Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a