Danes sem intervjuvala mojo mamo, 46-letno Andrejo Pivec. V šolo je rada hodila in bila odlična učenka, zato se je intervjuja veselila in zelo lepo sodelovala. Zaradi sodelovanja, je tudi obudila spomine na svoje prelepe šolske dni, kar jo je občasno skoraj pripeljalo do solz.

Koliko si bila stara, ko si se vpisala v osnovno šolo? Se še spomniš svojega prvega šolskega dneva?

Ko sem šla v osnovno šolo sem bila stara okoli 7 ali 8 let. Na žalost se prvega šolskega dneva ne spomnim dobro, se pa spomnim dneva, ko smo v šolo lahko prinesli svojo najljubšo igračo. Mama mi je šla zaradi tega kupiti čisto novo punčko, saj doma igrač nisem imela. Bila sem zelo žalostna, ko sem ugotovila, da sem jo pozabila v šoli, pod klopco. Tudi čistilka mi je pomagala iskati mojo punčko, a je nisva našli.

Koliko učencev ste imeli v razredu? Kakšna je bila vaša razredna skupnost?

V razredu nas je bilo, glede na zdajšnje čase kar malo, osemnajst. Vsi smo se razumeli, a hkrati bili tudi navihani. Občasno je po zraku švignila goba za tablo, pripetil se je tudi kakšen prepir.

Katere predmete ste imeli? Opazite kakšne razlike med predmeti prej in zdaj?

Učili smo se osnovne stvari: matematiko, slovenščino, spoznavanje narave in družbe, glasbena ter likovna vzgoja. Imena predmetov so se sicer malo spremenila, a je sam predmet v bistvu ostal enak. Prav tako je predmetov bilo manj, ker je eden zajel več snovi.

Kdaj se je pouk začel in kako dolgo je trajal?

Pouk se je pričel ob 7.50. Šolski dan je trajal izrazito manj časa kot danes, saj smo imeli le 4, izjemoma 5 ur.

Kateri predmet si imela najraje? Zakaj?

V šolo sem rada hodila. Pri vseh predmetih sem uživala, čeprav moram priznati, da sta mi bili najbolj všeč glasbena in športna vzgoja. Bilo je res zabavno, večinoma zaradi petja in gibanja na prostem.

Se spomniš katerih učiteljev in zakaj so ti ostali v spominu?

Slabše se spomnim treh učiteljic iz razrednega pouka, najbolj pa se spomnim tistih, ki še sedaj učijo v naši »dupleški« šoli, recimo učitelj Branko, učiteljica Marina ter učiteljica Marija, ki se je sicer že nekaj časa nazaj upokojila. Vsak je v mojem življenju pripomogel pri nečem zelo pomembnem, kar me je konec koncev tudi pripeljalo do mojega poklica.

So bile šolske potrebščine drage, kje ste jih kupili in katere ste uporabljali?

Potrebščine so bile kar drage, mama jih je vedno kupila v Mladinski knjigi. Kupila jih je z denarjem, ki je bil del nekakšnega sklada. Rekli so mu vzajemna, starši so vložili vlogo za denar in ga dobili od delodajalca, nato pa mu ga obročno vračali. Uporabljali smo zvezke, običajno štiri, palčke za računanje pri matematiki, nalivno pero in svinčnike za pisanje, osnovne likovne pripomočke za ustvarjanje ter učbenike, recimo berilo, ki smo jih morali prva štiri leta kupovati, nato pa smo si jih že lahko izposodili.

Ste imeli malico in kakšna je bila?

Malice smo imeli, pa tudi kosilo je bilo na voljo, katerega jaz v šoli nikoli nisem imela. Pri malici smo običajno jedli pariško salamo s polbelim kruhom, pa kakšen mlečni zdrob, mlečni riž ali pa kruh in marmelado. Kot pijačo smo dobili belo kavo, čaj in redko kakav. Najbolj smo bili veseli, ko smo namesto navadnega kruha dobili žemljice.

Kako so učitelji ocenjevali znanje? Ste pisali teste in imeli napovedano spraševanje?

Učitelji so spraševali nenapovedano. Med učenci pa so izbirali naključno, recimo po datumu ali pa mestu v redovalnici. Vedno smo bili prestrašeni in se skoraj tresli, ker nismo vedeli, koga bo učitelj poklical. Tudi testi so bili nenapovedani, a smo se na njih vedno malo pripravili. Kontrolnih nalog ni bilo veliko. Običajno so učitelji zahtevali kar veliko, zato smo se za dobro oceno res morali potruditi in vedno biti dovolj dobro pripravljeni.

Kako so tokrat kaznovali učence, ki niso bili pridni pri pouku?

Najbolj pogosta kazen je bila stanje v kotu. Drugih kaznih mi v šoli nismo imeli.

So bili uspešni učenci ob koncu leta nagrajeni?

Najuspešnejši učenci so dobivali diplomo ali priznanje ob koncu šolskega leta. Najpomembnejši pa je bil izkaz, majhna knjižica zelene barve, v katero so se zapisale ocene. Tudi jaz sem dobivala priznanja in izkaze. Starši so vedno bili ponosni name, a nisem dobila denarja ali kakšne drugačne nagrade. Mama mi je vedno rekla: “Saj se za sebe učiš”. Čeprav je bilo to res, me je včasih kar prizadelo, ker sem bila navdušena zaradi priznanj, ki sem jih dobila, ona pa mi je vedno odgovorila tako kot, da so dobre ocene samoumevne.

Se ti zdi šola nekoč boljša ali slabša od današnje?

Šola danes definitivno ni slabša od tiste prej. Je pa res, da smo se več družili. Sploh zaradi manj razvite tehnologije, zaradi katere smo morali namesto z avtobusom hoditi peš domov in v šolo. Med potjo po Dupleškem vrhu, se nas je nabral že en kup. Včasih smo se tudi stepli ali pa preprosto skregali. Videli smo se tudi v knjižnici, kjer smo morali namesto iz računalnikov informacije poiskati v knjigah. Veliko smo se družili po šoli, zunaj- na prostem, kar je pripomoglo tudi k našemu zdravju.

Teja Pivec, 8.b