Na naši šoli že od nekdaj dosegamo odlične rezultate na tekmovanjih, a na nekatere smo še posebej ponosni. Mia Baćić Benko in njen bratec Miha sta dosegla srebrno priznanje na tekmovanju Brainobrain.

Kaj sploh Brainobrain je?

Brainobrain je mentalno hitro računanje v matematiki.

Od kdaj se z bratom zanimata za to?

Jaz se zanimam od prvega razreda, brat pa od vrtca.

Kako in kje potekajo priprave na to?

Priprave potekajo v Mariboru, v stavbi, ki je namenjena temu. Pridemo na priprave, se pogovorimo, kako bo tekmovanje potekalo in računamo.

Koliko časa pred tekmovanjem so se priprave začele?

Celo leto, enkrat na teden.

Vas je veliko?

Ja, Brainobrain poteka v 47 različnih državah.

Je bilo potrebno še kakšno tekmovanje, da sta se uvrstila na mednarodno?

Ne, ni bilo potrebno.

Je bilo težko?

Ni bilo tako težko.

Kako pa je potekalo tekmovanje?

Slovenci smo se zbrali pred stavbo indijske šole, dobili smo nalepke, da so nas lahko uvrstili v kategorije, ob začetku smo vstopili noter in vodja nam je povedal nekaj življenjskih stvari.

Sta z bratom pričakovala še kaj več?

Jaz sem pričakovala zlato medaljo. Brat pa je pričakoval pokal.

Sta si uspela ogledati tudi kaj Dubaja?

Ja, šli smo si pogledati Burškalifo, I of Dubaj in Frej of Dubaj.

Sta bila že kje drugje po svetu na tekmovanjih?

Ne, samo v Ljubljani.

Kako vama znanje iz brainobraina pomaga pri matematiki?

Meni pomaga doma bolj s koncentracijo. Bratu pa se ne mu ni treba toliko učiti matematike.

Do koliko lahko računata na pamet?

Najprej se lotiš lahkih računov in potem, ko obvladaš te, lahko računaš težje.

Bi kaj sporočila bralcem korakov?

Da, da če si res kaj želijo, naj ne obupajo.

Hvala Mii za zanimiv intervju in ji želiva veliko uspehov še naprej.

Mia G. J., 7.c in Eva T., 7.a

Učenci , ki obiskujemo novinarski krožek, se zelo zanimamo za učitelje naše šole. Tokrat smo intervjujali učitelja matematike, Jeana Bohorča.

1. Koliko let že poučujete na naši šoli?

Na tej šoli že šestnajsto leto.

2. Kdaj ste začeli razmišljati o poklicu učitelja?

Ko sem začel študirati.

2.1. Ste vedno imeli cilj biti učitelj matematike ali ste imeli še druge načrte?

Fizika in tehnika sta me zelo zanimali, a sem se na koncu vseeno odločil za matematiko.

3. Ali je bila matematika v vašem otroštvu lažja ali težja?

Dobro vprašanje. Bi rekel, da je bila lažja. V osnovni šoli je bila lažja, ampak matematika je tako ali tako matematika, mogoče je bilo manj snovi. Je pa res, da smo zato tisto snov bolj pilili. V srednji šoli pa je bila težja po nekem povprečju.

4. Kakšni se vam zdijo učenci na naši šoli?

Bom rekel, da je 99% zelo v redu učencev, 1% pa vedno nekje ostane, ki jih pa malo manj rad učim.

4.1. Imate kakšen posebej najljubši razred, ki ga radi učite?

Ne, imam pa razrede, v katere pa ne grem tako rad.

5. Ali ste imeli v času poučevanja na naši šoli kakšne smešne dogodke? Bi lahko kakšnega delili z nami?

Zdaj mi res ne pade na pamet. Verjetno jih je bilo veliko. Težko. Zdajle ste me presenetili s tem vprašanjem. Smešen dogodek se kakšen zgodi vsak dan, se pa vsak dan zgodi tudi kakšen dogodek, ki ni smešen. Teh, ki so smešni, je ogromno, tako težko enega izpostavim.

6. Imate katero matematično tekmovanje zelo radi? Na primer, da vam je bilo všeč v mladosti in zdaj?

Ja, recimo ta kenguru. Takrat je bilo tekmovanje, ki se je zdaj spet preimenovalo nazaj v Vegova priznanja. To tekmovanje mi je vedno bilo všeč in pri srcu.

7. Katero snov najraje poučujete pri matematiki?

Jaz imam zelo rad, kar se matematike tiče, zelo rad geometrijo. Imam pa rad tudi vse, kar je povezano s številkami, ker če tega ne bi imel rad, ne bi bil tukaj.

8. Pri pridobivanju ustnih ocen smo ugotovili, da imate drugačen sistem kot ostali učitelji. Ste ta način sami uvedli ali je bilo že tako prej? Če ste ga sami uvedli, bi pa nas zanimalo, kako ste prišli do tega sistema.

Prišel sem do tega, ko sem matematiko že študiral. Nekako sem ugotovil, da se najprej učim reševati naloge, potem pa si pogledam matematično teorijo. In na koncu sem prišel do sklepa, da je zelo dobro, če vsaj nekaj teorije poznaš, ker jo znaš potem zelo hitro povezati s samo matematično nalogo. Je pa dejstvo, da mogoče v šestem razredu otroci še tega tako ne sprejmejo, ko pa pridejo v osmi razred, pa že vidijo, da mogoče pa ni slabo malo teorijo prebrati, preden začnejo nalogo reševati, da jo lažje razumejo.

9. Kaj imate pri poklicu najraje?

Najraje? Ko mi otroci rečejo:”Kaj je že konec ure?” Kaj to pomeni, vemo, da jim je bilo zanimivo in da so nekaj od tega odnesli. To mi je najbolj všeč.

10. Ali lahko naštejete dva razloga, zakaj je dobro biti učitelj in enega, zakaj tega poklica ne bi priporočali mlajšim generacijam?

Hm. Zakaj je to lep poklic? Ker delaš z znanjem. To je velika prednost. Tudi sam se mogoče učiš pa mogoče še vedno, ker se generacije spreminjajo. Zakaj pa ne bi več priporočal tega poklica? Če mene zdaj vprašate, star sem dvainpetdeset let. Težko, da bi se še enkrat za to odločil. Generacije se toliko spreminjajo, otroci, z njihovimi starši, težko včasih razumejo, kdaj hočemo učitelji otrokom dobro. V večini primerov nismo zato tukaj, da bi otroke jezili s slabimi nameni. Če ga skregam, je to samo zato, da ga mogoče opozorim, da nekaj ne dela v redu.

11. Kaj radi počnete v prostem času? Imate kakšen hobi, da odmislite malo službo?

Ja, hodim v hribe. Hodim v hribe. Pa, seveda, tisto, ko sem imel dopust pa šel malo na morje med ribiče.

11.1. Kateri pa je najvišji vrh ki ste ga dosegli?

Najvišji vrh v Sloveniji. 2864 metrov.

12. Imate kakšno sporočilo za bralce Korakov?

Naj berejo in naj se odločijo za študij matematike.

Učitelju Jeanu se zahvaljujeva za zanimiv intervju ter mu želiva še veliko zabavnih matematičnih ur!

Maks M. in Eva T., 7.a

Učiteljica Nevenka je že bila marsikje po svetu in nas vedno pritegne z njenimi zanimivimi zgodbicami.

1. Katerega leta ste postali učiteljica?

Uh! Se sploh ne spomnim več. Ampak zdaj, če vam povem katerega leta, potem si boste izračunali, koliko sem stara. Ampak žensk se nikoli ne sprašuje po starosti, tako da je to to.

2. Se je od takrat veliko spremenilo?

Zelo veliko. Raven angleščine se je bistveno dvignila, način poučevanja se je spremenil, način ocenjevanja se je spremenil, učenci so se spremenili, šolski sistem se je spremenil, cela naša država se je spremenila. Zelo veliko se je spremenilo.

3. Kateri je bil dogodek iz poučevanja, ki ste si ga najbolj zapomnili?

Veliko je takšnih dogodkov, eni so žalostni, eni so veseli. Pa bomo rekli kakšno o veselih, najbolj sem vesela, ko dobim, potem ko učenci zapustijo osnovno šolo, kakšno sporočilce z zahvalo, da se radi spominjajo angleščine in mene kot učiteljice.

4. Katere učence ste si najbolj zapomnili, poredne ali pridne?

V bistvu si zapomniš obojne, ne? Pridne in poredne. Poredne pač poskušaš pozabiti, pridne si skušaš zapomniti, ena mešanica je to, ja. Uhm, ja.

5. Vam je bilo kdaj smešno, ko je kak učenec kaj ušpičil? Če ja, kaj je bilo?

Velikokrat je smešno, ko kakšen učenec kaj ušpiči. Velikokrat je to v nasprotju s šolskimimi pravili, ampak je ljubko, to pomeni ni hudobno, ni namenjeno osebno proti nikomur in pri takih dogodkih se moram večkrat obrniti stran, ker se sama pri sebi smejem, čeprav v resnici gre za kršitev. Tako da včasih ni enostavno biti učitelj, ker moraš imeti red, pa včasih ne gre to tako zlahka.

6. S katerim učiteljem oz. učiteljico ste se najbolj razumeli, s kom pa ne?

Jaz se razumem načeloma z vsemi učitelji. Mislim, da nisem neka problematična oseba,logično pa je, da se z nekaterimi bolj z nekaterimi manj. Zdaj ne bi imenovala nobenega konkretno, ampak z nekaterimi se zelo rada družim, tako kot vi v razredu. Z enimi ste si bližje, z enimi manj.

7. Ste pred poučevanjem na OŠ Duplek učili na kateri drugi šoli? Kaj je bila vaša prva izbira delovnega mesta?

Pred poučevanjem na OŠ Duplek sem poučevala še na dveh drugih šolah in sem imela tudi nekatere druge službe. Od teh mojih služb se najbolj spomnim oz. imam najbolj v spomnu službo pri Mladinski knjigi, ker sem imela vedno rada knjige.

Ko sem doštudirala in ko je bil čas, da si poiščem delovno mesto, nismo mogli izbirati, kam bomo šli delat, ker je bilo učiteljev preveč. Je kar nekaj časa trajalo, da sem dobila delo na šoli, zato sem bila tudi po nekaterih drugih službah pred tem. Ampak takrat sem že vedela, da želim poučevati angleščino, je pač nekaj let trajalo, da sem dobila pravo službo zame.

8. Kateri je bil vaš najljubše predmet in katerega predmeta niste marali v osnovni in srednji šoli? Povejte nam več o vašem šolanju.

Najljubši predmet. Hja, če bi mene opisovali z angleškimi besedami, bi rekli, da sem bila nerd , se pravi piflar, čeprav jaz te besede ne maram. Ni bilo predmeta, ki ga ne bi imela rada, vedno me je vse zanimalo in nikoli ni bilo nobenih problemov v šoli, ne v srednji, ne v osnovni. Torej po osnovni šoli sem šla na gimnazijo, potem sem 4. letnik srednje šole končala v ZDA, potem sem nadaljevala šolanje v Mariboru na Pedagoški akademiji, ampak s tem se moje šolanje konča. Izobraževanje pa ne, ker ves čas skrbim za to, da se dodatno izobražujem. To mi je zelo zelo pomembno, izobrazba, splošna razgledanost, napredovanje na svoji službeni poti, to je pač moj stil življenja, da tako rečem.

9. Kdo je bil vaš najljubši učitelj oz. učiteljica v osnovni šoli, srednji šoli ali na faksu? Je tudi poučeval vaš najljubši predmet?

Več je teh učiteljev, ki se jih zelo rada spomnim, ampak bom eno učiteljico izpostavila, to je bila Mrs. Keese v Ameriki, poučevala pa je britansko književnost. Svetovna, duhovita, strokovna, prijazna, vse naj. In mi je bilo zelo žal, da sem jo imela samo nekaj mescev, ker je šla na porodniški dopust. Takšno osebo je lepo imeti za vzor. Moj najljubši predmet…več je teh mojih najljubših predmetov. Najprej sem želela študirati fiziko, ne vem, če sem vam kdaj že to povedala. Fizika je bil en predmet, moj, zelo ljub. Pa še kakšen drug. Likovno umetnost. Vedno. Tudi angleščina in slovenščina, ampak teh predmetov ne povezujem z učitelji. Predmet kot predmet, to je pomembno, tudi če ti ena oseba ni posebej pisana na kožo, je pomembno, da se posvetiš predmetu, če te zanima, sicer prehitro zapadeš v to, da ne maraš tega predmeta, ker ti nekdo ni pri srcu. Tega si ne smete dovoliti, če vam je nekaj všeč, delajte na tem, ne glede na to, kdo predava, sicer pa pomaga, če vam je predavator všeč.

10. Kako ste prišli do štipendije v ZDA? Bi tudi drugim priporočali, da se gredo šolat v tujino?

Naša gimnazija je imela že leta pred mano mednarodno izmenjavo učencev. In je bil razpis, na katerega sem se prijavila, potem komisija pogledala moje ocene, povprašala moje učitelje, prišla k meni domov in tako dalje in tako naprej in potem so mi sporočili, da sem sprejeta na enoletno šolanje v ZDA. Absolutno priporočam tudi drugim, tudi vam, da se greste šolat v tujino. Ni vedno enostavno. Ko si čisto sam v tujini ,je to zelo zelo drugače, kot pa če si tukaj obkrožen z domačimi in s prijatelji. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo socialnih omrežij, in smo komunicirali samo po klasični pošti s pismi. Dandanes je komunikacija veliko lažja in je tudi bivanje v tujini veliko lažje.

11. Kako se je reklo vaši šoli v ZDA?

Turpin High School. Šola obstaja še danes, bila je svetovna, takrat sploh. Če ni bilo elektrike, šola ni delala. Vse je bilo povezano z elektriko. Tako se je zgodilo, da je nekega zimskega dne zmanjkalo elektrike in smo mi dve uri sedeli v učilnicah in čakali da pride elektrika. In par minut pred rokom, do katerega bi morali čakati, je elektrika prišla. In smo morali ostati v šoli. Zelo lepe spomine imam na to obdobje, takrat sem se ogromno naučila, spoznala ogromno ljudi, spoznala življenje v ZDA, navade in tako naprej.

12. Kaj so mislili oz. kako so se počutili vaši sošolci v ZDA, ko so prvič slišali vaše ime in ugotovili, da ste iz Jugoslavije? So pravilno izgovorili vaše ime?

Jugoslavija je takrat veljala za komunistično državo in nekateri so se me bali, čeprav sem bila zelo mlada. Moje ime je bil pravi iziv za njih, izgovarjali so ga na vse mogoče in nemogoče načine, tudi napisali so ga velikokrat narobe. Ampak najbolj mi je ostalo v spominu, ko so me enkrat poklicali Novinka Đesenek (smeh), ja.

13. Ste se hitro spoprijatelili z Američani?

Ja. Američani so izjemno odprti ljudje, zlahka se je z njimi pogovarjati, so radovedni, prijazni, šaljivi, komunikacija z njimi, če si ti odprt, je zelo zelo lahka in hitra. Tako da ni bilo tukaj nobenih problemov.

14. Kaj je bila vaša najljubši predmet, dogodek, jed, v ZDA?

Ko smo bili v New Yorku, smo se sprehajali po 5. aveniji in naenkrat se pred mano pokaže gromozanski kip oz. skulptura, ki jo je naredila ena ameriška kiparka Louise Stevenson in se spomnim, kako sem bila osupla, da sem videla njeno delo v živo, kajti njene stvari sem poznala samo preko člankov v reviji in mi je bila zelo všeč. Dogodek, ki mi je ostal v spominu… Veliko, veliko je teh dogodkov. Mogoče bi med te dogodke postavila izlet v Space and technology museum v glanem mestu ZDA, v Washingtonu. Ta me je totalno navdušil, tam sem prvič videla lunarni modul, ki je pristal na luni je tam shranjen, skafander, poslušala sem pogovor Armstrongov z Zemljo in to že dosti let preden so sploh začeli obstajati sodobni interaktivni muzeji. To me je res res navdušilo. Jed najljubša jed, ki mi je ostala v zelo dobrem spominu, je bila tacos, v mehiški restavraciji, izjemno dobri. In pa kitajska, springroles. Res, res dobre stvari, ki jih takrat pri nas sploh ni bilo. Ne duha, ne sluha.

15. Če bi bili ravnateljica, kaj bi spremenili?

Uh, to vprašanje bi se moralo glasiti, če bi bila šolska ministrica, kaj bi spremenila. Mene sploh nikoli ni mikalo, da bi bila ravnateljica. Jaz sem rada v razredu, rada poučujem, to, da diktiram drugim, kaj naj počnejo, pa česa ne smejo, to ni ravno moja želja. Ampak če bi bila ministrica, bi pa spremenila marsikaj. Prva stvar, ki bi jo spremenila, je da bi vsak dan imeli eno uro športne vzgoje. Spremenila bi to, da bi ocenjevanje bilo samo pisno. V Ameriki so imeli samo pisno ocenjevanje. In meni je ta način izjemno ustrezal. Nisi se potil pred tablo, nisi imel treme, nisi pozabil besedila, ko si bil pred tablo, skratka to ocenjevanje bi spremenila. Kaj bi še spremenila? Spremenila bi predvsem odnos javnosti do našega poklica. Zdi se mi, da smo zelo osovražena vrsta.

16. Če denar ne bi bil problem, kaj bi kupili ali spremenili za našo šolo?

Najprej bi vam naredila atletsko stezo, potem bi vam naredila plavalni bazen, potem bi povečala šolsko kuhinjo, tako da bi vi lahko res imeli večjo izbiro pri hrani. Povečala bi število učilnic, tako da ne bi bili v prostorski stiski. Šolsko knjižnico bi spremenila v mnogo večjo in v šolski knjižnici bi naredila kotičke za samostojno učenje. Še kaj? Ogromno.

17. Kaj najraje delate v prostem času?

Hmm… Slikam, fotografiram, potujem, dobro jem, se družim s prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo, pogledam kakšen dober film, ampak za vse to mi zmanjka časa.

18. Kaj je vaš najljubši film oz. risanka?

Ne morem se odločiti za najljubši film. Zelo rada gledam kriminalke, akcijske filme, znanstveno fantastiko, tudi kakšno dramo in tudi risanko kakšno pogledam. Ko sem pa bila majhna, pa je bila moja najljubša risanka Pepelka. Disneyeva Pepelka.

19. Kaj je bila vaša najljubša zgodbica, ki ste jo kadarkoli povedali?

Zelo rada pripovedujem zgodbice o kralju Henryju VIII. pa še kakšne druge zgodbice iz zgodovine. Katera je moja najljubša? Težko bi se odločila, mogoče je moja najljubša zgodbica o Henryju VIII. in njegovih šestih ženah.

20. V katrerih državah ste že bili in kje vam je bilo najbolj všeč?

Če začnem naštevati države, kje sem bila, jih je zelo zelo zelo veliko. Povsod je lepo. Doma je najlepše, to ste že slišali. Če bi izpostavila države, v katerih mi je bilo neizmerno všeč, absolutno ZDA. Absolutno Peru, Bolivija, absolutno Vietnam, Kambodža, Tajska. Države, v katere bi se še vračala, prijetni ljudje, skromni, prijazni, delovni, kulinarika super, znamenitosti, ki jih vidiš, super, pa seveda marsikje v Evropi.

21.Kje se vidite v naslednjih 5, 10 letih?

Kje se vidim? Ja, tu nekje okrog. Upam pa, da bom imela več časa za stvari, o katerih sem vam že prej povedala. Za ustvarjanje, branje,uživanje. Tu se vidim. Pa mogoče še kje po svetu.

Učiteljici Nevenki se zahvaljujeva za prijeten intervju in ji želiva veliko lepih trenutkov v razredu in po svetu še naprej!

Katarina Ilešič in Sara Đukič, 7.b

V petek, 17.11., sva učenki 7. razreda opravili intervju z našim novim ravnateljem in tudi bivšim učiteljem slovenščine na Osnovni šoli Šoštanj, gospodom Tomažem Repenškom. V tem intervjuju sva o njem izvedeli veliko novega.

1. Kako se vam zdi na naši šoli?

Osnovna šola Duplek ima okrog 530 šoloobveznih otrok in še 236 otrok v vrtcu. Preden sem prišel k vam, na vašo šolo, Osnovno šolo Duplek, sem delal na Osnovni šoli Šoštanj, kjer smo imeli preko 800 otrok in prva sprememba, ki sem jo pri vas opazil, je to, da ste bolj umirjeni, bolj spoštljivi, ko pride ravnatelj v razred, ustanete in lepo pozdravite, tudi na sploh pozdravljate, kar mi je pa še posebej všeč na šoli, je to, da ne vidim telefonov na hodnikih in da se držite pravil šolskega reda.

2. Ali ste že vpeljali kakršnokoli spremembo na šoli in kakšni so vaši načrti za naprej?

Sprememb imamo kar nekaj v načrtu. Prva sprememba je glede obravnave otrok s posebnimi potrebami – individualizirani program za otroke mora biti tak, da se te otroke čim hitreje pripelje do življenjskega cilja – to je, da bi bili ti otroci čim prej samostojni, funkcionalni, da bi lahko sami dosegali dobre rezultate. Druga takšna stvar je, da uvajamo kolegialne hospilitacije, to pomeni, da bomo imeli učitelje v nekakšnem strokovnem timu in bodo hodili druge učitelje opazovat, kako oni poučujejo otroke. Kasneje imamo v načrtu program “krepitev domoljublja”. Želimo si, da bi s pomočjo donatorjev lahko kupili za prvošolčke vsako leto slovenske zastave in jih potem na 26. december, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, podelili prvošolčkom v spomin na dom in domovino. In še zadnja stvar so novosti glede prehrane, že v septembru smo načrtovali, da bomo čez celo šolsko leto tehtali odpadke hrane, tako pri malici kot pri kosilu, za vse učence na naši šoli, tako želimo ugotoviti tudi, katera hrana je otrokom ljuba in pri kateri hrani prihaja do večjih odpadkov in tiste hrane načeloma ne bi otrokom sploh ponujali.

3. Učence zanima zakaj ste odstranili hot doge in hamburgerje iz jedilnika ali pa to ni bila vaša odločitev?

Ne, to ni bila moja odločitev in sicer tega sploh ne vem, da so se hamburgerji in hotdogi odstranili, to zdaj prvič slišim. Za jedilnik šole imamo zaposleno strokovnjakinjo, ki je univerzitetna diplomirana inžinerka živilske tehnologije. Gospa je za nas zaposlena zato, da pripravlja jedilnike za malice in kosila, ki so v skladu s smernicami zdrave prehrane, ki nam jih narekuje država in Evropska unija, tako da bi vi otroci imeli čim bolj zdravo in uravnoteženo prehrano tako pri malici kot pri kosilu.

4. Se vam zdijo učenci dovolj spoštljivi, prijazni in delovni?

Otroci naše šole, Osnovne šole Duplek, so zelo spoštljivi, pozdravijo, so vljudni, pridni, prijazni in nasmejani. Tako kot otroci drugih šol ste zdravi najstniki, ki rastete, se razvijate, iščete svoje mesto pod soncem, se radi družite, tako da je prvi vtis, kadar pridem v razred, se pogovarjam z vami, vsekakor navdihujoč in pozitiven.

5. Kateri razred se vam zdi najbolj živahen?

Tukaj, na Osnovni šoli Duplek, še nimam toliko izkušenj, da bi lahko sodil, kateri razred je najbolj živahen, po mojih izkušnjah kot učitelj pa lahko rečem, da so to 7. razredi. Ravno v 7. razredu se mi zdi, da je tista puberteta, ko hormoni v mladem človeku začnejo najbolj “poplesavati” in s tem postajate sedmošolci najbolj živahni, tako v razmišljanju kot v telesnem gibanju, tako da zagotovo sedmošolci.

6. Ste že reševali kakšne slabe odnose na šoli?

Da, smo v tem šolskem letu smo že podelili dva opomina zaradi kršenja pravil šolskega reda in v takih primerih se potem tudi ravnatelj vključi v reševanje vzgojne problematike. V tretjem primeru, oz. to je bil moj prvi primer, je nekdo hišniku pred vhodom v šolo ukradel orodje in ga potem po posredovanju ravnatelja z obvestilom staršev vrnil nazaj. Takrat sami nismo ugotovili, kdo je bil to, ampak učenec je potem prepoznal, da to dejanje ni bilo prav in je storjeno popravil.

7. Ali se vam je ta primer zdel najhujši do zdaj?

Ne, ni bil to najhujši primer, je bil en drug primer hujši. O tistem primeru podrobno ne bi govoril, je šlo pa za eno obliko nasilja, ki se sicer ni zgodilo na Osnovni šoli Duplek. Zgodilo se je v času počitnic lansko leto, potem so otroci sami opozorili razredničarko, kaj se je zgodilo in šola mora, kadar izve takšne novice, tudi ustrezno ukrepati. To pomeni, da če pride do takšnega prekrška, ki vključujejo tudi zunanje institucije, kot je policija, jih je šola dolžna obvestiti.

8. Kaj bi na splošno svetovali učencem?

Učencem bi svetoval, da imajo pred sabo vedno cilje. Kadar pride otrok v 1. razred, mu je cilj biti s prijateljem, se igrati, preživljati čim bolj kvaliteten čas v šoli v obliki igre. Kasneje, ko otroci odraščate, se pa ti cilji spreminjajo. Pomembno je, da imate vedno cilje, saj so cilji tisto, kar nas žene naprej, zaradi česar se potem vsak dan znova in znova trudimo, da ta cilj dosežemo.

9. Izvedeli smo, da ste prej poučevali slovenščino. Kako to, da ste se odločili kandidirati za ravnatelja?

Ja, to je kar pogosto vprašanje. Ravnatelji smo pogosto učitelji, tudi pogoj za to delovno mesto je, da si prej bil že zaposlen kot učitelj. Jaz sem 18 let učil v razredu in zraven tega sem podopolnjeval tudi v oddelkih podaljšanega bivanja, tako da sem v osemnajstih letih bil pogosto v 1., 2. in 3. razredu, kjer sem se vsakodnevno srečeval z najmlajšimi. Bilo mi je luštno v razredu, saj je učiteljski poklic krasen. Če učitelj vidi učence, ki rastejo, se vzpenjajo, imajo cilje in se zave, da je on tisti, ki jih podpira pri doseganju teh ciljev in pri razumevanju vsakdanjega življenja, je ponosen na otroke in nase. In tak učitelj, ki vlaga v svoje delo, ki vlaga v odnose in v učence, zadovoljno odhaja domov in ne odhaja obremenjen, ker ve, da je otrokom dal največ, kar je tisti dan lahko dal. Da sem se odločil za ravnatelja, je bil pa življenjski izziv. Mogoče dati skupnosti, ne samo otrokom, ampak tudi širši skupnosti, nekaj več. Po svoji naravi sem deloven človek, ni mi težko prijeti za delo, delati na področju vzgoje in izobraževanja in si želim, da bi vi mladi imeli od novega vodstva oz. od mene čim večjo korist v smislu razvoja vzgojnega izobraževanja.

10. Ali ste že kot otrok želeli postati ravnatelj?

Ne, kot otrok fantje sanjamo, da bomo vozili tovornjake in da bomo popravljali avtomobile. Na poklic učitelja nisem niti pomislil kot otrok ali kot fantek, ta odločitev je verjetno nekje tiho zadaj zorela. Po srednji šoli oz. v srednji šoli, kjer se mi je pa slovenščina, v bistvu branje knjig in razumevanje prebranega, še toliko bolj približala srcu, pa sem si želel postati učitelj. Že kot najstnik oz. srednješolec sem bil animator mladim birmancem, ki so se pripravljali na birmo. Kasneje sem vodil verouk za mlade, tako da sem bil ves čas na nek način vpet v delo z mladimi. Ko sem se nato odločil postati učitelj, ni bilo nobenega prevelikega preskoka v delu z mladimi.

11. Kako bi opisali delo ravnatelja, ali je težko?

Delo ravnatelja je drugačno kot delo učitelja. Vsak dan so novi izzivi, načrti, ki si jih zadaš za naslednji dan. Ni nujno, da jih boš realiziral, ker se odpirajo v vsakem dnevu novi izzivi in nove težave. Večji del tega poklica je delo za pisalno mizo, koordiniranje in načrtovanje, tako da kot ravnatelj lahko rečem, da pogrešam stik s učenci, ker na tem delovnem mestu zdaj nimam neposrednega stika z vami v razredu.

12. S čim se ukvarjate v prostem času oz. povejte nam nekaj o sebi?

Od letošnjega septembra imam tega prostega časa zelo malo. Večino časa preživim na delovnem mestu, kasneje pa je še doma potrebno kaj postoriti, kar mi ni uspelo tukaj, drugače pa imam na nočni omarici vedno knjigo, ki jo berem pred spanjem, če mi še dopušča moč. Sem motorist že od mladih let oz. sem že kot otrok imel motor in ta hobi ohranjam še sedaj. Večino časa preživim z družino, hodimo pa na kakšen sprehod v hribe. Nič kaj drugega posebnega .

13. Katera je najbolj smešna stvar, ki se vam je zgodila nazadnje?

Kot učitelj sem vedno poprosil otroke, ki sem jih učil, da so izpolnili evalvacijski list o meni, se pravi, da so naredili oz. označili po postavljenih kriterijih, kakšen se jim zdim. To mi je bilo zanimivo, ker sem jih prosil za “oceno” iz različnih področij in so njihovi rezultati pokazali, da imam največjo šibkost ravno pri humorju, tako da se mogoče zato ne morem spomniti, kaj se mi je najbolj smešnega zgodilo, drugače pa me vedno nasmejijo otroci z njihovimi vragolijami.

14. Ali imate v planu, da bi v programu izvenšolskih aktivnosti dodali še kakšen šport, ki bi potekal v športni dvorani?

Interesne šolske dejavnosti se že izvajajo. Izvajajo jih drugi klubi. Tukaj se že izvaja košarka, odbojka in nogomet, vendar to so zunanje dejavnosti, to niso naši učitelji, ker naši učitelji že svojo delovno obveznost opravijo v poteku dopoldneva, tako da tiste zaposlitve oz. tiste športne dejavnosti izvaja nekdo drug. Letos, ko sem vstopil septembra, smo se pogovarjali tudi o rekreativnem odmoru, da bi uvedli rekreativni odmor, se pravi še en daljši odmor, tako kot je zdaj odmor za malico, da bi potem lahko imeli učenci tudi 15 minut prostega časa in prosto, da bi se lahko razgibali. Verjetno se bomo o tem še pogovarjali, ta cilj smo si pustili odprt za naslednje šolsko leto. Rekreativni odmor bo izgledal tako, da v teh petnajstih minutah odidete ven, če bo lepo oz. boste po telovadili v razredu na kakšno glasbo.

15. Bi še za konec kaj lepega povedali bralki oz. bralcu?

Svet, ki je v knjigah, je v bistvu zdravilo za našo domišljijo, domišljija so pa krila, ki človeku dajo leteti. Brez knjig ni domišljije in brez domišljije ni letenja, človek je prizemljen in ne vidi svojih zidov ter je tako potem omejen z nekim svojim ozkim razmišljanjem. Tako ne razumeš drugega človeka, ne razumeš drugega sveta in s tem, ko ne razumemo drug drugega, nastajajo konflikti, prepiri. Tako da z branjem širimo svoje obzorje, širimo razumevanje, svoje lastno razumevanje in tudi razumevanje drugega človeka. V knjigah je ves svet in še več kot to.

Ravnatelju Tomažu Repenšku se lepo zahvaljujeva za njegov čas in zanimiv intervju ter mu želila veliko uspehov še naprej!

Tjaša Fajfar, 7. b in Nina Gregorič, 7. a

V današnjem času je veliko manj revščine kot včasih. Vseeno pa jo
še kje najdemo. Prav tako so se v starih časih več družili, danes pa so
večinoma vsi na telefonih. Nasilje pa se še marsikje najde.
Danes nekateri ljudje razmišljajo samo še o tem, kaj slabega bodo
rekli in naredili drugim. Pred leti so se otroci igrali zunaj, saj niso imeli
doma kaj za delati. Bili so lačni in so bili zelo veseli, če jim je kdo
ponudil hrano. Danes večinoma ni več tega, a če vidiš koga, ki je zelo
lačen, se ne smej, to ne bo nič pomagalo.

Nasilje pa je v šolah pogosto. Ljudje se manj razumejo in več kregajo. Lakota je bila včasih zelo pogosta, še posebej v nekaterih obdobjih (npr. suša, poplave).
Danes greš v trgovino in kupiš kaj želiš, včasih pa ni bilo dosti stvari,
revnejši ljudje si sploh niso mogli privoščiti stvari, ki so bolj drage.
Zato moramo biti prijazni drug do drugega in se spoštovati. Če bi se
vsi spoštovali in se poskusili razumeti, na svetu ne bi bilo toliko
sovraštva in nasilja. Tudi vojn. Vsi bi se lepše počutili v prijaznem
svetu.

Na svetu ni vse pravično razdeljeno in če želimo pomagati,
moramo pomagati zdaj. V našem razredu se vsak dan vsaj 1x skregajo
in včasih stepejo. Ob tem je meni grozno, večina pa se smeji in navija,
kot da so na tekmi in je na koncu vseeno, če se komu kaj zgodi.
Zato je bolje, da če se tudi s kom ne razumemo, se poskušamo
razumeti, pa če še to ne gre, ga pustimo pri miru. Z besedami lahko
tudi užalimo ljudi, zato moramo paziti, kaj rečemo. Torej, če želimo
živeti v normalnem svetu, poskusimo biti prijazni in živeti s srcem.

Eva Tepeh, 6. b