Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Alina Lilek

Čarobni amulet

V petek je bil še en navaden šolski dan. Ura se je že začela, zato sem se usedla v svojo klop. Končno je nastopila zadnja šolska ura. Ko sem čakala na avtobus, pa se je na tleh nekaj zableščalo.

Pobližje sem si pogledala in bil je prelep amulet. Ker ga nihče ni pogrešal, sem si ga nadela okoli vratu. Naslednje jutro sem se pogledala v ogledalo toda videla nisem nikogar. Nekako sem snela amulet in spet sem se lahko videla. Na spletu sem preverila, kakšne vrste amulet sem našla. Ugotovila sem, da lahko to moč tudi nadzoruješ. Ker me je res zanimalo, kaj bomo delali naslednjič v šoli, sem se pretihotapila v hišo. Vse pravilne odgovore sem se naučila na pamet. Ko je bil spet čas, da se vrnemo v šolo, sem se med odmorom pretihotapila v zbornico in poslušali, o čem se učitelji in učiteljice pogovarjajo. Izvedela sem, da bodo nekatere učence premestili v drugo šolo in, da naslednji teden pišemo test. Ko sem prišla domov, sem bila že neučakano in žalostna, saj nisem vedela, če me bodo premestili.

Včasih je bolje biti potrpežljiv in počakati, da ti drugi povedo, kaj imajo za reči.

Nuša, 7.B

Nevidna za en dan

Nekega dne sem se prebudila ob pogovoru mojih staršev. Zaspano sem se uredila. Bilo je le navadno jutro. Prispeli smo na šolsko dvorišče in nejevoljno sem izstopila iz avtobusa.

Pouk je potekal kot ponavadi. Med odmori sem prebirala knjigo, medtem ko so se sošolci podili drug za drugim in vpili. Ker nismo smeli zapuščati učilnice, sem si močno zaželela, da bi preprosto izginila na tih prostor. Zaprla sem oči in se pomirila. Toda ko sem jih spet odprla, sem se počutila… čudno. Razgledala sem se po razredu in opazila, da me najboljša prijateljica kliče. Mislila sem, da se le šali. Saj je vendar sedela čisto zraven mene! Na to se nisem ozirala. Nadaljevala sem z branjem. Kmalu je v razred stopil učitelj in nas mirno pozdravil. Pričel je šteti zbrane učence, mene pa je izpustil. To je morala biti napaka. Dvignila sem roko, da bi mu to povedala, toda obnašal se je, kot da me ni tam. To me je začelo malce skrbeti, zato sem pomislila, da bi zapustila učilnico. Zagotovo me bo učitelj ustavil pri tem, kajne? Toda slednje se ni zgodilo. Iz učilnice in nazaj sem lahko hodila kolikor sem želela, nihče se ni niti ozrl name. Prosto sem se lahko gibala po hodnikih, celo po drugih razredih. Na koncu sem se odločila, da grem v zbornico. Na smrt sem se bala, da me bo kdo opazil, toda nihče se ni menil zame. Nerada prisluškujem, toda nekako sem slišala pogovor med zbranimi. Vsak razrednik je nadvse hvalil svoj razred. Tudi naša razredničarka nas je ponosno pohvalila. Ob tem sem se močno razveselila. Do konca pouka sem se udeležila pouka vsakega razreda, toda ob vrnitvi domov se je moja vsakodnevna rutina hitro predvajala pred mojimi očmi in preden bi trenil sem se znašla v postelji.

Takoj ko sem zaprla oči, sem jih v istem trenutku tudi odprla. Zbudila me je mama, saj sem prespala zvonjenje svoje budilke. Veselo sem si oddahnila, saj me je spet opazila. Hitro sem se uredila, toda opazila sem, da imam v torbi potrebščine za prejšnji dan. Ko sem o tem povprašala starša, sta me le začudeno pogledala in rekla, da je danes… no, včeraj. Prelistala sem zvezke in v njih ni bilo nobenih zapiskov prejšnjega dne.

Verjela bi, da so bile vse to le sanje, če se ne bi spomnila nalog, ki smo jih reševali.

Alina, 8.b

Moja prva ljubezen

Spoznal sem jo prvi dan v Sloveniji. Ko sem jo videl, sem ostal brez besed. Bila je lepa, imela je dolge lase. Ko je hodila, so ji lasje plapolali na vse strani. Vsi v šoli na hodnikih so se obračali za njo.

Nekega dne, ko je bil pust, sem oblekel kostim z masko. Priredili so večerni ples. Vsi so plesali, samo jaz nisem. Potem sem zagledal njo, kako sedi. Zbral sem pogum in šel do nje ter jo prosil za ples. Ona me je veselo gledala in rekla da. Bil sem srečen. Vso noč smo plesali, na koncu pa sem jo odpeljal domov. Pred njeno hišo mi je dvignila masko in me poljubila. V šoli so vsi govorili o tem, poimenovali pa so me ‘Zoro v temi’.

Bil sem srečen in vesel, ampak kakor vsaka, se ta zgodba ne konča dobro. Čez nekaj časa sta mama in oče našla hišo in smo se preselili. Ko smo se odselili, sem bil žalosten, a vseeno še vedno obstaja legenda o Zorru v temi.

Samel, 8.a

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Pozdravljeni! Moje ime je Amber. Rada bi vam povedala svojo zgodbo. Vse se je začelo tistega oblačnega dne, ko…
Mudilo se mi je domov, saj je že začelo deževati. Mimo mene so hodili ljudje z dežniki, jaz pa sem le tekla slalom med njimi. Zaprla sem oči in se ustavila, da si odpočijem, ko se je vame naenkrat zaletel privlačen mladenič. Bil je mojih let. Začel se mi je opravičevati, toda ko me je pogledal v oči, sva oba obmolknila. Njegove oči so me prevzele. Bile so temno rjave, skoraj črne. Iz njih je izžarevala skrivnost. Pomagal mi je vstati in se predstavil. Njegovo ime je bilo James. Hitro sva se bolje spoznala. Imel je tragično zgodovino. Starši so mu umrli v prometni nesreči, ko je bil star le tri leta. Od takrat je živel pri babici. Drugih sorodnikov ni imel. Babica je zanj lepo skrbela. Bil je njen zaklad in zanj bi naredila vse. Ko je James dopolnil 15 let, je zbolela za rakom. Preminila je še isto leto. James si še vedno ni opomogel od izgube. Ko sva postala prijatelja, sem mu vedno stala ob strani. Hitro sem začutila nekaj večjega od prijateljstva. Ob vsakem pogledu sem začutila metuljčke v trebuhu in ob vsakem dotiku prijetne mravljince. Kmalu mi je tudi on izpovedal svoja čustva in tako sva postala par. Dolgo sva bila srečno zaljubljena, toda vse dobro se nekje konča, kajne? Po nekaj mesecih se je začel do mene obnašati zadirčno, odmaknjeno, včasih pa tudi ukazovalno. Nekega dne sem hodila po parku. Ve meni so se porajala vprašanja, kot: „Zakaj?“ ali „Kaj sem storila narobe?“ Naenkrat pa sem zagledala obraz svoje „ljubezni“. Od presenečenja sem pogledala še enkrat, samo da se prepričam, da sem videla prav. V objemu je držal mladenko in se poljubljal z njo. Po mojih licih so tekle solze razočaranja, žalosti in besa. Takoj, ko me je zagledal, je punco izpustil iz rok. Pritekel je do mene in se začel opravičevati, toda jaz sem le nejeverno strmela v njegove oči. Toda takrat je rekel nekaj, kar je zaleglo. „Nihče me ni nikoli naučil, kako ljubiti, toda ti si tista, ki mi je pokazala to neverjetno čustvo! Prosim, ne zapusti me še ti!“ Po licih so mu polzele solze. Ker sem bila zaslepljena od ljubezni, sem mu takoj oprostila. Obljubil mi je, da mi bo zvest do konca življenja in da se bova skupaj postarala. To je bila moja želja že od otroštva. Bila sem neumna in naivna, da sem mu zaupala. Nekaj časa sva bila spet neločljiva. Ampak tisti dan je spremenil moje življenje. Jamesu sem povedala, da grem po nakupih s prijatelji. Poslovila sva se in sem odšla. Domov sem prišla prej kot sem nameravala. Jamesa nisem našla nikjer, nazadnje pa sem pogledala še v spalnico. „Kdo ve, lahko, da je zaspal,“ sem razmišljala. Toda takrat sem ga ujela z drugim dekletom. Ko sta me zagledala, je dekle s strahom steklo iz hiše. „Moja ljubezen“ ni vedela, kaj bi rekla. Spet se je začel opravičevati. Takrat sem v sebi začutila neznani bes. Stekla sem v kuhinjo, zgrabila najbližji nož in se vrnila k njemu. Ostal je brez besed, le strmel je vame s strahom v očeh. Seveda ga nisem nameravala ubiti ali raniti, le prestrašiti. Počasi sem se mu približevala, dokler nisva bila obraz ob obrazu. Začel je prositi za milost in odpuščanje. Le zaprla sem oči in…
Zbudila sem se na postelji. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Z olajšanjem sem pogledala v strop. Nato sem začutila, da imam nekaj v roki. Pogledala sem, kaj je to in s strahom ugotovila, da držim krvav nož. Moja oblačila so bila prelita s krvjo. Videla sem Jamesovo truplo ob moji postelji nad njim pa je, na steni, z njegovo krvjo pisalo: „LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO.

Alina, 7.b

Visitors from space

Victor Whistler is a clown. Last night he had a strange encounter with  ‘something’ from another planet. He was outside the circus tent. It was 10 pm. It was a clear starry night. Suddenly he saw some bright lights. A UFO landed in the field behind the circus tent.

Victor was a curious man and he went to look for ‘the thing’ to see what it was. What he saw was unbelieavable. He saw an UFO. His dreams were coming true! He wanted to become a scientist, but the future was never on his side. ‘Finally!’ he thought. Victor saw a ladder come out and he waited the aliens to go out. He didn’t see their faces, because it was dark outside. All he saw was that the aliens were very tall with a huge head. Before the ladder went back in, Victor quickly climbed up into the spaceship.

Inside, the ship was huge! The flashing lights were everywhere. UFO was a lot bigger on the inside, then the outside. He didn’t understand how this was possible. He saw huge screens with pictures of other planets and cities. On the other screens there were also videos of the Earth and cities which were a lot more interesting than ours. Finally he came to the control panel which was covered with glass. He was very happy, but also confused. The control panel was full of flashing buttoms on which were some sights he didn’t understand.

Suddently he felt that the floor was moving. Three aliens came into the UFO. They were wearing special helmets so he couldn’t see their faces. All he could see was their eyes. One of the aliens was a beautiful woman with beautiful blue eyes. He couldn’t look away from her eyes. Finally one of the aliens spoke first. He said that Victor could take a ride. He immediately agreed, still looking at her eyes. She took of her helmet and she seemed even more beautiful. She looked like a normal human being with a beautiful smile. Everything on her just seemed perfect to him. The way that she smiled, the way she looked at him, even her voice was beautiful.

The other aliens were turning up on the spaceship and they made it invisible, but Victor was still lost in her eyes. She, too couldn’t look away from him. When they finally looked away from each other, they were far, far away from the Earth. Aliens showed him our gallaxy. It was huge and gorgeous. They were flying through different gallaxies and circling around a lot of planets and stars. Victor still couldn’t stop staring at her eyes. They reminded him of something, or maybe someone? The woman from his life. During all this they were talking. He had to concetrate really hard not to get lost in her sweet voice. Before he could realise, they were back in our solar system. Before landing, they orbited the Earth.

They landed softly on the place they launched. Aliens let him out and he and the woman said goodbye and they hugged for a very long time. When the UFO flew away, Victor just stayed there with tears in his eyes. Then he sadly walked home and went to sleep.

The next day he just couldn’t stop talking about his journey. He told about it to all the people that worked with him at the circus, even the animals, but everyone just laughed at him. At the end of the day he was all down, so he decided to go to a bar.

He knew that his friends wouldn’t listen to him either, but still he had a little hope. But just like he thought, everyone just laughed at him, before he could even end the story.

All sad he went back to his tent. He just sat there for a long time. All of a sudden he heard a strange and loud voice. It was like it was coming from his head. Before he could do something he opened his eyes. He woke up in his room and then noiced that what he had heard was his alarm clock. He dressed and went to the kitchen. The breakfast was already on the table. He greeted his lovely wife and kids, but he just couldn’t look away from his wife’s eyes. They seemed so familiar to him and they reminded him of something. Or maybe someone?

Alina, 7.b

 

Če bi lahko zamahnila s čarobno paličico, bi…

Nekega jutra sem se prebudila zaradi nenavadnega zvoka. Razgledala sem se po sobi, ki se mi je zdela precej večja. Končno sem odkrila budilko, ki je stala na moji nočni omarici. Hitro sem jo ugasnila.

Ko sem se uredila za šolo, sem se razgledala po hiši, ki se mi je zdela znana. Vse prostore v njej sem poznala, kot po čarovniji. Pomislila sem na prevoz. Pred hišo sem zaslišala moj avtobus in odhitela od doma.

Ko sem prišla v šolo, sem ugotovila, do nimamo šolskih torb ali potrebščin. Imeli smo le tablice, na katere smo pisali in si to sproti shranjevali. Učitelji so bili precej prijazni. Povedali so nam tudi, da nimamo več ocen. Vsi smo se razveselili. V šoli smo bili le nekaj ur, nato pa smo odšli domov.

Doma sem se le preoblekla, starša pa sta me odpeljala na trening odbojke. Ko sem vsa utrujena prišla domov in se zleknila na posteljo, sem takoj zaspala.

Zbudil me je znan mamin glas. Počasi sem odprla oči in se razgledala po sobi. Vse je bilo spet normalno. Bila sem precej potrta, da je moja fantazija izginila. Vedela sem, da so bile vse to le sanje. Čez nekaj trenutkov, pa sem zaslišala glasen zvok. Pogledala sem na nočno omarico in zagledala budilko, ki me je prejšnje jutro prebudila. Nase sem navlekla oblačila in stekla vsa razburjena iz sobe.

Alina, 7.b

 

Moje leto 2019

Spet je tu. Novo leto, nove zaobljube in nove želje. Je pa tudi čas, ko se zamislimo nad starim letom. Kar nam je bilo všeč, kaj si bomo zapomnili in kaj bomo poskušali popraviti. Tudi jaz sem se zamislila in ugotovila, da se mi je v prejšnjem letu zgodilo veliko dobrih in zanimivih stvari. Tako sem na primer odpotovala v Egipt in se tam naučila veliko novega o ljudeh in pa tudi o državi. Imela pa sem tudi operacijo na drugi nogi, kar ni tako rožnato, mi pa je pomagalo, saj sedaj hodim bolje.

Pa vi? Kaj se je vam dobrega zgodilo v novem letu. A imate kakšne novoletne zaobljube?

Alina, 7.b

Večer poezije in mladosti

Tudi letos je na naši šoli potekala proslava Večer poezije in mladosti. To leto smo lahko spremljali najrazličnejše nastope, od glasbenih, do avtorskih deklamacij ter pesmi drugih avtorjev, pa vse do pevskih točk.

Za začetek sta nastopajočim precej poguma vlili Nives Polanec iz 7.B s harmoniko in Zoja Ozmec iz 4.C s svojo suvereno deklamacijo pesmi Svetlane Makarovič, Jaz sem filozofska žaba.  Program sta povezovala Karolina Pernek in Tim Graber. Bilo je tudi precej predstavnikov podružnice Žitečke in ostalih mlajših nadebudnežev, ki so nam sami po sebi vzbujali občudovanje s svojimi avtorskimi deklamacijami. Proslavo sta zaključili Ajda Rojko iz 9.a z deklamacijo pesmi iz zbirke Kitajske meglene poezije z naslovom Snežne rože v mojem srcu in Alina Bratovčak iz 8.a, ki je zapela pesem Kdo še verjame.

Preživeli smo prijeten večer v duhu prihajajočih praznikov in hkrati počastili spomin na našega največjega pesnika.

Alina, 7.b

 

Sanje

Ste se kdaj zazrli vase in pomislili, kaj se vam je sanjalo ponoči? Ste se vprašali, kaj to pomeni ali od kod izvira? Ste se spraševali, kaj so lucidne sanje? O tem bom danes pisala.

Sanje nam lahko odgovorijo na mnoga vprašanja o naši podzavesti in telesnem počutju. Ljudje sanjajo veliko različnih stvari in prav vsaka ima svoj skriti pomen.

Tukaj je nekaj najpogostejših sanj in njihov pomen: sanje o ovirah ponazarjajo naše omahovanje, da bi storili odločilni korak, torej strah. Sledijo sanje o smrti, ki nam sporočajo spremembo v našem življenju. Naslednje so sanje o porodu in nosečnosti, ki nam sporočajo, da bomo storili spremembo v življenju, podobno kot sanje o smrti. Sledijo sanje o izpitih, ki ponavadi pomenijo moro za obstanek, ali veselje ob zmagoslavju. Nato nastopijo sanje o letenju ali padanju. Te so ljudem, ki so manj uspešni, v tolažbo, saj v sanjah lahko dosežejo to, česar v resničnem življenju ne morejo, pogosto pa sanje o letenju nakazujejo tudi izhod iz kočljivega položaja.

Sanje so odraz naše podzavesti. Nekateri pravijo da so lahko tudi pogled v onostranstvo. Včasih se nam sanja tudi o prihodnosti.

Sanje so lahko pomembno sporočilo o naši podzavesti in počutju. Če jih prepoznate lahko zelo vplivajo na počutje in podzavest.

O čem pa vi sanjate?

Alina, 7.b