Ko izginejo barve

Če vzameš zadnji dve zvezdi Velikega voza in slediš daljici med njima še za dve dolžini proti desni, naletiš na zvezdo Severnico, ki sploh ni tako svetla, kot večina ljudi misli. Brez te pomoči bi jo bilo kar težko najti.

Iz žepa je potegnil telefon, zavzdihnil, ga odložil v supergo in se spet ozrl gor v temo.

In ko imaš enkrat to severnico naciljano, veš, kam je treba, če moraš proti severu. Razen na samem severnem tečaju, če si slučajno tam, kjer jo imaš navpično nad glavo in ti nič ne pomaga, ampak tam ti ni treba vedeti, kje je sever, ker si tako ali tako že tam. Hm, ali obstaja kaj bolj severno od severa?

Nepremično je sedel na mokri travi. Zrla sva v črno nebo. Vsak s svojimi mislimi. Ošinil sem ga s pogledom. Njegove kostanjevo rjave oči so bile v temi videti tako blede. Po licih so se mu valile solze. Ni se obrnil. Ni me gledal. Spet je pogledal v telefon. Ekran mu je osvetlil obraz. »Ni sporočil,« je tiho dahnil.

Stisnil sem ga k sebi. »Ni te vredna.« Od solz vlažna lica so zdaj počivala na mojih ramenih. »Philip,« otresel se je moje roke. »Ljubim jo!« Bolelo je. Bolelo je, ker je bilo res. »Zakaj ima raje tistega tepca? Kaj vidi na njem?« Nisem našel odgovora. Ni ga bilo. Caleb je bil popoln. Ljudje niso popolni.

»Kako si jo ti prebolel?« me je vprašal. Misliš ga? V želodcu me je stisnilo. Življenje je film. Luči! Kamera! Akcija! Nadeni si masko. Odigraj vlogo. Postani to, kar si drugi želijo videti. Drži se scenarija. »Spoznal sem, da so še druge,« Ti. »Razumeti moraš, da ni tvoja krivda. Življenje gre naprej. Naučiti se moraš pozabiti.« Ni tako preprosto. To si že poskušal. Ne deluje. Gledal sem v tla. Caleb je vzdihnil. »Ampak ona. Ne morem…« »Ja lahko,« sem ga prekinil.

»Pozno je.« Obul si je supergo in telefon potisnil v žep. Hitro se je dvignil s tal, mi podal roko in me pobral. Prijateljsko me je sunil v ramo in se nasmehnil. Obrnil se je proti gozdu in odšel. Samo stal sem. In jokal. V glavi mi je bobnelo. Glas ni utihnil. Nato pa so vse misli izginile. Obšla me je praznota. Pojdi. Zdrznil sem se in stekel domov.

Iz torbe sem izvlekel ključe. Kljuka je bila hladna. Odprl sem vrata in vstopil. Staršev še ni bilo. Premočeno jakno sem obesil na obešalnik. Po hodniku sem se odpravil proti sobi. Zakaj gledaš v tla? Česa te je strah? Ogledala na stenah so bila preveč. Nisem hotel videti odseva. Kot otrok sem vedno verjel, da je vse le faza. A s časom se tega naveličaš. Ne upaš več, ker se bojiš zavrnitve. Strah te je, da se upi ne bodo uresničili. Če ne verjameš, ne boš razočaran. Pomaga?

Zjutraj me je zbudila mama. Oblekel sem si staro trenerko in pulover. Pograbil sem torbo in stekel proti vratom. »Čakaj!« oklenila se je mojega zapestja in me obrnila. »Niti poslovil se nisi.« Poljubila me je na čelo in nato z rokavom obrisala odtis rdeče šminke. »Zakaj si vedno tako zadržan?« Ni mi pustila odgovoriti. V vsakem primeru bi lagal. »No, kar koli že je, se da popraviti.« Popraviti? »Ne bodi žalosten.« Tega še nisi poskusil. Mogoče pomaga. Pokimal sem in se nasmehnil. Si res? Si prepričan? »Adijo.«

Deževalo je. Vonj me je pomirjal. V ušesa sem vtaknil slušalke. Note ga niso preglasile. Ne morejo. Odpravil sem se proti avtobusni postaji. Bila je polna šolarjev. Vpili so in se prerivali. Želijo si izstopati. Ne. Mislijo, da si želijo. Če bi bili zares drugačni, bi se želeli skriti. Želeli bi si, da bi ljudje gledali skoznje. Ustavil sem se ob njih. Gledali so me. Vejo.

Končno je prišel prevoz. Po stopnicah sem se povzpel do šoferja. Iz žepa sem potegnil kartico in jo prislonil ob zaslon. Zapiskalo je. Usedel sem se ob okno. Nepremično sem gledal skozi steklo. Podobe so švigale mimo. Postaja vroče? Vsi vejo. Vidijo. Ne! Prijel sem se za glavo. Nehaj! Vdihnil sem. Vstal. In izstopil. Pozabi. Ni to tvoj nasvet? Dežne kaplje so mi polzele po licih. To so solze. Obrisal sem jih. Slušalke sem stlačil v torbo.

Pred šolo so stali dijaki. Nekatere sem celo prepoznal. Odprl sem vrata. Topel zrak mi je puhnil v obraz. Oči so me zapekle. Odšel sem proti jedilnici. Bil je tam. Sedel je na mizi. Obkrožen z dekleti. Približal sem se mu. Ne! »Caleb?« sem začel. »Lahko govoriva?« Ni izgledal zaskrbljeno. Prebolel jo je. »Na samem?« sem dodal. »Seveda.« Skočil je na tla.

Šla sva na stranišče. Najprej sem se vsaj trikrat prepričal, da v bližini ni nikogar drugega. Žal ti bo. Nisem več zdržal. Laži! Ne. Ne morem. Zajel sem sapo. »Caleb… Jaz,« utihnil sem. »Nisem kot drugi.« Zmedeno me je pogledal in nagnil glavo. »Nisem kot ti.« Tiho! »Caleb, všeč si mi.« Odmaknil je pogled in se nakremžil. »Ne. Zafrkavaš se. Ne morem ti biti všeč, saj nisi…« Zadelo ga je. Ne bi smel. Ni pripravljen. Ti nisi pripravljen. Nikoli ne boš. Obrnil se je. Brez besed. »Ne! Lahko se spremenim!« Odrinil je vrata in jih zaloputnil.

Ne joči. Ne zaslužiš si. Vem. Rabim zrak. Stekel sem skozi vrata. Nazaj. Ven. Dež ni ponehal. Vonj je izginil. Nisem se ustavil. Do jase. Rdeče listje dreves. Prazne veje so se lomile v vetru. Nebo je bilo prekrito s ogleno črnimi oblaki. Usedel sem se na rob. Pod mano se je razprostirala kamnita stena. Skale so se kotalile v prepad. To sliko sem videl že neštetokrat. Sta. Skupaj. Nikoli tako. Lahko. Bi. Samo. Skoči!

Mia, 9.b

Svetovni dan glasnega branja

5. februar. Svetovni dan glasnega branja. Zakaj? Družba LitWorld je leta 2010 ustanovila Svetovni dan branja na glas kot priložnost, da ljudje po vsem svetu proslavijo veselje do branja na glas in se zavzemajo za opismenjevanje kot temeljno človekovo pravico, ki pripada vsem.

Tudi učenci naše šole smo letos obeležili ta dan. Jezik je vendarle darilo, ki ga moramo negovati in ohranjati. Posebej pa je lepo, če lahko z njegovo pomočjo delimo zgodbe. Učenci 9.a razreda smo deljenje zgodb povezali z medgeneracijskim druženjem. Tako smo namesto ure slovenščine izvedli ‘bralne urice’. Vsak učenec si je že pred uro pripravil svojo slikanico. Nato smo tretjo šolsko uro odšli v tretji razred, kjer si je vsak devetošolec izbral svojega poslušalca-tretješolca. Zgodbe smo nato v parih prebrali in se o njih pogovorili.

Osebno se mi je to zdela odlična ideja in odličen način za praznovanje tega bralno obarvanega dne.

Ajda Rojko, 9.a