»Prosim!« poskusim že stotič. »Ne.« »Zakaj? Nič mi ni!« »Mack, umiraš!« »Saj vem. Ni me treba prepričati!« Odkar je izvedel, da imam raka na pljučih in da so mi dnevi šteti, mi to kar naprej ponavlja. Želi, da bi bila močnejša od njega. Noče se sprijazniti z dejstvom, da njegova mala deklica ne bo živela večno. »Zakaj si potem tako želiš ven?« »Ne razumeš? Vedno praviš, da se moraš počutiti živo, če hočeš živeti. Želim izkoristiti zadnje trenutke.« Ljudje govorijo eno, delajo pa drugo. Kako ironično. »To sem jaz. To je moje življenje.« »Vem, zato ga moraš varovati.« Ne bom ga prepričala. Ujeta sem v hiši. V moji bledi, dolgočasni podrtiji, napolnjeni s prahom.

Počasi se obrne. »Mack, nočem te izgubiti.« Odide. Počutim se krivo. Vedno se je trudil zame, jaz pa ga ignoriram.
Odprem vrata balkona in stopim na stol. »Justin!« Zavese na oknu sosednje hiše se dvignejo. »Hej.« »Počakaj trenutek.« Z mize poberem list papirja in nanj nakracam par besed. Iz njega oblikujem malce deformirano papirnato letalo in ga vržem proti njemu. Seveda mi to ni uspelo. Letalce je zadelo steno in padlo v sneg. »Življenje ni pravljica,« se mi je nasmehnil. Stekel je ven in ga pobral. Razgrnil je list. »So ti dovolili?« je posmehljivo vprašal. »Ne.« »Si prepričana o tem?« »Ne.« Odkimal je z glavo, nato pa prasnil v smeh: »Čez pet minut pred mojo garažo.«

Pol ure kasneje sva že sedela v njegovem avtomobilu. »In kam pravzaprav nameravava iti?« »Ne vem še.« »Mack?« Pogledam ga. Zazrem se globoko v njegove oči. Temno rjave z zelenimi pegami. Prime me za roko. »Skupaj sva v tem.« Naslonim se na sedež. Globoko vdihnem in zamižim. Kaj vse bi lahko počela, če bi bila taka kot vsi, če ne bi bila drugačna.

Avto se ustavi. Skozi zarošeno steklo se svetlikajo topli sončni žarki. Vse naokrog je snežno belo. »Tu sva,« oznani. Stopi ven in mi odpre vrata. »Imaš kakšno željo?« »Ne vem, če sploh kaj zmorem. Saj veš, lahko umrem.« Zadnjo besedo sem povedala počasi, da bi se mu vtisnila v njegovo veliko glavo in ga preganjala. Očitno rada dražim druge. Ampak Justin le privzdigne obrv in me porine v sneg. »Mack Mcallister, živi!« Podal mi je roko in me dvignil. »No, kaj bova počela?« sem vprašala. »Drsala bova,« reče in se obrne proti zaledenelem jezeru. »Nimava drsalk,« pokažem na noge. »S čevlji.« Prepričal me je.

»Zakaj si sploh tu, z mano? Ne bi ti bilo treba priti.« »Veš, včasih te je res težko prenašati. Prišel sem zato, ker te imam rad. Vem, koliko ti pomeni svoboda in zato sem tu. Tebi na uslugo.« »Nisem vedela, da se rada drsam.« »V bistvu le hodiva po ledu. In to si prvič počela pred petimi minutami.« »Veš, veliko zabavnejši si, ko molčiš.« In je. Molčal in se nasmihal. Ravno takrat pa se je od zadaj zaslišal pok. Zaprepadeno me je pogledal in se v istem hipu ustavil. »Mack, ne premikaj se!« Bila sva sredi jezera. Popolnoma sama. Led pred nama je počil. Nekaj vode je pljusknilo na površje. »Ne premikaj se!« je ponovil. Razpoka se nama je hitro bližala. Še trdneje sem ga objela. Moje dihanje je postalo vse sunkovitejše in nenadzorovano. »Vse bo v redu,« je še izdavil, preden so se tla pod nama vdrla. Ledeno mrzla voda naju je posrkala vase. Vse pred nama se je krušilo. Nisva imela izhoda. »Potrpi še malo.« Njegov glas ni bil več tako odločen, bil je tih in prestrašen. »Uspelo nama bo. Zdrži.« Oprijel se je za debel kos plavajočega ledu in se povzpel nanj. »Primi se!« Potegnil me je iz vode.

Tresla sem se. »Oprosti,« sem dahnila. Objel me je, nato pa pobral. Sedela sva na mehkem snegu. Tiho. »Hvala,« sem končno izustila. »Zakaj?« »Zato, ker si.« Spogledala sva se in začela smejati. »To je bila slaba ideja,« je rekel, medtem ko si je iz las pobiral koščke trave. »Najslabša.« »Samo malo.« Stekel je k avtu in v predalu našel košček papirja. Iz njega je naredil majhno letalce in mi ga vrgel. Razgrnila sem list in prebrala stavek. »Ja, prav imaš, še sem živa.«

Mia Miholič, 8. b