Nevidna za en dan

Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Moja prva ljubezen

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a