V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

Pa sem spet tu. Spet pred računalnikom in pred vami. Po dolgem času bom spet začela pisati bloge. Vsak teden vsaj dva. To je moj cilj do konca šolskega leta. Verjetno se bo marsikdo vprašal, kaj imam povedati o kozarcu vode. V bistvu ne kaj dosti, ampak bo imelo pomembno sporočilo.

Predstavljaj si, da držim v roki kozarec vode. Če bi sobo polno ljudi vprašala, kolikšno maso ima po njihovem kozarec vode v moji roki, bi vsak rekel  drugačno število. Nekateri bi odgovorili nekaj gramov, drugi nekaj decilitrov, tretji bi se spraševali, kje je smisel tega vprašanja. Moj odgovor pa bi se glasil takole: V resnici ni pomembna masa vode. Odvisno je od časa, kako dolgo kozarec držiš v roki. Nekaj minut še ne bo problem, po uri držanja bo roka malce bolela, po enem dnevu pa roke sploh več ne bi čutil. V glavnem se masa vode nikoli ne spremeni. Dlje jo bom držala, težja bo postala. In tukaj je tisto pomembno sporočilo. Skrbi, ki jih imamo, so enake temu kozarcu. Dlje jih bomo zadrževali v sebi, večja bo bolečina. Dlje bomo razmišljali o njih, dlje se jih ne bomo znebili. Če pa nanje ne bomo mislili, bodo izpuhtele v zrak. Morda. Vse je odvisno od nas samih. Možgani želijo razrešiti nek problem in ti jih boš težko ustavil, če boš rekel, glej, zdaj pa moram nehati skrbeti.

Naj te kljub temu malce potolažim, večina skrbi, ki prežijo v naših glavah, se sploh ne zgodi. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj, ki jih je bilo kar veliko. Vse, kar ti želim zaupati v tem blogu, je pa le še to: Zapomni si, vse bo še “vredi”.

S pozdravi,

Lia

Pozdravljeni!

Danes vam bom probal na kratko predstaviti, kako kupiti primerno kolo.

Sam sem se že velikokrat vprašal, ali sem si kupil dobro kolo. Meni osebno pomeni imeti dobro kolo to, da ti kolo zdrži recimo pet let. Začeli bomo pri gorskih kolesih, za katere se običajno odločajo mladi. Danes so gorska kolesa že zelo poceni, ampak mnoga od teh so zelo nekvalitetna. Cena gorskega kolesa, ki je dobro, je že okoli 400€. Ta kolesa imajo v večini V-zavore (to so tiste, ki zavirajo na obroč kolesa), ki so do neke mere zadovoljivo močne in tudi ni potrebnih velikih servisiranj. Poznamo dvoje zavor na disk, in sicer hidravlične in na žico, hidravlične so seveda dosti močnejše in dražje. Pri zavorah na disk so servisi tudi veliko večji, ampak zato so tudi bolj močne in zanesljive v skoraj vsakem vremenu. Pri kolesu z zavorami na disk so tudi obroči samega kolesa bolj močni. Pri gorskih kolesih je tudi zelo pomembno vzmetenje, zato ni potrebno, da je zračno, kajti spet pri zračnem vzmetenju so tudi sama kolesa dražja, potem pa še servisi. Zelo pomemben je tudi material okvirja, ta je dandanes že skoraj povsod aluminij, kar je tudi zelo dobro, poznamo pa tudi železne okvirje, ki so zelo težki in pa karbonske okvirje, za katere pa velja, da zelo lahko ampak tudi zelo dragi. Večina ljudi misli, da je pomembno, koliko prestav ima kolo, jaz trdim, da je kolo s 27 prestavami že lahko zelo dobro, ne glede na to, da je to zelo povprečno. Seveda se pa mnogi ljudje ne zavedajo, da je pri tem veliko bolj pomemben menjalnik. Jaz že od samega začetka uporabljam menjalnike in zavore Shimano in tudi trdim, da so zelo dobri. Pri kolesu so tudi zelo pomembne pnevmatike, za te velja, bolj kot so široke, težje je poganjati kolo. Pomembna je tudi velikost kolesa, ki je pa najboljša takrat, ko ti krmilo seže približno do reber.

To so bila moja kratka opozorila, če lahko temu tako rečem. To je bilo vse za danes, upam, da ste izvedeli kaj koristnega in lep pozdrav do prihodnjič.

David

Film Zvezda je rojena je bil zasnovan po idejah Bradleya Cooperja in je trenutno eden najboljših filmov na svetu. Bil je nominiran za več nagrad, eno izmed teh je prejela tudi glavna igralka, Lady Gaga.

Zgodba filma temelji na ljubezni ter teži slave. Bradley Cooper je eden najboljših rock zvezdnikov tistega časa. Na zabavi spozna, po značaju zelo svobodno, Ally. Ta ga očara s svojim talentom. Natakarica ga popolnoma prevzame in kmalu se med njima začne iskriti. Ampak glasbenika slava kmalu povleče v vrtinec odvisnosti. Spopada se z drogami, vse bolj pa ga med nastopi ovira tinitus. Konec zadevo le še bolj začini, za kaj več pa vam priporočam ogled filma.

Zvezda je rojena je odličen film. Že način, kako je posnet, je edinstven, zato ga vsem toplo priporočam. Ne bo vam žal.

Mia Miholič, 8. b

Knjiga Krive so zvezde poznanega pisatelja Johna Greena je napisana po resničnih dogodkih, posnet pa je tudi film pod enakim naslovom.

Govori o dekletu Hazel Grace, ki je imela neozdravljivega raka pljuč in je zaradi težav z dihanjem s seboj vedno imela jeklenko kisika. Na sestankih podporne skupine, v katero jo je vpisala mama, je spoznala očarljivega fanta z rakom na nogi po imenu Gus. Oba sta oboževala branje, predvsem rada sta imela knjigo pisatelja Petra Van Houtenrja. Hazel si je nadvse želela tega pisatelja spoznati in Gus ji to željo uresniči s tem, da jo povabil na potovanje v Amsterdam. Tam se začnejo te pustolovščine.

Več o pustolovščinah pa si preberite sami.

Ema Bračko, 8.b