Čarobna knjiga

V naši vasi stoji zelo stara knjižnica. Stoji na robu gozda, h katerem vodi le ena zaraščena cesta. Celotna knjižnica od zunaj spominja na kakšno pravljično hišo,iz katere bodo ravno zdaj skočili Sneguljčica in sedem palčkov, babica, volk in Rdeča kapica ter vsi ostali pravljični junaki. Na žalost pa temu ni tako. Knjižnica je zelo strašljiva in nima veliko obiskovalcev. Veliko vaščanov pa celo trdi da je zakleta in da je knjižničarka čarovnica.

Nekega jesenskega dne sem si zaželela, da bi prebrala kakšno dobro knjigo. Doma sem imela same otroške ali tiste, ki sem jih že neštetokrat prebrala. Odločila sem se, čeprav stežka in z veliko obotavljanja, da bom odšla v knjižnico. Tisto na robu gozda.

Odpravila sem se po glavni cesti mimo cerkve in šole, kasneje pa zavila na blatno pot proti gozdu. Že od daleč sem zagledala leseno hiško. Po pravici povedano v tej knjižnici nisem bila še nikoli. Vedno sem pregovorila mamo ali očeta, da sta šla namesto mene. Bližala sem se knjižnici in zelo me je bilo strah. Ne vem zakaj, le imela sem tak čuden občutek.

Pred vstopom v knjižnico sem še globoko vdihnila nato pa vstopila. Ko sem odprla vrata sem bila vsa začarana. Knjižne police so bile natančno izrezane iz lesa. V desnem kotu je stala stara miza, na kateri pa ni bilo niti malo prahu. Ogledovala sem si knjige, ko me je nagovoril šibek glas: “Pozdravljena deklica. Ti lahko pomagam?” zagledala sem staro gospo s palico, ki je počasi šepala proti meni. “Zdravo, prosim. Iščem knjigo ki bi jo brala v prostem času.” “Sledi mi.” je odgovorila starka. Počasi sem ji sledila med policami. Naenkrat sva se ustavili. “Tale!” je vzkliknila. S prstom je pokazala na knjigo z usnjenim ovitkom. Zahvalila sem se ji. Vzela sem knjigo in sedla za mizo. Začela sem z branjem. Na prvi strani je pisalo, da naj na knjigo položim roko. To sem tudi storila. Knjiga se je zasvetila in naenkrat sem se znašla v pravljici. Ampak ta pravljica je bila posebna. Saj je bila pomešana z zunanjim svetom, resničnostjo.

Proti meni je hodila Belle. Da, prav tista Belle iz pravljice Lepotica in zver. Bila sem polna navdušenja. Pristopila sem k njej in začeli sva se pogovarjati. Povedala mi je vse glede njene ljubezni in da se zgodba z zverjo uspešno nadaljuje. Pričakujeta otroka. Punčko, po imenu Felicia. Odšli sva po cesti, ki je vodila do mesta. Pogovarjali sva se o marsičem. Postali sva odlični prijateljici. Zdaj ve vse moje skrivnosti. Vedno mi pomaga, svetuje in me uči nove stvari. In zdaj, vedno ko rabim malo odklopa od vseh svojih skrbi, ko rabim pogovor, nasvete in nasploh odklop od sveta zavijem v pravljično knjižnico po čarobno knjigo in tako k Belle. Nihče ne ve za mojo skrivnost, razen knjižničarka. Tudi ona me razume in mi pusti da sem med branjem v popolnoma svojem svetu.

Ajda Rojko, 7. a

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.