Ekskurzija Praga – Dunaj, 1. dan

V soboto, 27.4.2019, smo se nekateri učenci 7. , 8. in 9. razredov odpravili na ekskurzijo Praga – Dunaj. Pred šolo smo se zbrali ob 01. 40, naložili stvari na avtobus in se ob 02.00 odpeljali proti Pragi. Vozili smo se približno 8 ur z dvema postankoma. Okoli 10. ure smo se odpravili na Hradčane, staro grajsko četrt. Pot smo nadaljevali mimo zakladnice Lorete na največji grajski kompleks na svetu – Praški grad, ki ga je prenavljal tudi Jože Plečnik. Čez nekaj minut hoje, smo videli mogočno gotsko katedralo svetega Vida in se sprehodili skozi “Zlato uličico”, kjer so bile nekoč zlatarske delavnice, danes pa je turistična znamenitost. Ulica se nahaja med Belim in Črnim stolpom, Karel IV. pa jo je dal pokriti z zlato pločevino. Za zadnjo znamenitost smo si ogledali Karlov most, s katerega so v Vltavo vrgli Janeza Nepomuka, zavetnika spovedne molčečnosti in mostov. Po lepih ulicah smo prispeli do starega mestnega jedra, kjer smo imeli tako učenci kot učitelji nekaj prostega časa.

      

Okoli 18.00 smo se nastanili v hotelske sobe, sledila je večerja in tuširanje. Ko smo se vsi učenci pripravili na spanje, so nam učitelji pobrali telefone. Tisti, ki smo spali v sobi skupaj, smo se še nekaj časa pogovarjali, nato pa smo utrujeni zaspali.

Erik Žižek, 9.b

Projekt Pasavček

Naša šola že več let sodeluje v projektu Pasavček. Vsak razred naredi tabelo, na kateri označujemo ali smo bili pripeti v zadnjih nekaj dneh.

Osnovni namen projekta Pasavček je spodbujati pravilno porabo otroških varnostnih sedežev (OVS) in varnostnih pasov med vožnjo otrok in odraslih. Namen nam tudi jasno sporoča slogan projekta Red je vedno pas pripet. V okvir projekta je tudi letos predvideno opazovanje pripetosti z varnostnim pasom in pravilne uporabe otroških varnostnih sedežev v vozilu, izvedba učene delavnice za učitelje in vzgojiteljice, ki izvajajo projekt v OŠ in v vrtcih ter zaključna prireditev “Red je vedno pas pripet“. Opazovanje pripetosti pred šolami in vrtci se izvaja en dan med 29. januarjem in 7.februarjem. Ta projekt je namenjen predvsem otrokom starim od 4-12 let.

VESELI SMO, DA NAŠA ŠOLA SODELJE V TEM PROJEKTU SAJ SE NAUČIMO VELIKO NOVIH STVARI. 

Ina Bohorč, Hana Špičko, Nina Kukovec

Moj obisk v knjižnici

Danes v torek 2.4.2019 smo odšli v Mariborsko knjižnico Duplek, ker na ta dan je dan knjige za otroke. Do tja smo odšli peš. Po 20 minutah smo prišli do knjižnice. Tam smo se sezuli in slekli jakne. Nato smo se usedli in vljudno pozdravili knjižničarko. Najprej nam je pokazala sliko H. C. Andersena, potem pa nas je vprašala, če bi poslušali pravljico in mi smo odgovorili: da. Prej pa še nam je povedala kaj pomeni beseda gomila. Potem pa je začela pridobivati pravljico o kokoriku. Pravljica je bila zelo zanimiva. O tej pravljici pa smo še se malo pogovorili. Ko smo se pogovorili, še nam je knjižničarka povedala, kje so shranjene knjige in  kako so označene:

C. Ciciban P. Pionirji M. Mladostniki

Knjižničarka nam je dala listke z imeni in priimki, mi pa smo iskali knjige. Bilo je konec ure in morali smo nazaj v šolo. Knjižničarka pa še nam je pred odhodom ponudila piškote. Odšli smo po jakne in se obuli. Zahvalili smo se knjižničarki in odšli. Ta dan mi je bilo zelo všeč.

Lia Kurnik, 4.a

Velikonočna regata

Pred nekaj tedni je od 19.4.2019 pa vse do 21.4.2019 je v Portorožu potekala Velikonočna regata, katero smo si ogledali tudi jaz in moja družina. Na začetku nismo vedeli, da ravno v tem času, ko smo bili na počitnicah, poteka regata, a smo kaj kmalu ugotovili zaradi vseh posterjev, ki so bili po kraju.

Na regati se je prestavilo 449 mladih jadralcev iz 14 držav. Regata se je začela že v petek zjutraj pred Jadralnim centrom v Portorožu. Okoli 11. ure je regatni odbor prižgal zeleno luč in jadralci so se že odpravili proti morju. Proti poldnevu še je do jadralnega centra prijavilo pet novih skupin jadralcev. Proti 19. uri so se vsi jadralci vrnili do kopnega. Organizatorji te regate so ob koncu povedali, da so bili zelo zadovoljni s potekom tega dogodka, saj so uspeli skoraj v celoti izpeljati njihov program.

V soboto se je okoli 10.ure spet začela regata. Potek regate je bil podoben tistemu iz prejšnjega dneva, le da je v soboto ob povratku na kopno jadralce, čakajoče na rezultate, pričakal nagradni srečelov. Na njem so lahko osvojili veliko uporabnih jadralskih pripomočkov.

V nedeljo, 21. 4., so sporočili rezultate in zmagala je Lisa Vucetti iz Italije, ki je bila v razredu Optimist. Na drugo mesto se je uvrstil Luka Zabukovec iz jadralnega kluba Jadro Koper, na tretje pa Toni Messeritsch iz Avstrije.

Regata mi je bila od tega, kar smo mi vse videli, kar všeč, sploh ker si lahko od blizu videl vso delo, pripravljanje jader in tudi kako hitro je lahko veter uničil njihovo pot.

Tia, 8.a

Preveč na telefonu?

Smo preveč na telefonu? To je vprašanje, s katerim se soočajo vsi. Pa pojdimo na začetek, ko smo dobili svoj prvi telefon. Zagotovo se ga spomnimo prav vsi, saj je bila to nekakšna prelomnica v našem življenju. Nekateri mislite, da ste si včasih sposojali tudi telefone staršev in ko ste dobili svoj telefon, ni naredilo nobene razlike na čas, ki ste ga posvečali telefonu, pa to ni res čisto tako. Ko ste si telefon sposojali od staršev, so imeli pregled nad tem, koliko časa ste na telefonu, kaj delate, kaj gledate in tako dalje, ko pa otrok dobi svoj telefon, starši nimajo istega pregleda nad svojim otrokom in ga težko zavarujejo pred internetnimi pastmi. Raziskave so pokazale, da vsaka generacija prej dobi prvi telefon. Torej, kdaj je najbolje, da otrok dobi prvi telefon? Najbolje v drugi triadi osnovne šole.

Večina se s telefonom počuti varnejše, pri čemer ni nič slabega, dokler to ne preide v zasvojenost. Ko si obseden z telefonom težje prepoznavaš svoja čustva in si socialno zaprt, torej na nek način postaneš robot. Raziskave so pokazale, da otroci, ki en teden sploh ne uporabljajo telefona bolje prepoznajo svoja čustva. Opaziš, da je človek obseden s telefonom, če zavrača druženje, da je lahko doma uporablja telefon. Povprečno človek v svojem življenju uporablja telefon dve do tri leta.

Saj vsi vemo, da se poskušamo izogibati telefonu, ampak najpogosteje najdemo izgovor, katerega ponavljamo sami sebi, da bi si oprostili, da smo uporabljali telefon, čeprav smo si rekli, da ne bomo. Vsi pa vemo, kako težko je, ko začnemo uporabljati telefon zvečer, saj se prav zalepimo nanj in do poznih ur buljimo v telefon. Slaba stvar telefona je tudi to, da tvojim možganom ponoči zaradi svetlobe da občutek, da je dan, zato nismo več zaspani in dolgo ne moremo zaspati. Ena izmed najslabših stvari pa je, da telefon uporabljamo med učenjem, saj nas to popolnoma dekoncentrira.

Upam, da ste v branju mojega bloga uživali in ste spoznali, da se ne splača uporabljati telefonov v prostem času.

Alina Barbarič, 7.a

Na Bled

Med prvomajskimi počitnicami sem se tudi jaz odpravila na izlet. In ker nam mestni vrvež ni pri srcu, smo se odločili raziskovati naravo. Z družino smo namreč obiskali Bled.

Že zgodaj zjutraj smo sedli v avto in se odpeljali. Pot je bila dolga, a vredna. Najprej smo se odpravili na Blejski Vintgar. Tam so se pod nami razprostirali mogočni slapovi in izlivi reke Radovne. Hodili smo po pod skalo izklesanih poteh, se ozirali po kristalno čisti vodi in predvsem veliko fotografirali. Prizori so bili namreč čudoviti. Reka je glasno šumela, a to očitno ni motilo rac in ptic, ki so plavale v njej. Na polovici ogleda smo še prečkali most nad največjim slapom. Zrak je bil vlažen, zato smo v zraku občudovali tudi mavrico. Na koncu pa je sledila še pot nazaj, ki pa zagotovi ni bila nič manj pristna kot prva.

Bili smo na Bledu in vsi vemo, da ga ne smemo izpustiti. Odločili smo se torej, da bomo tudi mi prigriznili blejsko kremno rezino, ali po domače kremšnito. Sprehodili smo se ob jezeru, krmili race ter opazovali čolne. Vsega lepega pa je enkrat konec, zato se je tudi izlet moral končati. Počasi smo se odpravili proti domu.

To počitniško potovanje se mi bo za vedno vtisnilo v spomin, predvsem zaradi vseh slapov in narave. Upam, da bom vse to lahko še kdaj ponovila.

Mia Miholič, 8. b

1. maj

Prvi maj je že vrsto let v naši državi praznik dela. Takrat si vzamemo čas za družino, prijatelje in znance.

Mnogi obiščejo hribe, mesta ali cele gredo na slovensko obalo. Ni važno kaj od tega si izberemo, važno je, da se ob tem zabavamo in vemo, da so se mnoge generacije pred nami, morale za ta praznik zelo boriti. Dan danes, ko pa smo doma pa si tega dne, ne znamo vzeti prosto. Veliko ljudi ta dan izkoristi za delo, kar seveda ni prav. Prvi maj je namenjen uživanju in druženju ter zabavi ob prostem dnevu. Čeprav se tega zaveda malo ljudi, je vseeno treba poskrbeti zase, tudi če drugi tega praznika ne znjo ceniti.

Jaz za prvi maj najraje obiščem hribe ali pa gremo z družina na pohod. Vesela sem, če se lahko na vzpon podam s svojo družino in prijatelji. Takrat uživam v naravi in senci zelenih gozdov. Vzpon je včasih težek, a se na vrhu ves trud poplača, ko vidiš razgled na mesto ali prečudovito naravo. Zdi se mi, da se ob tem sprostim in lahko svoje možgane do konca izklopim, ter se tako pripravim na še en dober mesec pouka.

Uživajte vsak prost dan, saj življenje nam hitro skozi prste polzi.

Karolina Pernek, 8.b

 

Usodna napaka

Življenje se hitro spremeni.
Lahko zatiskaš si oči, a veš,
da po nepričakovani poti greš.

Žačelo se je srečno.
Hitro našel sem ljubezen,
hitro otroke sva povila,
prihodnosti se blazno veselila.

Bil sem srečen,
predan vsemu, kar me čaka,
a kjub temu v nepravem trenutku igral sem junaka.

Na ta dan sva z ženo se sporekla,
prepir je bil majhen, a me je dotolkel.
Besedo mariskatero sva rekla,
razum v meni je obmolknil.

Odšel sem v noč,
porabil prihranke z žulji prislužene,
pil omamljen sem pojoč,
nisem mislil na probleme.

Z mojo netrezno glavo,
pred volan sem se usedel,
vse kar sem videl je bilo majavo,
oh, ko se bi tem trenutku le zavedel.

Speljal sem z avtom,
in tako speljal tudi moje sem življenje.

Hitro me je doletelo,
življenje se je pred mojimi očmi zavrtelo.
Zapravil sem vse tiste reči,
ki bi jih lahko kot srečna družina delali.

Prvi spomini po nesreči,
so še vedno rahlo zamegljeni.
Spomnim se le zdravnikov in ljudi,
ki delali so v strašni vnemi.

Zbudil sem se omotičen,
ampak ne od alkohola.
Temveč od drugih reči:
od neverjetno bolečih skrbi.

Ob vratih stala je moja žena,
vsa objokana in zaskrbljena.
Srečna da sem živ,
a žalostna ker sem vseeno ogromno izgubil.

Pristal sem na vozičku.
Pod mano so le še kolesa.
Srečen sem da sem ostal,
a včasih si kljub vsemu želim,
da bi tisti dan odšel v nebesa.

Zapravil sem ogromno trenutkov, doživetij,
ogromno stvari, ki srce jih hoče.
To da sem hodil, je bilo moje največje imetje,
vest me še vedno peče zgoče.

Z otroci ne morem se igrati,
ne morem biti svoboden kot ptica.
Ponoči ne morem mirno spati,
a vem da se ni mi zgodila krivica.

Vem da sem sam kriv za svoje napake,
vem da bi moje življene zdaj lahko bilo srečno,
če le ne bi naredil usodne napake
in zaradi nje trpel večno.

Zato ti iz lastnih izkušenj lahko povem:
ne delaj se prevelikega junaka!
Saj je lahko takšna na videz nedolžna stvar,
hitro tvoja usodna napaka.

Ajda Rojko, 8.a

Smisel življenja

Nekateri si življenje predstavljajo kot knjigo, kot zgodbo, ampak dobro se zavedamo, da se življenja ne da definirati. Ni predmet, ni oseba in čeprav ga obravnavamo kot pojem, je mnogo več kot to. Smo v zanimivem razmerju, pravzaprav med nami in življenjem ni razmerja. Mi ga samo živimo. Življenje poimenuje dobo bitja našega srca.

In če si ga že predstavljamo kot knjigo ali zgodbo, katere poglavje zdaj živimo, kaj je njen smisel? Kaj naredi zgodbo zanimivo in vredno branja? Kaj naredi življenje polno? So to potovanja po svetu, pristni odnosi, bogastvo, vera? Ali nas to samo odvede o razmišljanja o našem koncu? Smisla življenja ni. So samo stvari, ki nas osrečujejo. Ali pa so ravno te smisel življenja.

Ajda Rojko, 8.a

Ocena knjige Živeti hočem

Avtor: Merliese Arold

Založba: Mladinska knjiga

Prevod: Darja Erbič

Leto izdaje: 1998

Knjiga živeti hočem je mladinski roman, ki govori o punci, ki je zbolela za aidsom. Aids je spolno prenosljiva smrtna bolezen. Nadive je najstniško dekle, ki ima normalno življenje, dokler nekega dne ne dobi pisma od svojega bivšega. V pismu napiše da je zbolel za AIDS in da je možno da je tudi ona zbolela. Nadive najprej ne verjame kasneje pa pri zdravniku opravi test kateri je bil pozitven.

Knjigo bi priporočala vsem, ki radi berejo napete knjige, katerih zgodba temelji na vsakodnevnih stvareh.

Zara Šauperl, 7. a

S šolskimi Koraki v nov dan…