Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a

V sredo, 15.9.2020, smo se učenci 7.a v času ure naravoslovja z učiteljem Brankom in učiteljico Majo odpravili v gozd.

Ob prihodu v šolo smo imeli nekaj minut časa. Medtem smo se pogovarjali in poslušali glasbo. Ob začetku prve ure je po nas prišel učitelj Branko in nam rekel, naj se gremo preobut in počakamo pred vhodom. Nato je prišla še učiteljica Maja in skupaj smo se odpravili v gozd. Ob vseh drevesih, pri katerih smo se ustavili, nam je učitelj Branko povedal veliko novega in zanimivega. Zraven smo si zapisovali podatke, ki so se nam zdeli pomembni ter v zvezke narisali plodove ali liste dreves. Nekaj listov smo si lahko tudi zalepili v zvezke. Pripetila se nam je tudi smešna prigodica. Na poti do gozda smo naleteli na električnega pastirja. Zaradi naše varnosti je učitelj najprej sam preveril, ali je vključen. Že ga je odstranjeval, ko je naš sošolec našel boljšo in varnejšo pot. Seveda smo pot nadaljevali po njej. Ob prihodu v gozd smo poiskali vsak svoje drevo in ga objeli. Učitelj nam je predstavil še nekaj gozdnih rastlin,  nato pa smo se hitro odpravili proti šoli, saj nas je priganjal čas.

Tak način učenja mi je ljubši, saj sem na svežem zraku in raziskujem, kakor pa da sedim v šolskih klopeh, ki me ne motivirajo dovolj. Ti dve šolski uri sta minili hitro, pa vendar je bilo zanimivo in poučno.

• 

• 

• 

• 

• 

Taja, 7.a

Počitnice so se končale, učenci smo odšli nazaj v šolske klopi. Bilo je dolgo in kratko hkrati. Kljub virusu verjamem, da bo tudi to leto eno izmed nepozabnih.

Na Osnovni šoli Duplek se držimo pravil ter ohranjamo dobro voljo. Preskrbljeni smo z razkužili, maskami in z vsem kar spada zraven. Dosledno upoštevamo vsa navodila za preprečevanje širjenja COVID-19 (do vstopa v razred nosimo zaščitne maske, redno si umivamo roke in jih razkužujemo). Vsak razred je dodeljen v svojo učilnico in se ne selimo po razredih, kot je to bilo v preteklem šolskem letu. Učitelji in učenci imamo nalogo, da ohranjamo čistočo miz z razkuževanjem. Vsi učenci in učitelji si želimo, da bi celotno šolsko leto preživeli v šolskih klopeh in da šolanje ne bi potekalo na daljavo.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Vse zgoraj našteto pa ni edina novost pri nas. Ko smo se po počitnicah vrnili v šolo, nas je razveselil pogled na dvorano ob šoli. Pričakala nas je velika, moderna dvorana, ki bo kmalu pripravljena na uporabo. Vsi že nestrpno pričakujemo otvoritev, saj je v njej velika športna telovadnica, ki smo jo zares potrebovali. V popoldanskem času se bodo v telovadnici izvajale tudi različne športne dejavnosti (judo, karate, nogomet, …).

• 

• 

• 

Karin, 8.b