Učenci ustvarjajo pri pouku.
Sonce danes ni vzšlo.
Oblaki so nebo prekrili,
sonce so iz neba zrinili.
Sonca zjutraj ni bilo.
Vsi želimo videti sonce,
da bi se malo razveselili
in srečo v naša življenja spustili.
Sonce, prikaži se!
Sonce vedno znajde se.
Oblake bo premagalo
in hitro se prikazalo.
Sonce se odkrilo je,
oblaki so zbežali
in mi smo se nasmejali.
Eva Zelnik, 8.a
Imam preveč izkušenj, ne govorim.
Z veseljem se brigam za ostalo.
A ko sem brez tebe, čutim premalo.
Ko me potrebuješ, k tebi hitim.
Ko prideš nazaj, se pretvarjam, da spim.
A včasih o tebi razmišljam preveč,
čeprav si mi v glavi zmeraj odveč.
Morda pa le zato, ker se te bojim.
Ampak na žalost te imam še rada,
čeprav se ti v tem življenju ne zdi.
Prosim ne delaj se, kot da me res ni.
Ker brez tebe moj nasmešek ne pada
Iz najtemnejše noči v krasen dan.
Moja jeza je verjetno bila zaman.
Ilana Zoya Glisik,8.a
V petek, 5. 2. 2016, smo si ob kulturnem dnevu v kinu Kolosej ogledali film z naslovom Moja sestra suhica. Film mi je bil zelo všeč, saj je imel zelo zanimivo vsebino.
Pripoveduje o dveh sestrah, ki sta si zelo različni, mlajša Stela je močnejše sorte in je zelo občudovala svojo starejšo sestro Katjo, saj je suha, gibčna in lepa. Ampak ni vedela, kaj sestra vse počne za njen lepi videz. Mlajša sestra je bila tudi zaljubljena v učitelja drsanja, ki je treniral njeno sestro. Nekega dne, ko je imela Stela rojstni dan, so odšli v restavracijo in tam je ugotovila, da njena sestra bruha po vsakem hranjenju. Ko je to videla, jo je tako skrbelo za Katjo, da je odšla do psihologinje na njeni šoli. Psihologinja ji je povedala, da je to, kar počne njena sestra, smrtno nevarno. Nato je to povedala njenim staršem in tako so odšli na vikend v naravo. Od tod je Katja zbežala. Vsi so jo klicali, nato jo je Stela našla na drsališču. Tam je tako padla, da se je udarila v glavo in omedlela. Zbudila je se v bolnici. Stela je Katjo obiskala in ji prinesla rože. Tako sta se pobotali, saj je sestrska vez zelo močna in premaga marsikatero oviro v življenju.
Film bi priporočala vsem, ki radi gledajo filme, jih ta tema zanima in imajo radi dramo.
Sara Mohorko, 7.a
Are you even aware of the souls you tossed?
The lives you ended,
The battles you lost?
Do you even realize how many people you bended
On your homicidal run,
Since you last saw the sun?
Or were you so absorbed in your own fear
That anyone who came near
Was a toxin in your atmosphere?
Don’t worry, you made that crystal clear.
Now everyone’s afraid of you,
Like nothing even mattered.
But it’s not like they ever knew
How their lives would be shattered.
You wanted submission?
Because there was none.
You should’ve questioned your ambition
when our hearts were beating as one.
Ilana Zoya Glisik, 8.a
Omara
V veliki omari je manjša omara,
v manjši omari je še manjša omara,
v še manjši omari je omarica.
V omarici je predal,
v predalu je manjši predal,
v manjšem predalu je predalček.
V predalčku je skrinjica,
v skrinjici je manjša skrinjica,
v manjši skrinjici je radio.
V radiu je pesem,
ki se nikoli ne konča
in vedno igra.
Ta pesem je zate,
naj obudi spomin name.
Mia Miholič
Srce življenja
V srcu je še eno srce. Manjše.
V manjšem srcu je še manjše srce – najmanjše.
V tem najmanjšem srcu so vrata,
ki te popeljejo v svet.
V svet, ki je velik in lep
ter skriva tvoje največje skrivnosti
in izpolni vse želje,
ki si jih skrivoma želiš,
da kar med oblake poletiš.
Prijatelje povabiš,
da te razvedrijo,
saj življenje je eno edino.
Lia Horvat Zupančič
Valentinovo srce
V veliki škatli je še ena škatla. Manjša.
V manjši škatli je še ena škatla. Še manjša.
V še manjši škatli je še ena škatla. Najmanjša.
Za najmanjšo škatlo je še ena škatla.
Ta škatla vodi do vrečke. Najmanjše.
V najmanjši vrečki je vrečkica.
V vrečkici je valentinovo srce,
ki je tako malo,
a vendar svetu podarja močno ljubezen,
ki se nikoli ne pozabi.
Tia Heler
Sef
V velikem sefu je manjši sef.
V manjšem sefu je še manjši sef.
V še manjšem sefu je denar.
V denarju je še manjši denar.
V manjšem denarju je dragulj.
Ta dragulj je mamica.
Simon Mikl
Pismo
V velikem pismu je še eno manjše pismo.
V manjšem pismu je še manjše pismo.
V manjšem pismu je še manjše pismo – najmanjše.
V najmanjšem pismu je čestitka.
V čestitki je še ena manjša čestitka.
V tisti manjši čestitki je še ena manjša čestitka.
V tisti manjši čestitki je še manjša čestitka – najmanjša.
V najmanjši čestitki je najlepše srce.
V najlepšem srce je napisano “veselo valentinovo”
in to srce je zate.
Lara Klemenčič
Vzdevki so besede,
ki nam povedo,
katere stvari nam od rok gredo.
Vzdevki so besede,
ki skrajšajo ime,
da nam lažje z jezika gre.
Vzdevki nam tudi povedo,
kdo piše se kako.
Vzdevki z nami v svet gredo
in se od nas ne ločijo.
Neža Glonar, 6. b
Ptički so se zaljubili,
kup ljubezni na tla so vlili.
Valentinovo prihaja,
nas z ljubeznijo obdaja.
Veliko srčkov po zraku leti
in zaljubljeni so vsi.
Pisma si pošiljamo,
saj valentinovo je to.
Sreča kar okoli leti,
radi se imamo vsi.
Ajda Rojko in Lia Horvat Zupančič, 5. a
Vsi poznamo zgodbo z naslovom Kako je Krjavelj s hudičem opravil. Te zgodbe pa zagotovo ne poznate. Takole je bilo:
V vaški krčmi so se vsak večer zbirali vaščani in star vaški posebnež Krjavelj. Tudi ta večer je prišel. ˝Pozdravljeni, stari dobri prijatelji,˝ je rekel Krjavelj. ˝No, kakšno zgodbo pa bomo danes slišali, Krjavelj?˝ so ga vprašali. Krjavelj je nekaj časa razmišljal, nato pa dejal: ˝Vam bom kar to o tatovih povedal. Jaz okoli polnoči stojim na ladji za stražo. Ko se začenja neurje, se morje razburka in jadra plapolajo. Ko zagledam še eno barko v daljavi, si oddahnem, da nismo sami. Plujemo proti barki, ker nas zanima, kdo so. Plujemo, plujemo, plujemo, a barka pa kar naenkrat izgine.˝ ˝Kako izgine, če pa ste jo videli?˝ deja Krištof. ˝Ja, ne vem. Pač je nismo več videli,˝ nadaljuje Krjavelj. ˝No. Barka izgine, a BUM. Kar naenkrat barka stoji ob nas in na našo ladjo začnejo plezati gusarji. Nakar se domislim! Z barko odplujem okoli 100 metrov vstran. Oni se mi približujejo, nakar jaz sam pohitim v kabino po prte. Nadenem si jih in stopim ven. Pomorščaki so bili že čisto blizu.˝ ˝Pa nisi prej rekel, da so bili gusarji!?˝ v smehu reče Janezek.˝Saj je vseeno, kaj so bili,˝ deja Krjavelj,ki nemoteno nadaljuje. ˝Bili so blizu in potem stopim ven. Slišati je bilo: uuuu, uuuuuuuu, uuuu. Nakar se zaslišijo kriki: aaaaaaa, duh, duh bežite,˝ pripoveduje Krjavelj smehu. Vsi poslušalci mirno poslušajo. ˝In tako sem se znebil tatov iz ladje,˝ pripoved zaključi Krjavelj. Ko vidijo, da je končal, pa Micka reče:˝Na pij, pij in jej kolikor zmoreš, ko pa si tako dobro opravil.˝
Krjavelj ponosno popije požirek vina, ostali pa se smejijo Krjavlju in komaj čakajo na novo zgodbo.
Žana Ivana Halužan Sagadin, 6.b
Verjetno že poznate našega Krjavlja. Zagotovo pa te zgodbe še ne poznate.
Krjavelj nekega hladnega večera prisopiha v gostilno, češ, da ima nekaj novega. In skrivnostno zakriči: “A veste, tisto črno noč v marcu, ko sem tako kot ponavadi zvezde štel pod onim sivim mostom. Bil sn že prek taužnt, pa slišim neke šumet tam v onem bljižnem grmu.˝ Kjavelj pogleduje okoli k svojim zbranim poslušalcem in umirjeno nadaljuje: ˝Pa sn se skril pod most in opazoval…-˝ “Kak si te opazoval či je tema bila?˝ ga začudeno vpraša eden od poslušalcev. Krjavelj pa nadaljuje: ˝Zvezde so svetle pa poslušal sn.. Pa čujem neki šum… Nekdo hodi! Pa jaz hitro skočim v grmovje. Stopil sem pa glih na mravljišče, pa sem že mel idejo, kaj bom nardil. Vzel sem v pest mravlje in jih vrgel v zvok, da so oni nepridipravi kuj v zrak poskakali. Pa sem začel sovo oponašat. Joj, kak so se prestrašli vsi. Kuj poskakali so in šli domu. Pa je enemu iz žepa padla denarnica. Tako sem izvedel, kdo so, jih prijavil policiji in stvar je bila rešena.”
Urša Koser, 6. a
Bilo je hladnega večera. ˝TOK, TOK, TOK!˝ je nekaj potrkalo na vrata. Zgrnjen pred kaminom v mali leseni koči se Krjavelj odpravi odpret vrat.a ˝Cviiii, cviiii, cviiiii!˝ so zaškripala stara vrata, ko jih je odprl. “In no! Kot da življenje ni bilo dovolj lepo, se mi sreča nasmehne!” pripoveduje prijateljem v gostilni. “Pred vrati je stal rdeče zelen tricikel, na katerem je pisalo…, Hmmm… Oprostite, tega vam ne morem povedati, saj sem pozabil, kako se bere.˝ “Pa prnes sen ta bicikl, bom že jaz prebral,˝ je Lojze odgovoril Krjavlju. ˝Pa ne morem! Ima ga moja mačka,˝ je odgovoril Krjavelj. V gostilni so ga vsi začudeno pogledali. “No, utihnite že, da nadaljujem z zgodbo!˝ je odvrnil Krjavelj. ˝No, takoj zraven tricikla je stala mlada mačka. Gledala me je in gledala, nato pa še trikrat zamjavkala. Mev, mev, mev…! Nato pa spregovorila: Nauči me vozit, da bom videla svet. Takoj sem pograbil mačko, jo posedel na kolo in jo porinil. Od takrat dalje je nisem videl.˝
Lora Lorenčič, 6. a
Krjavelj je nekega toplega dne opazil svojo kozo jesti sosedovo deteljo in si mislil: “Uboga Ančica, saj je vendar lačna kot volk. Naj se napase malo detelje.” Odšel je v svojo revno stanovanje.
Čez nekaj časa je Ančica še vedno premlevala deteljo v ustih: cmok, cmok, cmok. In postajalo je vedno glasneje: cmook, cmook, cmook. Ko je to slišal sosed, je ponorel in vzkliknil: “Spet ta neumna koza!” Od jeze je postal ves rdeč. Potem je spet vzklikni: “Pa saj koza ni nič kriva! Kriv je potepuški sosed, ki vedno tečnari za denar! Zdaj pa je dovolj tega!” Šel je h Krjavlju na dom ter ga prebudil. Krjavelj se je prebudil in začel zaspano govoriti: “Kaj,kaj?” Sosed je rekel: “Nič kaj, tvoja neumna koza spet je mojo deteljo!” Krjavel je šel po svojo kozo in jo privezal ob drevo. Koza je spet pregriznila vrv in skoraj spet pobegnila. Zato se je Krjavelj domislil, da če bo zgodaj zjutraj nabral in prinesel deteljo, mogoče sosed ne bo opazil. In res ni!
Zato je koza vedno jedla njegovo travo, sosed pa tega ni nikoli ugotovil.
Hana Mulec, 6.b
Krjavelj je nekega dne gledal k sosedu in opazoval kozo, kako je sosedu jedla deteljo. Sosed nad tem sploh ni bil navdušen. Prosil je Krjavlja, če mu lahko pomaga, da bi kozo odvadil jesti njegovo deteljo. Krjavelj je z veseljem pomagal. Kozo je vzel k sebi in ji dajal seno, navadno travo, a je ni hotela jesti. Koza je ponoči pobegnila iz ograde in se šla past k sosedu. Krjavelj je drugo jutro razmišljal in dobil idejo. Sosedovo deteljo je polil s slano morsko vodo, da je bila tako slana, da je koza niti pogledala več ni. Šel je k vsem ljudem v vasi, ki so imeli doma deteljo in Krjavelj je vsem deteljo polil s slano vodo. In tudi to zgodbo je Krjavelj pripovedoval v krčmi.
Pia Turk, 6.b
