Prešernov natečaj: Katokijevo potovanje skozi čas

“Kaj sem naredil narobe?” se je zaslišalo iz moje sobe točno 1.2, leta 3456. Delal sem časovni stroj, pa se je ob dotiku na gumb le zakadilo iz njega. Točno! Pozabil sem se vam predstaviti. Sem Katoki, prebivalec mesta Žanlok v majhni državici Gelon na celišču ali, kot vi rečete, na celini Zelumb ter na planetu Zigilan. Mislim, da sem šel malce preveč v podrobnosti. Če se slučajno sprašujete, zakaj pri svetih vesoljčkih delam časovni stroj, vam bom na to vprašanje točno v tem trenutku odgovoril. Enostavno me zanima, kakšno je bilo življenje pred točno 1438 leti. Kot ste mogoče že ugotovili, sem zelo pameten. Vsaj mislim, da sem. Star sem 233 let. Saj vem, da sem še zelo mlad, ampak želim si, da bi bil že hitro znan kot najboljši znanstvenik in izumitelj, kar jih je. Da bi sedanjost bolje razumel, sem se odločil, da se vrnem v preteklost. Tako sem začel izdelovati časovni stroj. Delal sem ga natanko dve leti. Vem, zelo hitro mi je uspelo. Najbolj pa me je presenetilo, da sem skrivno sestavino, zaradi katere je stroj deloval, že cel čas imel pri roki. Čas. To je bila ta skrivna sestavina. Čeprav se je na začetku vse zdelo preprosto, ni bilo.

Kako naj čas spremenim v stvar, ki jo lahko primem? To vprašanje se mi je dolgo podilo po mislih. Dolgo sem rabil, da sem dojel. Ure. Ure so tiste, s katerimi smo najbolj povezani s časom. Imel sem le eno težavo. Doma sem imel le eno uro, ki je nisem smel uničiti. Bila je moja edina povezava s časom. Tako sem prišel do ideje, da bi največjo uro v našem mestu ukradel. In to sem tudi storil.

Nekega dne sem odšel v zgradbo, imenovano Časolov. Tam se je nahajala največja ura v našem mestu. Lebdela je ob steni. Ker, če še niste vedeli, tudi jaz lahko lebdim, mi ure ni bilo pretežko ukrasti. Predvidevam ,da ste si, ko sem izrekel besedo velika, predstavljali uro, ki je večja od človeka. Moram vas razočarati. Ura je velika za približno dlan in pol. Vam se to mogoče zdi malo, ampak za nas je to nekaj gromozanskega. Da, majhni smo proti vam, zelo majhni.

Torej. Zdaj sem imel še zadnjo sestavino za časovni stroj. Takoj po prihodu domov sem uro vgradil v časovni stroj. Kazalec za uro sem nastavil na dve, minutni pa na osemintrideset. Tako sem stroju povedal da hočem potovati 1438 let nazaj. Pritisnil sem gumb in iz stroja se je zakadilo. Zavpil sem: “Kaj sem naredil narobe?” V tistem trenutku pa se je soba začela večati. Postajala je neskončna. Okoli mene so se začele pojavljati razne oblike. Pogledal sem roke. Spreminjale so barvo in postajala se večje. Nato sem nenadoma omedlel.

Zbudil sem se v veliki sobi. Stene so bile modre in na njih so visele razne slike. Po tleh so bile razmetane igrače. Preden sem situacijo probal razumeti je v sobo stopila gospa, predvidevam da moja mama. Rekla je, da se naj oblečem in pridem na zajtrk, potem pa me pelje v šolo. “V šolo?!?” sem vzkliknil. S prijaznim glasom mi je odgovorila: “Da ljubček, v šolo. O tem sva že govorila. Šola je obvezna.” Poljubila me je na čelo in odšla. Počasi sem vstal in pogledal v ogledalo. “Aaaa!” sem zakričal. “Postal sem človek!” O tem smo se pogovarjali pri zgodovini. Človek je naš prednik. Učiteljica je rekla, da smo bili včasih drugačne barve. Bili smo tudi večji. Industrija se je kasneje preveč razvila in tudi sevanje je postalo tako močno, da smo se skrčili in postali zeleni.Tudi iz Zemlje smo se morali odseliti, saj je postala preveč onesnažena. Pokazala nam je tudi slike ljudi. Takrat učiteljici seveda nisem verjel. Zdaj pa sem sam postal človek!

Malo sem se razgledal po sobi. Vse stvari so bil starinske. Na primer naprava, ki so jo klicali mobilni telefon in so mislili da so nekaj posebnega če jo imajo. Pff. Zame je to le škatla s sprednjo stranico iz stekla. V naši deželi smo imeli že od začetka življenja vgrajen čip. Dvakrat smo potapkali po roki in pred nami se je pokazal digitalni navidezni ekran z nešteto funkcijami. In še in še bi lahko našteval. Najhuje od vsega pa šola! V naši deželi si, ko so učitelji-roboti govorili, s svojimi ušesi lahko snemal. Vse posnete besede so se ti kasneje za vedno shranile v možgane. Pri zgodovini pa smo slišali da so včasih, dolga stoletja nazaj, otroci v šolah morali poslušati brez snemanja, si delati zapiske, brati in se učiti. In tu sem zdaj jaz! Groza! Kako jim uspe?

Kot ste lahko ugotovili, se je moj načrt, kako si bom ogledal preteklost, precej spremenil. Mislil sem v preteklost le malce pokukati, zdaj pa v njej živim!

V sobo je še drugič prišla gospa, moja mama, in me ujela med sanjarjenjem. Spomnila me je na zajtrk. Čeprav bi se moral najprej obleči sem bil preveč radoveden in zato sem kar takoj smuknil v kuhinjo. Na mizi me je čakala skodelica ob njej pa tekočina imenovana mleko in čokoladne kroglice imenovane kosmiči. Tudi to je bilo zame nenavadno. V naši deželi nismo jedli takšnih stvari. Vsako jutro smo le popili rdeč napoj imenovan Glukan, ki nam je dal dovolj energije za cel dan. Ob skodelici na mizi pred mano pa je bila tudi žlica, ki je ne bi znal uporabljati če ne bi videl kako z njo je gospod, moj oče, nasproti mene. Med zajtrkom mi je oče zastavljal razna nesmiselna vprašanja na katera znova in znova nisem našel odgovora.

Po zajtrku sem si umil zobe, nato pa se m šel, po navodilih mame, v sobo in se tam oblekel. Zakaj pa sploh rabimo oblačila? V naši deželi smo naprimer vsi nosili protan. Protan je bil masa lažja od plastike, od zunaj ostrejša od stekla in vzdržljivejša od jekla. Oblačilo smo nosili za zaščito telesa. Ljudje tukaj, na Zemlji pa  nosijo tanke obleke, ki jih sploh ne ščitijo.

Po vseh jutranjih opravilih, ki jih očitno vsi ljudje opravljajo, sem odšel v šolo. Na prvi pogled se mi je zdela strašljiva. Ko sem si končno upal vstopiti vanjo sem zopet opazil, da je vse drugače. Ljudje so se tukaj v šolo vozili z avti in avtobusi, mi pa z lebdečimi deskami. Na tej šoli so bile učiteljice iz mesa in krvi, naše so bile roboti. Učenci se bili na tej šoli na prvi pogled prijaznejši. Odšel sem v učilnico in pouk se je začel. Učili smo se razne stvari. Od matematike, slovenščine, angleščine, naravoslovja do geografije, zgodovine, glasbe in športne vzgoje. Na našem planetu pa smo imeli v šoli le štiri predmete. Jezik, čipolatija (pri kateri smo spoznavali razne naprave in njihovo sestavo), telesija (pri kateri smo se učili dele našega telesa ter katere naprave so v naše telo vstavljene), ter zgodovina. Ugotovil sem tudi, da se ta šola ne konča ko je konec pouka, temveč ti učitelji naložijo na kupe nalog ter datumov za teste s katerimi se morem doma še najmanj dve uri ukvarjati. Res pa je, da sem se na tej šoli dosti več naučil. Tudi učitelji so bili zelo prijazni.

Šola katero obiskujem zdaj, v preteklosti, je izjemno visoka, z ravno streho in veliko okni. Je zelo moderna za ta čas. Moderna šola v naši deželi pa je lebdela visoko pod nebom. Izdelana je bila iz protana, istega materiala kot naša oblačila. Iz največje učilnice si lahko z zelo močnim teleskopom opazoval veliko rjavo kroglo, Zemljo. Velikokrat me je zanimalo kakšno je življenje tam na njej in zdaj sem tu, na njej, v preteklosti.

Vsak dan življenja je bil boljši in zanimivejši. Začel sem odkrivati pomen življenja na Zemlji. Začel sem razumeti. V šoli mi je šlo vedno bolje. Šola je bila zame najpomembnejša. V njej sem spoznal tudi ogromno prijateljev in se celo zaljubil. Šola je bila torej tudi začetek novih prijateljstev in simpatij. Nisem si več želel nazaj v sedanjost. Tukaj, na Zemlji, sem začutil človeško toplino, ki mi je manjkala na planetu. Odločil sem se, da bom ostal v preteklosti in jo poskušal spremeniti. Poskušal bom obvarovati Zemljo. Če mi uspe, bom zelo srečen, če mi ne bo, pa se bo našel nekdo drug, ki bo prav tako poskušal in mu bo morda uspelo. Če torej po kakšnem slučaju slišite zame, slavnega znanstvenika Katokija, se spomnite na to zgodbo o začetkih mojega uspeha.

Ajda Rojko, 7.a