14. zborovanje mladih zgodovinarjev

V petek, 29. 3. 2019, sem se z učiteljico Marino odpravila na zborovanje mladih zgodovinarjev. Zborovanje je potekalo v  muzeju Narodne osvoboditve Maribor, s pričetkom ob 9.00. Kot gost se je zborovanju pridružil tudi Tim Kores – Kori, ki nam je predstavil svojo rodbino. Predmete njegovih prednikov pa hranijo tudi v tem muzeju.

Letošnja tema zborovanja je bila: Moja družina je moja domovina. Vsi učenci, ki smo prišli na zborovanje, smo torej raziskovali in predstavljali svoja družinska drevesa in odkrivali, kdo so bili naši predniki, kaj so počeli in od kod so prišli. Moj naslov raziskovalne naloge je bil: Največja družina Slovenskih goric. Pri raziskovanju sta mi pomagala moj dedek Franc Slodnjak in njegov brat Jože Slodnjak, ki sta mi povedala veliko zgodb iz življenja mojih prednikov in zanimivih podatkov, tako da sem lahko svojo družinsko drevo bolje razumela in raziskala. Povedala sta mi veliko podatkov o moji rodbini, zato sem jima še posebej hvaležna.

Odlomek iz seminarske naloge: ”V svojem raziskovanju sem se osredotočila predvsem na svojo družinsko vejo, ki sta jo začela Anton in Otilija Slodnjak. Skupaj se jima je v zakonu rodilo deset otrok. Od tega 7 dečkov in 3 deklice. Anton se je ukvarjal s trsničarstvom, Otilija pa je skrbela za otroke. Na žalost je v času prve svetovne vojne zadnji otrok umrl, Anton pa je klonil pred zahrbtno boleznijo.

Moji predniki izhajajo iz veje Slodnjak Jožefa, ki se je družini rodil kot osmi otrok in Grašič Marije, ki sta moja pradedek in prababica. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od tega se je kot peti rodil tudi moj dedek Franc Slodnjak. Z mojo babico Šmigoc Marijo sta se poročila 30.04.1972. V zakonu se jima je leta 1971 rodila prva hčerka Simona in čez sedem let še moja mama Bernarda, ki se je leta 2005 poročila z Boštjanom Pernekom. Po približno pol leta zakona sem na svet prijokala jaz, Karolina. Čez dobro leto pa smo se v moji rodbini razveselili še enega družinskega člana, mojega brata Tomaža.

Moja rodbina je že vse skozi zelo povezana, zato ni čudno, da se je najstarejšima sinovoma Antonu in Jožefu že leta 1973 porodila ideja, da organizirata prvo srečanje rodbine na domačiji v Juršincih. Potem je sledilo še šest srečanj. Zadnje je bilo 23. junija lani, ki sem se ga tudi sama z veseljem udeležila.

Danes se je zvrstilo že pet generacij Antonovih in Otilijinih potomcev, poleg desetih otrok še 51 vnukov, 104 pravnuki, 172 prapravnukov, med katere spadam tudi jaz, in 56 praprapravnukov, kar je skupno 393 krvnih potomcev. Če k njim prištejemo še partnerje, se spisek rodbine poveča na 572 imen. Od tega jih je sedaj umrlo 89, preostalih 483 pa še ohranjamo tradicijo rodbine. V sedmih generacijah je to ena večjih, če ne celo največja rodbina v tem delu Štajerske; verjetno tudi ena večjih v Sloveniji.

Zelo sem ponosna, da sem potomka rodbine Slodnjakovih, ki je ena najštevilnejših družin na Štajerskem, če ne celo največja. Naloga nas najmlajših je, da postanemo varuhi spomina na naše prednike, ki jim dolgujemo svoj obstoj.”

Karolina Pernek, 8.b

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja