Zjutraj smo se ob 7.30 zbrali v matičnih učilnicah. Imeli smo razredno uro. Bili smo razdeljeni v skupine po 3 do 4. Predstavili smo, kaj nam je na naši osnovni šoli všeč in kaj ne ter kaj bi dodali. Nato smo ob 9.05 imeli malico. Po malici smo se z avtobusom ob 9.25 odpeljali v Ruše na Srednjo šolo za kemijo in farmacijo. Tam smo so razdelili po razredih. Imeli smo predavanja v laboratorijih in učilnicah. V laboratorijih smo se malo poigrali s kemijo, po učilnicah pa smo imeli kratko predstavitev o kapsulah ter ostalih zdravilih, v glavnem – farmacijo. Na koncu smo reševali kratek kviz o zdravilnih rastlinah ter izpolnili učne liste. Z avtobusom smo se odpeljali proti šoli. Nekateri so izstopali po postajah drugi pa smo odšli na šolsko kosilo.
Spet se zaključuje leto, a tokrat je drugače. Za vedno se bomo poslovili od naše osnovne šole, kjer smo ustvarjali nepozabne spomine. Tukaj smo spoznali svoje prve prijatelje, s katerimi smo premagali vse ovire in uspešno zaključili vseh devet let. Kljub temu da je minevalo prepočasi, je minilo prehitro.
Leta 2013 smo prvič stopili čez prag osnovne šole. To je bil začetek naše devetletne poti, ko se nam sploh še ni sanjalo, kaj vse bomo doživeli skupaj. Od takrat naprej smo drug drugega gledali, kako se smejimo, jočemo, se učimo ter odraščamo. Čas je mineval zelo hitro in kot bi mignil smo že bili v petem razredu, kjer so se nam pridružili sosošolci iz podružnic. Nikoli ne bomo pozabili, ko so nas klicali, kdo je v katerem razredu. Vsi smo nestrpno čakali in upali, da nas dajo v razred s svojim najboljšim prijateljem. Bilo nas je strah, saj smo spet morali spoznati nove ljudi, a smo se hitro navadili. Navezali smo nova prijateljstva. Šele takrat smo začeli ustvarjati najboljše spomine.
Naši najljubši trenutki šolskih dni so zagotovo vedno bili odmori in malica, proste ure ter ekskurzije, ki smo jih popestrili s »koncerti« na avtobusu. Zelo smo se veselili šole v naravi v 7. razredu, vendar je korona virus to preprečil. Bili smo zelo užaljeni in upali, da bomo morda šli v 8. ali 9. razredu. Seveda se to potem ni zgodilo, ker smo bili doma kar dve leti, imeli smo šolo na daljavo, ki nam je odvzela druženje v šoli in po pouku. Bile so tudi dobre stvari, na primer: vsi smo končali razred z zelo dobrim uspehom, lahko smo spali dlje, jedli med poukom 😉. Vse zamujene trenutke smo nato nadomestili v 9. razredu. Sploh ne moremo verjeti, da je teh devet let tako hitro minilo! Priredili smo kar tri zelo uspešne šolske diske, kjer smo se počasi poslavljali od šole, učiteljev in učencev.
Sedaj nas čaka samo še nekaj zadnjih ocen, valeta in zadnji šolski dan, slovo za vedno. Radi bi se zahvalili vsem učiteljem, ki so se vsa ta leta trudili za nas, nas vsega naučili, nam dajali lekcije, nas spodbujali in verjeli v nas. Hvaležni smo, da ste bili del naše pravljice, začetka našega življena, ki se ga bomo spominjali še na stara leta.
Upamo, da bomo mi ostali še v dobrih odnosih in ne bomo pozabili drug drugega, saj smo skupaj preživeli najlepše osnovnošolske spomine.
Tia, Sara, Alina, Lana, 9.a in b
9.b maha v slovo. 9.a maha v slovo.
DEVETOŠOLCI RAZMIŠLJAJO O NAJLEPŠIH TRENUTKIH NA ŠOLI IN KAJ BODO POGREŠALI:
Lepi spomini me bodo zagotovo spremljali skozi življenje. V šoli sem pridobil veliko znanja in spoznal prijatelje. Seveda se bom najbolj spominjal sproščenega druženja s sošolci, lepih ocen, končnih izletov, delavnice za Vurko festival in prijaznih učiteljev. Vse to in še mnogo več je bilo v devetih letih osnovne šole. Kljub temu da se zaključuje obdobje osnovne šole, se veselim, da 1. septembra obiščem svojo “novo” šolo, spoznam nove sošolce in profesorje.
Luka, 9.a
Ko bom končal deveti razred osnovne šole, bom najbolj pogrešal moje sošolce in sosošolce. Učitelje bom tudi pogrešal, seveda. Najljubše spomine imam med odmori in med tehničnimi dnevi, ki so bili najbolj sproščeni. Ocenjevanja pa ne bom pogrešal.
Nik, 9.a
Na tej šoli bom najbolj pogrešal telovadnico, ker sem si v njej ustvaril veliko spominov.Najlepši spomin na tej šoli je prvi šolski disko, ki smo ga imeli.
Enej, 9.a
Moj najlepši spomin je, ko sem dobil 4 matematiko in ko Dean ni znal zapreti vrat.
Mai, 9.a
Pogrešal bom določene učitelje. Tako sem vesel, da sem končal šolo, zdaj pa adijo in nasvidenje. Rene, 9.a
Pogrešala bom punce v razredu in tehniške dneve.
Nina, 9.a
Najboljši trenutki na šoli so mi bili takrat, ko smo hodili na različne izlete in naši šolski diski. Zelo bom pogrešala proste ure in druženja s svojimi prijatelji.
Naia, 9.a
Iz šole bom najbolj pogrešala sproščene ure, pri katerih smo se družili ali pa celo šli na sprehod po Dupleku.
Nina, 9.a
Komaj čakam, da grem iz šole, čeprav bom malo pogrešala biti v razredu z vsemi sošolci.
Milla, 9.a
Zdaj ko končujem osnovno šolosi bom najbolj zapomnila vse proste ure in odmore. Takrat smo preživeli nekaj najboljših trenutkov in te si bom za vedno zapomnila.
Lana, 9.a
Končno konec šole. Pogrešal bom določene učitelje. In pogrešal bom prijatelje.
Aleks in Samel, 9.a
Zdaj, ko gre leto proti koncu in se počasi vsi začenjamo zavedati, da odhajamo in da se več ne bomo vrnili v osnovno šolo, se mi zdi, da bom najbolj pogrešala sedenje v učilnici, s temi prijateljicami, sošolkami, sošolci,… Vse proste ure, ki smo jih skupaj preživeli, vse odmore in šolske diske. Moj najljubši spomin pa so verjetno vse zabavne ure, ki smo jih skupaj preživeli.
Neža, 9.a
Moji najlepši spomini so odmori s sošolci, šolski diski, ki smo jih pripravili, in izleti. Pogrešal bom smešne pripombe med urami in zanimive trenutke, ki smo jih preživeli skupaj in so res nepozabni.
Tomaž, 9.a
Skupaj smo preživeli 9 let, ogromno časa, če vprašaš mene. Počeli smo bedarije in si s sošolci »kravžljali« živce. Čeprav se velikokrat ne razumemo, bom pogrešala čisto vse, saj je takšen razred težko najti.
Larisa, 9.a
Moj najlepši spomin je, ko smo bili na Vurko festu in športni dan, ko smo igrali nogomet na vodi. Pogrešal bom učitelje in našo prelepo telovadnico.
Dean, 9.a
Moji najlepši spomini na šolo so se zgodili v 9. razredu. Lepe spomine imam na čas, ko smo dobili novo telovadnico, se skupaj pripravljali na Vurko fest in kadarkoli pomislim na svoje sošolce. Pogrešal bom vse sošolce in učitelje, s katerimi sem preživel zadnjih 9 let.
Miha, 9.a
Moji najlepši spomini so, da smo dobili novo telovadnico, da sem imel v redu sošolce in sem se z vsemi razumel. V spominu mi je tudi ostal Vurko fest in priprave nanj. Pogrešal bom svoje sošolce in učitelje, s katerimi sem se dobro razumel.
Ta mesec smo učenci 9.a in 9.b razreda združili moči in začeli skupaj zbirati denar za našo valeto. Odločili smo se za peko vafljev in prodajo različnih božičnih okraskov ter voščilnic.
S prodajo smo začeli v petek, 3. decembra, in nadaljevali vsak vikend vse do 19. decembra. Učenci 9.b razreda smo prvi vikend vaflje pekli sami, s pomočjo nekaj učencev iz 9.a razreda. Ker smo prodajali pri drsališču, pa smo si nekateri kdaj vzeli kakšen premor za drsanje.
Nazadnje smo prodajali med 17. in 19. decembrom, ko se je na drsališču odvijal božični sejem. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi čudovito božično vasico, ki so jo izdelali učenci nižjih razredov. Ker pa je bil to zadnji vikend za zbiranje denarja to leto, smo se odločili narediti tudi nekaj posebnega. Učenci 9.a razreda so pekli kostanje, učenci 9.b pa smo pripravili srečelov. Vsaka srečka je bila dobitna, pri izbiri nagrad pa smo se izjemno potrudili.
Danes sem intervjuvala mojo mamo, 46-letno Andrejo Pivec. V šolo je rada hodila in bila odlična učenka, zato se je intervjuja veselila in zelo lepo sodelovala. Zaradi sodelovanja, je tudi obudila spomine na svoje prelepe šolske dni, kar jo je občasno skoraj pripeljalo do solz.
Koliko si bila stara, ko si se vpisala v osnovno šolo? Se še spomniš svojega prvega šolskega dneva?
Ko sem šla v osnovno šolo sem bila stara okoli 7 ali 8 let. Na žalost se prvega šolskega dneva ne spomnim dobro, se pa spomnim dneva, ko smo v šolo lahko prinesli svojo najljubšo igračo. Mama mi je šla zaradi tega kupiti čisto novo punčko, saj doma igrač nisem imela. Bila sem zelo žalostna, ko sem ugotovila, da sem jo pozabila v šoli, pod klopco. Tudi čistilka mi je pomagala iskati mojo punčko, a je nisva našli.
Koliko učencev ste imeli v razredu? Kakšna je bila vaša razredna skupnost?
V razredu nas je bilo, glede na zdajšnje čase kar malo, osemnajst. Vsi smo se razumeli, a hkrati bili tudi navihani. Občasno je po zraku švignila goba za tablo, pripetil se je tudi kakšen prepir.
Katere predmete ste imeli? Opazite kakšne razlike med predmeti prej in zdaj?
Učili smo se osnovne stvari: matematiko, slovenščino, spoznavanje narave in družbe, glasbena ter likovna vzgoja. Imena predmetov so se sicer malo spremenila, a je sam predmet v bistvu ostal enak. Prav tako je predmetov bilo manj, ker je eden zajel več snovi.
Kdaj se je pouk začel in kako dolgo je trajal?
Pouk se je pričel ob 7.50. Šolski dan je trajal izrazito manj časa kot danes, saj smo imeli le 4, izjemoma 5 ur.
Kateri predmet si imela najraje? Zakaj?
V šolo sem rada hodila. Pri vseh predmetih sem uživala, čeprav moram priznati, da sta mi bili najbolj všeč glasbena in športna vzgoja. Bilo je res zabavno, večinoma zaradi petja in gibanja na prostem.
Se spomniš katerih učiteljev in zakaj so ti ostali v spominu?
Slabše se spomnim treh učiteljic iz razrednega pouka, najbolj pa se spomnim tistih, ki še sedaj učijo v naši »dupleški« šoli, recimo učitelj Branko, učiteljica Marina ter učiteljica Marija, ki se je sicer že nekaj časa nazaj upokojila. Vsak je v mojem življenju pripomogel pri nečem zelo pomembnem, kar me je konec koncev tudi pripeljalo do mojega poklica.
So bile šolske potrebščine drage, kje ste jih kupili in katere ste uporabljali?
Potrebščine so bile kar drage, mama jih je vedno kupila v Mladinski knjigi. Kupila jih je z denarjem, ki je bil del nekakšnega sklada. Rekli so mu vzajemna, starši so vložili vlogo za denar in ga dobili od delodajalca, nato pa mu ga obročno vračali. Uporabljali smo zvezke, običajno štiri, palčke za računanje pri matematiki, nalivno pero in svinčnike za pisanje, osnovne likovne pripomočke za ustvarjanje ter učbenike, recimo berilo, ki smo jih morali prva štiri leta kupovati, nato pa smo si jih že lahko izposodili.
Ste imeli malico in kakšna je bila?
Malice smo imeli, pa tudi kosilo je bilo na voljo, katerega jaz v šoli nikoli nisem imela. Pri malici smo običajno jedli pariško salamo s polbelim kruhom, pa kakšen mlečni zdrob, mlečni riž ali pa kruh in marmelado. Kot pijačo smo dobili belo kavo, čaj in redko kakav. Najbolj smo bili veseli, ko smo namesto navadnega kruha dobili žemljice.
Kako so učitelji ocenjevali znanje? Ste pisali teste in imeli napovedano spraševanje?
Učitelji so spraševali nenapovedano. Med učenci pa so izbirali naključno, recimo po datumu ali pa mestu v redovalnici. Vedno smo bili prestrašeni in se skoraj tresli, ker nismo vedeli, koga bo učitelj poklical. Tudi testi so bili nenapovedani, a smo se na njih vedno malo pripravili. Kontrolnih nalog ni bilo veliko. Običajno so učitelji zahtevali kar veliko, zato smo se za dobro oceno res morali potruditi in vedno biti dovolj dobro pripravljeni.
Kako so tokrat kaznovali učence, ki niso bili pridni pri pouku?
Najbolj pogosta kazen je bila stanje v kotu. Drugih kaznih mi v šoli nismo imeli.
So bili uspešni učenci ob koncu leta nagrajeni?
Najuspešnejši učenci so dobivali diplomo ali priznanje ob koncu šolskega leta. Najpomembnejši pa je bil izkaz, majhna knjižica zelene barve, v katero so se zapisale ocene. Tudi jaz sem dobivala priznanja in izkaze. Starši so vedno bili ponosni name, a nisem dobila denarja ali kakšne drugačne nagrade. Mama mi je vedno rekla: “Saj se za sebe učiš”. Čeprav je bilo to res, me je včasih kar prizadelo, ker sem bila navdušena zaradi priznanj, ki sem jih dobila, ona pa mi je vedno odgovorila tako kot, da so dobre ocene samoumevne.
Se ti zdi šola nekoč boljša ali slabša od današnje?
Šola danes definitivno ni slabša od tiste prej. Je pa res, da smo se več družili. Sploh zaradi manj razvite tehnologije, zaradi katere smo morali namesto z avtobusom hoditi peš domov in v šolo. Med potjo po Dupleškem vrhu, se nas je nabral že en kup. Včasih smo se tudi stepli ali pa preprosto skregali. Videli smo se tudi v knjižnici, kjer smo morali namesto iz računalnikov informacije poiskati v knjigah. Veliko smo se družili po šoli, zunaj- na prostem, kar je pripomoglo tudi k našemu zdravju.
Sem Staša in obiskujem 7.a. Letos sem prvič v novinarskem in se že zabavam. A ker hodim k nemščini, žal moram delati od doma. Zdaj vsaj ne bom edina. Obožujem konje in risanje. Doma tudi imam konja, mačko, psa in ribe.
Letos si najbolj želim lepih oz. odličnih ocen, za katere se bo seveda treba potruditi. Upam tudi, da bom imela takšne prijatelje, kot sem jih imela do zdaj, takšne, ki mi pomagajo, nasmejijo in tolažijo. Včasih si res mislim, da sem lahko srečna, kakšne prijatelje imam in da se znam potruditi za šolo.
“Še malo pa bo konec”, si včasih mislim. Zamislim se, kako bo šlo naprej. Ustrašim se, ker ne vem, ali mi bo uspelo, če bom našla prijatelje ali jih izgubila. Do takrat še moram doživeti dogodivščine, smeh in solze, zato si vedno rečem: “Živi trenutek”. Tako si pomagam in res deluje. Ko bo pa treba oditi iz osnovnošolskih klopi, pa upam, da bom zbrala pogum in odkorakala v prihodnost.
Spomnim se, ko sem si želela postati trenerka jahanja, veterinarka in oskrbnica konjev in takrat mi solze pritečejo v oči. Spomnim se prepiranja za žlico z listji, popoldanskih počitkov, prvega prihoda v šolo, straha pred prvim letom ocen in učenja naših prvih besed. In jaz sem si tako želela odrasti…
