Če vzameš zadnji dve zvezdi Velikega voza in slediš daljici med njima še za dve dolžini proti desni, naletiš na zvezdo Severnico, ki sploh ni tako svetla, kot večina ljudi misli. Brez te pomoči bi jo bilo kar težko najti.

Iz žepa je potegnil telefon, zavzdihnil, ga odložil v supergo in se spet ozrl gor v temo.

In ko imaš enkrat to severnico naciljano, veš, kam je treba, če moraš proti severu. Razen na samem severnem tečaju, če si slučajno tam, kjer jo imaš navpično nad glavo in ti nič ne pomaga, ampak tam ti ni treba vedeti, kje je sever, ker si tako ali tako že tam. Hm, ali obstaja kaj bolj severno od severa?

Nepremično je sedel na mokri travi. Zrla sva v črno nebo. Vsak s svojimi mislimi. Ošinil sem ga s pogledom. Njegove kostanjevo rjave oči so bile v temi videti tako blede. Po licih so se mu valile solze. Ni se obrnil. Ni me gledal. Spet je pogledal v telefon. Ekran mu je osvetlil obraz. »Ni sporočil,« je tiho dahnil.

Stisnil sem ga k sebi. »Ni te vredna.« Od solz vlažna lica so zdaj počivala na mojih ramenih. »Philip,« otresel se je moje roke. »Ljubim jo!« Bolelo je. Bolelo je, ker je bilo res. »Zakaj ima raje tistega tepca? Kaj vidi na njem?« Nisem našel odgovora. Ni ga bilo. Caleb je bil popoln. Ljudje niso popolni.

»Kako si jo ti prebolel?« me je vprašal. Misliš ga? V želodcu me je stisnilo. Življenje je film. Luči! Kamera! Akcija! Nadeni si masko. Odigraj vlogo. Postani to, kar si drugi želijo videti. Drži se scenarija. »Spoznal sem, da so še druge,« Ti. »Razumeti moraš, da ni tvoja krivda. Življenje gre naprej. Naučiti se moraš pozabiti.« Ni tako preprosto. To si že poskušal. Ne deluje. Gledal sem v tla. Caleb je vzdihnil. »Ampak ona. Ne morem…« »Ja lahko,« sem ga prekinil.

»Pozno je.« Obul si je supergo in telefon potisnil v žep. Hitro se je dvignil s tal, mi podal roko in me pobral. Prijateljsko me je sunil v ramo in se nasmehnil. Obrnil se je proti gozdu in odšel. Samo stal sem. In jokal. V glavi mi je bobnelo. Glas ni utihnil. Nato pa so vse misli izginile. Obšla me je praznota. Pojdi. Zdrznil sem se in stekel domov.

Iz torbe sem izvlekel ključe. Kljuka je bila hladna. Odprl sem vrata in vstopil. Staršev še ni bilo. Premočeno jakno sem obesil na obešalnik. Po hodniku sem se odpravil proti sobi. Zakaj gledaš v tla? Česa te je strah? Ogledala na stenah so bila preveč. Nisem hotel videti odseva. Kot otrok sem vedno verjel, da je vse le faza. A s časom se tega naveličaš. Ne upaš več, ker se bojiš zavrnitve. Strah te je, da se upi ne bodo uresničili. Če ne verjameš, ne boš razočaran. Pomaga?

Zjutraj me je zbudila mama. Oblekel sem si staro trenerko in pulover. Pograbil sem torbo in stekel proti vratom. »Čakaj!« oklenila se je mojega zapestja in me obrnila. »Niti poslovil se nisi.« Poljubila me je na čelo in nato z rokavom obrisala odtis rdeče šminke. »Zakaj si vedno tako zadržan?« Ni mi pustila odgovoriti. V vsakem primeru bi lagal. »No, kar koli že je, se da popraviti.« Popraviti? »Ne bodi žalosten.« Tega še nisi poskusil. Mogoče pomaga. Pokimal sem in se nasmehnil. Si res? Si prepričan? »Adijo.«

Deževalo je. Vonj me je pomirjal. V ušesa sem vtaknil slušalke. Note ga niso preglasile. Ne morejo. Odpravil sem se proti avtobusni postaji. Bila je polna šolarjev. Vpili so in se prerivali. Želijo si izstopati. Ne. Mislijo, da si želijo. Če bi bili zares drugačni, bi se želeli skriti. Želeli bi si, da bi ljudje gledali skoznje. Ustavil sem se ob njih. Gledali so me. Vejo.

Končno je prišel prevoz. Po stopnicah sem se povzpel do šoferja. Iz žepa sem potegnil kartico in jo prislonil ob zaslon. Zapiskalo je. Usedel sem se ob okno. Nepremično sem gledal skozi steklo. Podobe so švigale mimo. Postaja vroče? Vsi vejo. Vidijo. Ne! Prijel sem se za glavo. Nehaj! Vdihnil sem. Vstal. In izstopil. Pozabi. Ni to tvoj nasvet? Dežne kaplje so mi polzele po licih. To so solze. Obrisal sem jih. Slušalke sem stlačil v torbo.

Pred šolo so stali dijaki. Nekatere sem celo prepoznal. Odprl sem vrata. Topel zrak mi je puhnil v obraz. Oči so me zapekle. Odšel sem proti jedilnici. Bil je tam. Sedel je na mizi. Obkrožen z dekleti. Približal sem se mu. Ne! »Caleb?« sem začel. »Lahko govoriva?« Ni izgledal zaskrbljeno. Prebolel jo je. »Na samem?« sem dodal. »Seveda.« Skočil je na tla.

Šla sva na stranišče. Najprej sem se vsaj trikrat prepričal, da v bližini ni nikogar drugega. Žal ti bo. Nisem več zdržal. Laži! Ne. Ne morem. Zajel sem sapo. »Caleb… Jaz,« utihnil sem. »Nisem kot drugi.« Zmedeno me je pogledal in nagnil glavo. »Nisem kot ti.« Tiho! »Caleb, všeč si mi.« Odmaknil je pogled in se nakremžil. »Ne. Zafrkavaš se. Ne morem ti biti všeč, saj nisi…« Zadelo ga je. Ne bi smel. Ni pripravljen. Ti nisi pripravljen. Nikoli ne boš. Obrnil se je. Brez besed. »Ne! Lahko se spremenim!« Odrinil je vrata in jih zaloputnil.

Ne joči. Ne zaslužiš si. Vem. Rabim zrak. Stekel sem skozi vrata. Nazaj. Ven. Dež ni ponehal. Vonj je izginil. Nisem se ustavil. Do jase. Rdeče listje dreves. Prazne veje so se lomile v vetru. Nebo je bilo prekrito s ogleno črnimi oblaki. Usedel sem se na rob. Pod mano se je razprostirala kamnita stena. Skale so se kotalile v prepad. To sliko sem videl že neštetokrat. Sta. Skupaj. Nikoli tako. Lahko. Bi. Samo. Skoči!

Mia, 9.b

“Dobro jutro,” sem zaslišala izza svojih vrat. Do mene je pridrvel vonj po rogljičkih ter toplem mleku in takoj sem vedela, da je romletek.

Moj teden ima štiri dni in kot si že lahko ugotovil je eden izmed njih romletek. Dan, ko se vse začne s čokoladnim rogljičkom ter toplim mlekom. Seveda, imam v posebni posodici še nekaj dodatne čokolade, ampak pustimo podrobnosti. Po okusnem zajtrku, se počasi oblečem ter umijem zobe in kar hitro je tukaj že ura za odhod. Saj res! Oprosti, pozabila sem se ti predstaviti. Sem Lija. Stara sem skoraj 15 let in moje življenje je preprosto:

č u d o v i t o,

s kančkom smeha in drame.

Ura za odhod je čas, ko se s sestrama odpravimo k pouku. Hodim še v osnovno šolo in sem kar malce žalostna, da jo bom morala letos zapustiti. Tukaj se učimo samo zanimive snovi, kar pomeni, da si jih izberemo učenci sami, učitelji pa nas to nato naučijo. Pouk se začne ob 10.00, konča pa med 12.00 in 13.00. Všteti so tudi vsi odmori ter božansko kosilo in malica. Sledijo razne dejavnosti, med drugim poskušanje sladic, prostovoljstvo, ustvarjajmo skupaj, igrive urice,… In zatem odhod domov, ki se ponavadi zavleče za kakšno uro ali dve. Doma me čaka celotna družina s kosilom. Ja, spet jem. Vse kar me še čaka ta dan, je branje mojih najljubših knjig, gledanje mojih najljubših TV serij, dolga kopel ter pogovor s prijatelji.

Dan pred romletkom je začetek. Lahko si misliš, saj je vendarle začetek tedna. Dan se ne razlikuje kaj dosti od romletka, le da za zajtrk ni rogljička, ampak karkoli drugega. Lahko bi rekla, kar si zaželim, to dobim. In po pravici se tega dneva veselim pa čeprav moram po dveh prostih dneh v šolo. Sklepam, da vi vsi sovražite vaše začetke, ampak ni zabavno za nekaj ur oditi od doma ter se družiti z ‘neznanci’? Prav tako je začetek tedna, začetek nečesa novega. Nepoznanega.

3. in 4. dan sta nedeljek 1 ter nedeljek 2. Vem, imena nista kaj posebna, pomenita pa, da ne rabim nič delati. Pametno ne? Skupaj sestavljata vikend, ki je pol nepozabnih dogodivščin (in to po celotnem svetu). Ta dva dneva sta prvotno namenjena spanju, počivanju in lenarjenju, če pa ostane kaj časa obiščemo kak zanimiv kraj. S tem mislim kakšen kraj, kjer je veliko zabavnih stvari, vendar ne zahteva preveč napora. Saj veste, treba je biti pripravljen na nov teden.;)

Zdaj ko poznaš moje dneve, mi lahko poveš še kaj o tvojih. Bova videla čigav teden je boljši:)

Lia, 9.a

Danes zjutraj sem dobila čarobno paličico in lahko si izberem kakšen bo moj idealen dan. Nekaj časa sem razmišljala, ampak sem takoj izbrala. Izbrala sem, da bo bolj plesno obarvan.

Naslednje jutro se je vse spremenilo. Šola je postala drugačna, ne potrebujemo toliko šolskih potrebščin in sem polna energije. Pouk začenjamo kasneje, komaj ob devetih. Ta glavni predmeti so enaki. To so slovenščina, matematika, angleščina in seveda športna. Zraven pa je večinoma dneva ples, kjer si lahko izbereš katero koli zvrst. Na voljo so hip-hop, jazz, jazz balet, balet, latinskoameriški ali standardni plesi in zumba. Jaz sem si izbrala seveda hip-hop, ker ga tudi treniram. V šoli poteka 2 šolski uri na dan. Drugi predmeti niso tako zahtevni. Tu na šoli niso tako zahtevni s statusi za športnika, ker je športna šola. V šoli nam ne dajo veliko naloge in je tudi polovico manj spraševanj in testov. Šola traja približno do dveh popoldan. Po šoli imaš čas, da ponoviš snov in potem, če kaj treniraš, imaš trening. Jaz imam na primer ob ponedeljkih, sredah in v soboto trening po eno uro in pol, včasih pa se nam dlje zavleče. Kot sem že povedala, jaz treniram hip-hop, ampak včasih nas trenerka nauči kakšno drugo zvrst, še posebej ob sobotnih treningih. V juniju bo tudi državno prvenstvo, katerega se bomo tudi mi udeležili. Jaz bom verjetno tekmovala samo s produkcijo, v kateri nas tekmuje preko 50 plesalcev. Konec februarja in konec avgusta gremo na priprave, ki trajajo: zimske tri dni, poletne pa pet dni in zato bom tudi manjkala februarja v šoli in je v redu, saj imam opravičeno manjkanje zaradi plesa.

Všeč mi je, da sem si lahko takšno šolo izbrala s čarobno paličico, saj zaradi treningov včasih nimam toliko časa za šolo in tudi v šoli imamo plesne treninge, kjer lahko pomagam. Upam, da bo taka šola ostala za vedno, ne pa samo za en dan.

Lara, 9.a