Dan je vselej razigran,

ko s sončnimi žarki si obdan.

Na travniku splezaš na najvišje drevo

in v daljavi vidiš ivanjščico.

Cvetlica se v sončnem siju blešči

oddih je za boleče oči.

Počutiš se, kot da do nje poletiš

in pred njo kot onemel stojiš.

Ampak v sebi še vedno goriš …

Utrgaš to krasno belo cvetlico

odneseš jo v vazo pod polico.

Ko gledaš jo, v sebi čutiš toploto –

ni besede za takšno lepoto.

VSAK DAN MORAŠ ŽIVETI

IN VSAK NOV DAN NA NOVO OBJETI …

Ne da se po svetu le sprehajaš –

če delaš tako, samo obstajaš.

Hana Špičko, 7. b