom predstavili, čemu vse bo služil nov objekt. Na začetku programa smo najprej pozdravili gospoda župana Mitja Horvata, nato predsednika upravnega odbora podjetja Lesnina MG oprema, Boštjana menedžerja, častno občanko Slavico Golob, ter še tri častne občane občine Duplek : Janeza Ribiča, Dakota Rebernik-a in Maksa Veleja. Zatem je sledil kulturni del srečanja. Predstavil se je mladinski pevski zbor Osnovne šole Duplek pod vodstvom mentorja Primoža Krambergerja, s pesmima Zemlja pleše ter Sing sing, folkloristi in harmonikaši.

Nato pa je bila beseda predana županu Mitji Horvatu, ki nam je na kratko povedal, kakšna je bila pot do današnjega dne in sicer polaganje temeljnega kamna za izgradnjo večnamenske športne dvorane. Povedal je, da je že večim generacijam tlela želja, da se zgradi večnamenska športna dvorana, kjer šolanje pripomore za športno vzgojo, ter dvorano, kjer bodo lahko tudi naši judoisti organizirali pokalna tekmovanja na domačih tleh in ne samo ti, vsa športna društva in vsi naši številni rekreativci, ki bodo dvorano rabili. In dodal, da bo ta dvorana za občino velika pridobitev. Ideje in projekti so bili že dalj časa zasnovani, ampak kljub težavam je bila ta dvorana v času krize na hladnem, a vedno prisotna v mislih ljudi, zato je lahko tudi danes toliko bolj vesel in ponosen, da smo dočakali dan oz. trenutek, ko se lahko reče, da je vse pripravljeno za pričetek gradnje tega objekta.

Ta dvorana naj bi imela štiri vadbene enote, od tega 3 prečna igrišča in fitnes prostor. Vzdolžno igrišče bo za rokomet, ki bo največje 40×20 metrov. V objektu bo tribuna za 300 sedežev, šolo pa bo objekt povezoval z zaprtim nadzemnim hodnikom.

Z nagovorom se je zahvalil župan tudi ekipi in izvajalcu Lesnina MG oprema in ekipi arhitekta gospoda Andreja Šnida, ter tudi vodji projekta gospe Nataliji Jakopec. Nato pa je sledil še kratek nagovor ravnatelja Đano Novaka. Ravnatelj Đano Novak je v svojem govoru poudaril, da je v prvi vrsti vesel, da se na šoli v Sp. Dupleku z gradnjo novih objektov razvija slovenski šport. Prav tako nam je povedal, da ga je neizmerno vesel, ker se profesionalna športniki tudi na ta način vračajo družbi in skrbijo za uspeh prihodnjih generacij.

Po kratkem premoru nadaljevanja so se predstavili še plesalci folklorne skupine OŠ Duplek v spremstvu mentorici Martine Milec Avberšek in Maje Ornik, zaplesali Spet nazaj v šolo, spremljal pa ju je Tomaž Pernek s harmoniko. Nato sta učenki Lia ter Ajda predstavili razmišljanje o šoli danes in kakšna bo v prihodnosti.

Za tem pa je prišel najpomembnejši trenutek današnjega srečanja, ko sta župan občine Duplek Mitja Horvat in predsednik upravnega odbora podjetja Lesnina MG oprema izvedla simbolično položitev temeljnega kamna za izgradnjo dvorane. Ajda in Lia pa sta pri tem v časovno kapsulo shranili svoj prispevek, zadnjo številko občinskih novic in šolskih Korakov, kjer bo varno spravljeno več desetletij ter čakalo, da jo odkrijejo naši zanamci. S tem so tudi vedno tvorili gradnjo večnamenske športne dvorane. Čisto za konec pa so nas še razveselili in nam zaigrali tudi Lukasovi frajtonarji.

To, kar smo čakali že veliko let, se bo zgodilo. Dobili bomo večnamensko dvorano.

Klara Gradišnik, 8.b

Otvoritev gradnje večnamenske športne dvorane

V sredo, 24.10.2018, je na igrišču pred šolo potekala otvoritev gradnje nove večnamenske športne dvorane, na katero smo čakali že nešteto časa.

Že dan pred prireditvijo smo lahko videli, da sprednje igrišče nima več mreže ter da so tam postavljeni koli. Učitelji so nam povedali, da se nam nasmiha sreča in to v smislu, da dobimo novo telovadnico. To so si želele že številne generacije pred nami.

Nastopajoči smo na prireditev prišli že okoli 16.00. Na igrišču smo lahko videli ploščo, ki so jo kasneje tudi zabetonirali, klavir, mikrofon,… Vsi organizatorji so bili malce živčni, tudi mi, nastopajoči, ter naši mentorji, predvsem pa veseli, da se bo končno začelo delati na športni dvorani.

Otvoritev se je začela s prisrčnim pozdravom napovedovalke, nadaljevala pa z govorom župana ter ravnatelja. Nastopil je pevski zbor, kateremu je sledila folklorna skupina, za tem pa še moj in Ajdin spis, z naslovom Naša šola skozi čas. Za tem sta župan ter vodja gradnje nanesla beton na leseno površino. Z Ajdo sva imeli to čast, da sva časovno kapsulo, ki bo ostala zakopana pod novo športno dvorano in čakala, da jo čez mnoga leta nekdo odkoplje, napolnili z Dupleškimi novicami, virtualnimi Koraki ter najinim spisom, nato pa jo spustili pod ploščo. Za zaključek so poskrbeli Lukasovi frajtonari z Golico. Nekateri so se odpravili tudi na pogostitev v jedilnico, drugi pa smo malce premraženi odšli domov.

Upam, da bom imela, dokler sem še tukaj na šoli, možnost tudi sama izkusiti to novo pridobitev šole in našega kraja.

Lia Horvat Zupančič, 8.a

Kaj se dogaja med odmori?

Med šolskimi odmori je vedno pestro. Za večino učencev je to najljubši del pouka. Učenci se med odmori običajno zadržujejo v učilnici in se pomenkujejo. Mlajši se lovijo po hodnikih, igrajo ali skačejo po razredih. Moji vrstniki se predvsem pogovarjajo ter obiskujejo paralelko. Večina pa jih po malici prepisuje naloge ter je sadje. Šolski odmori so predvsem čas, da si otroci oddahnejo, zabavajo in pripravijo na pouk.

Mia Miholič, 8. b

Naši šolski hodniki so zmeraj polni. Vsaki odmor pa tudi še v začetek ure. Po njih se sprehajajo tisti največji, tisti najmanjši ter drugi delavci šole.

Vsak dan ob približno enakem času, se na hodnikih dogaja enaka stvar. Naprimer na tej strani, ko imamo učilnice starejši učenci ter 4. razred, ponavadi srečaš večinoma sedmošolke kako sedijo na klopcah ter klepetajo o fantih. Fantje posedajo na spodnjih kavčih ali pa po hodnikih koga lovijo. Nas, osmošolce, vidiš na hodnikih redko kdaj. Razen če je kateri sošolec dežuren ali pa ne želimo biti v razredu kjer je vedno glasno. Devetošolci do zadnje minute sedijo v jedilnici, ko pa zvoni iščejo v kateri učilnici so. Tisti najmanjši tekajo po šoli, se skrivajo ali pa se pogajajo za sladkarije. Včasih ti dajo še kakšno petko ali pa kepico.

V glavnem vedno se kaj dogaja, če ne druga izveš kaj novega, spoznaš kakšnega novega prijatelja ali pa se zameriš učitelju, ki te opozori da moraš jesti v jedilnici oziroma ne smeš tekati po šoli.

Lia Horvat Zupančič in Ajda Rojko, 8. a

Med odmori je pravi čas, da učenci zaživijo, saj med poukom skoraj nimajo časa, da bi se pogovorili, si prepisali naloge, lovili, metali torbe in peresnice. Komaj v odmorih vidiš, kakšni so tvoji sošolci. Recimo v našem razredu je najljubše opravilo učencev metanje peresnic brez dovoljenja, včasih pa so tudi posamezniki, ki raje dajo tujo torbo v koš za smeti ali pa si jo samo podajajo po razredu. Med glavnimi odmori učenci ne pomislimo na malico. Punce najprej pomislimo, kdo te je že včeraj prosil, če mu posodiš svojo nalogo za prepisati, fantje pa na to, kateremu sošolcu bodo odnesli torbo na ženski WC. Kljub vsem nevšečnostim, ki jih lahko doživiš v odmoru, je še vedno to najljubši del dneva večini učencev, ki ne razmišljajo samo o učenju.

Alina Barbarič, 7. a

Odmori so na naši šoli zelo pesti.Učenci se lovijo, pogovarjajo, obrekujejo učitelje, prepisujejo naloge in si po razredu podajajo predmete, kot so na primer papirnati robčki, radirke, peresnice in še veliko več stvari. Včasih tudi kaj ušpičimo, česar ne bi smeli.
V glavnem, med odmori ti nikoli ni dolgčas, razen če te učitelj napodi v razred.

Zara Šauperl, 7. a

Med odmori se skoraj nič ne dogaja. Veliko jih sedi na klopeh pred učilnicami ali pa sedijo v učilnicah in na mizah. V učilnicah pa prepisujejo nalogo, rišejo po zvezkih in pišejo v njih. Velikokrat pa se tudi pogovarjajo, kaj se je dogajalo po šoli. Ta mesec so se začela spraševanja in se jih veliko uči. Med glavnim odmorom pa jedo malico tudi na hodnikih.

Lara Klemenčič in Valentina Stevanovič, 8. a

Med odmori se dogaja veliko stvari, ki jih učitelji spregledajo. Na primer, učenci prepisujejo naloge, se pogovarjajo, lovijo, premikajo mize, se smejijo, pišejo po tabli ter si tudi mečejo papirčke. Moji vrstniki pa obiskujejo druge razrede in dežurnega učenca. Med šolskimi odmori je vedno pestro saj takrat  poiščemo kotiček kjer ni v bližini učiteljev.

Melanie Žlahtič, 8. b

Na šolskih hodnikih se dogaja marsikaj. Mnogi se učijo, pogovarjajo in delajo domače naloge. Večkrat lahko slišiš tudi kakšen zanimiv in napet pogovor.

Karolina Pernek, 8. b

Mednarodni simpozij- Museumeurope 2018

V petek, 19. 10. 2018, smo se učenke Mia Miholič, Karolina Pernek in Melanie Žlahtič iz 8. b z učiteljico Marino Herman odpravile na Mednarodni simpozij v mariborski grad. Ko smo prispele, smo najprej odšle po stopnicah v Viteško dvorano. Tam sta simpozij otvorila dva učenca konservatorija Maribor, ki sta zaigrala na klavir. Kasneje pa so sledili še pozdravni govori. Pozdravila nas je direktorica pokrajinskega muzeja Maribor, dr. Mirjana Koren, za njo pa še direktor avstrijskega kulturnega forma Andreas Pawlitscher. Nato je sledila še naša predstavitev referata, ki smo ga predstavile že na Malem simpoziju v torek, pod naslovom: Šivilje- mojstrice obrti in narekovalke mode.

Na koncu so nas še fotografirali  in odpravile smo se proti šoli.    Vesele smo, da smo se lahko udeležile tega simpozija, saj smo se med raziskovanjem veliko novega naučile.

Karolina Pernek, 8. b

 

Mali simpozij 2018

V torek, 16. okrobra 2018, je v Pokrajinskem muzeju Maribor potekal Mali simpozij.

Karolina, Mia, Melanie, Lia in jaz smo se že mesec prej začele pripravljati nanj. Letošnja tema se je glasila ‘Obleka naredi človeka – kdo naredi obleko?’. Ravno zaradi te teme me je sodelovanje pri projektu še bolj pritegnilo. Melanie, Mia in Karolina so predstavile delo šivilj, midve z Lio pa sva se poglobile v obleke in pričeske žensk nekoč.

Nekatere učenke so se do muzeja pripeljale z avtobusom, druge so pripeljali starši. Ob pol osmih smo se zbrale pred vhodom. Pred predstavitvijo nam je ostalo še nekaj časa zato smo si ogledale prelepo razstavo v samem muzeju. Razstavljeni so bili številni starinski predmeti o katerih smo se pogovarjali pri zgodovini. Stare skrinje, oblačila in uniforme, predstavljene so bile tudi obrti. Nas pa je izmed vsega najbolj pritegnila kmečka hišica, v katero si lahko vstopil in se popolnoma poistovetil z življenjem nekoč.

Me v hišici med opravljanjem kmečkih opravil.

Ob devetih smo se vrnile v sobo, kjer se je začela predstavitev. Izvedele smo veliko o tem, kako so smeli bili oblečeni v šolah, kakšne so bile uniforme, poročne obleke in kako se je moda skozi leta spreminjala. Nekateri učenci pa so nas tudi opozorili na naše samoumevno ravnanje z oblačili. Iz muzeja smo odšle z veliko znanja, Karolina, Mia ter Melanie pa tudi s povabilom na mednarodni simpozij.

Mali simpozij je bil zagotovo zanimiva izkušnja, s katero smo dobile veliko potrebnega znanja o oblačilih nekoč.

Ajda Rojko, 8.a

Nova priložnost za galjota

Galjot se je po širnem morju vozil z galejico. Vseskozi je prosil Boga za usmiljenje in vrnitev domov. Močan veter je na galjotovo željo galejico zanesel na kraj morja. Galjot je tam srečal mladeniča, ki mu je povedal, kaj se dogaja pri njemu doma. Njegov sin je postal duhovnik, hčera se moži, žena pa ima že dolgo drugega moža. Galjot se je mladeniču zahvalil, zatem pa je odveslal nazaj na širno morje.

Sedel je v galejici popolnoma brez upanja. Prepuščen je bil usodi. Veslal je in veslal, na koncu dneva pa utrujeno zaspal. Tako so se vrstili dnevi, tedni. Vedel je da bo nekega dneva veslal do smrti in da takrat ne bo več vrnitve nazaj v ta svet. Nekega jutra pa je nedaleč naprej zagledal kopno. Majhen otoček sredi neskončnega morja. Odločil se je, čeprav je bilo to prepovedano, da bo odveslal do njega. Ko se je otočku približal je opazil, da je zapuščen. Bil je popolnoma mrtev, brez znakov življenja. Obdajalo ga je gosto rastlinje čez katerega ni bilo videti prehoda. Nikjer ni bilo videti domovanj ali česarkoli drugega kar bi lahko bilo delo človeških rok. Hotel se je splaziti iz galejice in odkriti ta skrivnostni svet, pa so ga omejevaje verige. Verige ki se jih na noben način ni mogel rešiti. Naposled pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, kar je že krepko mejilo na meje neresničnega. Galejica je se prevrnila. Kar naenkrat, brez pomoči galjota ali česarkoli drugega vidnega s človeškim očesom. Z verigami vret je galjot pristal pod vodo. Panika… Kako se rešiti? Z močnimi sunki je galjot potiskal galejico v zrak in se poskušal osvoboditi. Časa je zmanjkovalo, saj so pojenjale zaloge kisika v galjotovih pljučih. Nenadoma pa tema. Je to torej konec? Se bo tako neplemenito končalo galjotovo življenje? Njegove oči so se zaprle in panika ter neutrudno iskanje izhoda se je ustavilo. Njegovo telo se je prepustilo blagemu toku nežnega morja. Ni videl luči na koncu tunela, le temo. Večno temo ki ga je obdajala iz vseh strani. Čez nekaj trenutkov pa ga je nekaj predramilo. Zbudil se je daleč od morja v katerem je veslal v galejici, daleč od otoka ki je bil le korak oddaljen. Hodil je po oblakih. Tako preprosta a breztežna so torej nebesa? Prevzet od okolja v katerem se je znašel ni bil zmožen razmišljati.

Nenadoma pa spet tema. Oblaki so se razblinili in začela se je prikazovati slika domače kuhinje. Znašel se je tam, v kuhinji. Sedel je torej z ženo, sinom in hčerjo v kuhinji in se pomenkoval. Točno tako kot se je točno pred enim letom. Dana mu je bila še ena priložnost.

Ajda Rojko, 8.a

S šolskimi Koraki v nov dan…