Četrtek, 10.01.2019

Nov dan, nove misli, nova blog objava.

Kot obljubljeno, bom vam danes predstavila 1. napako današnje družbe, ki je prisotna že od nekdaj in je po mojem mnenju najhujša. Nestrpnost. Oh, koliko sreče, sanj, razumevanja in miru zaduši ta naša nestrpnost. S svojimi dolgimi rokami sega vsepovsod in ni človeka, katerega kdaj ne bi obiskala. Ni človeka, kateremu ne bi v delček možganov stresla kanček prahu, zaradi katerega je nestrpen do drugih ljudi.

Najhujša, ampak na žalost tudi najbolj pogosta, oblika nestrpnosti je nestrpnost do drugačnih, ki je osebno popolnoma ne razumem. Na svetu živi več kot 7 milijard ljudi in niti dva od njih nista enaka. Mogoče so podobnosti v videzu, ampak mišljenje o določenih stvareh se tudi pri enojajčnih dvojčkih razlikuje. Zakaj torej nestrpnost? Ljudje smo drugačni z razlogom. Z razlogom so nam všeč drugačne stvari in z razlogom se v življenju odločimo za drugačne poti. In ta razlog je, da se dopolnjujemo, da je nekdo in nekaj za vsakega. Predstavljajte si življenje, v katerem je vsem všeč izključno košarka, rdeča barva, kjer vsi izgledajo in razmišljajo enako. Precej dolgočasno… Ampak takoj, ko je nekdo drugačen, ko izstopa iz skupine ostalih ljudi, ali ‘meje normalnosti’, kot bi nekateri rekli, ga osmehujemo, njegov pogum pa ‘nagrajujemo’ z obsojajočimi pogledi. Nesmiselno.

Po mojem mnenju ne bi smeli jemati določene stvari kot ‘ženske’ in druge kot ‘moške’. Če hoče moški nositi obleko, se ličiti, hoditi v visokih petah, naj. In ne začnite s: “Če bomo nadaljevali v tej smeri, kmalu več ne bo razlik med moškimi in ženskami.” in “To sploh več niso pravi moški.” Kaj natanko pa naredi moškega, pravega moškega? Ljudje se tako zelo brigajo za takšne stvari, nikogar pa ne zanima, kako svet dobesedno razpada. In ne mislim v dobesednem smislu (onesnaževanje narave in podobno), tega se bomo dotaknili v naslednjih dneh. Razpada zaradi sovraštva, predsodkov in popolnoma nerealnih standardov. Če si moški upa nositi obleko in pete in se izražati, čeprav drugače od ‘standardov’, bi mu morali čestitati za pogum in mu ne metati polen pod noge. To je navsezadnje njihovo življenje. In imajo pravico, da ga živijo kot želijo. Brez očitkov drugih.

Enako velja za rase, vere, spolno usmerjenost. Ljudem gre dandanes v nos čisto vse. Ljudje smo ljudje. Ne glede na vse, kar nas definira, smo pod kožo iz mesa in krvi. V zibelko nam je bila položena zdrava pamet in nismo zastonj najpametnejša bitja na svetu. Če ti lahko ljubiš koga želiš, imajo to pravico vsi ostali. Če ti lahko veruješ, v kar želiš, imajo enako pravico vsi ostali. Si si ti izbral kakšne rase boš, ko si se rodil? Ne. Te to naredi manj vrednega? Ne. In enako velja za vse ostale ljudi na svetu. BREZ IZJEME! Ne glede na to, kaj so in kaj predstavljajo. Ne obsojaj, delaj ljudi srečnejše.

Do naslednjič,
Ajda

Pozdravljeni v mojem zadnjem blogu.

Za današnjo temo sem si izbrala manipuliranje. To temo sem si izbrala, saj tudi sama ne vem veliko o tej temi, sem pa prepričana, da bo vam in meni zanimiva. Najprej, kaj sploh je manipuliranje. Kadar posameznik v nekem skupnem delu ne upošteva drugega mnenja in mu poskuša vsiliti svoje mnenje, govorimo o manipulaciji. Vedno sem mislila, da je manipulacija vrsta hipnoze, da ljudi prepričaš, da bi naredili, kar želiš z eno besedo, ki bi zelo vplivala na človeka, ampak ni čisto tako…

Poznamo recimo čustveno manipulacijo, ki zastruplja odnose in se oseba, s katero manipulirajo, pogosto počutijo izrinjeno, nesvobodno in polno nezadovoljstva in neprijetnih čustev. Čustvenega manipulatorja prepoznamo pa treh znakih in to so, da neprenehoma poskuša razvrednotiti vaša čustva, da se v javnosti do vas obnaša drugače kot takrat, ko sta sama in da ti reče, ko pride do nesoglasja, da se “VSI” strinjajo z njim, kar pri vas povzroči dvom v vaše odločitve. To vrsto manipulacije bi lahko imenovali tudi slaba vrsta manipuliranja, saj ob tem manipuliranju postajate nezvesti sami sebi, zato se je teh manipulatorjev treba izogibati pa tudi, če je partner, sorodnik, zelo dober prijatelj., ..

Poznamo pa tudi manjšo manipulacijo, katero lahko uporabite recimo v šoli:

1.  Telesna govorica.

Si se recimo nedavno spoznal z osebo, za katero ne veš, če si ti tudi njej dober prijatelj, te bo tale trik rešil iz godlje. Uporabljaj telesno govorico in spremljaj njegovo, saj, če bo tvojo telesno govorico posnemal, to pomeni, da se rad pogovarja s tabo. Lahko pa to tudi narediš obratno in recimo učitelj, ki misliš, da te ima na “piki”, posnemaš njegovo telesno govorico, nasploh njegove gibe, ki jih nenehno ponavlja, a pazi, nikoli ne delaj tega istočasno kot on, ampak počakaj med pol in eno minuto, da ga ne prestrašiš.

2. Govor

Če se ti zdi, da na govornih nastopih ne dobiš veliko gledalcev, ampak je tvoja predstavitev zelo zanimiva, je razlog v tvojem govoru. Za večji učinek naredi pavzo med tvojim govorom ravno na pravem mestu, saj bo tako veliko ljudi čakalo v smislu kaj sledi. Pomembno pa je, da tvoj ton govora izraža pomirjenost in samozavest, ne smeš pa govoriti prehitro, saj daš vedeti, da ti je nelagodno, tako da je bolje, če govoriš zelo počasneje, kot si vajen.

3.  Mala skrivnost za novinarje

Če si sredi pomembnega intervjuja, oseba pa ni najbolj zgovorna ali pa je zadržana, je najbolje uporabljati tih glas, saj se bo intervjuvanec tako pomiril in bo bolj sproščen, kar bo pripeljalo do tega, da bo bolj zgovoren.

4. Kako izstopati

Izstopati je v današnjem času težko, saj je ljudi strah izstopati. Ampak kako izstopati, brez da bi naredili kaj posebnega,  je bilo zelo težko do zdaj. Psihologi so ugotovili, da si ljudje najbolj zapomnijo prvo oziroma zadnje na vrsti, saj se sredina hitro porazgubi. Ampak, če si prvi ali zadnji, je že rokovanje nekaj posebnega.

Upam, da se ob branju mojega bloga niste dolgočasili in da sem vam pomagala odkriti manipulatorja (čim prej vstran od njega) ali pa vam pomaga,la postati mini manipulatorji.

Alina Barbarič, 7.a

Že od nekdaj rada pomagam drugim ljudem in že v četrtem razredu sem v šoli pomagala v vrtcu Žabicah. Zato sem se tudi letos odločila, da bom pomagala v vrtcu in v knjižnjici, ker rada berem knjige.

Na začetku leta nam je učiteljica pri geografiji razdelila liste, na katerem smo se vpisali za pomoč v knjižnjici in v vrtcu. Najprej sem se samo vpisala za pomoč v vrtcu z mojo prijatejico Valentino. Čez nekaj dni pa sem se odločila, da bom pomagala tudi v knjižnjici, ker moje sošolke tudi pomagajo tam. V enem tednu smo izvedeli, v kateri skupini smo v vrtcu in kdaj tam delamo. Jaz sem z Valentino v vrtcu ob ponedeljkih prvo šolsko uro pri Sovicah.

Že takoj ko smo izvedeli, kdaj kje smo, smo lahko začeli pomagati. Z Valentino sva šli prvi dan v vrtec zelo živčni, ker naju je bilo strah kakšne so vzgojiteljice in kako se bodo odzvale. Pri Sovicah poznam vzgojiteljico, ker je že v Zgornjem Dupleku pomagala pri učenki s sladkorno boleznijo in bila kasneje tudi vzgojiteljica v vrtcu. Otroci so stari 3-4 leta, najmlajša pa je januarja dopolnila komaj 2 leti. Vsak ponedeljek prideva v šolo in greva v vrtec. V vrtcu se radi igrava z otroki in oni z nama. Pomagava jim pri igri in se z njimi igrava. Ko napoči ura osem, jim pomagava pri zajtrku in ko se konča prva šolska ura odideva, večina pa nama reče adijo, ko greva.

V knjižnici pa pomagam ob sredah prvo šolsko uro. Ko sem prvi dan pomagala, sploh tega nisem vedela, dokler nisem prišla v šolo in me je sošolka presenetila z novico in mi je pokazala delo v knjižnjici, ker tudi ona pomaga. Navadno pridem v knjižnjico 10 minut do začetka ure, ko je knjižnjičarka v zbornici. Takoj se lotim razvrščanja knjig, ki mi jih je že prej knjižnjičarka nastavila. Izposojam knjige in jih vračam. Lahko mi pridejo tudi pripovedovat in jim nkoli ne pogledam čez prste. Včasih grem v nižje razrede povedat, kdo zamuja z vrnitvijo knjige. Mislim, da je največ nekdo zamujal dva meseca. V knjižnici se tudi včasih učim. Končam, ko se konča prva šolska ura.

Prostovoljstvo se mi zdi zanimivo, ker rada pomagam drugim in se mi to ne zdi težko delo. To delo priporočam vse, ki radi pomagajo drugim.

Lara Klemenčič, 8.a

»Prosim!« poskusim že stotič. »Ne.« »Zakaj? Nič mi ni!« »Mack, umiraš!« »Saj vem. Ni me treba prepričati!« Odkar je izvedel, da imam raka na pljučih in da so mi dnevi šteti, mi to kar naprej ponavlja. Želi, da bi bila močnejša od njega. Noče se sprijazniti z dejstvom, da njegova mala deklica ne bo živela večno. »Zakaj si potem tako želiš ven?« »Ne razumeš? Vedno praviš, da se moraš počutiti živo, če hočeš živeti. Želim izkoristiti zadnje trenutke.« Ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Kako ironično. »To sem jaz. To je moje življenje.« »Vem, zato ga moraš varovati.« Ne bom ga prepričala. Ujeta sem v hiši. V moji bledi, dolgočasni podrtiji, napolnjeni s prahom.

Počasi se obrne. »Mack, nočem te izgubiti.« Odide. Počutim se krivo. Vedno se je trudil zame, jaz pa ga ignoriram.
Odprem vrata balkona in stopim na stol. »Justin!« Zavese na oknu sosednje hiše se dvignejo. »Hej.« »Počakaj trenutek.« Z mize poberem list papirja in nanj nakracam par besed. Iz njega oblikujem malce deformirano papirnato letalo in ga vržem proti njemu. Seveda mi to ni uspelo. Letalce je zadelo steno in padlo v sneg. »Življenje ni pravljica,« se mi je nasmehnil. Stekel je ven in ga pobral. Razgrnil je list. »So ti dovolili?« je posmehljivo vprašal. »Ne.« »Si prepričana o tem?« »Ne.« Odkimal je z glavo, nato pa prasnil v smeh: »Čez pet minut pred mojo garažo.«

Pol ure kasneje sva že sedela v njegovem avtomobilu. »In kam pravzaprav nameravava iti?« »Ne vem še.« »Mack?« Pogledam ga. Zazrem se globoko v njegove oči. Temno rjave z zelenimi pegami. Prime me za roko. »Skupaj sva v tem.« Naslonim se na sedež. Globoko vdihnem in zamižim. Kaj vse bi lahko počela, če bi bila taka kot vsi, če ne bi bila drugačna.

Avto se ustavi. Skozi zarošeno steklo se svetlikajo topli sončni žarki. Vse naokrog je snežno belo. »Tu sva,« oznani. Stopi ven in mi odpre vrata. »Imaš kakšno željo?« »Ne vem, če sploh kaj zmorem. Saj veš, lahko umrem.« Zadnjo besedo sem povedala počasi, da bi se mu vtisnila v njegovo veliko glavo in ga preganjala. Očitno rada dražim druge. Ampak Justin le privzdigne obrv in me porine v sneg. »Mack Mcallister, živi!« Podal mi je roko in me dvignil. »No, kaj bova počela?« sem vprašala. »Drsala bova,« reče in se obrne proti zaledenelem jezeru. »Nimava drsalk,« pokažem na noge. »S čevlji.« Prepričal me je.

»Zakaj si sploh tu, z mano? Ne bi ti bilo treba priti.« »Veš, včasih te je res težko prenašati. Prišel sem zato, ker te imam rad. Vem, koliko ti pomeni svoboda in zato sem tu. Tebi na uslugo.« »Nisem vedela, da se rada drsam.« »V bistvu le hodiva po ledu. In to si prvič počela pred petimi minutami.« »Veš, veliko zabavnejši si, ko molčiš.« In je. Molčal in se nasmihal. Ravno takrat pa se je od zadaj zaslišal pok. Zaprepadeno me je pogledal in se v istem hipu ustavil. »Mack, ne premikaj se!« Bila sva sredi jezera. Popolnoma sama. Led pred nama je počil. Nekaj vode je pljusknilo na površje. »Ne premikaj se!« je ponovil. Razpoka se nama je hitro bližala. Še trdneje sem ga objela. Moje dihanje je postalo vse sunkovitejše in nenadzorovano. »Vse bo v redu,« je še izdavil, preden so se tla pod nama vdrla. Ledeno mrzla voda naju je posrkala vase. Vse pred nama se je krušilo. Nisva imela izhoda. »Potrpi še malo.« Njegov glas ni bil več tako odločen, bil je tih in prestrašen. »Uspelo nama bo. Zdrži.« Oprijel se je za debel kos plavajočega ledu in se povzpel nanj. »Primi se!« Potegnil me je iz vode.

Tresla sem se. »Oprosti,« sem dahnila. Objel me je, nato pa pobral. Sedela sva na mehkem snegu. Tiho. »Hvala,« sem končno izustila. »Zakaj?« »Zato, ker si.« Spogledala sva se in začela smejati. »To je bila slaba ideja,« je rekel, medtem ko si je iz las pobiral koščke trave. »Najslabša.« »Samo malo.« Stekel je k avtu in v predalu našel košček papirja. Iz njega je naredil majhno letalce in mi ga vrgel. Razgrnila sem list in prebrala stavek. »Ja, prav imaš, še sem živa.«

Mia Miholič, 8. b