Kulturni dan in natečaj

V petek, 7.2.2020, smo na naši šoli proslavili kulturni dan, ki smo ga obeležili s kratko proslavo in tudi ogledom filma Kickbokserka v Mariboxu.

Ko smo prispeli v šolo, smo se najprej po razredih pogovorili o filmu, ki smo si ga kasneje ogledali ter nato tudi pogledali trailer. Malo po 8. uri se je začela proslava z našo himno, nato pa je sledil program, ki sta ga vodili Tia in Klara iz 9. razreda. Sledili so nastopi, predstavili so se nam Tim, Lia in Ajda z deklamacijo Zdravljice, Jan nam je zaigral na kitaro, Teja, Nuša in Špela so deklamirale svoji avtorski pesmi Umetnost in Kavarna, Ema iz 8.b pa je zaplesala na koreografijo Vanese Majerič.

Vsi nastopajoči so nastopili brez generalke, saj je točka glasbenega projekta odpadla zaradi veliko bolnih učencev, tako da so vskočili zadnji trenutek in si zaslužili še posebno velik aplavz. Med nastopajočimi sta bila tudi Kevin in Edvard s pesmima Daneta Zajca, pa tudi Staša z avtorsko pesmijo Počitnice gospoda konja, Žan z violino, Alina z pesmijo Kdo še verjame in Kaja in Tia iz 7. razreda s hudomušno pesmijo o svojem razredu.

Kmalu zatem je sledila razglasitev nagrajencev na šolskem Prešernovem natečaju. Na tem natečaju smo lahko napisali pesmi v slovenskem ali angleškem jeziku, na izbiro pa smo imeli tudi, da smo lahko poslali fotografijo. Naši izdelki so morali izražati mladostne norčije, dogodivščine, težave ali zanimive trenutke iz našega življenja. Po mnenju učiteljev smo se izredno potrudili in odločitev za njih ni bila lahka. Letos sta nagrado dobili Karin Ludvik iz 7.b za fotografijo Modra prihodnost in Lia Horvat Zupančič iz 9.a za pesem Najlepši čas življenja.

Nato smo odšli z avtobusi do Mariboxa, kjer smo si ogledali film Kickbokserka. Zgodba govori o Bo, ki je vročekrvna dvanajstletnica. Ker se starša ločujeta, se z mamo in bratom Danijem preseli v predmestje Amsterdama. Soseda Joy jo seznani s kickbokserskim klubom v soseski. Bo je za novi šport nadarjena in kmalu bi lahko nastopila na nizozemskem prvenstvu. Toda ločitev staršev jo zelo teži in njene skrbi postavljajo na kocko nastop na prvenstvu. Bo se mora naučiti, kako obvladati svoja čustva in obenem sprejeti dejstvo, da ne more imeti nadzora nad vsem.

Kulturni dan se je zaključil okoli 12. ure in smo lahko izstopali po postajah.

Tia, 9.a

Občinska prireditev ob Prešernovem dnevu

V petek, 7.2.2020, smo učenci OŠ Duplek in OŠ Korena skupaj nastopili na občinski prireditvi ob Prešernovem dnevu.

Vse se je začelo s prihodom, pol ure pred začetkom. Vsak nastopajoč je lahko preizkusil oder ter povadil svoj nastop. Medtem se je dvorana polnila in vsi smo upali, da nam bo šlo bolje kot na generalki dan prej. Za začetek je imel govor župan. Sledili so nastopi pevskih zborov obeh šol, deklamacije, igranja na inštrumente, dramska igra o Prešernovem življenju ter balet, vse pa sta vodila učenka naše šole, Karolina, in učenec korenske šole, Aleks. Lahko vam povem, da je v zaodrju bila napeta tišina, učitelji so upali, da bo vse teklo gladko, mi učeni pa smo želeli čimprej priti na vrsto. Prireditev se je zaključila okoli 19.00.

Z leti vsem postaja malo bolj jasno, zakaj je bil Prešeren tako pomemben za nas in mislim, da smo na prireditvi to skupaj pokazali.

Lia, 9.a

 

Ko izginejo barve

Če vzameš zadnji dve zvezdi Velikega voza in slediš daljici med njima še za dve dolžini proti desni, naletiš na zvezdo Severnico, ki sploh ni tako svetla, kot večina ljudi misli. Brez te pomoči bi jo bilo kar težko najti.

Iz žepa je potegnil telefon, zavzdihnil, ga odložil v supergo in se spet ozrl gor v temo.

In ko imaš enkrat to severnico naciljano, veš, kam je treba, če moraš proti severu. Razen na samem severnem tečaju, če si slučajno tam, kjer jo imaš navpično nad glavo in ti nič ne pomaga, ampak tam ti ni treba vedeti, kje je sever, ker si tako ali tako že tam. Hm, ali obstaja kaj bolj severno od severa?

Nepremično je sedel na mokri travi. Zrla sva v črno nebo. Vsak s svojimi mislimi. Ošinil sem ga s pogledom. Njegove kostanjevo rjave oči so bile v temi videti tako blede. Po licih so se mu valile solze. Ni se obrnil. Ni me gledal. Spet je pogledal v telefon. Ekran mu je osvetlil obraz. »Ni sporočil,« je tiho dahnil.

Stisnil sem ga k sebi. »Ni te vredna.« Od solz vlažna lica so zdaj počivala na mojih ramenih. »Philip,« otresel se je moje roke. »Ljubim jo!« Bolelo je. Bolelo je, ker je bilo res. »Zakaj ima raje tistega tepca? Kaj vidi na njem?« Nisem našel odgovora. Ni ga bilo. Caleb je bil popoln. Ljudje niso popolni.

»Kako si jo ti prebolel?« me je vprašal. Misliš ga? V želodcu me je stisnilo. Življenje je film. Luči! Kamera! Akcija! Nadeni si masko. Odigraj vlogo. Postani to, kar si drugi želijo videti. Drži se scenarija. »Spoznal sem, da so še druge,« Ti. »Razumeti moraš, da ni tvoja krivda. Življenje gre naprej. Naučiti se moraš pozabiti.« Ni tako preprosto. To si že poskušal. Ne deluje. Gledal sem v tla. Caleb je vzdihnil. »Ampak ona. Ne morem…« »Ja lahko,« sem ga prekinil.

»Pozno je.« Obul si je supergo in telefon potisnil v žep. Hitro se je dvignil s tal, mi podal roko in me pobral. Prijateljsko me je sunil v ramo in se nasmehnil. Obrnil se je proti gozdu in odšel. Samo stal sem. In jokal. V glavi mi je bobnelo. Glas ni utihnil. Nato pa so vse misli izginile. Obšla me je praznota. Pojdi. Zdrznil sem se in stekel domov.

Iz torbe sem izvlekel ključe. Kljuka je bila hladna. Odprl sem vrata in vstopil. Staršev še ni bilo. Premočeno jakno sem obesil na obešalnik. Po hodniku sem se odpravil proti sobi. Zakaj gledaš v tla? Česa te je strah? Ogledala na stenah so bila preveč. Nisem hotel videti odseva. Kot otrok sem vedno verjel, da je vse le faza. A s časom se tega naveličaš. Ne upaš več, ker se bojiš zavrnitve. Strah te je, da se upi ne bodo uresničili. Če ne verjameš, ne boš razočaran. Pomaga?

Zjutraj me je zbudila mama. Oblekel sem si staro trenerko in pulover. Pograbil sem torbo in stekel proti vratom. »Čakaj!« oklenila se je mojega zapestja in me obrnila. »Niti poslovil se nisi.« Poljubila me je na čelo in nato z rokavom obrisala odtis rdeče šminke. »Zakaj si vedno tako zadržan?« Ni mi pustila odgovoriti. V vsakem primeru bi lagal. »No, kar koli že je, se da popraviti.« Popraviti? »Ne bodi žalosten.« Tega še nisi poskusil. Mogoče pomaga. Pokimal sem in se nasmehnil. Si res? Si prepričan? »Adijo.«

Deževalo je. Vonj me je pomirjal. V ušesa sem vtaknil slušalke. Note ga niso preglasile. Ne morejo. Odpravil sem se proti avtobusni postaji. Bila je polna šolarjev. Vpili so in se prerivali. Želijo si izstopati. Ne. Mislijo, da si želijo. Če bi bili zares drugačni, bi se želeli skriti. Želeli bi si, da bi ljudje gledali skoznje. Ustavil sem se ob njih. Gledali so me. Vejo.

Končno je prišel prevoz. Po stopnicah sem se povzpel do šoferja. Iz žepa sem potegnil kartico in jo prislonil ob zaslon. Zapiskalo je. Usedel sem se ob okno. Nepremično sem gledal skozi steklo. Podobe so švigale mimo. Postaja vroče? Vsi vejo. Vidijo. Ne! Prijel sem se za glavo. Nehaj! Vdihnil sem. Vstal. In izstopil. Pozabi. Ni to tvoj nasvet? Dežne kaplje so mi polzele po licih. To so solze. Obrisal sem jih. Slušalke sem stlačil v torbo.

Pred šolo so stali dijaki. Nekatere sem celo prepoznal. Odprl sem vrata. Topel zrak mi je puhnil v obraz. Oči so me zapekle. Odšel sem proti jedilnici. Bil je tam. Sedel je na mizi. Obkrožen z dekleti. Približal sem se mu. Ne! »Caleb?« sem začel. »Lahko govoriva?« Ni izgledal zaskrbljeno. Prebolel jo je. »Na samem?« sem dodal. »Seveda.« Skočil je na tla.

Šla sva na stranišče. Najprej sem se vsaj trikrat prepričal, da v bližini ni nikogar drugega. Žal ti bo. Nisem več zdržal. Laži! Ne. Ne morem. Zajel sem sapo. »Caleb… Jaz,« utihnil sem. »Nisem kot drugi.« Zmedeno me je pogledal in nagnil glavo. »Nisem kot ti.« Tiho! »Caleb, všeč si mi.« Odmaknil je pogled in se nakremžil. »Ne. Zafrkavaš se. Ne morem ti biti všeč, saj nisi…« Zadelo ga je. Ne bi smel. Ni pripravljen. Ti nisi pripravljen. Nikoli ne boš. Obrnil se je. Brez besed. »Ne! Lahko se spremenim!« Odrinil je vrata in jih zaloputnil.

Ne joči. Ne zaslužiš si. Vem. Rabim zrak. Stekel sem skozi vrata. Nazaj. Ven. Dež ni ponehal. Vonj je izginil. Nisem se ustavil. Do jase. Rdeče listje dreves. Prazne veje so se lomile v vetru. Nebo je bilo prekrito s ogleno črnimi oblaki. Usedel sem se na rob. Pod mano se je razprostirala kamnita stena. Skale so se kotalile v prepad. To sliko sem videl že neštetokrat. Sta. Skupaj. Nikoli tako. Lahko. Bi. Samo. Skoči!

Mia, 9.b

Svetovni dan glasnega branja

5. februar. Svetovni dan glasnega branja. Zakaj? Družba LitWorld je leta 2010 ustanovila Svetovni dan branja na glas kot priložnost, da ljudje po vsem svetu proslavijo veselje do branja na glas in se zavzemajo za opismenjevanje kot temeljno človekovo pravico, ki pripada vsem.

Tudi učenci naše šole smo letos obeležili ta dan. Jezik je vendarle darilo, ki ga moramo negovati in ohranjati. Posebej pa je lepo, če lahko z njegovo pomočjo delimo zgodbe. Učenci 9.a razreda smo deljenje zgodb povezali z medgeneracijskim druženjem. Tako smo namesto ure slovenščine izvedli ‘bralne urice’. Vsak učenec si je že pred uro pripravil svojo slikanico. Nato smo tretjo šolsko uro odšli v tretji razred, kjer si je vsak devetošolec izbral svojega poslušalca-tretješolca. Zgodbe smo nato v parih prebrali in se o njih pogovorili.

Osebno se mi je to zdela odlična ideja in odličen način za praznovanje tega bralno obarvanega dne.

Ajda Rojko, 9.a

V svetu Harryja Potterja

Povedala vam bom zgodbo. In kot lahko sklepate iz naslova bo govorila o tem, kako sem prišla v svet Harry-ja Potter-ja. Torej, vse se je začelo na moj rojstni dan. Starša vesta, da obožujem Harry-ja zato sta mi za darilo podarila izlet v The Wizarding World of Harry Potter, ki je v Londonu. Ker se z mojim rojstnim dnem, ki ga imam konec junija, konča šola, smo lahko odpotovali v London takrat. Zares sem se že veselila!

Vedela sem,da bo na izletu vse izgledalo kot v filmu, nisem si pa mislila, da bom film tudi doživela! Ja prav ste prebrali, film sem doživela! In zdaj, ko vam najbrž ni več nič jasno, bom začela z zgodbo.

Ko smo prišli v London smo najprej odšli v hotel. Prvi dan smo si le ogledali del mesta v katerem smo bili, drugi dan pa smo začeli z ogledom The Wizarding World of Harry Potter.                                      Vse je bilo v redu, dokler nisem prišla do stene, ki je v filmu prikazana kot prehod med našim, svetom navadnih ljudi ali “bunkeljnov”, in med svetom čarovnikov. Torej, ko sem se stene dotaknila sem kakor v filmu zdrsnila čez njo in prišla na peron 9 3/4! Najprej sem mislila, da sanjam ali, da se mi meša. Ampak vse je bilo resnično.

Kmalu sta do mene pritekla fant in punca, stara približno toliko kot jaz. Bila sta mi zelo znana. Nekaj sta mi začela govoriti, a ju nisem poslušala. Poskušala sem se spomniti zakaj sta mi tako znana in kmalu sem se spomnila, da sem ju videla v zadnjem delu Harry-ja Potter-ja. Fant je bil Albus Severus Potter, punca pa je bila Rose Weasley-Granger. Presenečeno in malo prestrašeno sem strmela v njiju in očitno sta kmalu ugotovila, da ju ne poslušam, saj sta nehala govoriti. Nekaj časa smo se samo nerdno gledali, potem pa nas je zmotil vlak, ki je zapiskal v znak, da odhaja.  Rose me je prijela za roko in stekli smo na vagon. Sedli smo v prazen kupe, nekaj časa je bila tišina. Kar iz nenada, nevem kako ali zakaj pa sem jima začela razlagati kaj se mi je zgodilo in zakaj sem tu. Mislila sta, da se mi meša in mi povedala, da smo sošolci že 3 leta. Onadva sta mi prigovarjala, da sem se najbrž le udarila v glavo in si domišljam stvari, a jaz sem vedela, da nisem od tukaj.

Kakorkoli, ko smo prišli na Bradavičarko (čarovniško šolo) smo odšli v veliko dvorano, kjer je bila razkošna večerja, ki je vsako leto na prvi šolski dan. Po ravnateljevem govoru smo se lotili hrane, po večerji pa smo se odpravili do Gryffindorovske dnevne sobe, ki je bila čisto enaka kot v filmu.

Naslednji dan, je bil prav poseben. Malo zato, ker je bil hkrati moj prvi in zadnji dan v čarovniškem svetu in predvsem zato, ker je bila danes tekma quidditcha med Gryffindorom in Slytherinom. Ti dve moštvi sta med seboj največja tekmeca. Seveda sem kot pripadnica Gryffindora navijala zanj. Tekmo smo na koncu tudi zmagali, pa čeprav so Slytherinovci kdaj pa kdaj grdo igrali.

Kot sem vam pa omenila je bil to tako kot prvi tudi moj zadnji dan v svetu čarovnikov. Torej, da vam povem kako sem prišla nazaj. Po tekmi smo se odpravili v svoje domove in komaj sem že čakala, da se drug dan zbudim in doživim še več neverjetnih reči, a, ko sem se zbudila je bilo vse drugače. Nisem več bila v Gryffindorovski dnevni sobi. Niti na Bradavičarki več nisem bila. Zbudila sem se v hotelski sobi v Londonu in ugotovila, da so bile vse le sanje. Tako sem bila navdušena nad tem, da bom obiskala The Wizarding World of Harry Potter, da sem v sanjah tudi postala čarovnica.

Čeprav so bile vse le sanje, se počutim kot, da bi bilo resnično. Bilo je zanimivo videti kako je biti čarovnik, a zaenkrat sem zadovoljna tudi tukaj, v svetu “bunkeljnov”!

                                                                                                               Sara,7.b

 

Smučanje na Rogli

Dne 29.1.2020 smo imeli športni dan učenci in učenke od 6. do 9. razreda. Nekateri smo se odpravili na smučanje, nekateri na drsanje, nekateri pa na plavanje ter fitnes.

Ob 7.00 smo se smučarji zbirali na parkirišču za šolo, čez 10 minut pa že začeli svojo pot na Roglo. Ko smo prispeli, smo pomalicali,  nato pa se odpravili smučat. Najprej smo se skupaj spustili v dolino, kasneje pa smo se razdelili v dve skupini. Vozili smo se približno 2 uri, kasneje pa smo se ob 11.00 dobili v koči, kjer smo se okrepčali. Nato smo smučali še kakšno uro, se ob 12.30 zbrali na koncu proge ter se skupaj povzpeli do vrha in se preoblekli v svoja oblačila ter začeli svojo pot. Ob 14.30 smo prispeli do šole ter odšli domov.

Karin, 7.b

Moj idealen dan

“Dobro jutro,” sem zaslišala izza svojih vrat. Do mene je pridrvel vonj po rogljičkih ter toplem mleku in takoj sem vedela, da je romletek.

Moj teden ima štiri dni in kot si že lahko ugotovil je eden izmed njih romletek. Dan, ko se vse začne s čokoladnim rogljičkom ter toplim mlekom. Seveda, imam v posebni posodici še nekaj dodatne čokolade, ampak pustimo podrobnosti. Po okusnem zajtrku, se počasi oblečem ter umijem zobe in kar hitro je tukaj že ura za odhod. Saj res! Oprosti, pozabila sem se ti predstaviti. Sem Lija. Stara sem skoraj 15 let in moje življenje je preprosto:

č u d o v i t o,

s kančkom smeha in drame.

Ura za odhod je čas, ko se s sestrama odpravimo k pouku. Hodim še v osnovno šolo in sem kar malce žalostna, da jo bom morala letos zapustiti. Tukaj se učimo samo zanimive snovi, kar pomeni, da si jih izberemo učenci sami, učitelji pa nas to nato naučijo. Pouk se začne ob 10.00, konča pa med 12.00 in 13.00. Všteti so tudi vsi odmori ter božansko kosilo in malica. Sledijo razne dejavnosti, med drugim poskušanje sladic, prostovoljstvo, ustvarjajmo skupaj, igrive urice,… In zatem odhod domov, ki se ponavadi zavleče za kakšno uro ali dve. Doma me čaka celotna družina s kosilom. Ja, spet jem. Vse kar me še čaka ta dan, je branje mojih najljubših knjig, gledanje mojih najljubših TV serij, dolga kopel ter pogovor s prijatelji.

Dan pred romletkom je začetek. Lahko si misliš, saj je vendarle začetek tedna. Dan se ne razlikuje kaj dosti od romletka, le da za zajtrk ni rogljička, ampak karkoli drugega. Lahko bi rekla, kar si zaželim, to dobim. In po pravici se tega dneva veselim pa čeprav moram po dveh prostih dneh v šolo. Sklepam, da vi vsi sovražite vaše začetke, ampak ni zabavno za nekaj ur oditi od doma ter se družiti z ‘neznanci’? Prav tako je začetek tedna, začetek nečesa novega. Nepoznanega.

3. in 4. dan sta nedeljek 1 ter nedeljek 2. Vem, imena nista kaj posebna, pomenita pa, da ne rabim nič delati. Pametno ne? Skupaj sestavljata vikend, ki je pol nepozabnih dogodivščin (in to po celotnem svetu). Ta dva dneva sta prvotno namenjena spanju, počivanju in lenarjenju, če pa ostane kaj časa obiščemo kak zanimiv kraj. S tem mislim kakšen kraj, kjer je veliko zabavnih stvari, vendar ne zahteva preveč napora. Saj veste, treba je biti pripravljen na nov teden.;)

Zdaj ko poznaš moje dneve, mi lahko poveš še kaj o tvojih. Bova videla čigav teden je boljši:)

Lia, 9.a

Moj plesni dan

Danes zjutraj sem dobila čarobno paličico in lahko si izberem kakšen bo moj idealen dan. Nekaj časa sem razmišljala, ampak sem takoj izbrala. Izbrala sem, da bo bolj plesno obarvan.

Naslednje jutro se je vse spremenilo. Šola je postala drugačna, ne potrebujemo toliko šolskih potrebščin in sem polna energije. Pouk začenjamo kasneje, komaj ob devetih. Ta glavni predmeti so enaki. To so slovenščina, matematika, angleščina in seveda športna. Zraven pa je večinoma dneva ples, kjer si lahko izbereš katero koli zvrst. Na voljo so hip-hop, jazz, jazz balet, balet, latinskoameriški ali standardni plesi in zumba. Jaz sem si izbrala seveda hip-hop, ker ga tudi treniram. V šoli poteka 2 šolski uri na dan. Drugi predmeti niso tako zahtevni. Tu na šoli niso tako zahtevni s statusi za športnika, ker je športna šola. V šoli nam ne dajo veliko naloge in je tudi polovico manj spraševanj in testov. Šola traja približno do dveh popoldan. Po šoli imaš čas, da ponoviš snov in potem, če kaj treniraš, imaš trening. Jaz imam na primer ob ponedeljkih, sredah in v soboto trening po eno uro in pol, včasih pa se nam dlje zavleče. Kot sem že povedala, jaz treniram hip-hop, ampak včasih nas trenerka nauči kakšno drugo zvrst, še posebej ob sobotnih treningih. V juniju bo tudi državno prvenstvo, katerega se bomo tudi mi udeležili. Jaz bom verjetno tekmovala samo s produkcijo, v kateri nas tekmuje preko 50 plesalcev. Konec februarja in konec avgusta gremo na priprave, ki trajajo: zimske tri dni, poletne pa pet dni in zato bom tudi manjkala februarja v šoli in je v redu, saj imam opravičeno manjkanje zaradi plesa.

Všeč mi je, da sem si lahko takšno šolo izbrala s čarobno paličico, saj zaradi treningov včasih nimam toliko časa za šolo in tudi v šoli imamo plesne treninge, kjer lahko pomagam. Upam, da bo taka šola ostala za vedno, ne pa samo za en dan.

Lara, 9.a

Snemanje radijske oddaje

V ponedeljek, 27.1., je z Radia Maribor prišla gospa Polona Ambrožič Bombek, novinarka, s katero smo posneli dve prav posebni oddaji.

Seveda smo se na ta dan še posebej dobro pripravili. Besedili so napisale novinarke, ki so že bolj izkušene, nato smo vadili branje le-teh. Kot ‘domačo nalogo’ smo jih morali prebrati in vaditi tudi doma, da bi na snemanju imeli čim manj napak. Ampak seveda brez teh ni šlo, še dobro, da niso bile preveč opazne, čeprav je bila potrebna vsa naša kot tudi učiteljičina moč, da se nismo med snemanjem začele smejati.

Vse se je dogajalo v geografijski/zgodovinski učilnici in preden smo začeli snemati, smo prosili ostale učence, ki so bili na hodniku, da bi bili tišje med  tem časom. Začeli smo s snemanjem oddaje, ki bo 8. februarja, v kateri smo prebirali avtorske pesmi pa tudi tiste, ki jih je napisal France Prešeren, kasneje pa smo posneli še drugo, v kateri smo predstavili našo šolo in kraj. Snemanje je bilo zabavno in predvsem zanimivo. Če priznam po pravici, sem bila malo živčna, a na koncu se je vse odlično izteklo.

Lana, 7.a

Zimski športi dan: drsanje in pohod

V sredo, 29. 1. 2020 smo učenci od 6. do 9. razreda imeli zimski športni dan. Vsak učenec si je lahko nekaj dni prej izbral, kam bo šel. Na izbiro smo imeli drsanje, plavanje in smučanje.

Tisti, ki smo si izbrali drsanje, smo se ob 7.20 zbrali pred šolo. Avtobus nas je odpeljal v Ledno dvorano Maribor. Tam smo pojedli malico in si obuli drsalke. Za drsanje smo imeli časa uro in pol. Po tem smo se odpravili na Pekarsko gorco. Vsi učenci, kot pričakovano, smo imeli veliko pripomb, zakaj ne bi šli na ta pohod. Pod do vrha je bila seveda naporna, ampak smo vsi prišli do konca. Na vrhu smo lahko kaj popili in slikali prečudovit razgled. Naredili smo tudi skupinsko sliko, kot dokaz, da smo bili tam.

Ta dan je bil zelo zabaven, saj nam je odpadel pouk, sploh pa zato, ker smo lahko športali na zabavnejši način in po svoji izbiri. Komaj že čakam na še več takšnih dni.

Tia, 7.b