Zbudila sem kralja Matjaža

Naveličana dvomesečnega šolanja na daljavo sem odpravila sem se na izlet na Koroško, čeprav so občinske meje začasno zaprte. Znašla sem se pred goro Peco. Votlina pred mano se je nemudoma odprla in vstopila sem z manjšim strahom.

Pred mano se je vlekla dolga votlina in z njo tudi manjši potoček. Potoček je bil mrzel in žuborel je tako lepo, da bi ga bilo stežka preslišati. Z mano je odšel moj pes Medo, sprva sem ga hotela peljati le na sprehod ali krajši pohod, a se je vse skupaj odvilo zelo hitro in sedaj vam povem, kako sva zbudila kralja Matjaža in se izvlekla iz Votline Pogube. V jami je bilo zelo temno in Medo je silil in silil ven. V temi sem se spotaknila čez kamen in padla v bližini potoček. Vsa voda je pljusknila po nama in oba sva bila mokra in premražena. Čez čas prispeva do starih nosilnih vreč polnih ovsa. Mislim, da bi jih morala premakniti pravilno, da bi se nama odprl vhod dalje. Premaknila sem jih napačno in vse se je pričelo rušiti in padati. Vsa prestrašena sva pobegnila na drugo stran, v upanju za odhod nazaj domov.

Hodila sva še malo in prispela do moža. Bil je kralj Matjaž, seveda! Poskusila sem ga prebuditi, a mi to ni uspelo. Medo se je ustrašil padajočega se kamna in bevsknil. Kralj Matjaž se z ihto zbudi, vzame prašno vrečo z novci in mi jo potisne v roke, zakriči:”Sedaj pa pojdita, me pustita spati in nikomur ne povejta, kar se je zgodilo, Če me še kdo prebudi po teh letih, bom postal zloben in vas vse pobil!” Nemudoma zbeživa in se nikoli več ne vrneva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.