Na instiču znana

najbolj je Uršika zala.

A pred kratkim

je veliko napako spoznala.

Uršika zala,

vsaka tašča bi se je bala.

Saj na zunaj bila je priljudna in fletna,

v resnici pa prefrigana in prevzetna.

Na vsakem partiju

bila je kraljica,

čeprav obnašala se je

kot prava lisica.

Ta dan oblečena v minico

je prišla prav pozno,

in si nezavedujoče zadala usodo grozno.

Vsakemu ples odreče, počasi se že kuje.

Od petk bolijo jo noge,

zato jih obupano sezuje.

Potem pa skoraj kap jo zadane,

ko zagleda mladeniča

na drugi strani dvorane.

Ko mladenič pristopi,

Urška se v užitek potopi.

Ne čuti in sliši nič več,

ko vanju obračajo se oči.

Spila sta pijačo ali šestnajst,

In od takrat je lahko Urška rekla le še Jesus Christ!

Ni opazila, kako vroče ji je postalo,

ter da z vsakim obratom Ljubljanici približala se je še malo.

Naenkrat mladeniču je zrasel ribji rep,

Urška pobegniti je hotela kot zadnji ukrep.

A bilo je prepozno,

Urška dočakala je usodo grozno.

Lana, Milla in Nina, 8.a

Že dugo nazaj so Ljubljanke b’le hot,

a vse, razen Urške, bile so kot golob.

Vse so letale malo sem, malo tja,

A Urška čakala je na princa Janeza.

Vsi hot’li so Uršiko lepo prevzet,

A ona hotela z balonom je vzletet.

V njem čakal princ je prelep,

Z Uršiko lepo hotel poletet.

Bila je zelenih svetlečih oči, svilnatih las,

Zaradi nje bleščala se je cela vas.

Priletel njen princ je na dvorišče,

Poletel z Urško je na plesišče.

Od ljubosumja oči so se jim zavrtele,

Vse punce skoraj so omedlele.

Janez oziral ni se na to,

Saj Urški bilo res je lepo.

Urška bila mu je predana,

Kasneje postala res je zaspana.

Dvignila počasi sta se nad nebo,

Da videla sta, kako ptice pojejo.

Letela sta med oblake,

Mehke puhaste medenjake.

Bila je že tema in ura polnoč,

Ko Urška želela je proč.

Princ ni hotel se posloviti,

Hotel do konca je jo osvojiti.

Njene roke ni hotel spustiti,

Trdno hotel jo je ljubiti.

Samo senca za njima je ostala,

Ko sta se v dir podala.

Da bi srečna onadva bila,

Sta ljubezenski napoj na dušek spila.

Nives, Karin in Amaja 8.b

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. 

Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem ter zagledala majhne sence. Postalo me je strah, saj nisem vedela, kaj je to. Bile so vedno bližje in zagledala sem majhne jamske škrate. Vprašala sem jih, ali mi lahko povedo, kje je kralj Matjaž, ampak so samo odgovorili: “Z veseljem bi ti povedali, ampak smo obljubili Kralju, da ga ne izdamo.” Tako dolgo sem jih prosila, da so mi na koncu vseeno povedali, da se je preselil in če hočem, ga lahko pojdem z njimi iskat. Bila sem seveda takoj za. Hodili smo kar nekaj časa in kar naenkrat smo zagledali veliko sekvojo. Očitno je imel vsak svoj list, ki ga je moral prisloniti na drevo, nato pa se je odprlo. Vedeli smo, da ne more oditi, saj je zagozden zaradi brade. Počakali smo še par tednov in kralj Matjaž je odšel z nami. 

Verjamem, da mi bo tisti dan ostal vedno v spominu. 

Taja, 7. a

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem odpravila sem se na izlet na Koroško, čeprav so občinske meje začasno zaprte. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je nemudoma odprla in vstopila sem z manjšim strahom.

Pred mano se je vlekla dolga votlina in z njo tudi manjši potoček. Potoček je bil mrzel in žuborel je tako lepo, da bi ga bilo stežka preslišati. Z mano je odšel moj pes Medo, sprva sem ga hotela peljati le na sprehod ali krajši pohod, a se je vse skupaj odvilo zelo hitro in sedaj vam povem, kako sva zbudila kralja Matjaža in se izvlekla iz Votline Pogube. V jami je bilo zelo temno in Medo je silil in silil ven. V temi sem se spotaknila čez kamen in padla v bližini potoček. Vsa voda je pljusknila po nama in oba sva bila mokra in premražena. Čez čas prispeva do starih nosilnih vreč polnih ovsa. Mislim, da bi jih morala premakniti pravilno, da bi se nama odprl vhod dalje. Premaknila sem jih napačno in vse se je pričelo rušiti in padati. Vsa prestrašena sva pobegnila na drugo stran, v upanju za odhod nazaj domov.

Hodila sva še malo in prispela do moža. Bil je kralj Matjaž, seveda! Poskusila sem ga prebuditi, a mi to ni uspelo. Medo se je ustrašil padajočega se kamna in bevsknil. Kralj Matjaž se z ihto zbudi, vzame prašno vrečo z novci in mi jo potisne v roke, zakriči:”Sedaj pa pojdita, me pustita spati in nikomur ne povejta, kar se je zgodilo, Če me še kdo prebudi po teh letih, bom postal zloben in vas vse pobil!” Nemudoma zbeživa in se nikoli več ne vrneva.

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem se odpravila na izlet na Koroško. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je odprla in vstopila sem v popoln mrak.

Hodila in hodila sem po popolnem mraku in se z vsakim korakom v nekaj udarila. Po kakšnem petdesetemu koraku sem stopila na zelo mehko preprogo in naenkrat so se vklopile zelo svetle luči. Oči so me od vse svetlobe začele kar boleti. Ko so se mi oči navadile, sem v daljavi zagledala dlakavo mizo in na njo je bil z glavo naslonjen en mož. Stekla sem do njega, da bi ga zbudila, saj sem se ustrašila, da je mrtev. Možakar je bil na otip zelo topel in mislila sem, da ga je nekdo ujel in ga z njegovo brado zvezal okoli mize. Ja, miza je bila ovita z njegovo brado. Kar naenkrat se je zbudil in vzdignil glavo. Vprašal me je, kdo sem in od kod sem se vzela in jaz sem njega isto vprašala nazaj. Vse sem mu povedala, da smo leta 2020 in da ni več vojne, pred katero se je skril. On pa je meni povedal, da je najbogatejši kralj Matjaž. Jaz sem se začudila in mu povedala, da poznam knjigo Kralj Matjaž, hitro sem pograbila telefon in mu začela brati zgodbo. On me je z usti odprtimi kot odprta omara gledal in na koncu rekel, da je to njegovo življenje in kaj je ta bliskajoča, glasna stvarca v moji roki. Rekla sem, da mu bom vse razložila in mu s škarjami, ki so bile na tleh ob mizi, odrezala njegovo dolgo brado. Bil je zelo jezen name, saj ni vedel, da je votlina odprta in mislil je, da bo spet sto let moral čakati, da mu brada zraste nazaj.

Rekla sem, da je votlina odprta in že sva čez nekaj minut stala pod goro Peco.

Mateja Greifoner 7,a

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•